Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Cen (13.276-13.300)


  1.      zmočíti  zmóčim dov. (ȋ ọ́) narediti kaj mokro, navadno z vodo: zmočiti brisačo, obleko; v rosni travi si je zmočil noge; zmočiti si ustnice s pijačo; zmočiti s sečem, slino / knjiž. otrok je zmočil hlačke opravil malo potrebo v hlačke / dež je zmočil seno; brezoseb. zmočilo jih je do kože ∙ ekspr. stopil je v klet, da bi si zmočil grlo kaj malega popil zmočíti se knjiž. opraviti malo potrebo: pijanec se je zmočil kar pred vrati / zmočiti se v posteljo nehotno, bolezensko izprazniti mehur v spanju zmóčen -a -o: zmočen robec; zmočen od rose ∙ star. opazil je, da ima zmočene oči solzne ♪
  2.      zmogljív  -a -o prid., zmogljívejši (ȋ í) 1. ki zmore sorazmerno velik napor: zmogljiv človek; fizično manj zmogljivi tekmovalci / z vajami so noge postale zmogljivejše; zmogljivo srce 2. ki zmore dobro, učinkovito opravljati svoje delo, funkcije: zmogljiv parni kotel; zmogljiv računalnik 3. ki se zmore plačati, poravnati: zmogljiva dajatev, vsota; cene za marsikoga niso zmogljive // ki se zmore opraviti: komaj zmogljivo delo ♪
  3.      zmogljívost  -i ž (í) 1. sposobnost koga, določena z dejanjem, delom, ki ga zmore: upoštevati zmogljivost učencev; z vajami si večati zmogljivost; duševna, telesna, umska, ustvarjalna zmogljivost; meje človekovih zmogljivosti / zmogljivost srca, vida / tehnične zmogljivosti letala; zmogljivost mikroskopa // sposobnost česa, določena z največjo količino izdelkov, največjim številom dejanj, ki jih zmore v določenem času: kuhinja ima zmogljivost dva tisoč obrokov dnevno; delati, obratovati s polno, polovično zmogljivostjo; zmogljivost elektrarne, računalnika / proizvodna zmogljivost 2. sposobnost vsebovati, sprejeti kaj vase, zlasti v večji količini: zmogljivost ladje, skladišča je tisoč kubičnih metrov / zmogljivost ceste, pristanišča, vodovoda / prenočitvene zmogljivosti hotela 3. mn., publ., navadno s prilastkom vse razpoložljive naprave, sredstva, ki kot celota služijo za opravljanje kake dejavnosti: gostinske, industrijske, proizvodne zmogljivosti / izkoriščanje, rekonstrukcija obstoječih zmogljivosti / hotel je oddal vse proste zmogljivosti ♪
  4.      zmolíti  zmólim tudi izmolíti -mólim dov. (ȋ ọ́) rel. izgovoriti besedilo molitve: zmoliti očenaš; zmoliti prvi del rožnega venca; prim. izmoliti ♪
  5.      zmontírati  -am dov. (ȋ) 1. pritrditi, dati stroj, sestavni del dokončno na določeno mesto; namestiti, postaviti: zmontirati luč na strop 2. narediti napravo iz prej pripravljenih delov, sestaviti: zmontirati motorno kolo / zmontirati hišo; pren. zmontirati radijsko oddajo 3. film. načrtno povezati, urediti posnetke v film: zmontirati prizore v celoto / zmontirati film zmontíran -a -o: zmontirani posnetki; film je zmontiran ♪
  6.      zmóten  -tna -o prid. (ọ̑) 1. ki temelji na prepričanju, ki ni v skladu s stvarnostjo: zmoten nazor; zmotne navedbe v življenjepisu; ta misel je zmotna; zmotno sklepanje / zmotno prepričanje o čem ♦ jur. zmotna sodba sodba, ki temelji na zmoti 2. knjiž. napačen, nepravi: zmotni vtisi o čem / pluli so v zmotno smer / ekspr. biti na zmotni poti zmótno prisl.: zmotno misliti ♪
  7.      zmotíti  in zmótiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti, da kdo ne more biti zbran, osredotočen na kaj: hrup pred vrati ga je zmotil; zmotiti koga pri delu, jedi, počitku; ni se dala zmotiti, delala je naprej; smeli so ga zmotiti samo v najnujnejših primerih / kot nagovor: ali vas lahko malo zmotim; prosim, ali smem zmotiti 2. povzročiti, da kaj ne poteka normalno, pravilno: zmotiti pogovor; nenaden trušč je zmotil pouk; s pripombo je zmotil njegovo pripovedovanje / njen prihod je zmotil mirno življenje / s kriki so zmotili nočni mir, tišino / zmotiti ravnotežje sil 3. povzročiti neugodne, slabe občutke: njene besede so jih zelo zmotile; take navade bi zmotile še koga drugega 4. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo naredi kaj nepravilnega, nenameravanega: priložnost ga je zmotila, pa je kradel / kaj te je zmotilo, da si to storil / zlatniki so mu zmotili srce 5. ekspr. povzročiti pri kom nemir, zlasti erotični: njena bližina ga je zmotila, da je bil ves iz sebe / tako je lepa, da bi zmotila tudi najzvestejše srce zmotíti se in zmótiti se 1. narediti napako pri kakem delu, navadno duševnem: zmotila se je za veliko vsoto; pri petju se velikokrat zmoti; spet se je zmotil pri računanju; zmotiti se v svojo škodo 2. narediti kaj v prepričanju, ki ni v skladu s stvarnostjo: kdo se je zmotil, ti ali jaz; človek se lahko tudi zmoti; ekspr. hudo, krepko se je zmotil, ko se je poročil s to žensko / zmotiti se v sodbi // narediti kaj, kar ni v skladu s hotenim, nameravanim: če sem to rekel, sem se pač zmotil; zmotil se je in potrkal pri sosedih / zmotil se je v hiši, sobi imel je za pravo drugo hišo, sobo 3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku zavrteti se v glavi, postati omotičen: vrtel, zibal se je, dokler se mu ni zmotilo / zmotilo se ji je v glavi ● star. redkokdaj se kdo zmoti k nam pride; zmotiti se o kom, v kom priti do drugačnega mnenja, prepričanja o kom, kakor je bilo prvotno; redko zmotiti se z delom zamotiti se zmóten -a -o 1. deležnik od zmotiti: zmoten nočni mir; pri delu je večkrat zmoten 2. star. zmeden, zbegan: zmoten je obstal; bila je vsa zmotena in sram jo je bilo ♪
  8.      zmozníčiti  -im dov. (í ȋ) obrt. zvezati z moznikom, mozniki: zmozničiti trame zmozníčen -a -o: zmozničen strop; zmozničene stene ♪
  9.      zmóžen  -žna -o prid., zmóžnejši (ọ́ ọ̑) 1. ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za dobro opravljanje kake dejavnosti: zmožen človek, strokovnjak; trgovsko je zelo zmožen // ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za opravljanje kake dejavnosti sploh: za vojaško službo zmožni fantje; zmožen za delo / biti zmožen mirnega razmišljanja; življenja zmožen zarodek; zaradi bolezni ni zmožen delati / spolno zmožen / nisem zmožen pametne misli; zmožen prijateljstva / ta nazor ni zmožen rešiti socialnega vprašanja 2. ki ima določene značajske lastnosti, navadno za opravljanje slabih, nesprejemljivih dejanj: ta človek je vsega zmožen; zmožen je narediti vsakršno hudobijo / ta človek je zmožen goljufati ♪
  10.      zmračíti  -ím dov., zmráčil (ȋ í) 1. knjiž. narediti mrko, neprijazno: spomin na trpeče mu je zmračil obraz; čelo se mu je zmračilo; njegov pogled se je zmračil; ob tej novici se je kar zmračil 2. knjiž. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je zmračila pamet; zaradi teh dogodkov se mu je zmračilo v možganih ∙ knjiž. um se mu je zmračil postal je duševno bolan zmračíti se 1. brezoseb. preiti iz dneva v mrak: zmračilo se je; ko se je popolnoma zmračilo, je prižgal luč; pozimi se zgodaj zmrači 2. postati mračen, temen: dan se zmrači; nebo se zmrači; pokrajina se je zmračila ● zastar. v tistem letu se je luna dvakrat zmračila sta bila dva lunina mrka; ekspr. pred očmi se mu je zmračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno zmračèn -êna -o: zmračen obraz; ves zmračen je stopal po sobi; zmračeno nebo ♪
  11.      zmrazíti  -ím tudi zmráziti -im dov., zmrázil (ȋ í; ā ȃ) nav. 3. os. 1. brezoseb. začutiti mraz, drgetanje: ko je stopil iz hiše, ga je zmrazilo; zmrazilo ga je po hrbtu, po vsem telesu; od strahu ga je zmrazilo; ob pogledu na ponesrečenca jo je zmrazilo; tako je zavpila, da je vse zmrazilo 2. ekspr. povzročiti neprijetne občutke: njeno govorjenje ga je zmrazilo; prizor jo je zmrazil zmrazíti se, tudi zmráziti se knjiž. postati mrzel: proti jutru se je zrak zmrazil; brezoseb. po dežju se rado zmrazi zmrážen -a -o tudi zmražèn -êna -o in zmrázen -a -o tudi zmrazèn -êna -o: bil je ves zmražen ♪
  12.      zmŕda  -e ž (ȓ) ekspr. nenaravne, spačene gube, poteze obraza, zlasti okrog ust in nosu: kaj pomeni ta zmrda / delati zmrde / obraz se mu je spremenil v jezno, smešno zmrdo / odurna zmrda na obrazu izraz ♪
  13.      zmŕdati  -am dov. (ȓ) zmrdniti: zmrdati obraz / zaradi tega se še zmrdal ni zmŕdan -a -o 1. deležnik od zmrdati: zmrdan obraz; bil je ves zmrdan 2. ekspr. zguban, zgrbančen: zmrdana koža; v lica je zmrdan ♪
  14.      zmŕdek  -dka m (ȓ) ekspr. nenaravne, spačene gube, poteze obraza, zlasti okrog ust in nosu: nasmeh se mu je skrivil v zmrdek / bolesten zmrdek na obrazu izraz ♪
  15.      zmrdljáj  -a m (ȃ) ekspr. izraz odklonilnega odnosa do česa, narejen z nenaravnimi, spačenimi gubami, potezami obraza, zlasti okrog ust in nosu: tableto je pogoltnil brez zmrdljaja; s svojimi zmrdljaji jih je spravljal v smeh; krčevit, pomenljiv zmrdljaj ♪
  16.      zmŕdniti  -em dov. (ŕ ȓ) ekspr., navadno v zvezi z obraz, ustnice narediti nenaravne, spačene gube, poteze: zmrdniti obraz; zmrdniti z ustnicami zmŕdniti se s takimi gubami, potezami, zlasti okrog ust in nosu, pokazati, izraziti odklonilen odnos do česa: ob tem se bodo ljudje zmrdnili; zmrdniti se nad darilom; zaradi graje se je nejevoljno zmrdnil; zaničljivo se zmrdniti ♪
  17.      zmrdováti  -újem nedov. (á ȗ) ekspr., navadno v zvezi z obraz, ustnice delati nenaravne, spačene gube, poteze: zmrdovati ustnice zmrdováti se s takimi gubami, potezami, zlasti okrog ust in nosu, kazati, izražati odklonilen odnos do česa: kaj se zmrduješ; zmrdovati se zaradi slabe hrane; zmrdovati se nad sosedi; ob vsaki besedi se zmrduje; strašno, upravičeno se zmrdovati / kakšna postrežba, se je zmrdoval zmrdováje: zmrdovaje je izpraznil kozarec ♪
  18.      zmrtvíčiti  -im dov. (í ȋ) redko omrtvičiti: strah mu je zmrtvičil ude zmrtvíčen -a -o: zmrtvičen obraz ♪
  19.      zmrzál  -i [au̯] ž (ȃ) 1. pojav, ko se temperatura zniža pod 0° C in zemlja zmrzne: v novembru je nastopila prva zmrzal; bilo je jasno in zmrzal je trajala nekaj dni / zemlja je od zimskih zmrzali dobro zrahljana // poškodovanje, uničenje rastlin, delov rastlin zaradi tega pojava: sneg je zavaroval ozimino pred zmrzaljo; nevarnost zmrzali 2. ledena skorja, ledeni kristali, ki se naredijo iz vlage navadno ponoči zaradi ohladitve: tla je pokrivala zmrzal; sonce je stopilo zmrzal na drevju, travi ♪
  20.      značáj  -a m (ȃ) 1. kar označuje človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja: govorjenje, vedenje kaže njegov značaj; spoznavati značaj koga; po značaju je dobrodušen, popustljiv človek; črte, poteze značaja; razlike v značaju učencev / ni v njegovem značaju, da bi se tepel / z oslabljenim pomenom imeti odkrit, trden, knjiž. blag značaj; pren. slovenski narodni značaj // kar označuje žival kot osebek v odnosu do drugih istovrstnih živali, do okolja, ljudi: izločiti iz črede živali z napadalnim, neprilagodljivim značajem 2. nav. ekspr. oseba kot nosilec a) s prilastkom določenih lastnosti: tudi najbolj viharni značaji se z leti umirijo; odkrit značaj je povsod dobrodošel; so značaji, ki so zelo nedostopni / pisatelj opisuje kmečke značaje / ženski značaji v drami so dobro zaigrani b) pozitivnih lastnosti: med njimi je malo značajev; tam je spoznal resnične značaje / ekspr. boj za obstanek je lomil značaje / mož je značaj // v povedni rabi izraža značajnost, vztrajnost: ta človek je brez značaja / on ima značaj 3. publ., s širokim pomenskim obsegom kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste; narava, značilnost: analizirati značaj pesmi; grad je zaradi prezidav izgubil svoj značaj / z oslabljenim pomenom: obisk ima delovni značaj; lirični značaj skladbe; kriza prehodnega značaja / to je zanj drugotnega značaja manj pomembno ◊ agr. značaj vina skupek glavnih lastnosti vina, ki so posledica sorte grozdja, naravnih rastnih razmer in biokemičnih reakcij med vrenjem in zorenjem vina; lov. pes z mehkim značajem pes, ki je občutljiv, neodločen in se težko prilagaja spremembam; pes s trdnim značajem pes, ki je neobčutljiv, vztrajen, vzdržljiv in se težje podreja; psih. asocialni značaj ♪
  21.      značílen  -lna -o prid., značílnejši (ȋ) 1. ki stvar, osebo določa tako, da jo je mogoče razpoznati, ločiti od istovrstnega: značilen napev pesmi; značilne poteze kakega obraza / njegovo pisanje je mogoče spoznati po zanj značilnem slogu / njegov nasmeh je zelo značilen 2. ki ima izrazite, bistvene lastnosti istovrstnih stvari, pojavov: pesnik je značilen predstavnik dobe; narodopisno značilne vasi / značilne lastnosti kovin / značilen vonj po ožganem, po senu; stavba, značilna za secesijo / za to obdobje je značilen vsestranski kulturni razvoj 3. geom. ki ima lastnost, da določa geometrijsko tvorbo: značilni pravokotnik hiperbole; značilni presek stožca ◊ bot. značilna vrsta značilnica; pal. značilni fosil fosil, po katerem se določi, razpozna geološka doba ali njen del; petr. značilna rudnina rudnina, po kateri se imenuje kamnina; ptt značilna številka številka za vzpostavitev zveze z določenim krajem; karakteristična številka; teh. značilna krivulja krivulja, ki kaže odvisnost ene veličine od druge značílno prisl.: mozaik se značilno svetlika; koža ima značilno rožnato barvo / v povedni rabi značilno zanj je, da glasno govori ♪
  22.      značílnica  -e ž (ȋ) knjiž. značilna lastnost: proučevati spreminjanje bioloških značilnic ◊ bot. rastlinska vrsta, ki z navzočnostjo nakazuje določeno rastlinsko združbo; teh. krivulja, ki kaže odvisnost ene veličine od druge; značilna krivulja ♪
  23.      znáčka  -e ž (ȃ) 1. majhen, ploščat kovinski predmet z (reliefno) podobo ali napisom, ki se zatakne, pripne na oblačilo, klobuk: zbirati značke; zatakniti si značko za klobuk; album za značke / spominska značka // tak predmet kot znak pripadnosti kaki organizaciji: člani stranke so nosili značke / gasilska, pilotska značka; značka vojaške akademije // tak predmet, ki se uporablja kot priznanje: podeliti častne diplome in značke / srebrna, zlata značka ♦ šol. bralna značka ki se podeljuje učencem osnovnih šol za organizirano izvenšolsko branje del slovenskih pesnikov in pisateljev; tekmovanje za Bevkovo, Cankarjevo bralno značko; voj. identitetna značka vojaka 2. knjiž. oznaka: značke na merilu / ponudbe pošljite pod značko »nujno« ♪
  24.      znájti se  znájdem se dov., znášel se znášla se (á) navadno s prislovnim določilom 1. nehote, po naključju priti kam, pojaviti se kje: znajti se na robu prepada; izvidnica se je znašla v sovražnikovem obroču; nenadoma se je znašel pred stražarjem; znajti se zunaj / po naključju sta se znašla v istem avtobusu // ekspr. priti kam, pojaviti se kje sploh: na zborovanju so se znašli najrazličnejši ljudje; ves premočen se je znašel v kuhinji; znajti se pred zaprtimi vrati / čez dva dni se je knjiga znašla na njegovi mizi // ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: znajti se v kočljivem, neprijetnem položaju; znajti se v precepu, stiski, zadregi, zagati; gospodarstvo se je znašlo v težavah; znajti se pred zahtevno nalogo, pred nerešljivim problemom / znajti se v pasti 2. izraža sposobnost osebka, da ugotovi, določi svoj položaj v prostoru: prvi hip se ni znašel, kje je; ker se v mestu slabo znajde, se je izgubil; v megli, temi se je težko znajti / v novem okolju so se že znašli; pren. v mojih zapiskih se ne bo nihče znašel 3. izraža sposobnost osebka, da najde ustrezno rešitev: fant je pameten, se bo že znašel; novinec se težko znajde; trgovec se je znašel in takoj razprodal zaloge; dobro, povsod, vedno se znajti / znajdi se (sam); znajdi se, kot veš in znaš / s svojim uglajenim vedenjem se znajde v vsaki družbi ● ekspr. nagrada se je znašla v pravih rokah nagrado je dobil ustrezen, primeren človek; ekspr. znajti se na cesti, pred vrati izgubiti službo ali stanovanje; ekspr. znajti se na stranskem tiru izgubiti vodilno vlogo, mesto; ekspr. spodrsnilo mu je in znašel se je na tleh, v vodi padel je na tla, v vodo; prim. iznajti ♪
  25.      znák  -a m (ȃ) 1. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: ta znak pomeni bolnišnico, letališče; napisati, narisati znak; razpoznavati, uporabljati znake; dogovorjeni, ustaljeni znaki; grafični, pisni znaki; znak iz več črk in številk; znak za deljenje; znaki na načrtu, zemljevidu; oblika, pomen znaka; črke, simboli in drugi znaki / jezikovni, korekturni, prometni znaki; znaki na igralnih kartah // lik, ki označuje, pomeni določeno osebo, organizacijo: izdelovalec je na zadnji strani kipa vklesal svoj znak; klubski znaki na oblačilih športnikov; znak društva, organizacije // predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: znaki oficirskega čina / krona in drugi vladarski znaki / postaviti prometne znake 2. gib, zvok, s katerim se a) kaj sporoča: sporazumevati se z znaki / dati komu znak z glavo, roko / žvižg je znak za napad, odhod b) na kaj opozarja: svetlobni, zvočni znaki / opozorilni, signalni znak; znak za nevarnost 3. kar omogoča sklepanje na a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: nekateri znaki kažejo, da se bo kmalu vrnil; dobri, slabi znaki / to je gotovo znak nesreče znamenje b) obstoj česa: soditi po vidnih, zunanjih znakih; dihanje, prehranjevanje, rast in drugi življenjski znaki; umetniško delo kot znak umetnikove ustvarjalne moči 4. navadno z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: kazati znake napetosti, živčnosti; opaziti znak olajšanja, zaskrbljenosti na obrazu; vidni znaki staranja, utrujenosti / bolezenski znak sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo / nadaljevati stavko v znak nestrinjanja, protesta 5. navadno s prilastkom lastnost, sestavina, ki označuje, določa kaj: ugotavljati skupne znake pri opazovanih pojavih / bistveni znaki kakega pojma ● knjiž. astrološki znaki zodiakalna znamenja; knjiž. biti rojen v znaku bika v znamenju bika ◊ adm. nemi znak stenografski znak, ki se ne izgovarja; avt. znak stop in stop znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; znak ustavi; znaki za obvestila za opozarjanje na bližino objektov, kjer so na razpolago določene storitve; biol. spolni znaki znaki, pojavi, po katerih se razlikujejo med seboj pripadniki iste vrste glede na spol; primarni spolni znaki spolni organi, spolne žleze; jur. blagovni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnega blaga; storitveni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnih storitev v gospodarskem prometu; znak kakovosti ki dokazuje, da kakovost blaga, izdelka ustreza določenim predpisanim zahtevam; lingv. diakritični znak ki pri črkah zaznamuje poseben izgovor; mehki znak trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; trdi znak osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; lov. strelni znak značilni gib, reakcija zadete živali glede na mesto zadetka; mat. znak minus, plus; muz. prestavni znak za znižanje ali zvišanje tona za polton ali dva poltona ali za vračanje na prvotno višino; predznak; num. emisijski znak na kovancu ali bankovcu, značilen za določeno izdajo; papir. vodni znak v mokro papirno snov vtisnjen znak na bankovcu, pisalnem papirju, viden pri presvetlitvi; ptt klicni znak zvočni ali svetlobni znak, s katerim se kdo kliče k telefonskemu, telegrafskemu aparatu, napravi; tisk. tiskarski znaki za črke, ločila in druga znamenja; zal. bralni znak vložen znak za zaznamovanje strani; tiskovni znak črka, znak v rokopisu ali natisnjenem besedilu, po katerem se izračunavata obseg in plačilo izdaje ♪

   13.151 13.176 13.201 13.226 13.251 13.276 13.301 13.326 13.351 13.376  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA