Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Cen (4.951-4.975)


  1.      izrínjenost  -i ž (ȋ) nav. ekspr. stanje človeka, ki je odstranjen z določenega mesta, položaja, iz družbe: pisatelj slika osamljenost in izrinjenost slovenskega delavca v tujini; občutki izrinjenosti ♪
  2.      izrisávati  -am nedov. (ȃ) izrisovati: režiser si je izrisaval sceno sam ♪
  3.      izrívati  -am nedov. (í) 1. spravljati iz česa, navadno ozkega: voda izriva s svojim pritiskom pesek iz nasipa 2. delati, povzročati, da kdo zapusti določen kraj, prostor: saj bi že bil na vrsti, pa ga izrivajo 3. nav. ekspr. spravljati koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: izrivajo jo iz podjetja 4. začenjati se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi: motorne ladje izrivajo parnike ♪
  4.      izróčati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: izročati komu denar, pisma / ko je izročal sinu posestvo, si je izgovoril preužitek / izročati pozdrave // dajati komu kaj, zlasti na slovesen način: diplome jim je izročal dekan 2. s širokim pomenskim obsegom delati, da prehaja kaj kam z določenim namenom: izročati denar, predmete v hrambo, varstvo / sčasoma so mu izročali zahtevnejša opravila dajali / publ. obnovljeno šolo so izročali svojemu namenu ∙ vznes. očeta so izročali zemlji pokopavali so ga izróčati se knjiž. prepuščati se, predajati se: izročal se je težkim mislim ♪
  5.      izročíti  -ím dov., izróčil (ȋ í) 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: izročiti komu denar, knjigo; izročiti telegram naslovniku / izročiti posestvo sinu / izročiti komu kaj v last / ekspr. izročite mu lepe pozdrave / izročiti tuji državi storilca kaznivega dejanja // dati komu kaj, zlasti na slovesen način: izročiti diplome, odlikovanja ♦ polit. izročiti protestno noto; veleposlanik je izročil svoja akreditivna pisma predsedniku vlade // napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: izročiti proizvajalna sredstva delavcem / izročiti komu oblast, poveljstvo 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: premaganci so morali izročiti orožje, trdnjavo / izročiti ključe hiše, mesta 3. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom: izročiti predmete v hrambo; izročiti otroka v rejo, varstvo; izročiti v promet, uporabo; izročiti teze v razpravo dati / publ.: poslopje so izročili svojemu namenu; most so že izročili prometu / izročiti zadevo odvetniku / ekspr. izročil ga je sodišču vložil je tožbo proti njemu 4. zastar. sporočiti: po otroku mu je izročil, naj ga obišče ● vznes. izročil je svojo dušo Bogu v krščanskem okolju umrl je; knjiž. izročiti kaj pozabi, v pozabo napraviti, povzročiti, da se pozabi; vznes. njegovo truplo so izročili zemlji pokopali izročíti se knjiž. prepustiti se, predati se: izročiti se usodi / ves se je izročil svojemu poklicu posvetil ♦ rel. izročiti se Materi božji prositi za varstvo, pomoč izročívši zastar.: izročivši pismo, je odšel izročèn -êna -o: skrb za otroka je bila izročena sestri; ustno izročena pravljica; blago je bilo izročeno v varstvo ∙ ekspr. biti na milost in nemilost izročen komu postati, biti od koga popolnoma odvisen ♪
  6.      izródek  -dka m (ọ̑) 1. kar se izrodi: rastlinski, živalski izrodek; pren., ekspr. kapitalizem je izrodek liberalizma 2. slabš., z rodilnikom spačena, nenaravna predstava o čem: izrodek domišljije; to je le izrodek bolnih in prenapetih možganov 3. slabš. nemoralen, pokvarjen človek: ničvreden človek, izrodek je; druži se s samimi izrodki ♪
  7.      izruváti  -rújem tudi izrúvati -am dov., izruvál tudi izrúval (á ú; ū) 1. s silo spraviti iz česa, navadno iz zemlje: vihar je izruval drevje; izruvati železni drog iz zida; pren., ekspr. izruvati ljubezen iz srca; izruvati zlo s koreninami vred 2. z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči; izpuliti: izruvati las, zob; izruvati plevel, repo // redko z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz česa sploh: izruval mu je palico iz rok ● redko življenje v mestu ga je izruvalo izkoreninilo izruván tudi izrúvan -a -o: izruvan kos železa; izruvan iz domačega okolja; izruvano drevo ♪
  8.      izsèk  -éka m (ȅ ẹ́) 1. prostor, ki je izsekan: proga poteka po globokem izseku 2. posamezen del, izsekan, izločen iz česa: izsek kosti / razstava je le ozek izsek slikarjevega dela; drama prikazuje izsek iz vaškega življenja / dogajanje v romanu je strnjeno na ozek časovni izsek 3. redko poseka: izsek se je zarasel ◊ geom. krogelni izsek ali izsek krogle del krogle, ki ga omejujeta krogelna kapica in plašč pokončnega stožca z vrhom v središču krogle; krogov izsek ali izsek kroga del kroga, ki ga omejujejo dva polmera in lok krožnice ♪
  9.      izsesáti  -ám [sǝs in ses] dov. (á ȃ) 1. s sesanjem spraviti iz česa: izsesati kri iz rane; izsesati sok iz limone / izsesati prah; s črpalko izsesati zrak 2. s sesanjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine: tele je dobro izsesalo vime; izsesati limono / izsesati rano / pajek izsesa svojo žrtev // ekspr. izčrpati, oslabiti: delo v rudniku ga je izsesalo; skrbi za otroke so ji izsesale zdravje 3. ekspr. izrabiti, izkoristiti: ta oderuh ga bo izsesal; delavce je izsesal do poslednje kaplje krvi ● ekspr. ali naj podatke iz prsta izsesam si jih izmislim; ekspr. to je izsesal iz prsta to je izmišljeno, neresnično, neutemeljeno izsesán -a -o: izsesan od trpljenja; izsesane prsi ♪
  10.      izsíliti  -im dov. (í ȋ) 1. s silo priti do česa: izsiliti denar, podkupnino / z orožjem so izsilili vhod v palačo ♦ šah. izsiliti kmetu prosto pot; izsiliti potezo prisiliti nasprotnika, da napravi potezo; šport. izsiliti neodločen izid 2. z glagolskim samostalnikom s silo doseči, da kdo kaj naredi, pove: izsiliti izjavo; izsiliti izpolnitev obveznosti; z grožnjami izsiliti priznanje; z jokom je izsilila privoljenje / izsilil je skrivnost iz njega; pren. ljubezni ni mogoče izsiliti 3. knjiž., ekspr., z dajalnikom vzbuditi čustven odziv: nenadno srečanje ji je izsililo solze; vznemirjenost in izraz njenih oči sta mu izsilila krik 4. knjiž. povzročiti, vzbuditi: nevarnost je izsilila sodelovanje med njimi izsíljen -a -o: izsiljena obljuba ♪
  11.      izskakováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. skakati iz česa, navadno iz prometnega sredstva: padalci izskakujejo v določenih presledkih 2. premikati se s prvotnega, navadnega mesta: čolniček pri teh statvah pogosto izskakuje ♪
  12.      izspletkáriti  -im dov. (á ȃ) 1. knjiž. s spletkarjenjem doseči: njen odhod je izspletkarila pastorka 2. ekspr. s spletkarjenjem spraviti koga z določenega mesta, položaja in ga sam zasesti: izspletkaril ga je pri šefu ♪
  13.      izsréden  -dna -o prid. (ẹ̑) ki nima osrednje točke v svojem središču; ekscentričen: izsreden obroč; kolesi sta izsredni / izsredna rast bule ♦ grad. izsredna obremenitev obremenitev, ki ne deluje na sredino konstrukcije; ekscentrična obremenitev ♪
  14.      izsrédnik  -a m (ẹ̑) strojn. okrogla plošča, pri kateri os vrtenja ne gre skozi njeno središče; ekscenter: gibanje izsrednika ♪
  15.      izsrédniški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na izsrednik; ekscentrski: izsredniški pogon / izsredniška gred ♦ obrt. izsredniška stiskalnica stiskalnica, katere bistveni sestavni del so ekscentri ♪
  16.      izsrédnost  -i ž (ẹ̑) teh. lastnost dveh okroglih predmetov ali likov, da se njuni središči ne ujemata; ekscentričnost: izsrednost kolesa, obroča ♦ geom. prema izsrednost elipse, hiperbole oddaljenost gorišča od središča; linearna ekscentričnost ♪
  17.      izstòp  -ópa m (ȍ ọ́) 1. glagolnik od izstopiti: izstop iz vlaka je bil težaven / izstop iz društva, organizacije / izstop iz šole / izstop iz vojne 2. kraj, prostor, kjer se da iz česa priti: sovražnik je obstreljeval izstop iz soteske / izstop je pri srednjih vratih ◊ alp. izstop na nameravanem mestu je onemogočil previs; tam je najbližji izstop iz kamina, stene; med., vet. izstop organa, dela organa pojav, da organ, del organa zaradi določenih okoliščin preneha biti v prvotni legi ♪
  18.      izstópen  -pna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na izstop: izstopna postaja / izstopna vrata / izstopna izjava ◊ alp. izstopni kamin, previs; elektr. izstopna enota del (elektronskega) računalnika, ki prinaša informacije uporabniku; med. izstopna rana izstrelna rana; šol. izstopno spričevalo spričevalo, ki ga dobi učenec ob izstopu iz šole; teh. izstopna cev, odprtina; izstopna hitrost hitrost, s katero tekočina ali kaj drugega odhaja skozi kontrolno mejo ♪
  19.      izstrélek  -lka m (ẹ̑) valjasto, na eni strani navadno koničasto telo, ki ob sprožitvi ali vžigu zleti v določeno smer: sprožiti izstrelek; dimenzija, oblika, premer izstrelka; gibanje izstrelkov / medcelinski izstrelek; topovski izstrelek; izstrelek iz puške / šibrasti izstrelki ♦ fiz. izstrelek delec snovi, ki zadene kak drug delec snovi in s tem povzroči reakcijo; voj. dirigirani ali vodeni izstrelek ki se z elektronskimi napravami usmerja proti cilju ♪
  20.      izstríči  -strížem dov., izstrízi izstrízite; izstrígel izstrígla (í) 1. z rezanjem izločiti manjšo enoto iz česa; izrezati: izstriči članek iz časopisa / izstriči znamke s kuverte // ekspr. odstraniti posamezne dele česa: cenzura je izstrigla film 2. s striženjem zmanjšati gostoto las: frizerka ji je izstrigla lase ♪
  21.      izsuševáti  -újem nedov. (á ȗ) odstranjevati vlago, vodo iz česa: izsuševati opeko pred žganjem / močen veter izsušuje zemljo; izsuševati močvirje ♪
  22.      izsúti  -sújem dov., izsúl in izsùl (ú ȗ) 1. s sipanjem spraviti iz česa: izsuti moko iz vreče, pesek iz zaboja / izsuti kovance na mizo / storži so že izsuli svoja semena; ekspr. oblaki so izsuli vso točo // s sipanjem napraviti, da v čem ni več določene vsebine: izsuti vrečo, zaboj 2. ekspr. brez obotavljanja, premišljanja reči, povedati: izsul je dolgo vrsto številk; izsul je take zabavljice nanj, da so vsi osupnili izsúti se sipajoč se priti iz česa: moka, pšenica se je izsula iz vreče izsút -a -o: izsuta vreča; izsuto zrnje ♪
  23.      izščegetáti  -ám tudi -éčem [čǝg in čeg] dov. (á ȃ, ẹ́) 1. s ščegetanjem spraviti v določeno stanje: vse je izščegetal do budnosti 2. z nadlegovanjem, drezanjem spraviti iz česa; izbezati: otroci so izščegetali murenčka iz luknjice ♪
  24.      izšólati  -am dov. (ọ̑) 1. omogočiti komu, da konča šolo, študij: mati je sama izšolala štiri otroke; podjetje je izšolalo precej delavcev 2. s šolanjem usposobiti koga za opravljanje določenega poklica: izšolati za akademske poklice / izšolati lovskega psa / njega je izšolalo trdo delo in ne šole 3. z vajo napraviti kaj bolj sposobno: izšolati svoj okus; posluh se da izšolati / izšolati pevski glas izšólati se 1. končati šolo, študij: otroci so se že izšolali; izšolati se na igralski akademiji 2. s šolanjem se usposobiti za opravljanje določenega poklica: izšolati se za vodnika / hči se je izšolala v odlično pianistko izšólan -a -o: dva otroka sta že izšolana; ti pevci niso dovolj izšolani; izšolana negovalka ♪
  25.      iztêči  -têčem tudi stêči stêčem dov., iztêci iztecíte tudi stêci stecíte; iztékel iztêkla tudi stékel stêkla (é) tekoč priti iz česa: sok, tekočina izteče; vino je izteklo iz soda; voda je iztekla skozi razpoko / vsa kri mu je iztekla / plini iztečejo iz pihalne cevi iztêči se tudi stêči se 1. prenehati trajati: dopust se je že iztekel; pogovor se je iztekel; rok za prijavo se je iztekel; zastar. leto je hitro izteklo / v osmrtnicah izteklo se je življenje naši dobri mami / knjiž. v zadnjem delu se iztečejo usode oseb, ki so jim bralci sledili v prejšnjih knjigah se zaključijo // prenehati biti veljaven: pogodba, pooblastilo se izteče, neustalj. izteče 2. s prislovnim določilom ne segati, razprostirati se čez določeno mejo; končati se: cesta se je iztekla pod gradom 3. s prislovnim določilom imeti izid, rezultat, kot ga izraža določilo: poskus se je iztekel, kakor so pričakovali; vsi so čakali, kako se bo tekma iztekla; stvar se je dobro, slabo, srečno, ugodno iztekla; tožba se je iztekla v njeno škodo; vesel sem, da se je tako izteklo 4. navadno v zvezi z ura prenehati teči, iti, ker ni več energije od navitja: ura se je iztekla / filmski trak se je iztekel ga ni več ● ekspr. oči naj ji iztečejo oslepi naj; vznes. njegove ure so se iztekle umrl je ◊ mat. deljenje se izteče se izide; med. oko mu je izteklo zaradi predrtega zrkla je iztekla zrklovina iztékel -têkla -o tudi stékel stêkla -o: iztekle oči iztečèn tudi stečèn -êna -o: iztečena ura; prim. steči ♪

   4.826 4.851 4.876 4.901 4.926 4.951 4.976 5.001 5.026 5.051  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA