Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Cen (10.351-10.375)


  1.      róštilj  -a m (ọ̑) žarg. priprava z rešetko, ploščo za pečenje navadno nad žerjavico; raženj: zakuriti pod roštiljem / plinski roštilj ♪
  2.      rotácija  -e ž (á) 1. knjiž. gibanje okoli osi; vrtenje: os rotacije 2. publ. menjava, zamenjava nosilcev samoupravnih, javnih in drugih družbenih funkcij: rotacija urednikov; uveljavljati sistem rotacije / rotacija delavcev pri tekočem traku menjava ◊ agr. rotacija ustaljeno zaporedje, po katerem se menjujejo kmetijske rastline na določenem zemljišču; kolobar; astr. rotacija Zemlje ♪
  3.      rotacíjski 1 -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na rotacijo, vrtenje: rotacijska os; rotacijsko gibanje / sejam so predsedovali voditelji delegacij po rotacijskem sistemu ♦ avt. rotacijska luč vrtljiva utripajoča luč na vozilu; geom. rotacijski elipsoid; rotacijski paraboloid; rotacijsko telo telo, ki nastane, če se ploskev zavrti okoli določene osi; strojn. rotacijska črpalka črpalka z vrtečimi se deli; rotacijska peč peč cevaste oblike za redukcijo rud, za sušenje, žganje, ki se med delovanjem vrti ♪
  4.      rotacízem  -zma m (ȋ) 1. lingv. sprememba nekaterih soglasnikov v glas r: može je po rotacizmu prešlo v more 2. med. govorna motnja, pri kateri je glas r izpuščen, zamenjan z drugim glasom ali izgovorjen nepravilno: rotacizem in jecljanje ♪
  5.      rotíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. nav. ekspr. zelo, vztrajno prositi: začel ga je rotiti, naj odide; rotil ga je za pomoč / pri najinem prijateljstvu te rotim, pusti ga / rotimo in prosimo vas, pomagajte nam 2. po ljudskem verovanju izgovarjati določene besede, delati določene kretnje, da se kaj hudega odvrne, da kaj izgubi moč: rotiti hudo uro ● star. rotiti duhove klicati; zastar. rotiti sovražnike preklinjati, zmerjati rotíti se 1. knjiž. prisegati, zaklinjati se: vsi so se mu rotili, da bodo sodelovali / rotil se je, da o tem nič ne ve / rotil se je na svojo čast, da ne bo prej miroval, dokler ne bo krivec kaznovan / ubil ga bom, se je rotil 2. zastar. jeziti se, hudovati se: rotil se je na gospodarja, nad gospodarjem rotèč -éča -e: roteč opozarjati koga; roteče besede; roteče ljubezensko pismo ♪
  6.      róven  -vna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na rov: rovna odprtina / krtov rovni sistem ♦ mont. rovni premog premog, preden je očiščen jalovine ♪
  7.      róvt  -a m (ọ̑) nar. gorenjsko s travo poraslo nekdaj izkrčeno zemljišče v hribovitem, gorskem svetu: sušiti seno v rovtu ♪
  8.      rozéta  -e ž (ẹ̑) 1. um. okras v obliki stiliziranega cveta: sklepnik je okrašen z rozeto; izrezljana, pozlačena rozeta / peterolistna rozeta z reliefno podobo cveta s petimi cvetnimi listi; stropna rozeta reliefna podoba stiliziranega cveta na stropu // okroglo okno s krogovičjem v gotski arhitekturi: rozeta nad portalom; fasada z rozeto / gotska rozeta 2. kar je temu podobno: stekleni drobci v kalejdoskopu se zbirajo v rozete; rozete iz zastav; kamni v prstanu so razvrščeni v obliki rozete 3. znak, trak v obliki rožice kot okras, znamenje pripadnosti, odlikovanja: rdeča rozeta častne legije; v gumbnici je imel rozeto z zlatimi resicami ◊ bot. (listna) rozeta pritlični listi na zelo skrajšanih stebelnih členkih, (listna) rožica; teh. rozeta pokrov, navadno okrogel, za prekrivanje stika med cevjo in zidom ♪
