Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Cen (12.256-12.280)


  1.      verjétnost  -i ž (ẹ́) 1. lastnost, značilnost verjetnega: verjetnost domneve / življenjska verjetnost zgodbe / razpravljati o verjetnosti življenja na drugih planetih 2. v povedni rabi izraža prepričanost o možnosti obstajanja, nastopa česa: ni verjetnosti, da bo kaj drugače; majhna verjetnost je, da se bosta pobotala; precejšnja verjetnost je, da do spopada ne bo prišlo 3. kar se glede na kaj more predvidevati, pričakovati: navesti vse verjetnosti; tudi to verjetnost je treba upoštevati / po vsej verjetnosti so zamudili vlak 4. mat. vrednost, ki izraža število ponovitev slučajnega dogodka pri sorazmerno velikem številu istovrstnih poskusov: ugotoviti verjetnost dogodka; razpredelnica verjetnosti // po Bernoulliju vrednost, izražena z razmerjem med vsemi ponovitvami poskusa in ponovitvami, pri katerih določeni dogodek nastopi: verjetnost je dve proti ena ♪
  2.      verjétnosten  -tna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na verjetnost: verjetnostna ocena / verjetnostna življenjska doba ♦ mat. verjetnostni račun ♪
  3.      verovánje  in vérovanje -a s (ȃ; ẹ́) 1. glagolnik od verovati: arheološki dokazi o verovanju starih ljudstev / verovanje v posmrtno življenje / verovanje v čarovnice, duhove / verovanje v svojo lastno moč / zagotoviti vsakemu svobodo verovanja 2. kar se veruje v zvezi z bogom, nadnaravnimi silami: verovanje obsega tudi človekov odnos do narave, življenja; razvoj verovanja / poganska, totemistična verovanja // kar se veruje o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega: zbirati verovanja in ljudske običaje; verovanje, da rož ni dobro imeti v spalnici, je staro / po ljudskem verovanju je petek nesrečen dan 3. ekspr., navadno s prilastkom skupek kakih naukov, načel, v katera se veruje: ni mogel sprejeti novih estetskih, ideoloških verovanj ♪
  4.      vérski  -a -o prid. (ẹ̄) 1. nanašajoč se na vero: verski pojmi / verski nauk; verski obredi, simboli / verski pouk; verski praznik; verska vzgoja / verski dvom; verske knjige / verska šola; verske vojne / verska enakopravnost, svoboda / verska sekta; verske skupnosti / verska blaznost duševna bolezen z blodnjami in halucinacijami verske vsebine ♦ rel. verska dogma; verska resnica temeljni, nespremenljivi verski nauk; verska skrivnost nedoumljiva verska resnica; zgod. verski sklad nekdaj iz premoženja konec 18. stoletja razpuščenih samostanov pridobljene nepremičnine in denar pod državno upravo, namenjen vzdrževanju duhovščine 2. nar., navadno v povedni rabi veren, pobožen: posebno verski ni bil, a je bil pošten vérsko prisl.: versko vzgajati otroke; versko nestrpna ideologija ♪
  5.      vertikála  -e ž (ȃ) 1. geom. črta, pravokotna na gladino mirujoče vode: narisati vertikalo; vertikala in horizontala 2. knjiž., s prilastkom kar je navpično in visoko: jambori čolnov so stroge vertikale; betonske vertikale novega časa nebotičniki 3. knjiž. različne stopnje, plasti, časovna obdobja česa: zgodovinske vertikale jezika; razvojna podoba ljudskih kultur v vertikali in horizontali ● knjiž. v vertikalo grajena slika v višino; knjiž. prva vertikala razpredelnice navpična kolona, stolpec; knjiž. svet vertikale duhovni svet ◊ geod. smer težnosti v določeni točki, navpičnica ♪
  6.      vertikálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. pravokoten na gladino mirujoče vode; navpičen: vertikalen prerez, rov; stena ni popolnoma vertikalna // vzporeden s stranskim robom: vertikalne črte v zvezku; vertikalna kolona v križanki / poudariti vertikalne šive pri plašču // ki poteka od zgoraj navzdol ali obratno: vertikalni vrstni red skladov; vertikalni morski tokovi 2. grad. ki vodi, je speljan iz etaže v etažo: vertikalna kanalizacija, napeljava / vertikalni promet v stavbi 3. nanašajoč se na enote različne stopnje, vrednosti: vertikalna delitev oblasti; publ. vertikalna rotacija; vertikalno povezovanje državne uprave ◊ arheol. vertikalna stratigrafija lega plasti druga nad drugo; ekon. vertikalna delitev dela delitev dela, pri kateri opravljajo različne stopnje dela od primarne proizvodnje do končnega izdelka različne organizacije; vertikalna integracija integracija podjetij na zaporednih proizvodnih stopnjah; fiz. vertikalni met navpični met; muz. vertikalno združevanje tonov združevanje tonov v akorde; soc. vertikalna mobilnost mobilnost posameznikov ali skupin iz enega družbenega sloja v drugega; vertikalna skupina skupina, ki povezuje ljudi iz različnih družbenih slojev; strojn. vertikalni stroj stroj, pri katerem je rotor, vreteno v navpični legi; šah. vertikalno polje polje na šahovnici, ki poteka naravnost od enega igralca k drugemu; teh. vertikalni krog navpično postavljen kovinski trak, plošča z lestvico pri teodolitu za merjenje navpičnih kotov vertikálno prisl.: dvigati se vertikalno; vertikalno povezane organizacije ♪
  7.      vêrz  -a m (ȇ) 1. lit. ritmično urejena, navadno skladenjsko in pomensko zaključena grafična enota pesniškega besedila, vrstica: napisati, prebrati verz; rimani verzi; iz štirih, treh verzov sestavljena kitica; metrum, ritem verza / akatalektični, hiperkatalektični verz; akcentuacijski ali naglasni verz ki temelji na urejenem menjavanju naglašenih in nenaglašenih zlogov; četverostopni, jambski verz; kvantitativni verz ki temelji na urejenem menjavanju dolgih in kratkih zlogov; prosti ali svobodni verzi s prosto ali svobodno oblikovanim ritmom in z različnim številom zlogov; silabični verz ki temelji na številu zlogov in ima določena mesta stalno poudarjena, zlogovni verz; silabotonični verz ki temelji na številu zlogov in enakomernem menjavanju naglašenih in nenaglašenih zlogov, zlogovno-naglasni verz; drama, roman v verzih 2. mn. pesem: delati, pisati, slabš. kovati verze / rad bere verze ♪
  8.      vêrzen  -zna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na verz: verzni konec / verzni ritem / akcentuacijski ali naglasni verzni sistem; kvantitativni, silabični verzni sistem; verzna drama drama v verzih ♪
  9.      vêrzija  -e ž (é) 1. vsaka od različnih razlag iste stvari; oblika, inačica: o dogodku je znanih več verzij; povedati svojo verzijo; najverjetnejša, uradna verzija / po eni verziji je pri ropu sodelovalo več ljudi // vsaka od predelav istega besedila, dela: pripraviti dokončno verzijo dokumenta; prva verzija povesti, scenarija // vsaka od različnih obdelav, prikazov iste snovi: filmska verzija dramskega dela; ameriška verzija Hamleta / ta lik predstavlja moderno verzijo hlapca Jerneja 2. značilnost izdelka, po kateri se loči od drugega izdelka istega tipa; izvedba: na trgu je nova verzija audija; vojaška verzija civilnega letala ♪
  10.      vès  vsà vsè [vǝs] zaim., ed. m. vsèga tudi vsegà, vsèmu tudi vsemù, za neživo vès, za živo in v samostalniški rabi vsèga tudi vsegà, vsèm, vsèm; ž. vsè, vsèj stil. vsì, vsò, vsèj stil. vsì, vsò; s. vsèga tudi vsegà, vsèmu tudi vsemù, vsè, za živo tudi vsèga tudi vsegà, vsèm, vsèm; mn. m. vsì, vsèh, vsèm, vsè, vsèh, vsèmi; ž. vsè dalje kakor m.; s. vsà dalje kakor m., razen tož. vsà; dv. m. vsà, vsèh, vsèma, vsà, vsèh, vsèma; ž. vsì, vsèh, vsèma, vsì, vsèh, vsèma; s. kakor ž. (ǝ̏ ȁ ȅ) I. v pridevniški rabi 1. ed. ki zajema polno količino, mero česa omejenega: presejati ves pesek; pohoditi vso travo / zbrati ves pogum; imeti vso oblast sam; vreden vsega spoštovanja // ki zajema polno vsoto sestavnih delov, enot česa: namazati ves obraz; po vsej deželi je suša / ves dan in vso noč; med vso vožnjo je spal; vse življenje ti bo žal / razdelil je vse svoje premoženje / ekspr. vsega Prešerna zna na pamet vse Prešernove pesmi // ki zajema največje mogoče število članov kake skupine, skupnosti: vsa družina je na dopustu; organizirati vse delavstvo v pokrajini / ekspr.: ves gozd prepeva vse ptice v gozdu; vse mesto govori o tem vsi prebivalci mesta 2. mn. izraža, da se iz določene skupine, množice ne izvzema a) nobeno bitje: hrana je všeč vsem gostom; vse ribe so zastrupljene / vseh deset je zbolelo; vsi drugi so odšli b) nobena stvar: prijaviti vse dohodke; govori vse slovanske jezike / ekspr. prihajajo iz vseh krajev sveta / vse drugo pustite tu 3. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: od vsega začetka sem to slutil 4. poudarja polno mero, stopnjo a) kake lastnosti, kakega stanja: biti ves bled, vesel; vsi razburjeni so se začeli prepirati; tako vsa mlada se je poročila; od vonja je vsa omamljena / bila je vsa v skrbeh zaradi otroka; ekspr.: otrok je ves iz sebe; biti ves v krvi / ekspr. malopridnež, ves, kar ga je b) kakega dejanja: ves se osredotočiti na problem; ekspr. vsa se je posvetila družini 5. ekspr., v zvezi ves mogoči številen in raznovrsten: prihajali so vsi mogoči ljudje / na vse mogoče načine se je izgovarjal zelo; delo je opravljal z vso mogočo spretnostjo z zelo veliko 6. v prislovni rabi, navadno v zvezi na vse štiri, po (vseh) štirih izraža položaj, ko je telo hkrati na rokah in nogah, kolenih: spustil se je na vse štiri in zlezel v rov / kobacati, plaziti se po vseh štirih 7. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi z vsemi štirimi zelo, močno: z vsemi štirimi se je branil iti domov; oklepati se grunta z vsemi štirimi 8. v prislovni rabi, v zvezi po vsej sili izraža prizadevanje uresničiti dejanje ne glede na nasprotovanje, ovire: po vsej sili hoče ven / rad bi po vsej sili uspel II. v samostalniški rabi 1. ed., s. vse stvari, vsa dejanja: vse se mu posreči; ne trudite se, tu je vse zaman; med njima je vsega konec; naj se zgodi karkoli, na vse sem pripravljen; biti zadovoljen z vsem / ostati brez vsega brez denarja, premoženja / dali so mu vse: službo, stanovanje, avtomobil / on je vse vedoč, odgovoril tudi na to vprašanje / vsega skupaj sto ton 2. ed., s. izraža množino bitij: vse se ga boji / ekspr.: prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški 3. mn. vsi člani, elementi določene skupine, množice: vsi so mu čestitali; dosti dreves je ohranil, vseh pa ne; posloviti se od vseh / mi vsi to vemo III. v prislovni rabi izraža polno količino, mero česa prej povedanega: žgancev je bilo veliko, pa so vse pojedli; koliko si naredil? Vse ● na ves glas se smejati zelo glasno; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. razšli so se na vse štiri konce sveta na vse strani; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih povsod; ekspr. na vse kriplje se trudi zelo; pog., ekspr. vseh deset prstov si lahko oblizne, če jo dobi naj bo zelo zadovoljen; ves svet ekspr. misliš, da se bo ves svet sukal okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi; ekspr. ves svet ima odprt pred seboj lahko gre kamorkoli; ekspr. za ves svet tega ne bi storil nikakor ne; vsi svêti in vsi svéti v krščanskem okolju praznik vseh svetnikov 1. novembra; ekspr. ne moti ga, je ves v delu zelo vneto dela; ekspr. moštvo je odpovedalo na vsej črti popolnoma, v celoti; ekspr. na vso moč se truditi zelo, močno; iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. to je nadloga vseh nadlog zelo velika, huda; ekspr. na vse pretege hvaliti zelo; ekspr. na vso sapo hiteti zelo; elipt., pog. kadar je malo pijan, vse sorte govori nespametno, nepremišljeno; ekspr. moliti vse štiri od sebe ležati v sproščenem položaju, navadno z iztegnjenimi nogami, rokami; ekspr. ta človek je z vsemi štirimi na zemlji je realen, trezen; ekspr. iz vsega grla, na vse grlo klicati zelo glasno; zastar. vstal je na vse jutro navsezgodaj; ekspr. na vsa pljuča zavpiti zelo; ekspr. na vsa usta hvaliti zelo, navdušeno; ekspr. tekel je, da se je (vse) kadilo (za njim) zelo hitro; ekspr. vse na njej je kričalo bila je zelo nenavadno oblečena; ekspr. vse, kar je prav vsako ravnanje, dejanje je sprejemljivo, dopustno, če ne preseže določene meje; pog. saj je vse en hudir vseeno je; star. vse v (en) kup ti je vseeno; ekspr. vse črno jih je zelo veliko; ekspr. na travniku je vse rumeno zlatic zelo veliko; pog. vsega dvakrat je bil vprašan samo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; pog. ta denar ti brez vsega posodim rad, ne da bi se obotavljal; ekspr. igrati na vse ali nič pri igri s kartami igrati tako, da se dobi ali izgubi maksimalna količina denarja; ekspr. za vse nič ne grem nikakor ne, sploh ne; ekspr. čast domovine mu je nad vse bolj pomembna kot vse drugo; ekspr. vse pride, vse mine; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti; prim. nadvse, vse, vseeno ♪
  11.      vesêlje  -a s (é) 1. stanje prijetne vznemirjenosti, ki se izraža v smehu, petju, živahnosti: vso družbo je zajelo veselje; ekspr. nalesti se veselja od tovarišev; prepustiti se veselju; spodbujati k veselju / ekspr. to je bilo veselje, ko so se srečali // izražanje te vznemirjenosti: veselje se je sprevrglo v divjanje; vsepovsod vlada veselje; ekspr. mesto hrumi od veselja; hrupno, praznično veselje; trenutki veselja / na vrtu se je začelo razvijati ljudsko veselje; opustiti ponočno veselje veseljačenje 2. prijetno duševno stanje, ki se izraža v vedenju, odnosu do življenja: prinesti komu veselje in mir; ekspr. veselje kar kipi v njem; živeti v sreči in veselju; vir veselja / ekspr. v tej deželi je doma, prebiva veselje so ljudje veseli / ekspr. veselje mu je sijalo iz oči; njegov nasmeh je poln veselja // čustvo, ki ga povzroči kaj ugodnega, zaželenega: ob pogledu na otroke ga je prevzelo veselje; ni jim maral greniti veselja; pokazati veselje nad darilom; jokati, vzklikati od veselja; ekspr. kar sije, se topi od veselja zelo je vesel; čisto, ekspr. neizmerno veselje; solze veselja / z učenjem jim dela veselje; ima veselje, če jih lahko spre; z igračo je otroku naredil veliko veselje ga je zelo razveselil; to mi je v veliko veselje 3. kar ima kdo rad, mu je prijetno: pravljice so otroško veselje; vsak človek ima kakšno veselje; ne kratite mu veselja, da hodi v hribe / pripraviti komu veselje razveseliti ga / ekspr. oblaki so prinašali dež namesto zimskega veselja snega // v povedni rabi, z nedoločnikom izraža prijetnost dejanja, ki ga izraža nedoločnik: veselje ga je gledati, kako dela; veselje je hoditi po tako lepih krajih; studenec je hladen, da ga je veselje piti / ima avtomobil, da ga je veselje pogledati ima zelo lep, zelo dober avtomobil 4. pozitiven odnos, zaradi katerega se zdi kaj, ukvarjanje s čim prijetno, zaželeno: razviti, vzbuditi v kom veselje do glasbe, za glasbo; na to šolo se je vpisal iz veselja do kemije / imeti veselje do vrta, za vrt, z vrtom / uredili bodo igrišče, naj ima mladina veselje / slikati iz veselja // vnema, prizadevnost: veselje, s katerim se je lotil dela, se je izgubljalo / z veseljem prebira njegova dela rad; z veseljem jim je zapel / kot vljudnostna fraza: z veseljem vas pozdravljamo med nami; z veseljem sprejmemo vaše povabilo // v medmetni rabi, v zvezi z veseljem izraža vljuden sprejem predloga, pritrditev: boste prišli? Z veseljem 5. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi da je veselje zelo: vojaki so izurjeni, da je veselje; zdravi so, da je veselje; gre gladko, da je veselje / sedli so na sani in je šlo, da je bilo veselje zelo hitro; napivalo se je, da je bilo veselje dosti; krompir je obrodil, da je bilo veselje obilno, bogato // zelo dobro: plava, pleše, da je veselje; zapel je, da je bilo veselje / lotila se je gospodinjstva, da je bilo veselje zelo uspešno; plezali so, da je bilo veselje zelo spretno ● otroci ji delajo veselje se razvijajo, ravnajo tako, kot si želi; z njim, redko nad njim nimam nobenega veselja ni tak, kot si želim; vznes. šel je v nebeško veselje umrl je; ekspr. kratko veselje — dolga žalost; ekspr. vsako tele ima svoje veselje izraža dopuščanje sicer nespametnega, neprimernega govorjenja, ravnanja koga ♪
  12.      vesóljen  -jna -o prid. (ọ̄) 1. nanašajoč se na vesolje, vesoljstvo: zvezde v vesoljnem prostoru / vesoljna katastrofa 2. nanašajoč se na vso zemljo: nastanek vesoljnega morja / vesoljna revolucija svetovna / vesoljno vladanje pravice // nanašajoč se na vse ljudi, vse stvari, vsa področja: vesoljni napredek; vesoljna evolucija; vesoljno sožitje v naravi / ljubezen je vesoljno čustvo; vesoljno gorje 3. ekspr. cel, celoten, ves: najprej je zapel en ptič, nato pa vesoljni zbor; vesoljnemu človeštvu grozi katastrofa / biti člen v verigi vesoljnega življenja ● vesoljni potop po bibliji katastrofalne poplave kot kazen za človeške grehe; ekspr. za to ni vesoljnega recepta za vse veljavnega; vesoljni svet ekspr. življenja se veseli vesoljni svet vse živo; ekspr. za to bo izvedel vesoljni svet postalo bo splošno znano; ekspr. vesoljni svet hodi občudovat kapnike veliko ljudi (iz različnih krajev) ◊ filoz. vesoljna duša v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega bivajočega; jur. vesoljno nasledstvo nasledstvo, pri katerem se pridobi vse premoženje in pravice ali dolžnosti; rel. vesoljni cerkveni zbor zbor škofov in vrhovnih redovnih predstojnikov vse katoliške cerkve; vesoljna odveza do 2. vatikanskega koncila odveza, združena z odpustkom, ki jo dobijo pod določenimi pogoji zlasti člani tretjega reda; vesoljna sodba Kristusova sodba ob koncu sveta ♪
  13.      vestálka  -e ž (ȃ) pri starih Rimljanih vsaka od deviških svečenic, ki varujejo sveti ogenj v templju boginje Veste, zaščitnice družine: v bele tunike in škrlatne plašče oblečene vestalke ∙ knjiž. vestalka družinskega ognjišča mati ♪
  14.      vésten 1 -tna -o prid., véstnejši (ẹ̄) ki dela, izpolnjuje svoje obveznosti po načelih vesti: vesten delavec ne zamuja; vesten prevajalec, učenec; biti vesten / najemnik se obvezuje ravnati kot skrben in vesten gospodar; vesten plačnik // ki kaže, da kdo tako dela, izpolnjuje obveznosti: njihovo delo, plačevanje je vestno / odpotovati po vestnih in dolgotrajnih pripravah véstno prisl.: vestno izpolnjevati obveznosti ♪
  15.      vêsti  vêdem nedov., vêdel in védel vêdla, stil. vèl vêla (é) 1. knjiž. kot spremljevalec, vodnik delati, da kdo kam gre; peljati: vesti gosta v sobo; vesti komu konja / vesti koga za roko, pod roko // delati, da kdo pride pod nadzorstvom na določeno mesto: vesti ujetnika v zapor / vesti vojsko na bojišče voditi 2. knjiž. omogočati, da kdo a) kam pride; peljati: ta pot (nas) vede do vrha / kot vljudnostna fraza kam vas vede pot / taka dejanja ne vedejo do zastavljenega cilja b) kaj spozna, se s čim seznani: v visoko družbo nas je redko vedel / prva kitica pesmi vede bralca v gozd 3. knjiž. delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo; voditi: to vede do zmede, v zmedo vêsti se 1. izražati, kazati svoje razpoloženje, svoj odnos do ljudi, okolja: tako se ne smeš vesti do nikogar, z nikomer; zna se vesti v vsaki družbi; boječe, moško, predrzno, spodobno se vesti; vesti se kot gospodar // s prislovnim določilom izraža, da kdo dela kretnje, ravna, kot nakazuje določilo: ljudje so se v krizi vedli mirno; žival se vede nenavadno, bolna je; vede se, kot da me ne pozna 2. knjiž., navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom pri uporabi, delovanju kazati, dokazovati določene lastnosti, značilnosti: umetna snov se pri nizkih temperaturah vede drugače kot les ali pločevina / kako se vede rastlina v novem okolju uspeva ● zastar. dobro, slabo se mu vede se mu godi; zastar. tako po sreči se mu je vedlo, da je hitro končal delo mu je šlo vedé star.: vede konja, ni slišal korakov za seboj vedóč -a -e: vedoč tujca domov, sreča prijatelja; čudno se vedoč človek ♪
  16.      véšč  -a -e prid. (ẹ̄) 1. ki zna dobro, praktično opraviti, opravljati kako dejavnost: računanja, star. računanju vešč človek / vešč grščine ki dobro zna grško; star. poti vešč ki dobro pozna pot / vešč jahač, lovec 2. ki kaže tako lastnost koga: vešč udarec; vešče pisanje / ekspr.: z veščo roko voditi podjetje; ocenjevati z veščim očesom kot (dober) poznavalec, strokovnjak ● zastar. vešči ljudje trdijo o dogodku drugače ljudje, ki vedo o njem véšče prisl.: vešče uporabljati orožje; sam.: branja in pisanja veščih nekoč ni bilo veliko ♪
  17.      véšča  -e ž (ẹ́) 1. nočni metulj, ki rad leta okoli ognja, luči: vešče letajo, ekspr. plešejo okoli luči, ognja; krila vešče; moški plešejo okoli nje kakor vešče okoli luči ♦ zool. vešče majhni metulji, katerih gosenice se hranijo z različnimi rastlinskimi in živalskimi snovmi, Pyralidae; moknata vešča katere gosenice živijo v moki, uskladiščenem žitu, Pyralis farinalis; velika voščena vešča katere gosenice se v čebelnjakih hranijo z odpadki in čebeljim zarodom, Galleria mellonella // evfem. vlačuga, prostitutka: (nočne) vešče se že nastavljajo po ulicah 2. slabš. ženska, sposobna vplivati na koga, da ne ravna razumno, razsodno: vešča ga je očarala s svojo lepoto; dekle je nevarna, pretkana vešča 3. slabš. hudobna ženska, navadno stara: kaj vse je ta vešča lagala o meni / kot psovka molči, vešča stara 4. etn., po ljudskem verovanju žensko bitje, ki se kot luč prikazuje ponoči nad močvirjem in zavaja ljudi: nad močvirjem mežikajo, se prikazujejo vešče / blodne vešče; pren. za svetlo veščo sreče blodim (A. Medved) 5. star. čarovnica: vešča dela točo; vešče jezdijo na metlah po zraku / sežigati vešče na grmadah ženske, obdolžene čarovništva 6. zastar. padarica, mazačka: vešča je pripravila zdravilo ♪
  18.      véter  -tra m, mn. vetróvi stil. vétri (ẹ̑) zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi gibajoči se, premikajoči se zrak: veter piha, potegne, vleče, se zaganja; knjiž., ekspr. veter joka, se smeje; veter napenja jadra; veter mu je odnesel klobuk; veter povzroča valove; veter šumi v krošnjah dreves; ekspr. veter tuli, žvižga; veter ziblje žito na polju; hoditi proti vetru; zastave vihrajo v vetru; blag, močen, ugoden veter; hladen, mrzel, oster, topel veter; severni, zahodni vetrovi; spodnji veter ki piha s spodnje strani, iz doline; veter od juga, z juga; nasadi, izpostavljeni vetru; hitrost, smer vetra; hiše stojijo, kot bi jih veter nanesel brez reda, načrta; jahali so, kot bi jih nesel veter zelo hitro / mlin na veter / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: posušiti perilo na vetru; vzleteti ob močnem vetru // gibanje, premikanje zraka zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi: nenadoma je nastal veter; veter je ponehal / s pahljačo si je delala veter ● ekspr. vem, od kod veter piha kakšen je skriti namen takega govorjenja, ravnanja; ekspr. zdaj piha za nas ugoden veter razmere, okoliščine so za nas ugodne; ekspr. kakšen veter te je prinesel k nam iz kakšnih razlogov, vzrokov si prišel; ekspr. z nastopom novega šefa je začel pihati, vleči drug, nov veter razmere so se spremenile; ekspr. (jaz) ti bom dal vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. govoriti vetru, v veter prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. predati se vetru dopustiti, da postane življenje odvisno od okoliščin; ekspr. delati hud veter zaradi česa močno se razburjati, ostro ukrepati; evfem. bolnik ima vetrove v črevesju mu nastajajo plini; ekspr. ljudje so se zbrali z vseh vetrov od povsod; jadrati proti vetru ravnati, živeti v nasprotju s stališči, nazori okolja; ekspr. raziti se na vse (štiri) vetrove na vse strani; knjiž. boriti se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; knjiž. kdor seje veter, bo žel vihar kdor povzroča kaj slabega, se mu to povrne v še večji meri ◊ aer. čelni veter ki piha pravokotno na čelo vozila; astr. sončni veter stalni tok naelektrenih delcev, ki jih oddaja Sonce; geogr. pasatni vetrovi; meteor. kopni, morski veter; padajoči veter ki nastane pri prehajanju hladnega zraka čez gorsko prepreko; rafalni veter ki piha v posameznih trenutkih s povečano hitrostjo, v sunkih; vzgonski veter; jakost vetra; navt. dobiti veter v jadro; obrniti jadro od vetra; jadrati proti vetru, z vetrom; krmni, premčni veter ♪
  19.      veterán  -a m (ȃ) 1. star, doslužen vojak: veterani iz druge, prve svetovne vojne; društvo veteranov / vojni veterani ♦ zgod. starorimski vojak, ki je po odsluženju vojaške službe dobil denarno odpravnino ali zemljišče in državljanske pravice 2. s prilastkom starejši in izkušen delavec na določenem področju: gledališki, smučarski veterani; veteran vesoljskih poletov ♪
  20.      vetrén  -a -o prid. (ẹ̑) knjiž. vetroven: dan je bil oblačen in vetren / drevo je raslo na vetrenem kraju ♪
  21.      vetrílen  -lna -o prid. (ȋ) ki je za vetrenje, zračenje: vetrilne naprave; vetrilna odprtina ♪
  22.      vetrílnik  -a m (ȋ) knjiž. 1. ventilator: vključiti vetrilnik / stropni vetrilnik 2. odprtina, luknja za zračenje; zračnik: v strop napravljen vetrilnik / iz kurilnice vodeči vetrilnik ♪
  23.      vetrílo  -a s (í) 1. knjiž. ventilator: izključiti vetrilo / namizno vetrilo 2. knjiž. odprtina, luknja za zračenje; zračnik: napraviti vetrilo v stropu hleva 3. teh. priprava, ki daje, oddaja močen tok zraka: dovajati zrak v peč z vetrili / batno vetrilo ♪
  24.      vetríti  -ím nedov., vétri in vêtri (ȋ í) 1. zračiti: vetriti stanovanje 2. s premikanjem povzročati gibanje, premikanje česa v obliki vetra: pahljače so vetrile zrak 3. ekspr. povzročati, da se določeno neprimerno, neurejeno stanje spreminja: napredne ideje so vetrile ozračje ♪
  25.      vétrnica  -e ž (ẹ̑) 1. naprava s krili, lopatami, ki jih vrti veter: vetrnica poganja črpalko / otroci se igrajo s papirnatimi vetrnicami // taka naprava za določanje smeri vetra: vetrnica kaže, da piha jugovzhodnik; vetrnica na strehi 2. krila, lopate te naprave: vetrnica se vrti / dolge vetrnice klopotca; vetrnice mlina na veter 3. nav. mn., star. naoknica, oknica: odpreti, zapreti vetrnice; okna z zaprtimi vetrnicami // žaluzija: dvigniti, spustiti vetrnice 4. ekspr., redko nestanoviten, neznačajen človek: ne drži besede, prava vetrnica je 5. bot. nižinska ali gorska rastlina z belimi, rdečkastimi ali rumenimi cveti, Anemone: vetrnice že cvetijo / kobulasta, podlesna vetrnica 6. nav. mn., zool., navadno v zvezi morska vetrnica na morskem dnu živeče živali, ki imajo lovke, pokrite z ožigalkami, Actiniaria: na skalo prirasle, v blato zarite morske vetrnice; polipi morskih vetrnic / rdeča, voščena vetrnica; stražna vetrnica ki živi v sožitju z rakom samotarcem, Adamsia palliata 7. mn., nar. nalezljiva bolezen z mehurčki na koži, ki se pojavlja zlasti pri otrocih; norice: zboleti za vetrnicami ◊ geogr. jama, iz katere piha ♪

   12.131 12.156 12.181 12.206 12.231 12.256 12.281 12.306 12.331 12.356  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA