Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Cen (7.706-7.730)


  1.      onákšen  -šna -o prid. (ā) star., navadno v zvezi takšen in onakšen takšen in drugačen: prinesli so mu kruh, slanino, meso takšno in onakšno ♪
  2.      ondulácija  -e ž (á) kodranje s toploto, kemičnimi sredstvi: preparati za ondulacijo ♦ friz. hladna ondulacija ki se napravi s kemičnimi sredstvi; trajna ondulacija po kateri ostanejo lasje sorazmerno dolgo nakodrani, zviti; vodna ondulacija pri kateri se mokri lasje oblikujejo v določeno pričesko ♪
  3.      onečástiti  -im dov. (á ȃ) vzeti čast, dostojanstvo, ugled: pred ljudmi ga je onečastil; s tem dejanjem se je onečastil / onečastili so njegovo ime / onečastiti trupla padlih oskruniti ∙ ekspr. onečastil mu je dekle je spolno občeval z njo onečáščen -a -o: onečaščen človek; počuti se onečaščenega; onečaščena ljubezen ♪
  4.      onečístiti  -im dov. (í ȋ) narediti, povzročiti, da kaj ni čisto: odplake onečistijo vodo; onečistiti zrak; pren., knjiž. s svojim ravnanjem je onečistila hišo onečíščen -a -o: onečiščen zrak; onečiščena rana ♪
  5.      oneméti  -ím dov., tudi onémi (ẹ́ í) 1. postati nem: po hudi bolezni je onemel in oglušel 2. nav. ekspr. nenadoma ne moči spregovoriti, govoriti: kadar bi morala kaj reči v svojo obrambo, je onemela; onemeti od bolečine, presenečenja, strahu; pren. moja vest ni nikoli onemela; začutila je, kako je vse onemelo v njej 3. ekspr. postati zelo presenečen, začuden: onemel je pred njeno lepoto; ob tem nastopu so poslušalci kar onemeli / onemeti od začudenja zelo se začuditi 4. knjiž. utihniti: ptice v vejah so onemele / godba je onemela / v jeseni planine onemijo v planinah postane mirno, tiho ◊ lingv. nenaglašeni samoglasnik včasih onemi se ne izgovarja več onemèl in onemél -éla -o: onemel je obstal pred očetom; onemele gore; onemele ptice ♪
  6.      onemévati  -am nedov. (ẹ́) 1. ekspr. postajati zelo presenečen, začuden: ob teh dogodkih so ljudje kar onemevali 2. knjiž. postajati manj glasen, slišen: cestni hrup je čedalje bolj onemeval ♪
  7.      onemôči  -mórem dov., onemógel onemôgla (ó ọ́) v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l izgubiti moč, moči: bolnik je v nekaj dneh onemogel; konji so mu na poti onemogli; onemoči od lakote, žalosti; na starost je zelo onemogel // prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; oslabeti: srce mu je onemoglo; pren., ekspr. njegova vloga v društvu je precej onemogla onemógel -môgla in -mógla -o 1. deležnik od onemoči: onemogel človek; postal je onemogel; onemogel se je zgrudil na tla; duševno, telesno onemogel; onemogel od dela; onemoglo zimsko sonce 2. ekspr. ki se ne da sproščeno izraziti: onemogel bes, srd; zajokala je v onemogli jezi; prisl.: onemoglo stokati; sam.: skrbeti za onemogle ♪
  8.      onemogóčati  -am nedov. (ọ́) delati, povzročati, da kaj ni mogoče: onemogočati komu delo, stike z ljudmi / posebna naprava onemogoča premikanje v levo preprečuje // publ. delati, povzročati, da kdo ne more opravljati določene dejavnosti: onemogočati nasprotne igralce ♪
  9.      onemogóčiti  -im dov. (ọ́ ọ̑) narediti, povzročiti, da kaj ni mogoče: onemogočiti komu delo, delovanje, študij; neurje je onemogočilo promet // publ. narediti, povzročiti, da kdo ne more opravljati določene dejavnosti: domači igralci so popolnoma onemogočili nasprotnike; onemogočiti predsednika / pred javnostjo so ga onemogočili onemogóčen -a -o: onemogočen prehod ♪
  10.      onesposábljati  -am nedov. (á) delati, povzročati, da kdo ne more opravljati določenega dela, dejavnosti: onesposabljati ljudi za delo; strah človeka onesposablja za pametno presojanje ♪
  11.      onesposóbiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) narediti, povzročiti, da kdo ne more opravljati določenega dela, dejavnosti: poškodba ga je za nekaj časa popolnoma onesposobila; onesposobiti človeka za delo, gibanje; onesposobiti sovražnika za boj / publ. gverilci so onesposobili dva tisoč vojakov // publ. povzročiti, da kaj ne more opravljati svoje funkcije: partizani so onesposobili železniško progo; onesposobiti hiše za bivanje; plazovi so onesposobili cestišče za vožnjo onesposóbljen -a -o: onesposobljen za delo, življenje; onesposobljena ladja ♪
  12.      onesrečeváti  -újem nedov. (á ȗ) delati, povzročati, da je kdo nesrečen: žal mu je, da mora onesrečevati ljudi; s svojim ravnanjem onesrečuje dekle ♪
  13.      onesréčiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) narediti, povzročiti, da postane kdo nesrečen: onesrečiti človeka; to ni mož zate, onesrečil te bo za vse življenje; s svojim dejanjem jih je onesrečil ♪
  14.      onesvéstiti se  -im se dov. (ẹ̄ ẹ̑) omedleti: bolnik se je onesvestil; onesvestiti se od bolečin onesvéščen -a -o: onesveščen človek; onesveščen od utrujenosti; sam.: onesveščenega so odnesli v hišo ♪
  15.      óni  -a -o zaim. (ọ̑) 1. izraža, da je oseba ali stvar od govorečega a) oddaljena, odmaknjena, odvrnjena: ljudje na onem bregu; ona stran hriba je porasla z gozdom b) najbolj oddaljena, odmaknjena: tega človeka poznam osebno, tistega po videzu, onega pa sploh ne / ta kravata mi ugaja, ona tam pa ne / v samostalniški rabi: ta je priden, oni pa ne; z onim je hodila več let; ta na levi je znan košarkar, oni drugi pa prvak v plavanju // izraža, da je oseba ali stvar, o kateri se govori, bila omenjena v prejšnjem stavku na prvem mestu: prebivalci so deloma kmetje, deloma lovci. Onih je manj, so pa bolj gospodarni 2. izraža nedoločeno odmaknjenost v preteklosti: oni dan je prišel stric; ono noč se je pripetila huda nesreča 3. ekspr., v samostalniški rabi izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati: ves večer je silil vame oni, kako se že piše; kure rade pikajo ono na cesti, saj veste kaj 4. nav. ekspr., v zvezi s ta izraža poljubnost osebe ali stvari: na ulici srečaš tega ali onega znanca; pojav nastopa v tej ali oni obliki / v samostalniški rabi: ta in oni se je kesal, ker je preveč pil; opraviti imam še to in ono v mestu 5. publ., zlasti pred oziralnimi stavki tisti: oni tovariš, ki je v čakalnici, naj vstopi / ljudje na vasi živijo bolj zdravo kakor oni v mestu / v onih davnih časih še ni bilo velikih mest ● oni svet v različnih religijah kraj, prostor zunaj zemeljske stvarnosti; evfem. spraviti koga na oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; star. ona s koso smrt; prim. le členek ♪
  16.      onogavíčiti  -im dov. (í ȋ) ekspr. obuti nogavice: onogavičiti otroka onogavíčen -a -o: onogavičena noga ∙ ekspr. v panj se vračajo onogavičene čebele obložene po nožicah s cvetnim prahom ♪
  17.      opásati  opášem dov. (ȃ) 1. dati, namestiti komu pas: obleči in opasati otroka; počakaj, še opasati se moram // narediti, da je kaj nameščeno okrog pasu: opasati jermen / opasati meč, sabljo; opasal si je oselnik in šel kosit; opasati si predpasnik 2. knjiž. obdati, obkrožiti: mesto so opasali z bodečo žico opásan -a -o: v sobo je stopil opasan z belim predpasnikom; tempelj je v notranjščini opasan z zlatom ima proge, črte iz zlata; opasana je bila s svilenim trakom ♪
  18.      opasílo  -a s (í) nar. zahodno žegnanje, proščenje: v nedeljo bo opasilo ● nar. zahodno opasilo sveč okoli stebra pas ♪
  19.      opasováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati, nameščati komu pas: opasovati otroka; oblačil in opasoval se je kar med tekom // delati, da je kaj nameščeno okrog pasu: opasovati meč; opasovati si predpasnik 2. knjiž. obdajati, obkrožati: okope so opasovali z žičnimi ovirami / hišo opasuje lesen hodnik; hribovje v polkrogu opasuje ravnino ♪
  20.      opazíti  in opáziti -im dov. (ȋ á ȃ) 1. z gledanjem zaznati: opazil ga je že pri vhodu; nič posebnega nisem opazil na njem; v temi ni mogel opaziti ovire; tak drobec lahko opazimo s prostim očesom; nasproti vozeči avtomobil je prepozno opazil; razpoka se že od daleč opazi // zaznati sploh: opazili so, da zdaj slabše sliši / opazil sem, da pri tem delu nič ne pomenim; z zadovoljstvom je opazila, da sta se pobotala // zaznati, da kaj je, obstaja: opaziti spremembo; opaziti prve znake bolezni; na trgu se že opazi zvišanje cen 2. knjiž. postati pozoren na koga zaradi izrednih uspehov, dela: mladega umetnika so kmalu opazili; želel je, da bi ga opazili in mu dali priznanje / kritiki so pesniško zbirko opazili / na plesu so jo vsi opazili vzbudila je občudovanje zaradi izredne lepote, uglajenega vedenja opazívši zastar.: opazivši, da je sama, je zajokala opážen -a -o: opažen pojav; ko je videl, da je opažen, je stopil bliže; kot slikar je že opažen ♪
  21.      opázka  -e ž (ȃ) 1. krajša, mimogrede izrečena misel, mnenje, ki izraža navadno negativen, odklonilen odnos do česa: opazka leti, meri nanj; ta opazka je bila namenjena prav vam; njena opazka je zadela v živo; delati opazke na račun pomanjkljive organizacije; na vse opazke tovarišev se je samo smejal; duhovita, pikra, ostra, zbadljiva opazka 2. knjiž. opomba: uredništvo je dodalo nekaj opazk / obrobna, podčrtna opazka ● zastar. svojih opazk ni pripovedovala drugim opažanj, vtisov ♪
  22.      opáznost  -i ž (á) lastnost, značilnost opaznega: opaznost vpliva / nav. ekspr.: opaznost oblačenja, v oblačenju; opaznost vedenja ♪
  23.      opazoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor opazuje: otroci so mislili, da nimajo opazovalca; opazovalcu je postalo takoj jasno, kaj se dogaja; opazovalec narave, življenja; slika je pritegnila pozornost opazovalcev; s stališča opazovalca je predmet na levi strani; stal je, kakor da je neprizadet opazovalec / ta pisatelj je dober opazovalec 2. kdor je določen, da z opazovanjem ugotavlja položaj, stanje česa: Organizacija združenih narodov je poslala na mejo svoje opazovalce; straže in opazovalce so postavili na pregledna mesta / diplomatski, politični opazovalci; konference se je udeležil kot opazovalec brez pravice posegati v njen potek ♪
  24.      opazováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z gledanjem zaznavati: obstal je in ga opazoval; opazovati izložbe, mimoidoče; opazovati koga pri delu; boječe je opazoval tujca / nepremično, radovedno, ekspr. napeto opazovati; izpod čela, od strani opazovati kaj; opazovali so ju z začudenjem / ta pisatelj zna dobro opazovati // zaznavati sploh: z žalostjo je opazoval, kako izginjajo ljudski običaji 2. gledati kaj načrtno, z določenim namenom: opazovati naravne pojave, zvezde; opazovati pod, z mikroskopom; natančno opazovati / bolnika že dalj časa opazujejo; sumljiv je, zato ga opazujejo / lovec opazuje divjad / opazovati vreme opazováje: opazovaje naravne pojave, je prišel do teh dognanj opazujóč -a -e: pazljivo opazujoč okolico, se je četa premikala dalje; opazujoč pogled opazován -a -o: opazovan predmet; biti opazovan; opazovana oseba; čutila se je opazovano ♪
  25.      opáž  tudi opàž -áža m (ȃ; ȁ á) 1. kar se namesti, pritrdi na določeno površino za zaščito, olepšanje: popraviti opaž pri svinjaku; zavarovati cevi z opažem; lesen opaž; opaž iz slame; knjižnica z opažem iz orehovine / stenski, stropni opaž 2. grad. priprava, navadno iz desk, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: narediti, odstraniti, tesati opaž; za betoniranje loka pri mostu so postavili jeklen opaž / drsni opaž; izgubljeni opaž navadno iz izolacijskega materiala, ki po betoniranju ostane kot del objekta; premični opaž ♪

   7.581 7.606 7.631 7.656 7.681 7.706 7.731 7.756 7.781 7.806  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA