Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Cen (9.876-9.900)


  1.      ravnáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. delati ravno: ravnati žeblje, žico; upognjeni listi koruze so se začeli ravnati / zadaj za hišo so z buldožerjem ravnali zemljo; kar naprej si je ravnala gube na obleki / ravnala je perilo in ga dajala v omaro zlagala // delati, da pride kaj v naraven, pravilen položaj: ravnati komu izpahnjeno nogo 2. s prislovom kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih: ne ravnaj tako s knjigami; ljubeznivo, prijazno, surovo ravnati s kom; ekspr. ravnati s kom v rokavicah obzirno, previdno; ravnati s čim kot svinja z mehom grdo, malomarno / vedel je, kako mora ravnati ob nesreči; na tvojem mestu bi ravnal drugače; ravnati po pameti, proti volji drugih; ravnal je pravilno, po svoje / ravna v skladu s predpisi / ravnati po pogodbi 3. v zvezi z z delati s čim tako, da opravlja svojo vlogo, da se dosega določen namen: naučil ga je ravnati s kompasom, puško; ne zna ravnati s temi stroji / ne zna ravnati s konji; negospodarno ravnati z odpadki, surovinami / slabo ravna z denarjem; previdno ravnaj z ognjem, da ne bo požara 4. star. voditi, usmerjati: ravnati vole, voz / ravnati koga na pravo pot / pogovor so ravnale ženske 5. star. voditi, biti vodja: postavljanje mlaja je ravnal oče / to kmetijo ravna preudaren gospodar ● ekspr. ravnati komu s palico kosti tepsti ga; star. gospodinja je ravnala večerjo pripravljala ravnáti se 1. v zvezi s po imeti za vodilo pravilnosti svoje dejavnosti dejavnost osebe, stvari, ki jo izraža dopolnilo: zmeraj se je ravnal po drugih; ladje v konvoju naj se ravnajo po prvi ladji / njihova politika se ravna po uradni 2. v zvezi s po delati, vesti se v skladu s tem, kar izraža dopolnilo: ravnati se po navodilih, ukazih; ravnati se po vremenu 3. star., v zvezi z z primerjati se, enačiti se: ona se ne more ravnati s teboj; njena obleka se po kroju ravna z najlepšimi na reviji / ded se je pri košnji ravnal z vnuki tekmoval z njimi 4. star., s prislovnim določilom pripravljati se na odhod, odpravljati se: že navsezgodaj se je ravnala od doma, k prijateljem / ravnal se je na boj, na vojsko ● zastar. ozka cesta se ravna v gozd pelje, vodi; zastar. živina se jim dobro ravna uspeva; zastar. ravna se oblastno vede se ◊ lingv. pridevniške besede se ravnajo po samostalniku imajo enak spol, sklon in število kot samostalnik, s katerim se vežejo; voj. na desno, na levo ravnaj se izraža povelje, naj se vojaki, osebe ob obratu glave na desno, na levo postavijo, poravnajo v čim bolj ravno vrsto ♪
  2.      ravnílo  -a s (í) 1. priprava za delanje, risanje ravnih črt: podčrtati z ravnilom; kovinsko, leseno ravnilo; ravnilo z označenimi centimetri / risati s šestilom in ravnilom ♦ agr. sadilno ravnilo lesena letev za določanje sadilnega mesta sadike; teh. nastavno ravnilo; priložno ravnilo s kratko prečko na koncu, ki se položi ob rob risalne deske 2. star. vzor, vodilo: to mu je postavil za zgled in ravnilo / očetove besede so mu bile življenjsko ravnilo ♪
  3.      ravnína  -e ž (í) 1. navadno večji raven svet: prehoditi, prevoziti ravnino; sredi ravnine leži vas; naselili so se na ravnini; cesta se je z griča spustila v ravnino; rodovitna, travnata ravnina / ekspr. okoli njega se je razprostirala široka morska ravnina ravan 2. višina (ravne) površine česa: ta roža ima cvete v isti ravnini; ravnina oken 3. redko, navadno s prilastkom kar opredeljuje kvalitativno vrednost pojava; raven: dvigati izobrazbeno, kulturno, življenjsko ravnino prebivalstva 4. publ., s prilastkom stopnja v razvrstitvi po položaju, pristojnosti, pomembnosti: vprašanje so že obravnavali na različnih ravninah 5. geom. ploskovna tvorba, na kateri leži premica, ki poteka skozi različni točki tvorbe: določati točke na ravnini; lega likov v ravnini; z ravnino presekati kroglo; navpična, vodoravna ravnina / dotikalna ravnina ki se dotika ploskve na določenem mestu; narisna, tlorisna ravnina; prava ravnina na kateri so končne, dostopne točke; projekcijska, risalna, simetrijska ravnina ◊ fiz. polarizacijska ravnina pravokotna na smer električnega polja; lingv. glasoslovna, pomenska, skladenjska ravnina jezika; lit. pripovedna ravnina; šport. ciljna ravnina ravni del tekmovalne steze pred ciljem ♪
  4.      ravnoméren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. enakomeren: ravnomeren razvoj / pripoved v romanu je stilno izenačena in ravnomerna / ravnomerna površina ravna ravnomérno prisl.: v hrib je treba hoditi ravnomerno ♪
  5.      ravnotéžen  -žna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ravnotežje: ravnotežna lega / ravnotežne spretnosti / imeti dober ravnotežni čut ◊ anat. ravnotežni kamenčki drobci anorganskih snovi v ravnotežnem organu; ravnotežni organ čutilo v notranjem ušesu za zaznavanje položaja glave; les. ravnotežna vlažnost lesa stanje lesa, da pri določeni temperaturi in določeni relativni vlažnosti zraka ne sprejema niti ne oddaja vlage; zool. ravnotežni mešiček mešiček na korenu tipalnice potočnega raka s čutnimi dlačicami in drobnimi peščenimi zrnci za vzdrževanje ravnotežja ♪
  6.      ravnotéžje  -a s (ẹ̑) 1. stanje, v katerem je sila teže telesa, teles na obeh straneh enaka: izgubiti, obdržati ravnotežje; stopal je po ozki brvi in lovil ravnotežje; ladja je zaradi močnega sunka vetra prišla iz ravnotežja; skodelici tehtnice sta v ravnotežju / vrvohodec s palico za ravnotežje 2. navadno s prilastkom stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: prizadevati si za politično, vojaško ravnotežje / posledice porušenega ravnotežja v naravi b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: pisatelj je znal ustvariti ravnotežje med dogodki in opisi; ravnotežje med dohodki in izdatki / ekspr. barve na sliki so v ravnotežju // stanje umirjenosti, duševne skladnosti: novica je v njem porušila ravnotežje / izgubiti duševno ravnotežje / ekspr. slabo vreme ga je vrglo iz ravnotežja ◊ anat. organ za ravnotežje ravnotežni organ; ekon. gospodarsko ravnotežje stanje, ko so gospodarske dejavnosti in panoge v določenem časovnem obdobju usklajene; načelo proračunskega ravnotežja načelo, da morajo biti proračunski izdatki enaki proračunskim prejemkom ♪
  7.      rávs  -a m (ȃ) ekspr. spopad, pretep, zlasti s potegovanjem krempljev, zob po nasprotniku: opazovati ravs mačkov, petelinov / v tej hiši je večen ravs in kavs prepir, prerekanje, pretep ♪
  8.      razbijáštvo  -a s (ȃ) slabš. razbijaško ravnanje ali dejanje: obsojati razbijaštvo demonstrantov / nekateri člani so bili zaradi razbijaštva izključeni iz organizacije ♪
  9.      razbírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. razpoznavati znak, znake za glas, glasove in jih povezati v besedo: s prstom je kazal črke in razbiral besede; razbirati napise / nezaupno ga je opazovala, ko je razbiral pismo bral; razbirati podatke z instrumentov odčitavati // razumevati ustaljene, dogovorjene znake; brati: zidar mora znati razbirati gradbeni načrt; razbirati šifrirano besedilo 2. knjiž. z gledanjem, opazovanjem česa ugotavljati, spoznavati kaj: iz urejenosti izložb je razbiral okus, znanje aranžerja / razbirati posamezne predmete razločevati // ugotavljati, spoznavati sploh: iz njegovih besed razbiram, da je zelo nezadovoljen / znanstveniki razbirajo skrivnosti narave odkrivajo, razkrivajo / z njenega obraza razbira, kaj misli ● knjiž. zdelo se je, kot da razbira nasprotnikovo ponudbo presoja, ocenjuje; knjiž. razbiral je, kaj naj reče premišljeval, pretehtaval; publ. razbirati zrno od plev ločevati ♪
  10.      razbistríti  -ím dov., razbístril; razbistrèn (ȋ í) razviti sposobnost za mišljenje: razbistriti komu duha; počasi se mu je razum razbistril // narediti kaj bolj jasno, miselno izoblikovano: študija je razbistrila nekatera pravna vprašanja; pojmi so se popolnoma razbistrili ● hladen zrak mu je razbistril glavo ga je naredil sposobnega mišljenja; publ. pogovori so razbistrili položaj naredili, da so postala določena dejstva in odnosi med njimi jasna, urejena razbistríti se postati bister, zelo prozoren: voda se je razbistrila / ekspr. popoldne se je ozračje razbistrilo ♪
  11.      razbítek  -tka m (ȋ) nav. mn., knjiž. razbitina: razbitki ponesrečene ladje / zbirati razbitke lončenih posod črepinje ♪
  12.      razbíti  -bíjem dov., razbìl (í ȋ) 1. z udarcem, udarci narediti iz česa majhne, drobne dele: razbiti kamen, skalo; s kladivom razbiti / razbiti oreh; ekspr. razbiti na drobne koščke čisto, popolnoma / razbiti na veliko drobcev; udaril je in led se je razbil; pren., ekspr. razbiti temelje družbenega reda // nasilno zelo poškodovati: demonstranti so razbili poslopje, spomenik; s sekiro razbiti vrata / granata je razbila bunker // narediti, povzročiti, da kaj zaradi udarca, padca a) razpade na majhne, drobne dele: vse kozarce je že razbila; s fračo je razbil šipo; zrcalo je padlo na tla in se razbilo / vsa jajca so se razbila b) se zelo poškoduje, uniči: otrok bo igrače hitro razbil; razbiti avtomobil; čoln se je razbil ob čereh; razbiti si koleno / v pretepu mu je razbil nos 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kaka celota preide v dele: razbiti veliko posestvo; prostor razbijemo s primerno namestitvijo pohištva; z nastankom nove države se je ozemlje razbilo / razbiti vojaško enoto; skupino bo treba razbiti zaradi negativnih vplivov na druge učence / razbiti razred v dva manjša // narediti, povzročiti, da kaj preneha a) obstajati: s svojim vmešavanjem je razbila prijateljevo družino; njuno prijateljstvo se je razbilo / razbiti stari družbeni red / razbiti enotnost / tujčev prihod je razbil dobro razpoloženje / razbiti upanje b) delovati: aretacije so razbile organizacijo, stranko c) biti, potekati: policija je razbila demonstracije; nasprotna skupina si bo prizadevala razbiti sestanek 3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: razbiti ideale; razbiti teorijo; v trenutku so se razbile vse iluzije / razbiti predsodke odpraviti ● ekspr. ta dogodek mu je razbil vse načrte preprečil, onemogočil; ekspr. glavo ti bom razbil, če ne umolkneš kaznoval te bom; tepen boš ◊ fiz. razbiti atom; šah. razbiti obrambo doseči, da kralj nasprotnega igralca zaradi premaknitve ali izgube figure ni več zavarovan razbívši zastar.: razbivši vrata, so vdrli v hišo razbít -a -o: razbita družina; skleda je razbita ležala na tleh; razbito okno; jedro društva je razbito ∙ knjiž. odgovarjal je z razbitim glasom žalostnim; publ. ozemlje je zelo razbito in nepregledno razčlenjeno; knjiž., redko pesnik je postajal vedno bolj razbit razdvojen, razklan ♪
  13.      razbitína  -e ž (í) 1. nav. mn. ostanki razbitega večjega predmeta, predmetov: morje je naplavilo razbitine; potegniti truplo izpod razbitin; med razbitinami iskati ponesrečence / ladijske, letalske razbitine / razbitine starih posod črepinje; pren., ekspr. razbitine sreče, življenja ∙ ekspr. razbitina že dolgo leži ob cesti poškodovano vozilo; knjiž. razbitine uporniške vojske ostanki 2. ekspr., navadno v povedni rabi duševno in telesno propadel človek: njen mož je samo še razbitina ♪
  14.      razblažíti  -ím dov., razblážil (ȋ í) knjiž. narediti kaj blago, plemenito: ljubezen ga je razblažila razblažíti se postati zelo srečen: kadar je govorila o svojem otroku, se je razblažila / ob spominih se mu je obraz razblažil ♪
  15.      razblíniti  -im dov. (í ȋ) nav. ekspr. 1. narediti, povzročiti, da česa ni več: njegove besede so razblinile dvome, pomisleke 2. knjiž. narediti, da kaj ni zgoščeno, jedrnato: taki vložki pripoved razblinijo razblíniti se 1. prenehati biti, obstajati: megla se je že razblinila / obrisi gor so se razblinili v večernem mraku / privid se je razblinil v nič // izginiti, miniti: sanje o sreči so se razblinile; njegova slava se bo hitro razblinila / jeza, navdušenje se razblini 2. knjiž. postati neizrazit, nejasen: v nekaterih umetnostnih smereh se forma razblini razblínjen -a -o: razblinjeno veselo pričakovanje; nekateri opisi so zelo razblinjeni ♪
  16.      razblínjati  -am nedov. (í) nav. ekspr. 1. delati, povzročati, da česa ni več: razblinjati iluzije, utvare 2. knjiž. delati, da kaj ni zgoščeno, jedrnato: različni opisi razblinjajo zgodbo razblínjati se 1. prenehavati biti, obstajati: dim se je začel razblinjati; prijeten občutek se razblinja kot milni mehurčki / vse se razblinja v nič // izginjati, minevati: naše upanje se razblinja / napetost in nemir sta se počasi razblinjala 2. knjiž. postajati neizrazit, nejasen: v sodobnih umetnostnih smereh se forma razblinja razblinjajóč -a -e: razblinjajoče se meglice ♪
  17.      razblínjenost  -i ž (ȋ) knjiž. dejstvo, da kaj ni zgoščeno, jedrnato: kritiki očitajo delu razblinjenost / razblinjenost pripovedi ♪
  18.      razbòr  -ôra m (ȍ ó) knjiž. razčlenjevanje, analiza: tako kaže razbor; kritičen, nepopoln, podroben razbor; na začetku je razbor sodobne lirike; razbor gospodarskih razmer / ta razbor je preveč oseben presoja, ocena ● zastar. nič ne reci brez razbora premisleka; knjiž. razbor pesmi je pomanjkljiv izbor ♪
  19.      razbráti  -bêrem dov., stil. razberó; razbrál (á é) 1. razpoznati znak, znake za glas, glasove in jih povezati v besedo: na spomeniku je razbral le še ime; list je popackan, zato se nekaterih besed ne da razbrati; s težavo je razbral napis / razbrati skrivnostne znake ∙ knjiž. razbrati med vrsticami uganiti prikrito misel // razumeti ustaljene, dogovorjene znake; prebrati: razbrati šifrirano besedilo 2. knjiž. z gledanjem, opazovanjem česa ugotoviti, spoznati kaj: razbrati simbolični pomen slike / bilo je temno, da nisem razbral, koliko jih je bilo razločil // ugotoviti, spoznati sploh: razbrati pomen besede iz sobesedila; iz zadnjega pisma je razbrala, da je v tujini nesrečen; iz statistike razberemo, da se poraba povečuje / iz njenega vedenja je razbral, da je zaskrbljena; na njegovem obrazu je skušala razbrati, kaj misli razbráti se zastar. spoznati se, znajti se: v mojih zapiskih se ne bo nihče razbral razbrán -a -o: ta pisava je že razbrana ∙ knjiž. kritično razbrane pesmi izbrane ♪
  20.      razbrstéti se  -ím se dov. (ẹ́ í) narediti brste: kostanji se bodo kmalu razbrsteli / zapuščeni park se je razbrstel; pren. v njem se je razbrstela ljubezen ♪
  21.      razbrzdáti se  -ám se dov. (á ȃ) priti v stanje čustvene, čutne neobvladanosti, zlasti v želji po zadovoljevanju spolne ljubezni: mladina se je razbrzdala; v tem okolju se je popolnoma razbrzdal razbrzdán -a -o: razbrzdan starec; razbrzdana domišljija; razbrzdana mladina; razbrzdano popivanje, veseljačenje; razbrzdano življenje; prisl.: razbrzdano se smejati, živeti ♪
  22.      razbúriti  -im dov. (ū ȗ) 1. povzročiti stanje velike vznemirjenosti: odločitev bo ljudi razburila; pok konja razburi; zelo razburiti / publ. novica je razburila duhove; ekspr. to mu je razburilo kri / film mu je razburil domišljijo razvnel // povzročiti nezadovoljstvo, ogorčenost: pristranska kritika, krivica jih je razburila 2. knjiž. narediti razgibano, valovito: veter je razburil morsko gladino; proti večeru se je morje razburilo razbúriti se začutiti, izraziti veliko vznemirjenost: bolnik se ne sme razburiti; če se razburi, mu lahko škoduje; ekspr. za vsako malenkost se razburi; hitro se razburiti // izraziti nezadovoljstvo, ogorčenost: razburiti se zaradi slabega gospodarjenja; razburil se je nad sinovimi neuspehi; glasno, javno se razburiti / tega ne bom poslušal, se je razburil razbúrjen -a -o: razburjen človek; spregovoril je z razburjenim glasom; bil je tako razburjen, da ni mogel zaspati; razburjena je prišla domov; prisl.: razburjeno govoriti, oditi ♪
  23.      razbúrjati  -am nedov. (ú) povzročati stanje velike vznemirjenosti: nove ideje ljudi razburjajo; ta misel ga razburja / ekspr. ženske mu razburjajo kri / skrivnost je razburjala našo radovednost razvnemala // povzročati nezadovoljstvo, ogorčenost: krivica ga razburja; s svojim ravnanjem je razburjala starše razbúrjati se čutiti, izražati veliko vznemirjenost: bolnik se ne sme razburjati; ne razburjajte se zaradi nepomembnih stvari; ekspr. razburja se za vsako malenkost; ne razburjaj se po nepotrebnem; rad se razburja // izražati nezadovoljstvo, ogorčenost: razburjati se zaradi slabe kvalitete, nepoštenosti / spet se je vse podražilo, se je razburjala žena razburjajóč -a -e: razburjajoči se ljudje ♪
  24.      razbúrjenje  -a s (ȗ) stanje razburjenega človeka: hotel je prikriti svoje razburjenje; drhteti, tresti se od razburjenja; besede, izrečene v razburjenju / z velikim razburjenjem jo je poslušal / vsako razburjenje je za bolnika nevarno ♪
  25.      razcapánček  -čka m (á) ekspr. otrok, oblečen v zelo raztrgano, ponošeno obleko: mali razcapanček se je vsem smilil ♪

   9.751 9.776 9.801 9.826 9.851 9.876 9.901 9.926 9.951 9.976  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA