Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Cen (481-505)
- distrófičen -čna -o (ọ́) pridevnik od distrofija: distrofičen otrok ♪
- ditirámbičen -čna -o prid. (á) knjiž. navdušen, zanosen: ditirambično pismo / ditirambična radost in vznesenost ♪
- diurétičen -čna -o prid. (ẹ́) farm. ki pospešuje izločanje seča: diuretični čaj; diuretično sredstvo / diuretičen učinek zdravila ♪
- divergénčen -čna -o (ẹ̑) pridevnik od divergenca: divergenčen pojav ♪
- divinatóričen -čna -o (ọ́) pridevnik od divinacija: divinatorična sposobnost ♪
- dizentêričen -čna -o prid. (é) med. ki ima grižo; grižav: dizenteričen bolnik ♪
- dláčen -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na dlako: dlačna barva / dlačni čopič ♦ anat. dlačna čebulica ♪
- dnévnopolítičen -čna -o prid. (ẹ̑-í) nanašajoč se na dnevno politiko: njegova umetnost ni služila dnevnopolitičnim geslom; dnevnopolitični interesi ♪
- dníčen -čna -o prid. (ȋ) 1. redko ki raste na dnu, pri tleh: dnični listi 2. nar. ki leži v dniki: njive, ki niso preveč dnične, so že zorane ♪
- dobrosŕčen -čna -o prid. (ȓ) ki je dobrega srca: dobrosrčen človek; ženica je zelo dobrosrčna ♪
- docènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) univerzitetni predavatelj, za stopnjo nižji od izrednega profesorja: izvolili so ga za docenta; docent na filozofski fakulteti; razpisati delovno mesto docenta ♦ ped. privatni docent v nekaterih državah predavatelj, ki ima pravico predavati na univerzi, navadno brez plačila ♪
- docêntka in docéntka -e ž (ē; ẹ̄) ženska oblika od docent: docentka pravne fakultete ♪
- docêntski in docéntski -a -o (ē; ẹ̄) pridevnik od docent: docentski naslov ♪
- docentúra -e ž (ȗ) naslov ali služba docenta: dobiti, doseči docenturo; univerzitetna docentura / dohodki od docenture ♪
- dogmátičen -čna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na dogmo: to je dogmatični nauk cerkve; dogmatična definicija / dogmatična določba, kritika / dogmatično maličenje marksizma 2. nav. slabš. ki ne dopušča pomislekov, ugovorov, dokazovanja: pouk ne sme biti dogmatičen; dogmatično mišljenje, ravnanje; njegovo dogmatično stališče je bilo stvari v škodo / povedal je svoje mnenje v dogmatičnem tonu dogmátično prisl.: dogmatično trditi ♪
- doklícen -cna -o (ȋ) pridevnik od doklic: doklicna razdalja ♪
- dokomólčen -čna -o [u̯č] prid. (ọ̑) ki sega do komolcev: dokomolčne rokavice / dokomolčni rokavi ♪
- dokônčen -čna -o prid. (ó) 1. narejen, izveden do konca: pripraviti dokončni načrt; dokončen proizvod; dokončna montaža / dokončna zmaga / delo dobiva dokončno podobo 2. ki se ne da spremeniti; nepreklicen, neovrgljiv: odločba ustavnega sodišča je dokončna; sodba je dokončna / ustvaril si je dokončno mnenje; zavzeti dokončno stališče ∙ publ. o tem pojavu znanstveniki še niso izrekli dokončne besede pojav še ni popolnoma raziskan dokônčno prisl.: dokončno oblikovati; kdo bo o tem dokončno odločal? športno igrišče je treba dokončno urediti; dokončno redigirana drama; sam.: nočem trditi kaj dokončnega; ni še nič dokončnega ♪
- dokumentáričen -čna -o prid. (á) dokumentaren: dokumentarično gradivo / njegove ugotovitve imajo dokumentaričen pomen; razstava ima dokumentarično vrednost dokumentárično prisl.: delo dokumentarično prikazuje zgodovinske dogodke ♪
- dolgojezíčen -čna -o [u̯g] prid. (ȋ) ekspr. ki veliko govori, opravlja: kaj vse so si izmislile te dolgojezične ženske ♪
- dolgolíčen -čna -o [u̯g] prid. (ȋ ȋ) star. ki ima dolg, podolgovat obraz: dolgoličen starec ♪
- dolgorílčen -čna -o [u̯g-u̯č] prid. (ȋ) ki ima dolg rilec: dolgorilčni sloni ♦ čeb. dolgorilčna čebela čebela, ki ima dolg rilček ♪
- dolgoróčen -čna -o [u̯g] prid., dolgoróčnejši (ọ̑) nanašajoč se na dolg rok: najeti dolgoročni kredit; dolgoročno posojilo / dolgoročni načrt razvoja našega gospodarstva; skleniti dolgoročni trgovinski sporazum; dolgoročne investicije, pogodbe; dolgoročna napoved vremena za daljši čas / brez dolgoročnejšega planiranja ni možen velik gospodarski napredek ki se nanaša na razmeroma dolgo dobo // redko dolgotrajen: dolgoročna brezposelnost; dolgoročno zdravljenje ♪
- dolgovéčen -čna -o [u̯g] prid. (ẹ̄) star. dolgotrajen, večen: sovraštvo je bolj dolgovečno kot ljubezen ♪
- dolóčen -čna -o prid., dolóčnejši (ọ́) podan tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža: nihče mu ni dal določnega odgovora; zahtevam določno izjavo; izreči o tem določno mnenje / misel je dobivala določnejšo obliko ♦ lingv. določna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebna glagolska oblika; določna oblika pridevnika oblika kakovostnega pridevnika, ki označuje večjo določenost, pogosto oblikovno, naglasno drugačna dolóčno prisl.: oče se ni določno izrazil; povedal mu je samo na splošno, ne pa določno; stvari je treba določneje razmejiti; šele zdaj je določneje videl njen obraz; sam.: izvedel ni nič določnega ♪
356 381 406 431 456 481 506 531 556 581