Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Cel (76-100) 
- čêlce -a s (ē) ekspr. manjšalnica od čêlo: poljubila je otroka na čelce; belo, gladko čelce ♪
- čêlček -čka m (ē) ekspr. manjšalnica od čelce: izpod drobnega čelčka je pokukalo dvoje črnih očesc ♪
- čêlek in čélek -lka m (ē; ẹ̄) les. odpadek pri čeljenju ♪
- čêlen -lna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na čelo: čelne gube; čelna kost; vnetje čelne votline / čelni vodja je dal povelje za umik / čelna deska postelje; čelna stran panja, hiše ◊ aer. čelni veter veter, ki piha pravokotno na čelo vozila; geogr. čelna morena nasutina ledenika ob njegovem spodnjem koncu; teh. čelna ploskev ploskev, ki je pravokotna na vzdolžno os predmeta; urb. čelna postaja postaja, ki stoji pravokotno na smer tirov čêlno prisl.: čelno napasti sovražnika ♪
- čelesta gl. celesta ♪
- čeléšnik -a m (ẹ̑) nar. 1. palice za sušenje pri kmečki peči: Na čelešniku, ki visi izpod stropa, se suši moder predpasnik in otroška srajca (E. Cevc) 2. zapeček: On, pastirček, je utrujen dremal na čelešniku, zdaj pa zdaj je moral utrniti tresko (F. Bevk) ◊ etn. stojalo za goreče trske ♪
- čeléšnjak -a m (ẹ̑) redko čelešnik: sušiti srajco na čelešnjaku ♪
- čelílen -lna -o prid. (ȋ) les., v zvezi čelilna žaga krožna žaga za čeljenje lesa ♪
- čelílnik -a m (ȋ) les. krožna žaga za čeljenje lesa ♪
- čelíst -a m (ȋ) muz. kdor igra čelo: nocoj se nam je predstavil odličen čelist ♪
- čelístka -e ž (ȋ) muz. ženska, ki igra čelo: nastopa izvrstna čelistka ♪
- čêliti -im in čelíti čélim nedov. (é; ȋ ẹ́) gladko prisekovati ali prirezovati: čeliti snope, slamo ♦ les. čeliti les prižagovati les pravokotno na vzdolžno os ali prižagovati ga na določeno dolžino ♪
- čêljenje in čéljenje -a s (é; ẹ́) glagolnik od čeliti: čeljenje snopov / čeljenje lesa ♪
- čeljúst -i ž (ȗ) nav. mn. 1. del obraza, v katerem so vraščeni zobje: čeljusti mu štrlijo naprej; odpreti, razkleniti čeljusti; brezzobe, močne čeljusti; spodnja, zgornja čeljust ∙ pog., ekspr. dobiti jih po čeljustih biti tepen, kaznovan zaradi predrznega, zabavljivega govorjenja // nizko kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: molči, čeljust stara; o ti čeljust široka 2. rabi se samostojno ali s prilastkom čeljustim podoben del orodja, naprave, stroja: pri vseh grabljah je moral popraviti čeljusti; čeljusti primeža, žerjava, klešč ◊ avt. zavorne čeljusti vzvoda, ki pritiskata na zavorni boben; šport.
prestaviti čeljusti na smučko pritrjeni kovinski del stremen; strojn. drobilne čeljusti; zool. sprednja, srednja, zadnja čeljust organ žuželk za sprejemanje hrane ♪
- čeljustáč -a m (á) slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: ne poslušaj tega čeljustača / je velik čeljustač in bahač ♪
- čeljustálo -a s (á) čeljustač: molči, čeljustalo neumno ♪
- čeljustánje -a s (ȃ) glagolnik od čeljustati: nočem poslušati tega čeljustanja / prazno čeljustanje ♪
- čeljustáti -ám nedov. (á ȃ) slabš. vsebinsko prazno, nespametno govoriti: kaj pa čeljustaš! neprenehoma ji je nekaj čvekal in čeljustal // govoriti, pripovedovati: ljudje čeljustajo, da sem jaz kriv; vse mogoče čeljustajo o njem / tudi ti bi se bal, kaj bi čeljustal se hvalil, bahal ♪
- čeljustàv -áva -o prid. (ȁ á) slabš. ki vsebinsko prazno, nespametno govori: čeljustave babnice ♪
- čeljústen -tna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na čeljust: čeljustni sklep; čeljustna kost; čeljustne mišice / čeljustna kirurgija ◊ avt. čeljustna zavora zavora, ki jo sestavljata zavorni boben in zavorne čeljusti; strojn. čeljustni drobilnik; zool. čeljustna nožica okončina pri rakih in pajkih, ki podaja hrano ♪
- čeljústiti se -im se nedov. (ū ȗ) slabš. hvaliti se, bahati se: čeljusti se, da bo sam napravil red ♪
- čeljústka -e ž (ȗ) nav. ekspr. manjšalnica od čeljust ♪
- čeljústkar -ja m (ȗ) obrt. sveder za vrtanje lukenj v čeljusti grabelj ♪
- čeljústnica -e ž (ȗ) anat. čeljustna kost: spodnja, zgornja čeljustnica; rana na čeljustnici ♪
- čeljústničen -čna -o (ȗ) pridevnik od čeljustnica: čeljustnični izpah ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226 