  9.      róža  -e ž (ọ̑) 1. rastlina z izrazitim cvetom: roža cvete, ovene, raste; izpuliti rožo; cvetoče rože; greda, polna rož; cvetela je kot roža / planinske, poljske, vrtne rože / roža diši; nabirati, trgati rože; jesenske, pomladanske, pozne, prve rože; pisane, rdeče rože; šopek rož; vaza z rožami; lepa, rdeča je kot roža; tak si kot roža imaš, kažeš zdrav, lep videz / papirnate, umetne rože / ledene rože cvetlicam podobne tvorbe iz ledu na šipah / vzorec z rožami; pren., vznes. čudovita roža ljubezni // rastlina, ki se goji za okras: rože ji lepo uspevajo; gojiti, presajati, zalivati rože; rože na oknih; stojalo za rože / sobne rože 2. knjiž. vrtnica: rože bodejo; rezati rože; bele, rumene rože; dišeče rože / pritlikave rože 3. rdeč nazobčan kožni izrastek na vrhu petelinove glave; greben: petelin je stresal rožo; rdeč kot petelinja roža zelo / kokoš ima lepo rožo ● knjiž. na licih ji cvetejo rože je mlada in lepega obraza; star. čaj iz rož iz zdravilnih zelišč; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta z rožami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno; nar. ivanjska roža ivanjščica; nar. primorsko kačja roža (divja) potonika; star. kraljeva roža Blagajev volčin; ekspr. po bitki so na snegu cvetele krvave rože so bile kaplje, lise krvi; nar. mrtvaška roža krizantema; ekspr. na licih so ji zacvetele rdeče rože zardela je; star. sončna roža sončnica; roža mogota po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč; ekspr. roža deklet najlepša med dekleti; ekspr. dejal ji je, da je roža rož zelo lepa, najlepša ◊ bot. divja roža šipek; šentjanževa roža zdravilna rastlina s prosojno pikastimi listi in rumenimi cveti v socvetju, Hypericum perforatum; triglavska roža blazinasta visokogorska rastlina z deljenimi dlakavimi listi in navadno rožnatimi cveti, Potentilla nitida; etn. roža velika vezenina na oglu peče, zlasti v obliki šopka; jur. roža nekdaj pravica pašnih upravičencev do paše in drugih služnosti na skupni planini; lov. roža spodnji, kolobarčasti del roga pri jelenu, srnjaku; rdeča obrv zlasti pri divjem petelinu, ruševcu; meteor. vetrovna roža grafični prikaz povprečne hitrosti in relativne pogostosti smeri vetra v kakem kraju v določenem časovnem obdobju; navt. magnetna roža okrogla plošča pri (magnetnem) kompasu z označenimi stopinjami in glavnimi smermi neba; obrt. roža na golenico segajoči zoženi del prednjika pri škornju; um. križna roža okras gotske arhitekture v obliki stiliziranega štiridelnega rastlinskega motiva; vrtn. suha roža cvetlica z nevenljivimi cveti, socvetji; (kitajska) zlata roža do dva in pol metra visok okrasni grm z bodičastimi vejami, pernatimi listi in rumenimi cveti, Rosa hugonis; roža mahovka vrtnica, ki ima cvetno čašo in pecelj obrasla z dlačicami, Rosa centifolia var. muscosa; zgod. boji med rdečo in belo rožo boji od 1455 do 1485 med dvema angleškima kraljevskima rodbinama, od katerih je imela ena za simbol rdečo, druga pa belo vrtnico ♪
  10.      róžen  -žna -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na rože: rožne čebulice; otroci so pletli rožne kite / rožni vrt / rožni grm; rožni trni / rožno olje eterično olje iz cvetov vrtnic / star. v rožnem maju cvetočem ∙ star. rožni cvet junij; ekspr. rožna mladost lepa, srečna; knjiž. rožno jutro lepo, jasno 2. knjiž. rožnat: rožna svetloba / rožna lica ◊ bot. rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; rel. rožni venec molitev iz zdravamarij, očenašev in razmišljanja o dogodkih iz Kristusovega življenja; priprava iz kroglic, nabranih na vrvico ali verižico, za molitev rožnega venca; zool. rožni škržat majhna zajedavska žuželka, ki sesa rastlinske sokove in je posebno škodljiva vrtnicam, Typhlocyba rosae róžno prisl.: rožno cvetoča ajda / piše se narazen ali skupaj: rožno bel ali rožnobel; rožno rdeč ♦ bot. rožno rdeči dežen zaščitena alpska rastlina z rožnatimi cveti, Heracleum siifolium ♪
  11.      roženíca 1 -e ž (í) 1. anat. sprednja, prozorna, nekoliko izbočena plast zrkla: vnetje roženice; roženica in beločnica / očesna roženica 2. nekdaj posoda iz roga, navadno za sol ali tekočino: napolniti roženice s pijačo ♪
  12.      róžnat  -a -o prid. (ọ̑) 1. podoben barvi mareličnega cveta, bledo rdeč: rožnat papir; rožnata svetloba; rožnate vrtnice; rožnato nebo; bledo, temno rožnat / dekle rožnatega obraza; rožnati dojenčkovi prsti / rožnata barva / od zadrege je postala rožnata je lahno zardela 2. ekspr. za človeka zelo ugoden, prijeten: takrat nismo bili v rožnatem položaju; to so rožnati upi; razmere niso rožnate / pesn. rožnate sanje // olepšan, optimističen: rožnato gledanje na kaj; sestavljati rožnata poročila ● ekspr. gledati kaj v rožnati luči, skozi rožnata očala lepše, kot je v resnici; ekspr. biti rožnate volje veselo razpoložen; dekle v rožnatem krilu rožastem róžnato prisl.: vse gleda, vidi rožnato; rožnato ožarjeni vrhovi / piše se narazen ali skupaj: rožnato bel ali rožnatobel; rožnato rdeč; rožnato zlat ♪
  13.      róžnica  tudi rožníca -e ž (ọ̑; í) zool. koščen izrastek na glavi, iz katerega zraste rog: rog in rožnica goveda ♪
  14.      rúbelj  -blja m (ú) denarna enota Sovjetske zveze: cena v rubljih / ruski rubelj // bankovec ali kovanec v vrednosti te enote: menjati rublje ◊ num. srebrni rubelj ruski srebrnik, kovan v 18. in 19. stoletju ♪
  15.      rudokòp  -ópa m (ȍ ọ́) zastar. 1. rudnik: delati v rudokopu / rudokop soli 2. rudar: ponesrečeni rudokopi ♪
  16.      rugby  in ragbi -ja [rágbi] m (ȃ) šport. športna igra, pri kateri igralci z nošenjem, metanjem in brcanjem spravljajo žogo jajčaste oblike na določeno mesto: igrati rugby; igrišče za rugby ♪
  17.      ruléta  -e ž (ẹ̑) hazardna igra, pri kateri odloča o dobitku kroglica, ki se ustavi v vdolbinici na enem od oštevilčenih rdečih ali črnih polj na vrteči se plošči: ruleta je postala njegova strast; igrati, izgubiti na ruleti; pri ruleti ima srečo / ruska ruleta samomorilna igra z revolverjem, v katerega bobenčku je en naboj; pren., ekspr. ruleta usod // okrogla plošča za to igro: ruleta se ustavi; kroglica se je zakotalila po ruleti ♪
  18.      rumèn  -êna -o prid. (ȅ é) ki je take barve kot rumenjak ali limona: rumen cvet; rumena bluza; šopek belih in rumenih narcis; rumeno klasje, listje; bledo, rjavo, svetlo, zelenkasto rumen; slamnato, zlato rumen; rumen kot kanarček, vosek; rumeno-črna zastava / rumena barva / rumeni zlatniki; pesn.: rumena zarja; rumeno sonce / koncert za rumeni abonma abonma z vstopnicami rumene barve; žarg.: na semaforju se prižge rumena luč svetlobni prometni znak, ki pomeni skorajšnjo spremembo glede prepovedi ali dovolitve prometa v določeni smeri; utripajoča rumena luč (na semaforju) // ki je temu podobne svetle barve: rumeni lasje; papir je bil od starosti rumen; rumena svetloba; krompir z rumenim mesom; ekspr. piti rumeno vino / bolnik je bil rumen v obraz; rumen od strahu bled; voščeno rumene roke / Rumeno morje // ki ima plodove ali gomolje take barve: rumeni krompir; rumeni muškat; rumena koleraba ● star. rumen denar zlat denar; publ. rumeni kontinent Azija; žarg., avt. rumeni pas vozni pas za avtobuse, taksije in vozila s prednostjo, ločen z rumeno, navadno neprekinjeno črto; nar. ti si pa res rumen neumen, nespameten; ekspr. rumena nevarnost naraščanje političnega, gospodarskega vpliva pripadnikov rumene rase; zastar. rumeno lice rdeče; slabš. črno-rumena monarhija Avstro-Ogrska ◊ agr. rumena pritlikavost virusna bolezen krompirja, čebule, pri kateri postane rastlina rumenkasta in zaostane v rasti; anat. rumena pega za svetlobo najbolj občutljivo mesto mrežnice; rumeno telesce skupek celic v jajčniku, ki izloča hormone; antr. rumena rasa; bot. rumeni lan rastlina z ostrorobim steblom in rumenimi cveti v socvetju, Linum flavum; rumena griva užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, Clavaria flava; fot. rumeni filter rumenica; les. rumena pegavost začetna faza razkroja lesa, zlasti hrastovine in lesa iglavcev; med. rumena mrzlica tropska virusna bolezen z zlatenico in visoko temperaturo; šport. rumena majica majica rumene barve, ki jo nosi na etapnem tekmovanju vodeči kolesar; voj. rumeni našitki našitki, ki označujejo podoficirske čine; zool. rumeni strnad rumêno prisl.: rumeno se lesketati; rumeno zapečena skorja / piše se narazen ali skupaj: rumeno lisast ali rumenolisast; rumeno rjav; rumeno zelen ∙ ekspr. na travniku je vse rumeno zlatic zelo veliko rumêni -a -o sam.: zmagali so rumeni; dekle v rumenem ♪
  19.      rumenéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. postajati rumen: listje rumeni in odpada / žito že rumeni začenja zoreti / zaradi deževja je koruza začela rumeneti; od bolezni ji obraz rumeni 2. knjiž. rumeno se odražati, kazati: v daljavi so rumenela žitna polja rumenèč -éča -e: rumeneče listje ♪
  20.      rúnda  -e ž (ȗ) 1. šport., pri boksu in rokoborbi časovno omejen del dvoboja, tekmovanja: runda traja tri minute; začela se je tretja runda; v drugi rundi je boksal bolje 2. šport. krožna pot, tekmovalna proga, ki jo mora tekmovalec navadno večkrat preteči, prevoziti, krog: rundo je pretekel v eni minuti; prevoziti petdeset rund / prehitel ga je za eno rundo / že v prvi rundi je zaostal 3. pri igri s kartami skupek toliko partij, da vsak od igralcev enkrat deli karte: končati rundo; igralci so bili sredi runde; nehati igrati po drugi rundi; zmagovalec prve runde / žarg. zaigrajva še eno rundo partijo, igro 4. žarg., navadno s prilastkom količina enake (alkoholne) pijače, navadno za več oseb, ki se naenkrat naroči: naročiti, prinesti novo rundo; drugo rundo plačam jaz; dala sta vsak za eno rundo / ob naročanju natakar, še eno rundo 5. publ., navadno s prilastkom vsebinsko, tematsko zaključena enota kake celote, krog: prva runda pogovorov; v drugi rundi volitev je zmagal kandidat socialnodemokratske stranke / to je spet nova runda zahtev skupina ● pog. lep večer je, naredimo še eno rundo okoli trga krog; žarg. zvoziti ves pesek v petih rundah v petih prevozih, vožnjah ♪
  21.      rúno  -a s (ū) 1. vsa volna ene ovce skupaj, dobljena pri striženju: sortirati runa po barvi; kup run / ovčje runo ∙ zlato runo v grški mitologiji runo zlatega ovna s čudežnimi lastnostmi; red zlatega runa nekdaj visoko avstrijsko in špansko viteško odlikovanje za plemiče in državne voditelje // volna, dobljena pri striženju ovc sploh: nastriči veliko runa 2. volna, dlaka na živali, zlasti na ovci: prijeti ovco za runo; dolgo runo; jagenjčki z mehkim runom / mamut je bil poraščen z gostim runom // knjiž., ekspr. kar je temu podobno: počivati na zelenem runu / runo oblakov se je pretrgalo ♪
  22.      rúski  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na Ruse ali Rusijo: ruski jezik; ruska književnost / občudovati ruske plese / ruska stepa; med prvo svetovno vojno je bil v ruskem ujetništvu / ruski čaj čaj iz listov čajevca; ruska ruleta samomorilna igra z revolverjem, v katerega bobenčku je en naboj; ruska srajca široka srajca z ozkim stoječim ovratnikom; ekspr. bila je prava ruska zima zelo mrzla; rusko kegljišče kegljišče, pri katerem se keglji podirajo s kroglo, obešeno nad njimi // pog. sovjetski: ruski vojaki; ruska letala / sodobni ruski film ◊ gastr. ruska solata solata iz mesa, majoneze in malo zelenjave; lit. ruski formalisti; obl. ruski ovratnik ozek stoječi ovratnik; rel. ruski križ križ, ki ima različno dolge prečne krake; ruska cerkev pravoslavna cerkev Rusov; zgod. rusko-japonska vojna vojna za Korejo in Mandžurijo v letih 1904—1905; zool. ruska vidra kuni podobna, ob vodah živeča žival, ki daje dragoceno krzno; norka rúsko prisl.: govoriti (po) rusko ♪
  23.      ruševínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ruševino, razvalino: odkopavati ruševinske plasti / ruševinski psi psi, izučeni za reševanje izpod ruševin ♪
  24.      rušílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na rušenje: rušilna sredstva / sporočilo o močnem, rušilnem potresu; rušilni učinek; rušilna moč / rušilna bomba bomba, ki ruši zaradi sproščenih eksplozivnih plinov / rušilna dejavnost vohunskih skupin ♪
  25.      rúšiti  -im, in rušíti in rúšiti -im nedov. (ú ȗ; ȋ ú) 1. s silo delati, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: rušiti staro hišo; začeli so rušiti barakarsko naselje / potres je rušil poslopja; narasle reke rušijo jezove, mostove; valovi rušijo breg izpodjedajo, izpodkopavajo; pren. rušiti temelje družbenega reda 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da zlasti kako stanje preneha: rušiti disciplino, slogo v kolektivu; rušiti ravnotežje / rušiti nočni mir kaliti; samo škripanje voza je rušilo tišino motilo 3. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: rušiti ideale; rušiti komu ugled / rušiti načelo enakopravnosti; rušiti oblast / rušiti patriarhalne odnose odpravljati rúšiti se, in rušíti se in rúšiti se 1. zaradi delovanja zunanjih sil razpadati na dele, kose: stara hiša se počasi ruši; ekspr. z grozo je gledal, kako se mesto ruši v prah / razmočeno pobočje se ruši; skala se ruši kruši, drobi; tramovi so se lomili in stropi rušili podirali, udirali 2. publ. padati: izpodsekano drevo se je počasi rušilo / kamenje se je rušilo nanj / vse gorje se ruši na nas 3. ekspr. biti, obstajati pri kom v čedalje manjši meri: čutil je, da se ruši njegov notranji mir, vera v človeka // izgubljati pomen, veljavo, vrednost: stari družbeni red se je začel rušiti rušèč -éča -e: narasla reka je drla, rušeč vse, kar je dosegla; trušč rušečih se obokov ♪

   10.226 10.251 10.276 10.301 10.326 10.351 10.376 10.401 10.426 10.451  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA