Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Cen (10.031-10.055)


  1.      razpúščati  -am nedov. (ú) 1. delati, da kaj ni več skupaj, v prvotni obliki: razpuščati lase; gube na krilu se že razpuščajo 2. delati, da kaj preneha delovati, obstajati: razpuščati društva / razpuščati samostane 3. delati, povzročati, da trdna snov v tekočini prehaja v drobne delce: razpuščati tablete v čaju // delati, povzročati, da trdna snov zaradi toplote preide v tekoče stanje: razpuščati maslo, mast razpúščati se 1. ekspr. prenehavati se držati določenih disciplinskih, moralnih načel, norm: v takem okolju se ljudje razpuščajo / spolno se razpuščati 2. star. razpirati se, odpirati se: brsti, popki se razpuščajo / v rebri se razpušča prvi teloh začenja cveteti ♪
  2.      razradostíti  -ím dov., razradóstil; razradoščèn (ȋ í) zastar. razveseliti: razradostiti prijatelja; razradostil se je ob pogledu na mesto ♪
  3.      razrahljáti  -ám dov. (á ȃ) 1. narediti, da kaj ni več a) trdno sprijeto, gosto: razrahljati zemljo / razrahljati volno, žimo b) trdno, tesno nameščeno: razrahljati obveze, vezi; kravata se mu je razrahljala / razrahljati vozel / potres je razrahljal zidove 2. nav. ekspr. narediti, da postane kaj manj močno, izrazito: razrahljati disciplino; organizacija se je razrahljala ● ekspr. skrbi so mu razrahljale živce postal je živčen, razdražljiv; ekspr. zdravje se mu je razrahljalo ni več tako zdrav razrahlján -a -o: imeti razrahljane živce; zdel se mu je postaran in razrahljan; razrahljana prst ♪
  4.      razrást  -í in -i ž (ȃ) 1. glagolnik od razrasti se: dobra razrast trave, žita / nastanek in razrast odporniškega gibanja 2. način, kako je kaj razraščeno: po razrasti si je to drevje podobno / pahljačasta, vilasta razrast drevesa ♪
  5.      razrásti se  -rástem se in -rásem se dov., razrásel se in razrástel se (á) 1. narediti več poganjkov, vej: drevo se je razraslo; žito se je lepo razraslo; bujno, pahljačasto, vilasto se razrasti; razrasti se v širino, pri tleh 2. rastoč priti na večjo površino: korenine so se mrežasto, na široko razrasle; po njivi se je razrasel plevel / goba se je razrasla po vsem stanovanju 3. nav. ekspr. postati večji a) po obsegu: mesto se je v nekaj letih zelo razraslo / gibanje se je hitro razraslo b) po intenzivnosti: strah se je še bolj razrasel 4. v zvezi z v preiti, razviti se v to, kar izraža dopolnilo: grmovje se je razraslo v gosto živo mejo / v nekaj letih se je naselje razraslo v mesto / veter se je razrasel v orkan / zgodba se je razrasla v roman ● ekspr. dekle se je lepo razraslo razvilo; ekspr. v njunih srcih se je razrasla ljubezen zelo se imata rada razráščen -a -o: razraščene korenine; lepo razraščeno žito; prim. razrasel ♪
  6.      rázred  -éda m (á ẹ́) 1. stopnja, organizacijska enota izobraževanja v osnovnih in srednjih šolah: šola ima štiri razrede; izdelati razred; v sedmem razredu je padel; nižji in višji razredi; učbenik za peti razred / žarg., šol. izpit čez razred razredni izpit // skupnost učencev, ki imajo navadno pouk hkrati v istem prostoru: ukiniti, ustanoviti razred; predsednik razreda; disciplina v razredu / razred je šel na izlet učenci / biti vprašan pred razredom // prostor, v katerem je ta skupnost: stopiti v razred; ob zvonjenju morajo biti učenci v razredu 2. soc., navadno v zvezi družbeni razred ljudje, ki imajo enak odnos do proizvajalnih sredstev in enak delež pri bogastvu družbe: odpraviti družbene razrede; nasprotja med (družbenimi) razredi / gospodujoči, priviligirani, vladajoči družbeni razred; ideolog meščanskega (družbenega) razreda 3. skupina sorodnih znanstvenih ali umetniških področij pri akademiji: razred za družbene, matematične, naravoslovne vede; razred za umetnosti // člani akademije, ki pripadajo taki skupini: o tem sklepa drugi razred (akademije) 4. šport., navadno s prilastkom tekmovalci, razvrščeni zlasti glede na dosežene rezultate: priti, uvrstiti se v najvišji svetovni razred; vrhunski razred smučarjev 5. navadno s prilastkom kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne značilnosti: razvrstiti kaj v razrede; ta spomenik je uvrščen v najvišji vrednostni razred / tarifni razredi // stopnja kakovosti in uporabnosti česa: to blago spada v prvi razred; vagon drugega, prvega razreda / kakovostni razredi 6. avt., šport. razdelitev osebnih in dirkalnih avtomobilov ter motornih koles zlasti glede na gibno prostornino motorja: deliti avtomobile v razrede; nižji, srednji, višji razred / tekmovati v razredu do dvestopetdeset kubičnih centimetrov 7. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od debla: vretenčarji se delijo na šest razredov; razred pijavk ◊ aer., navt. določiti ladji, letalu razred; ekon. nevarnostni razredi v katere so uvrščeni predmeti, ljudje glede na nevarnost, ogroženost; gozd. debelinski razred drevja; jur. plačilni, pokojninski razred do 1965 glede na naziv, kvalifikacijo, delovno dobo določena razvrstitev, po kateri se odmerja plača, pokojnina; volilni razred v stari Avstriji razvrstitev prebivalstva za volitve glede na družbeni položaj posameznika; navt., voj. razred stopnja v nekaterih činih; kapetan I. razreda; soc. delavski razred v kapitalizmu ljudje, ki se preživljajo kot mezdni delavci v industriji ali kmetijstvu; šol. ponavljati, preskočiti razred ♪
  7.      razredčína  -e ž (í) 1. kar je razredčeno: pripraviti razredčino mlečnega prahu v vodi / to škropivo se uporablja v veliki razredčini 2. fiz. območje v snovi, kjer je tlak manjši od povprečnega tlaka: razredčine in zgoščine ♪
  8.      razrédčiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. narediti bolj redko: razredčiti kis, sadni sok; razredčiti z vodo / mah je razredčil travo; razredčiti grmovje, veje; razredčiti sadike 2. povzročiti, da se kaka skupnost, skupina številčno zmanjša: nalezljive bolezni so razredčile prebivalstvo razrédčiti se 1. postati bolj redek: proti vrhu se je gozd razredčil 2. postati številčno manjši: gostje v hotelu so se precej razredčili razrédčen -a -o: razredčen alkohol; v teh višinah je zrak že razredčen; razredčene živalske vrste ♪
  9.      razréden  -dna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na razred: a) učenci izdajajo svoj razredni časopis / razredni učiteljski zbor; razredna skupnost; razredna ura ura za reševanje problemov razredne skupnosti ♦ šol. razredni izpit izpit iz snovi, predpisane za en razred; razredni pouk pouk v nižjih razredih osnovne šole, pri katerem poučuje v isti skupini učencev en učitelj vse predmete ali večino predmetov; razredni učitelj b) razredni boj; razredni cilji, interesi; ekspr. razredni sovražnik; razredna družba; razredna ideologija; razredna pripadnost, zavest; razredna nasprotja razrédno prisl.: razredno opredeljeni cilji; razredno zaveden ♪
  10.      razrédnica  -e ž (ẹ̑) 1. šol. uradna knjiga, v katero se vpisuje obravnavana učna snov in odsotnost učencev; dnevnik: zapisati imena vseh manjkajočih učencev v razrednico 2. zastar. razredničarka: bila je razrednica tretjega razreda ♪
  11.      razrédnik  -a m (ẹ̑) učitelj, ki poučuje v razredu in je obenem vodja razreda: razrednik je šel z učenci na izlet; pogovoriti se z razrednikom ♦ šol. ukor razrednika nekdaj vzgojni ukrep zaradi kršitve discipline ali neizpolnjevanja obveznosti ♪
  12.      razrèz  -éza m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od razrezati: razrez zaklane živali 2. zlasti prva leta po 1945 razdelitev določene obveznosti, količine po ustreznem ključu, ki ga ni mogoče poljubno spreminjati: doseči, narediti pravilen razrez ♪
  13.      razrezljáti  -ám dov. (á ȃ) z rezljanjem poškodovati, uničiti: učenci so razrezljali šolske klopi razrezlján -a -o: razrezljana miza ♪
  14.      razrogáčiti  -im dov. (á ȃ) knjiž., redko izbuljiti: razrogačiti oči od začudenja razrogáčen -a -o: gledati z razrogačenimi očmi ♪
  15.      razsédati  -am nedov. (ẹ́ ẹ̄) delati, da kdo ne sedi več skupaj s kom: učiteljica nemirne učence pogosto razseda ♪
  16.      razsekávanje  -a s (ȃ) glagolnik od razsekavati: razsekavanje polen / razsekavanje na ražnju pečene živali ♪
  17.      razsésti  -sédem dov., stil. razsèl razséla; nam. razsést in razsèst (ẹ́ ẹ̑) 1. narediti, da kdo ne sedi več skupaj s kom: učiteljica učence večkrat razsede 2. star. razjahati: jezdec je razsedel in se pretegnil razsésti se zastar. razpasti, razkrojiti se: skalovje po pobočju se je počasi razsedlo razséden -a -o: razpokane in razsedene skale ♪
  18.      razséžnost  -i ž (ẹ́) 1. lastnost, značilnost razsežnega: razsežnost gozdov / razsežnost romana 2. vsaka od smeri, v katerih telo zavzema prostor: ploskev ima dve razsežnosti; globinska razsežnost; ploskovna, prostorska razsežnost / časovna razsežnost; ustvariti tretjo razsežnost na sliki globino, plastičnost // količina določenih enot, ki jih ima telo v vsaki od teh smeri: izmeriti, ugotoviti razsežnosti plavalnega bazena; ta zaboj ima enake razsežnosti kot oni; ekspr. prostor orjaških razsežnosti 3. publ., s prilastkom kar je določeno z dejstvi, odnosi tega, kar izraža prilastek: analizirati družbene razsežnosti romana; dati, imeti določene razsežnosti; razmišljati o duhovnih razsežnostih življenja; politična razsežnost problema / gibanje je dobilo zavidljive razsežnosti se je zelo razširilo ♪
  19.      razsôdba  -e ž (ō) 1. odločitev razsodišča, sodišča: pravilna razsodba / razsodba razsodišča ♦ jur. izdati, izreči razsodbo 2. glagolnik od razsoditi: po njuni razsodbi so bile izrečene besede preostre ♪
  20.      razsodílo  -a s (í) knjiž., redko merilo, kriterij: ocenjevati po strogih razsodilih ♪
  21.      razsodíšče  -a s (í) 1. družbeni organ za reševanje sporov po dogovoru strank: ustanoviti razsodišče; predložiti spor razsodišču ♦ jur. haaško razsodišče stalno meddržavno razsodišče v Haagu, ki poravnava spore med državami; pogodbeno razsodišče 2. skupina oseb, določena za reševanje nesoglasij, nesporazumov: razsodišče društva, organizacije / častno razsodišče ki razsoja moralne, etične prestopke ♪
  22.      razsodíti  in razsóditi -im dov. (ȋ ọ́) 1. izreči svoje navadno dokončno, odločilno mnenje o določeni stvari: razsoditi spor; sama razsodi o moji prošnji; o tem bo že on razsodil; pravično, pravilno razsoditi / razsodišče je tako razsodilo ♦ jur. odločiti v postopku pred razsodiščem, sodiščem 2. star. ugotoviti, presoditi: ne da se razsoditi, koliko je resnice v tem; kdo bi mogel to razsoditi razsójen -a -o: zadeva je že razsojena ♪
  23.      razsodník  -a m (í) 1. kdor razsoja: bil je zanesljiv razsodnik; poklicati, postaviti koga za razsodnika // član razsodišča: imenovati, izbrati razsodnika; stalni razsodnik 2. knjiž. ocenjevalec: glasbeni, jezikovni razsodnik ♪
  24.      razsójati  -am nedov. (ọ́) izrekati svoje navadno dokončno, odločilno mnenje o določeni stvari: razsojati prepire in kaznovati prestopnike; o tem bodo razsojali drugi; pravično, ekspr. trezno razsojati ♦ jur. odločati v postopku pred razsodiščem, sodiščem ♪
  25.      razsojeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor razsoja: bil je zanesljiv razsojevalec 2. knjiž. ocenjevalec: razsojevalec gledaliških del ♪

   9.906 9.931 9.956 9.981 10.006 10.031 10.056 10.081 10.106 10.131  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA