Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Cen (10.306-10.330)


  1.      rjavíti  -ím nedov. (ȋ í) delati kaj rjavo: sonce je rjavilo njeno kožo rjavíti se knjiž. rjavo se odražati, kazati: med grmovjem se je rjavila zapuščena pot ♪
  2.      rób 1 -a m, mn. robóvi stil. róbi; mest. mn. stil. robéh; im., tož. dv. stil. robá (ọ̑) 1. skrajni zunanji del česa: rob tkanine se cefra; obrezati, utrditi, zgladiti rob; zakriti rob obloge z letvico; pola papirja z nazobčanim robom; robovi deske / označiti desni in levi rob cestišča; robovi travnika / ostro začrtani robovi oblaka; poudariti robove ustnic / postaviti kozarec preblizu roba mize; razdalja od središča do roba; ob robu hiše ob koncu, kraju; zasaditi drevesa ob robu parcele // površina, prostor ob tem delu: sesti na rob klopi; zapeljati na desni rob cestišča; zapisovati pripombe na rob lista; nositi plevel na rob njive; ustaviti se na robu planote; iti po robu pločnika; z gozdom porasli robovi doline / vas na robu gozda blizu, zraven; živeti na robu mesta v predmestju; pren., knjiž. rob družbe, zavesti // skrajni zgornji del ob odprtini: okrušiti rob skodelice; naliti kozarec do roba; vaza z brušenim robom / nagniti se čez rob vodnjaka; voda je pljuskala čez rob čolna / stati na robu brezna; rob jame, kotanje; jarek je do roba poln vode / rob krožnika kjer se konča globoki del krožnika 2. ozek pas ob skrajnem zunanjem delu ploskve, površine: slike brez roba; pismo s črnim robom kot znamenje žalovanja / narediti na gredici rob iz cvetja / oblaki so imeli zlat rob / puščati rob na začetku lista nepopisani del / hlače brez roba zaviha; plašč s krznenim robom obrobo // zavihani, upognjeni, odebeljeni del, ki skrajni zunanji del zaključuje, utrjuje: rob se odrobi; pustiti v robu dovolj blaga; širok rob pri krilu; lonci brez roba; lončena skleda z robom 3. kar nastane na zunanji strani ob stiku dveh ploskev: posneti robove z obličem; udariti se ob rob; zaobljeni robovi pohištva; robovi opeke, škatle, trama; ogli in robovi // temu podobna vzboklina, vzboklinica: robovi na kamnu se v vodi obrusijo; robovi v čevljih ga žulijo; žlebičaste vdolbine in robovi / hlače z robom z zalikanim pregibom po vsej dolžini hlačnice spredaj in zadaj; pren. življenje mu je obrusilo robove 4. mesto, kjer se spremeni nagib nagnjenega sveta: razgledovati se z roba; steza vodi čez rob; povzpeti se po strmini na rob; vas leži na robu; svet sten in robov / spustiti se po robu strmini // nav. mn., nar. razčlenjen strm svet: robovi in stene so zapirali globeli; pašniki po sončnih robovih; lisica se skriva v robovih 5. s prilastkom velika bližina, možnost nastopa ali prenehanja zlasti določenega stanja: pripeljati podjetje na rob krize; priti na rob propada; biti na robu živčnega zloma / poslovati na robu rentabilnosti komaj še rentabilno; dežela živi na robu lakote v velikem pomanjkanju ● ekspr. mera njegovega potrpljenja je polna do roba ne more več ostati neprizadet; publ. traktor je konja izrinil na rob poljedelstva namesto konj se vse bolj uporabljajo traktorji; pripeljati kaj na rob prepada spraviti v veliko nevarnost za obstoj; ekspr. biti, stati na robu obupa biti zelo obupan, potrt; biti na robu prepada v veliki nevarnosti za obstoj; publ. živeti na robu zgodovinskega dogajanja ne udeleževati se ga; publ. ob robu se bo razprava dotaknila še nekaterih novosti mimogrede; publ. opombe ob robu dogodkov manj pomembne, obrobne; ekspr. postaviti se komu po robu upreti se mu ◊ bot. listni rob; fiz. lomni rob rob optične prizme, od katerega se pri prehodu skozi njo lomi svetloba; geom. rob črta, v kateri se stikata dve ploskvi telesa; lingv. jezični rob sprednji in obstranski del jezika; šah. rob šahovnice vsaka od štirih končnih vrst polj na šahovnici; teh. centrirni rob ki omogoča natančno prileganje enega okroglega dela k drugemu ♪
  3.      róba  -e ž (ọ́) 1. pog. izdelek ali pridelek, namenjen tržišču; blago: prodajalka hvali svojo robo; cenena roba / obleka je iz dobre robe tkanine, blaga / galanterijska roba // izdelek, pridelek sploh: te robe smo dosti pridelali; njegovi čevlji so inozemska roba 2. pog. predmeti, stvari: razdeliti obleko, obutev in drugo robo; nakradeno robo je skril na podstrešje 3. obrt., v zvezi suha roba leseni izdelki domače obrti: izdelovati, prodajati suho robo; koš suhe robe / ribniška suha roba ♪
  4.      robantè  -éta m (ȅ ẹ́) ekspr. kdor (rad) robanti: malo grob, a dobrosrčen robante ♪
  5.      robávs  -a m (ȃ) slabš. 1. robat človek: pri tem robavsu s prijaznostjo nič ne opraviš 2. neroden, neuglajen človek: po njegovem vedenju se vidi, da je robavs 3. velik, zelo močen človek: ta robavs dvigne za tri može ♪
  6.      robávsast  -a -o prid. (ȃ) slabš. 1. robat, grob: robavsast, a dober sosed 2. neroden, neuglajen: robavsast hribovec ● ekspr. robavsast in plečat moški velik, zelo močen ♪
  7.      róber  -ja in -bra m (ọ́) pri bridgeu in whistu določeno število partij: odigrati dva roberja ♪
  8.      robída  -e ž (í) trnata grmičasta rastlina z užitnimi črnimi jagodami, ki raste na posekah in v gozdovih: cveti robide; poganjki na robidi ♦ bot. skalna robida pri kateri imajo pokončni poganjki rdeče plodove, Rubus saxatilis // robidovje: iztrebiti robido; z robido in grmovjem poraščena jasa ♪
  9.      robídnica  -e ž (ȋ) jagoda robide: nabirati robidnice; bonbon v obliki robidnice; sok iz robidnic // robida: zelo polne robidnice / z robidnicami obraščena stena z robidovjem ◊ les. dvoročna žaga s trikotnimi zobmi ♪
  10.      robníca  -e ž (í) 1. les. lesena letev, ki utrjuje, zaključuje rob ploskve; zaključna letev: robnica zidne obloge ♦ navt. lesena letev, ki utrjuje, povišuje ali zaključuje vrh boka pri čolnu 2. teh. zobčasta letev pri pisalnem stroju, na kateri sta nameščena robnika ♪
  11.      robóten  -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na roboto: robotni dnevi ◊ zgod. robotni patent v fevdalizmu zakon, s katerim je bila leta 1778 za Štajersko in Koroško, leta 1782 pa za Kranjsko določena največja dovoljena tlaka glede na velikost posestva ♪
  12.      rócker  -ja [rok-] m (ọ̄) 1. pripadnik mlajše generacije, ki se navdušuje za rockovsko glasbo, oblečen navadno v jeans: rockerji so izzvali pretep 2. rockovski glasbenik: glasba znanega rockerja ♪
  13.      ród  -ú tudi -a m, daj., mest. ed. rôdu tudi ródu; mn. rodóvi (ọ̑) 1. skupnost ljudi, potomcev istega prednika: nadaljevati rod; tam živi zdaj drug rod; to je zdrav rod; začetnik rodu / z njim je rod izumrl on je bil zadnji član rodu 2. navadno s prilastkom stopnja sorodstva: potomci do petega rodu / rod po materini strani // ljudje določene stopnje sorodstva: posledice so se pokazale že pri drugem rodu 3. značilnost glede na prednike a) s sorodstvenega stališča: biti ponosen na svoj rod / pri vzreji živali je pomemben tudi rod b) s socialnega stališča: pri ženitvi se ni oziral na dekletovo bogastvo in rod; materin kmečki rod / biti plemiškega rodu; biti po rodu kmet c) s prilastkom z narodnostnega, krajevnega stališča: njegov dolenjski rod; biti ponosen na svoj slovenski rod / biti francoskega rodu / po rodu je Celjan, Slovenka, s Štajerskega 4. navadno s prilastkom ljudje približno iste starosti, ki živijo v istem času in imajo podobne interese ali nazore: mladi rod bo nadomestil prejšnjega; igralec starejšega rodu; mlajši rod pesnikov / novi gledališki, literarni rod / ti otroci so že četrti rod izseljencev; trije rodovi zdravnikov v rodbini // ljudje istega časa: sedanji rod teh stvari ne pozna; rod, ki je doživel vojno // čas, doba približno tridesetih let: razmere so se spremenile šele čez dva rodova / pog. to je bilo za en rod nazaj v prejšnjem rodu 5. vznes. narod: ljubiti svoj rod; bojevati se za dom in rod 6. nav. ekspr., s prilastkom ljudje: mlajši rod rad pleše; tam prebiva srečen rod // z oslabljenim pomenom izraža celoto bitij, kot jo določa prilastek: človeški rod; ves gadji rod pika; ptičji rod se vrača z juga 7. voj. del armade glede na svojo oboroženost, opremo, dejavnost: v spopadih so sodelovali vsi rodovi; v kateri rod bo novinec dodeljen / rod vojske 8. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od družine: imenik rastlinskih rodov na slovenskem ozemlju; znaki rodu ● ekspr. rod za rodom hodi tja že dolgo hodijo ljudje tja; zastar. ti žarki so istega rodu kot oni iste vrste; star. trta že odganja in če ne bo toče, bo nekaj roda pridelka; star. še žival brani svoj rod mladiča, mladiče; ekspr. kip že dolge rodove stoji v veži zelo dolgo; iz roda v rod ekspr. kmet je bil iz roda v rod navezan na zemljo vedno; ljudske pesmi so se širile iz roda v rod starejši so te pesmi naučili mlajše; ekspr. obrt je prehajala v hiši od rodu do rodu od staršev so jo prevzemali otroci; ta bolezen je pri njih v rodu se pri potomcih pogosto pojavlja; star. biti (si) v rodu v sorodu; star. štajerski rod je rad vesel Štajerci; star. ženskega rodu ni maral žensk ◊ agr. rezati mladiko na rod tako, da se doseže zaželena rodnost; biol. nespolni nespolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom, spolni rod spolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom; meteor. rod oblakov oblaki podobne oblike na isti višini; rel. otroci Abrahamovega rodu Judje; zgod. rod skupnost ljudi v rodovno-plemenski družbi, ki so v krvnem sorodstvu; prim. rodom ♪
  14.      rododéndron  -a m (ẹ̑) alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti: z rododendronom poraščeno pobočje; cvet, vejica rododendrona ♦ vrtn. okrasni grm z raznobarvnimi cveti v socvetju, Rhododendron ♪
  15.      rodoljúbar  -ja m (ȗ) slabš. rodoljub, zlasti navidezni: on ni bil rodoljubar ali cenen demagog ♪
  16.      rodoljúbarski  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na rodoljubarje ali rodoljubarstvo: rodoljubarsko govoričenje, samozadovoljstvo / rodoljubarsko ozračje v društvu ♪
  17.      rodóven  -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na rod: rodovne značilnosti njegovega obraza / rodovno posestvo / rodovno ime pri starih Rimljanih del imena, ki označuje rod / vzbujati v ljudeh zavest rodovne skupnosti / rodovno ime rastline, živali / rodovni poglavar; rodovna skupnost; razpad rodovne ureditve; rodovno-plemenska družba ◊ agr. rodovna knjiga rodovniška knjiga; filoz. rodovni pojem pojem, ki obsega določene vrstne pojme; zgod. rodovno plemstvo v pozni rodovno-plemenski družbi plemstvo na začetni razvojni stopnji, ko je položaj vojaških starešin postal deden ♪
  18.      róg  -a stil. -á m, daj., mest. ed. rôgu in rógu; mn. rogóvi stil. rógi, tož. mn. rogóve stil. rogé stil. róge, mest. mn. tudi rogéh, or. mn. tudi rogmí; im., tož. dv. rogóva tudi rogá stil. róga; tož. mn. v prislovni predložni zvezi tudi róge (ọ̑) 1. roževinast ali koščen izrastek na glavi nekaterih živali: žival ima, odvrže rogove; kozel je nastavljal rogove in se pripravljal na trk; krava ga je sunila z rogom; gamsov, volovski rog; poln, votel rog; raven, zavit rog; konica roga; čevlji so trdi kakor rog; bila je tema kakor v rogu zelo; fant je zvit kot kozji, ovnov rog zelo / bik ga je nabodel, nasadil na rogove // ta izrastek ali temu podobna priprava kot posoda: napolniti rog z medico / pivski rog; rog za smodnik; kip boginje z rogom izobilja s sadjem in cvetjem napolnjenim rogom kot simbolom izobilja, bogastva // temu podobna zvočna signalna priprava: rog doni, ekspr. poje; trobiti na rog, v rog; zamolkel glas roga / pastir si je naredil rog iz lubja / slišati rog glas roga / bojni rog; lovski rog; poštni rog nekdaj priprava, s katero voznik poštne kočije naznani prihod pošte // kar je temu podobno sploh: rogova polmeseca / zastar. peči rogove rogljiče; ekspr. himalajski rogovi zelo koničasti vrhovi; ekspr. peljati kolo za rogove za balanco 2. muz. trobilo s srednje ležečim tonskim obsegom: igrati rog / angleški rog; krilni rog krilovka; lovski rog nekdaj kovinski glasbeni instrument s krožno zavito cevjo brez ventilov ● ekspr. na čelu ima rog od udarca buško; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; ekspr. žena mu je nasadila, nataknila roge imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. polž pokaže roge tipalnice; ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; ekspr. ugnal ga je v kozji rog premagal, bil boljši kot on; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; publ. afriški rog Somalija in del Etiopije; nar. koruzni rogi storži; rog kopita roževina ◊ anat. rog sivine vsak od štirih podaljšanih delov sivine; navt. rog za meglo priprava, s katero daje jadrnica v megli zvočne signale ♪
  19.      rogljíčiti  -im nedov. (í ȋ) teh. izrezovati roglje pri veznem elementu: rogljičiti deske // vezati z roglji: rogljičiti predal rogljíčen -a -o: rogljičena vez ♪
  20.      rogovílast  -a -o prid. (í) 1. ki ima rogovilo, rogovile: rogovilasto deblo / rogovilast hrast / rogovilasta opora 2. ekspr. zelo velik in okoren: rogovilast človek / rogovilaste roke / kot psovka umakni se, rogovila rogovilasta 3. ekspr. razgrajaški, uporen: rogovilast in zadirčen fant rogovílasto prisl.: rogovilasto rasti ♪
  21.      rogovíliti  -im nedov. (í ȋ) ekspr. 1. delati nerodne gibe: stoj pri miru, kaj rogoviliš / rogoviliti s palico po vodi 2. povzročati hrup, nemir a) s hojo, premikanjem: rogoviliti okoli hiše; že navsezgodaj rogovili / v umazanih čevljih mu niso dovolili rogoviliti po stanovanju hoditi; dva dni je rogovilil po mestu b) zlasti z vedenjem: pijanci so rogovilili pozno v noč; če so otroci preveč rogovilili, jih je ded oštel // upirati se, nasprotovati: na sejah rogovilijo; rogoviliti proti vladi / uporniki so spet začeli rogoviliti // jeziti se, razburjati se: to bo oče rogovilil, ko bo izvedel / ne ljubi se ji več rogoviliti, ker ni uspeha ● ekspr. pri hiši rogovili že pet otrok je; ekspr. kaj spet rogoviliš s tem vprašanjem ga načenjaš, obravnavaš; ekspr. mati že rogovili po peči kuri v peči ♪
  22.      rogóvje  -a s (ọ̑) koščena, zlasti razčlenjena izrastka na glavi nekaterih živali: jelenu odpade rogovje; najlepša rogovja so pritrdili na steno; jelenovo, srnjakovo rogovje; lopatasto rogovje losa / kup odpadlega rogovja rogov ♦ lov. jelen guli rogovje z drgnjenjem odstranjuje kosmato povrhnjico ♪
  23.      rôgoz  tudi rogóz -óza m (ó ọ́; ọ̑) močvirska ali vodna rastlina z dolgimi, ozkimi listi in rjavim, valju podobnim socvetjem: listi rogoza / z rogozom poraščeno močvirje / izdelki iz rogoza rogozovine ♪
  24.      rojáštvo  -a s (ȃ) dejstvo, da je kdo po izvoru v razmerju do drugega iz istega kraja, pokrajine, države: rojaštvo ju je zbližalo // knjiž. izvor: slikarju teh fresk še ne moremo določiti rojaštva / pri kipu ni izključeno istrsko rojaštvo / ločiti ljudi po rojaštvu, poklicu ♪
  25.      rojévati  -am nedov. (ẹ́) 1. spravljati iz rodil otroka: rojevati brez zdravniške pomoči; z lahkoto rojevati // dajati, posredovati življenje komu kot mati: v tej starosti ženske še rojevajo; rojevale so dosti otrok 2. ekspr. povzročati nastanek česa: take razprave rojevajo nasprotja / gorata, skalnata pokrajina rojeva svojevrstne značaje / dvom, sum, ki ga rojeva strah rojévati se 1. prihajati iz rodil: pomagal je otroku, ki se je rojeval // začenjati živeti ob prihodu iz rodil: v teh krajih se rojeva čedalje manj otrok / ljudje se rojevajo, živijo in umirajo 2. ekspr. nastajati, pojavljati se: zapisoval je misli, kakor so se mu rojevale / prikazovati razmere, v katerih se je rojevala nova Jugoslavija / zunaj se že rojeva pomlad; rojeva se nov dan dani se // z oslabljenim pomenom izraža začenjanje dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: med njima se rojeva ljubezen, prijateljstvo; začela so se rojevati protislovja rojevajóč -a -e: rojevajoča mati; rojevajoče se društvo ♪

   10.181 10.206 10.231 10.256 10.281 10.306 10.331 10.356 10.381 10.406  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA