Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Cen (2.826-2.850)



  1.      vzórčen  -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vzorec: vzorčni izdelek / vzorčno blago / vzorčna metoda; vzorčna skupina ♦ ekon. vzorčni velesejem velesejem, na katerem se razstavljajo vzorci blaga; tekst. vzorčni risar; vzorčna proizvodnja proizvodnja vzorcev za pripravo redne proizvodnje; tisk. vzorčna pola natisnjena pola za ogled vzórčno prisl.: vzorčno izbrati osebe; vzorčno zanimiva tkanina
  2.      vzórčenje  -a s (ọ̑) glagolnik od vzorčiti: vzorčenje zraka; metoda, sistem vzorčenja / vzorčenje tkanine
  3.      vzradoščênost  -i ž (é) knjiž. veselje, sreča: vzradoščenosti ni mogel prikriti; vzradoščenost obdarjenih
  4.      vzróčen  -čna -o prid. (ọ̄ ọ̑) nanašajoč se na vzrok: vzročni in posledični vidik; vzročna utemeljenost / ugotoviti med pojavi vzročno zvezo / vzročno mišljenje mišljenje, ki iz skupnega nastajanja pojavov sklepa, da je eden od njih vzrok drugemu, drugimlingv. vzročni prislov, veznik; vzročno priredje priredje, v katerem drugi stavek prvega pojasnjuje glede na vzrok; med. vzročno zdravljenje zdravljenje, s katerim se želi odpraviti vzrok bolezni vzróčno prisl.: vzročno povezati pojave
  5.      vzročênje  -a s (é) glagolnik od vzročiti: odročenje, vzročenje in priročenje
  6.      vztóčen  -čna -o prid. (ọ̑) zastar. vzhoden: vztočna obala jezera / vztočni jeziki orientalski; vztočni obrazi vzhodnjaški
  7.      vžigáličen  -čna -o prid. () nanašajoč se na vžigalico: vžigalična glavica / vžigalična škatlica
  8.      zabavíščen  -čna -o prid. () nanašajoč se na zabavišče: zabaviščne naprave / urediti zabaviščni prostor; zabaviščna mestna četrt / zabaviščni park zabavišče v mestu s tehnično zahtevnejšimi zabaviščnimi napravami
  9.      začenčáti  -ám nedov.) ekspr. z vsebinsko praznim govorjenjem nekoristno porabiti: začenčali smo tri ure začenčáti se zareči se, zagovoriti se: v pogovoru se začenčati; nepremišljeno se je začenčal
  10.      začénjanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od začenjati: pravočasno začenjanje del
  11.      začénjati  -am nedov. (ẹ̑) 1. v presledkih, še ne v celoti opravljati kako delo, dejavnost a) z nedoločnikom: začenjati govoriti, pisati; začenjati se razburjati / brezoseb. počasi začenja snežiti b) z glagolskim samostalnikom: začenjati delo; začenjati pogovor / publ., z orodnikom: začenjati s treningom; začenjati z zidavo / neustalj. predstave začenjajo ob osmih se začenjajo c) elipt.: pojdimo, ker začenja dež; vedno znova začenja o vremenu / danes začenjamo tam, kjer smo včeraj nehali 2. delati prva dejanja v zvezi s kakim delom, dejavnostjo: začenjati oborožen upor / sliko začenja vedno znova // izraža, da kaj nastopa kot prvo v kaki celoti: oddajo začenja znana melodija; gledališko sezono začenjajo z domačim delom začénjati se izraža začetek obstajanja česa a) glede na čas: začenja se nov delovni dan; zima se že začenja b) glede na prostor: polje se začenja na naši desni / krivulja se začenja v različnih točkah začenjajóč -a -e: začenjajoče se reforme
  12.      zadírčen  -čna -o prid. () ki z močnim, neprijetnim glasom izraža nezadovoljstvo, nesoglasje: nenadoma je postal razdražljiv in zadirčen / zadirčne besede / zadirčen glas zadírčno prisl.: zadirčno ga je zavrnil; njen glas je zvenel zadirčno
  13.      zádnjejezíčen  -čna -o prid. (-) lingv. ki se tvori z zadnjim delom jezične ploskve: zadnjejezični samoglasnik
  14.      zádnjeuvrščèn  -êna -o prid. (- -é) ki se uvrsti na zadnje mesto: zadnjeuvrščeno moštvo
  15.      zádnjičen  -čna -o prid. () nanašajoč se na zadnjico: zadnjična mišica / zadnjična odprtina ♦ med. zadnjična lega ploda v maternici lega z zadnjico naprej
  16.      zadoščênje  -a s (é) 1. duševno stanje, pri katerem se kaj doživlja kot skladno z lastnimi zahtevami, pričakovanji: po opravljenem delu ga je navdalo, prevzelo zadoščenje; čutiti zadoščenje; imeti zadoščenje pri delu; zadoščenje zmagovalca; občutek zadoščenja / v zadoščenje mu je, da je njegov predlog sprejet; z zadoščenjem ugotavlja, da je delo dobro opravil 2. kar se naredi, da se kdo ne čuti več oškodovanega, užaljenega zaradi storjene mu krivice, povzročene škode, žalitve: zahtevati zadoščenje; materialno, moralno zadoščenje; popolno, pravično zadoščenje / dati komu zadoščenje za kaj; dobiti zadoščenje 3. glagolnik od zadostiti: zadoščenje predpisom, zakonom 4. knjiž. zadovoljitev: zadoščenje potreb / zadoščenje žeje potešitevzastar. če dolg ni vrnjen, dobi upnik zadoščenje odškodnino, nadomestilo
  17.      zadoščênost  -i ž (é) knjiž. zadovoljenost: čutiti zadoščenost; duševna, telesna zadoščenost
  18.      zakljúčen  -čna -o prid. () ki zaključuje kako celoto: zaključna oddaja ciklusa; zaključna pesem zbirke / zaključni pogovori; zaključna dela ◊ ekon. zaključni račun prikaz prihodkov, odhodkov in poslovnega izida v določenem razdobju ter sredstev in obveznosti do njihovih virov; šol. zaključni izpit izpit ob koncu šolanja na srednji šoli; zaključna ocena ocena ob zaključku določene stopnje, določenega obdobja šolanja, ki velja za celotno stopnjo, celotno obdobje
  19.      zakljúčenost  -i ž () lastnost, značilnost zaključenega: zaključenost seznama / vsebinska zaključenost pesniške zbirke
  20.      zakolíčenje  -a s () glagolnik od zakoličiti: zakoličenje nove železniške proge; merjenje in zakoličenje
  21.      zakóvičen  -čna -o prid. (ọ̑) teh. kovičen: zakovična glava / zakovična luknja
  22.      zakovíčenje  -a s () glagolnik od zakovičiti: zakovičenje kosov pločevine / kladivo, stroj za zakovičenje
  23.      zamaščênec  -nca m (é) knjiž., ekspr. debel človek: zamaščenci in suhci
  24.      zamaščênost  -i ž (é) značilnost zamaščenega: karte so se lepile od zamaščenosti ∙ ekspr. posmehovali so se njegovi zamaščenosti debelostimed. čezmerna nakopičenost maščobe v telesu, organih, tkivih
  25.      zamérčen  -čna -o prid. (ẹ̄) star. zamerljiv: sitna in zamerčna ženska

   2.701 2.726 2.751 2.776 2.801 2.826 2.851 2.876 2.901 2.926  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA