Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Cel (726-750) 
- dvígati -am nedov. (ȋ ȋ) 1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: skupina vojakov je dvigala velik kamen na tovornjak; žerjav dviga zaboje iz ladje; dvigati vodo iz vodnjaka; spretno, težko dvigati; dvigati s pripravami, z rokami / na ladji dvigajo sidro; dvigati zaveso / pri telovadbi dvigajo in spuščajo roke / dvigati potopljeno ladjo / ves čas je dvigal zastavo visoko nad množico držal 2. delati kaj višje: dvigati teren z nasipavanjem; začeli so dvigati vodo v bazenu; voda v čolnu se dviga / cesta se neopazno dviga vzpenja 3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: prijel ga je za roke in ga dvigal; gostje so se začeli dvigati in odhajati vstajati; dvigati se in legati / dvigati podrte drogove; poleženo žito se že dviga / pog. brigadirje so dvigali že ob štirih zjutraj budili, klicali 4. spravljati z nižje
stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigati cene, proizvodnjo; potrošnja se hitro dviga; temperatura se še dviga narašča / dvigati zavest delovnih ljudi; pog. glasba je dvigala razpoloženje / dvigati kvaliteto izdelkov; dvigati nivo izobrazbe zviševati // spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigati gospodarstvo; kulturno dvigati deželo / dvigati ljudstvo iz zaostalosti / nova družba ga dviga plemeniti, boljša; umetnost duhovno dviga človeka 5. sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: pooblastili so ga, da bo dvigal denar iz banke, v banki; dvigati plačo; redno dvigati naročeno blago 6. napravljati, da se kdo upre, upira: dvigati ljudstvo proti izkoriščevalcem; vojska se že dviga / takšne ideje so dvigale naš narod k uporu, v upor 7. povzročati, delati: vozila dvigajo prah; dvigati preplah med ljudmi ● ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni,
predrzni; to ravnanje je dvigalo prah v javnosti povzročalo razburjanje, govorice; dviga ga nad druge višje ga ceni; ekspr. takrat so ga dvigali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili; vznes. visoko dvigajo zastavo napredka z vsemi silami si prizadevajo za napredek dvígati se 1. premikati se navzgor, kvišku: dim se je dvigal visoko v zrak; letalo, raketa se dviga; prsi so se ji sunkovito dvigale / s težavo se dviga po stopnicah 2. knjiž. nastajati, pojavljati se: začeli so se dvigati protestni klici; neka mogočna sila se mu je dvigala v prsih; med potjo se mu je dvigala množica najrazličnejših spominov / noč se že dviga noči se 3. razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice: v daljavi se dvigajo visoke gore; okrog gradu se dviga mogočno zidovje / tovarniški dimniki se dvigajo iznad hiš / ekspr. tovarniški dimniki se dvigajo proti nebu ● ekspr. zaradi krivice se je v njem vse dvigalo
čutil je močno jezo, odpor, protest dvigajóč -a -e: jezdili so hitro, dvigajoč oblake prahu; zavil je v polagoma se dvigajoči breg; mesto z visoko dvigajočimi se gorami v ozadju ♪
- dvógrebénast -a -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima dva grebena: dvogrebenast hrib ♦ arheol. dvogrebenasta čelada ♪
- dvóje štev. neskl. (ọ̑) skupina dveh enot a) pri množinskih samostalnikih: dvoje ust, vilic, vrat / dvoje oči; dvoje čevljev dva para b) pri drugih samostalnikih: dvoje prijateljev; dvoje oken dve okni; načel je dvoje perečih vprašanj // skupina dveh različnih enot: imela sta dvoje otrok, dečka in deklico; prisl.: na dvoje preklati; vsega ima po dvoje; vse vidi po dvoje; igrati, peti, plesati, veslati v dvoje ∙ klada je šla na dvoje se je razklala; pog. na dvoje sta si sprta sta; redko lonec je na dvoje razbit; sprehodi v dvoje sprehodi dveh oseb, navadno moškega in ženske ♦ alp. naveza v dvoje dva, navezana na isti vrvi ♪
- dvójezíčen -čna -o prid. (ọ̑-ȋ) 1. napisan v dveh jezikih: dvojezični napisi; dvojezično besedilo zakona / dvojezični slovar 2. ki zna in redno uporablja dva jezika: dvojezični pisatelj; starejša generacija je tam še v celoti dvojezična / dvojezične šole / dvojezično obmejno področje ♪
- dvojíca tudi dvójica -e ž (í; ọ̑) skupina dveh oseb: z druge strani je prihajala dvojica mladih ljudi / bila sta prav čedna dvojica par; obisk švedske kraljevske dvojice kralja in kraljice; zakonska dvojica mož in žena // skupina dveh enot: iz goste teme se je svetila le dvojica iskrih oči / most je branila dvojica topov / dvojica problemov ◊ fiz. dvojica sil dve enako veliki in nasprotni sili, ki ne delujeta na isti premici; šport. tekmovanje dvojic dveh igralcev proti dvema; žel. kolesna dvojica celota dveh koles in gredlja ♪
- dvojíti -ím in dvójiti -im nedov. (ȋ í; ọ̄) zastar. dvomiti: kmalu sem začel dvojiti o njegovi iskrenosti; da je tako, o tem ni mogoče dvojiti ♪
- dvojnják -a m (á) redko dvolitrska steklenica, navadno za vino; štefan: na mizi je bilo pet dvojnjakov / popila sta že cel dvojnjak ♪
- dvoklópnik -a m (ọ̑) nav. mn., zool. majhni raki, katerih telo je v celoti pokrito z dvema bočnima lupinama, Ostracoda ♪
- dvókoráčen -čna -o prid. (ọ̑-ȃ) kor., v zvezi dvokoračna polka polka, pri kateri se plesni par zavrti v dveh korakih za cel obrat ♪
- dvóm -a tudi dvòm dvôma m (ọ̑; ȍ ó) 1. odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa: dvomi ga mučijo, obhajajo; rahel dvom se nas je loteval; znebiti se dvomov; pregnati dvome; to mu je razpršilo še zadnji dvom; dvom nad bogom in ljudmi; ti dogodki vzbujajo dvome o poštenosti tega prizadevanja; pog. pri njem se je pojavljal dvom v vse novo; razjeda jo dvom, ali je bilo vse to res potrebno / verski dvomi // nav. ed. duševno stanje kot odraz takega odnosa: rajši sprejmem težko resnico, kot da bi ostal v dvomu; živeti v nenehnem dvomu / biti v dvomu, dvomih 2. ekspr., v povedni rabi, z nikalnico izraža, potrjuje prepričanost o resničnosti česa: ni dvoma, da pride; nobenega dvoma ni, da je tako ● ekspr. naši so bili brez dvoma boljši prav gotovo; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je tako ◊ filoz. metodični dvom načelo, ki
v spoznavanju priznava samo jasne trditve in zavrača vse nedokazane ♪
- dvomílec -lca [u̯c] m (ȋ) knjiž. dvomljivec: uspehi so prepričali celo največje dvomilce / bil je večni dvomilec in omahljivec ♪
- dvorána -e ž (ȃ) večji, zaprt prostor, namenjen za javne prireditve: mladina je napolnila dvorano do zadnjega kotička; nastopili smo v zelo akustični dvorani; kinematografska, koncertna, plesna, razstavna, sejna, sodna, športna dvorana; steklena dvorana / kino dvorana kinodvorana / prišli smo v veliko dvorano ene najlepših kraških jam / ekspr. vsa dvorana mu je navdušeno ploskala vsi ljudje v dvorani / pog. dvorana je bila v celoti razprodana vse vstopnice // večji, zaprt prostor sploh: operacijska, secirna dvorana; šolska dvorana; tovarniška dvorana ♪
- dvóspôlen -lna -o prid. (ọ̑-ȏ) biol. ki ima moške in ženske spolne organe ali celice hkrati: dvospolna rastlina, žival ♦ bot. dvospolni cvet cvet, ki ima prašnike in pestiče ♪
- dvóstránski -a -o prid. (ọ̑-á) nanašajoč se na dve strani: dvostranska krtača; dvostransko ogledalo / dvostransko veslo veslo z dvema lopatama / dvostranski dogovor, sporazum; dvostranska pogodba; dvostranski odnosi med državama ◊ čeb. dvostranski čebelnjak čebelnjak, pri katerem so panji s pročelji obrnjeni na dve strani; filat. dvostransko zobčanje zobčanje, pri katerem se zobčata samo dva vzporedna robova znamk; obrt. dvostranska pletenina dvolična pletenina; strojn. dvostranski bat bat, ki je na obeh straneh v stiku z delovno snovjo dvóstránsko prisl.: dvostransko obvezna pogodba ♪
- dvóvpréžen -žna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) v katerega se vpregata dve živali: dvovprežen koleselj, voz / dvovprežna konja ◊ žel. dvovprežna vožnja vožnja z dvema lokomotivama na čelu vlaka ♪
- dvožívka -e ž (ȋ) 1. zool. žival, ki živi na kopnem in v vodi: žaba je dvoživka; pren., ekspr. nehal je biti dvoživka - pustil je delo v tovarni in se posvetil samo kmetovanju // nav. mn. živali, ki se razmnožujejo in razvijajo v vodi, odrasle pa živijo na kopnem, Amphibia: brezrepe in repate dvoživke 2. aer. letalo, ki lahko vzleta, pristaja na kopnem ali na vodi: proizvodnja dvoživk za vojaške namene // teh. (vojaško) motorno vozilo, ki se lahko giblje na kopnem ali po vodi: avtomobil dvoživka 3. slabš. nenačelen, neznačajen človek: politična dvoživka ♪
- dvožívkar -ja m (ȋ) 1. ekspr. kdor ima dva vira preživljanja: ni bil ne pravi kmet ne delavec, pač pa nekaj vmes, dvoživkar 2. slabš. nenačelen, neznačajen človek: niso ga brigala načela, do smrti je ostal dvoživkar ♪
- dvožívkarstvo -a s (ȋ) slabš. nenačelnost, neznačajnost: boril se je proti slepomišenju in dvoživkarstvu v narodnem življenju ♪
- edínica 1 -e ž (ȋ) del večje celote, ki ima določeno samostojnost; enota: ranjenci so se vrnili v edinico; torpedne, vojaške edinice / delovna, gospodarska edinica / upravna edinica ♪
- ekonomíja -e ž (ȋ) 1. veda o gospodarstvu: predava, študira ekonomijo; inženir ekonomije // pog. ekonomska fakulteta: končal je ekonomijo // redko proizvajanje, razporejanje in uporaba materialnih dobrin; gospodarstvo: baza ekonomije; povezanost med nacionalnimi ekonomijami držav 2. ekonomičnost, gospodarnost: tu je bil združen princip prostorske ekonomije z okusom; skrajna ekonomija sil / zanj je značilna sistematičnost in ekonomija izraza zgoščenost, jedrnatost 3. veliko kmetijsko družbeno posestvo: hodi delat na ekonomijo; načrtna ureditev ekonomije // prva leta po 1945 posestvo nekmetijske organizacije: tovarna ima svojo ekonomijo; šolska ekonomija ◊ filoz. ekonomija mišljenja načelo, po katerem ni potrebno več pojasnil, kot je za razlago pojava nujno; soc. politična ekonomija veda o zakonih v proizvodnji in delitvi materialnih dobrin v družbi ♪
- ekonomizácija -e ž (á) 1. varčna, smotrna ureditev, poraba česa: ekonomizacija sredstev; ekonomizacija v gospodarstvu, proizvodnji / ekonomizacija stanarin / ekonomizacija znanstvenega dela 2. uvajanje ekonomskih načel v kaj: ekonomizacija družbe; ekonomizacija splošnega življenja ♪
- ekonomizírati -am nedov. in dov. (ȋ) 1. varčno, smotrno urejati, uporabljati kaj: ekonomizirati proizvodni postopek 2. uvajati ekonomska načela v kaj: ekonomizirati počitniške domove; ekonomizirati kulturo ekonomizíran -a -o: ekonomizirana družba ki gleda na stvari le z ekonomskega stališča; ekonomizirano delo ♪
- ekonómski -a -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na ekonomiko, gospodarski: ekonomski napredek; ekonomski odnosi, pogoji; ekonomski položaj; ekonomski razvoj države; splošna ekonomska kriza; ekonomska pomoč nerazvitim državam; vzrok ekonomske zaostalosti / ekonomska dejavnost, rast; ekonomsko tržno tekmovanje / publ. ekonomski instrument gospodarski ukrep za dosego določenega cilja; ekonomski pritisk, ukrep; ekonomska blokada, ekspanzija / ekonomski emigranti / publ. ekonomska računica račun, izračun / Ekonomski in socialni svet Organizacije združenih narodov organ Organizacije združenih narodov za napredek mednarodnega gospodarstva in socialnega sodelovanja 2. nanašajoč se na ekonomiste ali ekonomijo: ekonomska teorija; slovar novejše ekonomske terminologije; ekonomska znanost / ekonomska fakulteta / ekonomski svetnik, tehnik 3. nanašajoč se na ekonomičnost: ekonomska poraba sredstev /
ekonomska utemeljitev dela ◊ ekon. ekonomski potencial zmogljivost gospodarstva glede na razpoložljivi kapital, delovno silo in tehnično znanje; ekonomski račun račun gospodarnosti, po katerem morajo biti stroški kriti z ustreznimi dohodki; ekonomska cena cena, ki ustreza dejanskim stroškom in zagotavlja čisti dohodek; ekonomska demokracija demokracija, v kateri so proizvajalna sredstva in gospodarjenje z njimi prenesena na neposredne proizvajalce; ekonomska enota osnovna organizacijska tvorba v gospodarstvu; najmanjša samoupravna enota v gospodarski organizaciji; ekonomsko načelo načelo, da se z najmanjšimi sredstvi doseže določen uspeh ali z določenimi sredstvi najboljši uspeh; teh. ekonomska hitrost hitrost vozila, pri kateri sta poraba goriva in obraba gibljivih delov sorazmerno najmanjši ekonómsko prisl.: ekonomsko utemeljen izvoz; ekonomsko močno podjetje ♪
- ekscitácija -e ž (á) med. vzdraženje, vzburjenje: ekscitacija živčne celice ♪
- ekselenca gl. ekscelenca ♪
601 626 651 676 701 726 751 776 801 826 
