Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Cen (481-505)



  1.      distrófičen  -čna -o (ọ́) pridevnik od distrofija: distrofičen otrok
  2.      ditirámbičen  -čna -o prid. (á) knjiž. navdušen, zanosen: ditirambično pismo / ditirambična radost in vznesenost
  3.      diurétičen  -čna -o prid. (ẹ́) farm. ki pospešuje izločanje seča: diuretični čaj; diuretično sredstvo / diuretičen učinek zdravila
  4.      divergénčen  -čna -o (ẹ̑) pridevnik od divergenca: divergenčen pojav
  5.      divinatóričen  -čna -o (ọ́) pridevnik od divinacija: divinatorična sposobnost
  6.      dizentêričen  -čna -o prid. (é) med. ki ima grižo; grižav: dizenteričen bolnik
  7.      dláčen  -čna -o prid. () nanašajoč se na dlako: dlačna barva / dlačni čopič ♦ anat. dlačna čebulica
  8.      dnévnopolítičen  -čna -o prid. (ẹ̑-í) nanašajoč se na dnevno politiko: njegova umetnost ni služila dnevnopolitičnim geslom; dnevnopolitični interesi
  9.      dníčen  -čna -o prid. () 1. redko ki raste na dnu, pri tleh: dnični listi 2. nar. ki leži v dniki: njive, ki niso preveč dnične, so že zorane
  10.      dobrosŕčen  -čna -o prid. () ki je dobrega srca: dobrosrčen človek; ženica je zelo dobrosrčna
  11.      docènt  -ênta in -énta m ( é, ẹ́) univerzitetni predavatelj, za stopnjo nižji od izrednega profesorja: izvolili so ga za docenta; docent na filozofski fakulteti; razpisati delovno mesto docenta ♦ ped. privatni docent v nekaterih državah predavatelj, ki ima pravico predavati na univerzi, navadno brez plačila
  12.      docêntka  in docéntka -e ž (ē; ẹ̄) ženska oblika od docent: docentka pravne fakultete
  13.      docêntski  in docéntski -a -o (ē; ẹ̄) pridevnik od docent: docentski naslov
  14.      docentúra  -e ž () naslov ali služba docenta: dobiti, doseči docenturo; univerzitetna docentura / dohodki od docenture
  15.      dogmátičen  -čna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na dogmo: to je dogmatični nauk cerkve; dogmatična definicija / dogmatična določba, kritika / dogmatično maličenje marksizma 2. nav. slabš. ki ne dopušča pomislekov, ugovorov, dokazovanja: pouk ne sme biti dogmatičen; dogmatično mišljenje, ravnanje; njegovo dogmatično stališče je bilo stvari v škodo / povedal je svoje mnenje v dogmatičnem tonu dogmátično prisl.: dogmatično trditi
  16.      doklícen  -cna -o () pridevnik od doklic: doklicna razdalja
  17.      dokomólčen  -čna -o [č] prid. (ọ̑) ki sega do komolcev: dokomolčne rokavice / dokomolčni rokavi
  18.      dokônčen  -čna -o prid. (ó) 1. narejen, izveden do konca: pripraviti dokončni načrt; dokončen proizvod; dokončna montaža / dokončna zmaga / delo dobiva dokončno podobo 2. ki se ne da spremeniti; nepreklicen, neovrgljiv: odločba ustavnega sodišča je dokončna; sodba je dokončna / ustvaril si je dokončno mnenje; zavzeti dokončno stališče ∙ publ. o tem pojavu znanstveniki še niso izrekli dokončne besede pojav še ni popolnoma raziskan dokônčno prisl.: dokončno oblikovati; kdo bo o tem dokončno odločal? športno igrišče je treba dokončno urediti; dokončno redigirana drama; sam.: nočem trditi kaj dokončnega; ni še nič dokončnega
  19.      dokumentáričen  -čna -o prid. (á) dokumentaren: dokumentarično gradivo / njegove ugotovitve imajo dokumentaričen pomen; razstava ima dokumentarično vrednost dokumentárično prisl.: delo dokumentarično prikazuje zgodovinske dogodke
  20.      dolgojezíčen  -čna -o [g] prid. () ekspr. ki veliko govori, opravlja: kaj vse so si izmislile te dolgojezične ženske
  21.      dolgolíčen  -čna -o [g] prid. ( ) star. ki ima dolg, podolgovat obraz: dolgoličen starec
  22.      dolgorílčen  -čna -o [g-č] prid. () ki ima dolg rilec: dolgorilčni sloni ♦ čeb. dolgorilčna čebela čebela, ki ima dolg rilček
  23.      dolgoróčen  -čna -o [g] prid., dolgoróčnejši (ọ̑) nanašajoč se na dolg rok: najeti dolgoročni kredit; dolgoročno posojilo / dolgoročni načrt razvoja našega gospodarstva; skleniti dolgoročni trgovinski sporazum; dolgoročne investicije, pogodbe; dolgoročna napoved vremena za daljši čas / brez dolgoročnejšega planiranja ni možen velik gospodarski napredek ki se nanaša na razmeroma dolgo dobo // redko dolgotrajen: dolgoročna brezposelnost; dolgoročno zdravljenje
  24.      dolgovéčen  -čna -o [g] prid. (ẹ̄) star. dolgotrajen, večen: sovraštvo je bolj dolgovečno kot ljubezen
  25.      dolóčen  -čna -o prid., dolóčnejši (ọ́) podan tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža: nihče mu ni dal določnega odgovora; zahtevam določno izjavo; izreči o tem določno mnenje / misel je dobivala določnejšo obliko ♦ lingv. določna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebna glagolska oblika; določna oblika pridevnika oblika kakovostnega pridevnika, ki označuje večjo določenost, pogosto oblikovno, naglasno drugačna dolóčno prisl.: oče se ni določno izrazil; povedal mu je samo na splošno, ne pa določno; stvari je treba določneje razmejiti; šele zdaj je določneje videl njen obraz; sam.: izvedel ni nič določnega

   356 381 406 431 456 481 506 531 556 581  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA