Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Cu (151-175)


  1.      čuváj  -a m (ȃ) 1. kdor poklicno kaj čuva: podjetje bo zaposlilo dva nočna čuvaja; gozdni, lovski, poljski čuvaj; čuvaj parka / na obzidju so stražili budni čuvaji stražarji ♦ žel. progovni čuvaj uslužbenec, ki na določenem odseku pregleduje progo, zapira in odpira zapornice // zastar. čuvar: čuvaj reda, morale 2. pes, ki čuva stanovanjsko poslopje: na dvorišču jih je oblajal čuvaj; kupiti psa čuvaja ♪
  2.      čuvájka  -e ž (ȃ) ženska, ki poklicno kaj čuva: čuvaji in čuvajke ♪
  3.      čuvájnica  -e ž (ȃ) manjša stavba za čuvaja: železničar stoji pred čuvajnico; progovna čuvajnica; čuvajnica na gradbišču / stanovali so v čuvajnici ob progi ♪
  4.      čuvajnína  -e ž (ȋ) pristojbina za čuvanje: plačati čuvajnino ♪
  5.      čuvájski  -a -o (ȃ) pridevnik od čuvaj: čuvajska služba ♪
  6.      čúvanje  -a s (ū) glagolnik od čuvati: čuvanje javnega reda ♪
  7.      čuvár  -ja m (á) kdor si prizadeva, da se kaj ohrani: razjezili so čuvarje morale in pravovernosti; lastil si je vlogo čuvarja javnega reda / ta organizacija je čuvar pridobitev revolucije ♦ film. čuvar kamere kdor skrbi za pravilno delovanje in vzdrževanje kamere med snemanjem ♪
  8.      čuvaríca  -e ž (í) ženska, ki si prizadeva, da se kaj ohrani: čuvarica ognja v templju / babica je bila čuvarica družinskega ugleda / pri mrliču je ostala samo stara čuvarica ♪
  9.      čuvárka  -e ž (á) ženska, ki si prizadeva, da se kaj ohrani: čuvarka ognja v templju / vneta čuvarka tradicije / nanj je pazila kot budna čuvarka ♪
  10.      čúvati  -am nedov. (ū) 1. prizadevati si, skrbeti, da se odvrne nevarnost od česa: pes čuva hišo; čuvati gozd pred požarom; čuva jo ko punčico svojega očesa // imeti v oskrbi, varstvu: pastir čuva čredo; čuvati avtomobile na parkirnem prostoru; čuvati sosedovega otroka 2. prizadevati si, da se kaj ohrani: čuvati obleko / čuvati javni red, samostojnost 3. zastar. posvečati čemu vso skrb; bedeti: kapitan čuva nad usodo ladje čúvati se paziti se, izogibati se: čuvati se psa / čuvati se prenagljenosti čúvan -a -o: skrbno čuvana skrivnost ♪
  11.      čúžka  -e ž (ȗ) bot. trava, katere seme se uporablja za ptičjo krmo, Phalaris canariensis ♪
  12.      ad óculos  [-ok-] prisl. (ọ̑) knjiž. nazorno, otipljivo jasno: ad oculos demonstrirati ♪
  13.      aperçu  -ja [apersí] m (ȋ) knjiž. duhovita domislica ali pripomba: pomemben aperçu // kratek pregled: dal nam je samo aperçu problema ♪
  14.      blagočúten  -tna -o prid. (ū) zastar. ki je blagih čustev: izobražen in blagočuten mož ♪
  15.      blagočútje  -a s (ȗ) zastar. ugodje, zadovoljstvo: prizor ga navdaja z blagočutjem ♪
  16.      brezčústven  -a -o prid. (ȗ) ki je brez čustev: brezčustven in hladen človek / brezčustvena otopelost ♪
  17.      brezčústvenost  -i ž (ȗ) lastnost brezčustvenega človeka: čudili so se njegovi brezčustvenosti ♪
  18.      brezčúten  -tna -o prid. (ū) 1. ki je brez čustev, sočutja: brezčutni, sovražni ljudje; brezčuten je in surov / brezčuten obraz 2. ki je duševno otopel, brez volje: brezčuten duševni bolnik // ki je brez občutljivosti za zunanje dražljaje: ležal je brezčuten in kakor mrtev / brezčutna koža brezčútno prisl.: brezčutno gledati trpljenje drugih; brezčutno strmeti v strop ♪
  19.      brezčútje  -a s (ȗ) knjiž. stanje brezčutnega človeka: zdramiti se iz brezčutja / brezčutje omrtvičenega dela telesa ♪
  20.      brezčútnež  -a m (ȗ) brezčuten, neusmiljen človek: hladen brezčutnež ♪
  21.      brezčútnost  -i ž (ū) lastnost brezčutnega človeka: neusmiljena brezčutnost ljudi / polastila se ga je brezčutnost; brezčutnost do sreče ali nesreče / histerična brezčutnost kože ♪
  22.      brucúlja  -e ž (ú) žarg., slabš. brucka: bruculje zapišejo vsako profesorjevo besedo ♪
  23.      cámera obscúra  cámere obscúre [kamera obskura] ž (ȃ-ȗ) fiz. zaprt prostor, v katerega prihajajo žarki skozi majhno odprtino in napravijo sliko na nasprotni steni: napraviti poskus s camero obscuro ♪
  24.      círculus vitiósus  círculusa vitiósusa [cirkulus viciozus] m (ȋ-ọ̑) knjiž. proces, pojav, pri katerem posledice rodijo nove vzroke, začarani krog: izmotati se iz circulusa vitiosusa; brezupen circulus vitiosus ♪
  25.      čenčúra  -e ž (ȗ) slabš. čenčač: molči, čenčura neumna! ♪

   26 51 76 101 126 151 176 201 226 251  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA