Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Cen (11.331-11.355)


  1.      svójstvo  -a s (ọ̑) star. 1. lastnost: delavnost je njegovo glavno svojstvo; njeno slabo svojstvo je, da ne zna molčati / prirojena svojstva // značilnost: to je svojstvo našega jezika 2. sposobnost, zmožnost: duševna in telesna svojstva učenca ● zastar. zamenjal ga bo v svojstvu poveljnika kot poveljnik ♪
  2.      šablónstvo  -a s (ọ̑) publ. dejstvo, da se daje čemu ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika: s tem bo izključeno šablonstvo ♪
  3.      šágra  -e ž (ȃ) nar. zahodno žegnanje, proščenje: v nedeljo bo šagra ∙ nar. zahodno prirediti šagro zabavno prireditev, veselico ♪
  4.      šáhovski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na šah: šahovski prvak / šahovska teorija / šahovski turnir; šahovska partija; šahovska ura ura z dvema številčnicama in dvema samostojnima mehanizmoma za merjenje časa, ki ga igralca porabita za poteze ♦ šah. (šahovski) problem umetno narejena pozicija z zahtevo, da se v določenem številu potez da mat; šahovska figura; šahovska olimpiada turnir državnih reprezentanc s po štirimi igralci za svetovno moštveno prvenstvo šáhovsko prisl.: šahovsko razvite države ♪
  5.      šájba  -e ž (ȃ) nar. prekmursko priprava z vrtečo se ploščo, na kateri lončar oblikuje glinasto posodo; lončarsko kolo: oče je sedel pri šajbi ● nižje pog. vreči koga na šajbo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno ♪
  6.      šakál  -a m (ȃ) 1. volku podobna zver, ki živi zlasti v Aziji in Afriki: krvoločen šakal; slišati je zavijanje šakalov 2. slabš. grabežljiv, izkoriščevalski, brezobziren človek: ta šakal vidi samo svoje koristi ♪
  7.      šaljívka  -e ž (ȋ) 1. ženska oblika od šaljivec: znana šaljivka 2. knjiž. šala: med delom je bilo slišati mnogo šaljivk in petja 3. knjiž. pesem, zgodba, navadno krajša, ki na šaljiv način prikazuje določene osebe ali probleme: oče je rad pripovedoval šaljivke in povesti; šaljivke in zbadljivke ♪
  8.      šárast  -a -o prid. (á) ekspr. pisan, zlasti neprimerno, neskladno: šarast nakit; oblečena je bila v šarasto haljo ♪
  9.      šarlatánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na šarlatane ali šarlatanstvo: šarlatansko govoričenje; zdravljenje po tej metodi ni šarlatansko / šarlatanski človek ♪
  10.      šarmánten  -tna -o prid. (ȃ) knjiž. očarljiv, privlačen: šarmanten človek; bila je zelo šarmantna ♪
  11.      šášlik  -a m (ȃ) gastr. pečeni koščki mesa, slanine in čebule: šašlik z rižem ♪
  12.      šatírati  -am nedov. in dov. (ȋ) žarg. z uporabo različnih, navadno temnejših tonov iste barvne osnove dosegati plastičen videz predmeta; senčiti: šatirati neosvetljene ploskve ♪
  13.      šatúlja  -e ž (ú) manjša, navadno okrašena škatla, skrinjica za shranjevanje zlasti dragocenosti: odpreti, zapreti šatuljo; pisma hrani v dragoceni šatulji; lesena, žametna šatulja; šatulja z okrašenim pokrovom ♪
  14.      šatúljica  -e ž (ú) manjšalnica od šatulja: dobiti v dar dragoceno šatuljico ♪
  15.      ščávje  -a s (ā) nizko, neurejeno, gosto razraščeno malo vredno rastlinje: pašnike je preraslo ščavje; posekati ščavje; preriti se skozi ščavje; bodičasto ščavje / gosto obrežno ščavje / ekspr. populiti ščavje na gredi plevel // slabš. rastlinje sploh: njen vrt je poln ščavja ● ekspr. v reviji je bilo le dolgočasno ščavje dolgočasni članki, spisi; slabš. kaj mi nosiš to ščavje nelepe rože ♪
  16.      ščegetáti  -ám tudi -éčem stil. -áčem [čǝg in čeg] nedov. (á ȃ, ẹ́, á) 1. s premikanjem rahlo dotikajočega se predmeta povzročati dražeč občutek, ki sili k smehu, refleksnim gibom: fant je ščipal in ščegetal sošolce; ščegetati po podplatih, pod brado, za vratom; ščegetati s slamico / senene bilke, ki so mu padle za srajco, so ga ščegetale; britje ga ščegeta; brezoseb. mene sploh ne ščegeta; pren., ekspr. njene besede so ga ščegetale okoli srca, pri srcu 2. delovati na organizem tako, da nastane reakcija; dražiti: prah ščegeta pljuča / pečenka ga prijetno ščegeta v nos ● ekspr. pijača ga je ščegetala po grlu povzročala pekoč občutek; ekspr. med govorom ga je večkrat ščegetal smeh bi se rad smejal ščegetajóč -a -e: ščegetajoč prah; prijetno ščegetajoč vonj ♪
  17.      ščegetàv  -áva -o [čǝg in čeg] prid. (ȁ á) dražljiv: ščegetav vonj po pečenki / njegov ščegetavi smeh ♪
  18.      ščepériti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) postavljati v pokončen, štrleč položaj: ptice so ščeperile perje / fant je ščeperil obrvi mrščil // s postavljanjem perja v pokončen, štrleč položaj delati kaj bujno, košato: pav ščeperi rep ščepériti se 1. dobivati pokončno, štrleče perje: škorec se je ščeperil 2. ekspr., s prislovnim določilom biti kje zelo opazen, viden zaradi velikosti, bujnosti: po gredah se je ščeperil osat / pod nosom se mu ščeperijo brki; pren. v njenem srcu se ščeperi sovraštvo 3. ekspr. postavljati se, ponašati se: ščeperi se z novo obleko / celo ščeperi se s svojim izdajstvom baha 4. ekspr. oblastno, prevzetno se vesti, ravnati: tukaj se ščeperiš, doma si pa ne upaš nič reči / za mizo se je ščeperil moj znanec ščeperèč -éča -e: vrabec je čivkal, ščepereč repek ♪
  19.      ščetína  -e ž (í) trša dlaka, zlasti pri prašiču: odstranjevati, strgati ščetine; poraščen z gostimi ščetinami; njegovi lasje so trdi kot ščetine / ekspr. teh nekaj ščetin še ni brada kocin / krtača, zobna ščetka iz naravnih ščetin // kar je tej dlaki podobno: perlonske ščetine omela; čopič iz umetnih ščetin ◊ gozd. ščetina zatrgani del pri štoru, pri tramu; zool. tipalne ščetine trše, resaste dlake nekaterih živali, s katerimi tipajo ♪
  20.      ščétka  -e ž (ẹ̑) manjša priprava za čiščenje in gladenje iz šopov ščetin, žic, vstavljenih v lesen, plastičen hrbet: očistiti s ščetko; mehka, trda ščetka / zobna ščetka; ščetka za nohte / sesalec s ščetkami za čiščenje knjig, sten // krtača: loščilna, žična ščetka; ščetka za odstranjevanje blata ● ekspr. v ščetko pristriženi brki zelo na kratko, tako da stojijo pokonci ◊ čeb. prvi členek stopalca zadnjih nog z dlačicami, s katerimi čisti čebela s telesa cvetni prah; elektr. prevodnik, ki vzdržuje električno zvezo med nepremičnimi in gibljivimi deli stroja, aparata; lov. šop temnejše, grobe dlake na zunanji strani zadnjih nog srnjadi ♪
  21.      ščipálnik  -a m (ȃ) očala, ki se pritrdijo na nos: natakniti si ščipalnik; nosil je pozlačen ščipalnik z vrvico ◊ vet. kopitni ščipalnik kopitne klešče ♪
  22.      ščít  -a m (ȋ) 1. nekdaj nekoliko izbočena ploščata priprava, ki se v boju drži v roki, da ščiti človeka pred udarci, vbodi: nasprotnik je udarjal po ščitu; kovinski, lesen ščit; okrogel, ovalen ščit; kopje in ščit; postavil se je predenj kot ščit / bojni ščit; pren., ekspr. prijatelja je uporabila za svoj ščit 2. ploskev v obliki ščita, na kateri je naslikan, vdelan simbolični znak, navadno grb: grbovni ščit; ščit z grbom celjskih grofov / mrliški ščit plošča z grbom in podatki o umrlem 3. priprava, del priprave, ki kaj ščiti; ščitnik: pritrditi ščit; celuloiden, plastičen ščit; ščit za vrata / redko: dati knjigo v ščit v ščitni ovitek; kapa s ščitom s ščitkom 4. knjiž. napisna plošča, tabla: na posebnem ščitu je bilo napisano ime firme / reklamni ščiti ● zastar. kot nezakonska mati je bila brez ščita in varstva brez zaščite; publ. publika je pisatelja dvignila visoko na svoj ščit postavila ga je za svojega idejnega voditelja in zaščitnika; vznes. vrni se iz boja s ščitom ali na njem zmagaj ali umri v boju ◊ geol. ščit najstarejši geološko nespremenjeni del celine; teh. toplotni ščit obloga čelnih ploskev kabine vesoljske ladje, rakete, ki ščiti naprave, posadko pred previsokimi temperaturami pri prehodu skozi zračne plasti; varilni ščit priprava, ki ščiti obraz pri obločnem varjenju; zool. ščit del zunanjega ogrodja nekaterih živali ♪
  23.      ščítarica  -e ž (ȋ) nav. mn., pal. izumrle ribe, pri katerih sta glava in sprednji del telesa pokrita s koščenimi ploščami, Placoderma ♪
  24.      ščítek  -tka m (ȋ) 1. trd, navzven upognjen del pokrivala, ki ščiti čelo, oči: prišiti ščitek na čepico; plastičen, usnjen ščitek / kapa s ščitkom // temu podobna priprava, ki ščiti oči pred premočno svetlobo: pred očmi je držal zelen ščitek 2. nav. ekspr. manjšalnica od ščit: s ščitkom prestrezati udarce / ščitek s celjskim grbom / ščitek za ušesa ščitnik / knjiž. na vratih je ščitek z imenom stanovalca napisna ploščica, tablica ◊ bot. ščitek ščitu podoben klični list pri travah, žitih, spremenjen v sesalni organ; šport. repni ščitek kos pločevine, ki ščiti rep smučke ♪
  25.      ščítiti  -im nedov. (í ȋ) 1. biti nameščen kje z namenom, da se kaj ne poškoduje: ovitek ščiti knjigo; premaz ščiti kovino pred rjo / oklep ga je ščitil pred udarci; sončna očala ščitijo pred premočno svetlobo // biti na takem mestu, da kaj ni deležno česa neprijetnega, nezaželenega: ščitilo ga je drevo; ščititi komu hrbet; gozdovi ščitijo letališče pred vetrovi / votlina nas je ščitila pred dežjem 2. delati, da kdo ni deležen česa neprijetnega, nezaželenega: direktor je ščitil svojega nečaka; zmeraj jo ščiti / pri umiku so jih ščitili mitraljezci / strupi ščitijo rastlino pred škodljivci 3. delati, da se komu kaj ne zmanjša, odvzame: sindikat ščiti koristi delavcev; ščititi ugled šole / zakon ščiti pravice mladoletnikov ščitèč -éča -e: ščiteč plamen sveče, se je opekla ♪

   11.206 11.231 11.256 11.281 11.306 11.331 11.356 11.381 11.406 11.431  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA