Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Cel (3.651-3.675)


  1.      sprijémek  -mka m (ẹ̑) redko sprimek: sprijemek las / na čelu je otipal krvav sprijemek ♪
  2.      sprímek  -mka m (ȋ) 1. kar je sprijeto: sprimek dlake, las / na glavi je otipal krvav sprimek ♦ med. sprimek celic 2. petr. kamnina iz oglatih drobcev starejših kamnin ali rudnin, zlepljenih med seboj; breča: peščenjaki in sprimki; pren., knjiž. nova država je bila sprimek manjših držav in državic ♪
  3.      sprínt  tudi šprínt -a m (ȋ) 1. šport. tek na kratke proge: rekorder v sprintu 2. žarg. zelo hiter tek, plavanje, kolesarjenje: tekmovalec je začel s silovitim sprintom ♪
  4.      spríntati  -am tudi špríntati -am nedov. in dov. (ȋ) žarg. zelo hitro teči, plavati, kolesariti: sto metrov pred ciljem je začel sprintati / kam pa sprintaš tečeš, greš ♪
  5.      sprostituírati se  -am se dov. (ȋ) 1. postati prostitutka: dekle se je sprostituiralo 2. ekspr. odpovedati se načelom, idealom zaradi materialnih koristi: ta človek se je čisto sprostituiral; kot umetnik se je sprostituiral ♪
  6.      spróščati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, da kaj preneha biti napeto, vpeto: sproščati vrvi, vzmeti; ob odjugi se veje sproščajo izpod snega 2. delati, povzročati, da postane tkivo, organ manj napet, nategnjen: sproščati mišice; sproščati se pred treningom; legel je in si sproščal noge / telesno se sproščati 3. delati, povzročati, da postane kdo čustveno, duševno manj napet, nenapet: glasba človeka sprošča; sproščati se ob gledanju risank, pri branju / duševno se sproščati / knjiž. v planinah se sprošča njegov nemirni duh / fizično delo sprošča napetost 4. delati, povzročati, da se kaj izraža, kaže brez omejitev, zadržkov: otrok sprošča svoja čustva v igri; sproščati nagone, strasti; ob takih prizorih se sprošča človekova napadalnost / detektivski romani mu sproščajo domišljijo; pisateljev jezik se je začel sproščati; pogovor se je vedno bolj sproščal 5. povzročati, da postane kaj prosto, razpoložljivo: kemični procesi sproščajo toploto; pri eksploziji se sprošča zelo velika energija / novi proizvodni način sprošča delovno silo; pren. svoboda sprošča ustvarjalne sile ♦ kem. sproščati kisik iz spojine // ekon. uradno odrejati prenehanje ustalitve na določeni višini: sproščati blagovno menjavo; uvoz se sprošča / sproščati cene sproščajóč -a -e: sproščajoč smeh; sproščajoč učinek glasbe; prisl.: branje deluje nanj sproščajoče ♪
  7.      sproščeváti  -újem nedov. (á ȗ) sproščati: sproščevati mišice / glasba človeka sproščuje / počasi se je sproščeval / napetost se je začela sproščevati sproščujóč -a -e: sproščujoč smeh; sproščujoč učinek igre; prisl.: srečanje je delovalo nanj sproščujoče; sam.: potovanje je bilo za vse nekaj sproščujočega ♪
  8.      sprožíti  in spróžiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti, povzročiti, da se kaj napeto upognjenega sprosti, zravna: sprožiti s snegom obloženo vejo 2. z dotikom, s sprostitvijo spraviti a) v delovanje: sprožiti alarmno napravo; lisica je sprožila nastavljeno past / sprožiti fotografski aparat / pomeril je in sprožil; po nesreči se je puška sprožila / sprožiti strel ustreliti b) v gibanje, premikanje: stopal je previdno, da ne bi sprožil kamenja; plaz se sproži / sprožiti puščico; pren., ekspr. s svojim člankom je sprožil plaz ogorčenja 3. nav. ekspr. povzročiti, da kaj nastane, se začne: ta odločitev je sprožila nasprotovanje; spor je sprožil vojno; sprožiti demonstracije, spopade / publ.: sprožiti akcijo dati pobudo zanjo, začeti jo; na sestanku so sprožili vprašanje organizacije so začeli razpravljati o organizaciji; ob tem problemu se vedno sproži živahna razprava 4. ekspr. vzbuditi, povzročiti: igra je sprožila pri gledalcih veselo razpoloženje ● ekspr. četa je prečkala cesto, ne da bi bilo treba sprožiti en sam strel brez boja, streljanja; ekspr. sprožilo se je iz njega: Nič posebnega se ni zgodilo hitro je rekel ◊ elektr. sprožiti impulz; jur. sprožiti postopek, pravdo; kem. sprožiti (kemično) reakcijo; šport. sprožiti štoparico spróžen -a -o: sprožen plaz; sprožena past; ponovno je bilo sproženo vprašanje razorožitve ♪
  9.      sprožíti  in spróžiti -im tudi izprožíti in izpróžiti -im dov. (ȋ ọ́) hitro iztegniti: sprožiti prst / sprožiti kazalec ob palcu // iztegniti sploh: sedel je in sprožil noge; sprožiti roko predse, v pozdrav ∙ pristopil je k mizi in sprožil dlan začel prosjačiti spróžen tudi izpróžen -a -o: sprožene noge, roke ♪
  10.      spúžva  -e ž (ȗ) 1. nav. mn., zool. mnogoceličarji brez pravih tkiv in organov, ki žive v vodi, Spongiaria: proučevati spužve; morske, sladkovodne spužve / navadna spužva 2. prožen luknjičast predmet iz očiščenega ogrodja teh mnogoceličarjev: brisati tablo s spužvo ♪
  11.      srága  -e ž (á) 1. (drobna) kaplja potu: z obraza kapljajo srage; brisati si srage s čela / potna sraga; knjiž. smrtne srage smrtni pot // madež, lisa, ki jo povzroči taka kaplja: lice ima umazano od srag 2. knjiž., ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina tekočine: sraga najfinejše kolonjske vode ♪
  12.      srakopêr  in srakopér -ja m (ȇ; ẹ̑) ptica pevka z ukrivljenim kljunom, ki plen za zalogo natika na trne: v grmovju je gnezdil srakoper ♦ zool. črnočeli srakoper s črnim čelom, Lanius minor; rjavi srakoper rjave barve z zelo ukrivljenim kljunom, Lanius collurio ♪
  13.      sráti  sérjem nedov., sêrji serjíte (á ẹ́) vulg. 1. iztrebljati se: golobi serjejo; šel je srat za grm 2. v zvezi z ga počenjati neumnosti, lahkomiselnosti: celo noč smo ga srali; čas je že, da ga nehaš srati // delati napake: v podjetju ga nekaj serjejo; v nalogi si ga precej sral 3. v medmetni rabi izraža začudenje, zavrnitev: nikoli več te ne pogledam. Ne serji ga; spet ni naredil šoferskega izpita. Ne ga srati ● vulg. klamfe srati govoriti neumnosti; vulg. ne bom dovolil, da mi bodo srali na glavo da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj ♪
  14.      srbênje  -a s (é) 1. glagolnik od srbeti: srbenje rane, ki se že celi 2. neprijeten občutek, zlasti na koži, ki sili k praskanju: povzročati srbenje; bolezen z močnim srbenjem ♪
  15.      srbéti  -ím nedov. (ẹ́ í) nav. 3. os. 1. povzročati neprijeten občutek, zlasti na koži, ki sili k praskanju: izpuščaj, opeklina ga srbi; brezoseb. začelo ga je srbeti na nogi / po mlačvi ga je hrbet srbel od prahu; ob srbenju nosu nos me srbi, jezen bom 2. ekspr. močno želeti, hoteti: srbi ga, da bi kaj povedal; srbelo jih je, da bi čimprej začeli delati ● pog. pazi se, me že srbijo dlani, pesti, roke zelo si želim, da bi te udaril; ekspr. jezik ga je srbel, vendar je molčal čutil je veliko željo, da bi kaj rekel, povedal; pog. igrajo tako poskočno, da ga srbijo pete, podplati da si zelo želi plesati; ekspr. prsti so ga srbeli čutil je veliko željo, da bi kaj ukradel; ne praskaj se, kjer te ne srbi ne vmešavaj se v stvari, ki se te ne tičejo srbèč -éča -e: srbeč izpuščaj; srbeče mesto na koži ♪
  16.      sŕček  -čka m (ȓ) 1. manjšalnica od srce: srček ji močno bije / srček v omaki / narisati srček; obesek v obliki srčka 2. ljubk. otrok: dala mu je cucelj v usta in srček je utihnil; mati se ni mogla upreti prošnji svojega srčka / kot nagovor pridi sem, srček mamin ∙ ekspr. otroci so bili ves dan pravi srčki mirni, ubogljivi 3. ekspr. ljubljenec: bila je očetov srček / kot nagovor: dober večer, srček; iron. srčki moji, tako pa ne bo šlo 4. srednji, najmlajši listi solate, zelja: pri solati je samo srčke; srček artičoke, ohrovta 5. vrtn. okrasna grmičasta rastlina s srčastimi rdečkastimi cveti v grozdih, Dicentra spectabilis: posaditi srčke ♪
  17.      srdít  -a -o prid., srdítejši (ȋ) 1. zelo jezen: biti, postajati srdit; ves srdit je začel ugovarjati // nav. ekspr. ki izraža, kaže veliko jezo: kričal je s srditim glasom; srdit obraz, pogled; srdite kretnje 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, z veliko intenzivnostjo: pograbila ga je srdita jeza; srdito grmenje topov / srdit boj, prepir srdíto prisl.: srdito mahati z rokami; srdito pogledati ♪
  18.      srebréti  -ím nedov. (ẹ́ í) knjiž. postajati po barvi podoben srebru: nebo je začelo srebreti / polja so srebrela v mesečini ♪
  19.      srebríti  -ím nedov., srebrèn (ȋ í) prekrivati s tanko plastjo srebra: srebriti kovinsko ploščo, verižico // ekspr. delati kaj po barvi podobno srebru: slana je srebrila travnik; lasje mu srebrijo sivijo srebríti se ekspr. srebrno se odražati, kazati: nebo se je začelo srebriti; reka se srebri v mesečini ♪
  20.      srebró  -á s, daj., mest. ed. srêbru in srébru (ọ̑) 1. težka žlahtna kovina bele barve, ki dobro prevaja toploto in elektriko: pridobivati srebro; zlitine srebra in drugih kovin; okrasje, posoda iz srebra; bleščati se kot srebro / s srebrom pretkana obleka s srebrnimi nitmi // pog. izdelki iz srebra: čistiti srebro; na mizi je porcelan, kristal, srebro // ekspr. srebrn denar: preštevati srebro; plačati v srebru, s srebrom 2. ekspr. kar je po barvi, sijaju podobno srebru: srebro zvezd / srebro v njenih laseh sivi lasje 3. v zvezi živo srebro tekoča žlahtna kovina srebrno bele barve: hlapi živega srebra; rudnik živega srebra ● publ. olimpijsko srebro olimpijska srebrna medalja; pog. v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo je temperatura zelo narasla; ekspr. otrok je kot živo srebro živahen, nemiren; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove ◊ metal. novo srebro zlitina bakra, cinka in niklja ♪
  21.      sréčati  -am dov. (ẹ̑) 1. gibajoč, premikajoč se priti mimo koga, skupaj s kom: ni ga hotel srečati; ustavil je prvega človeka, ki ga je srečal; srečal je prijatelja; srečati koga na hodniku, na ulici, pred hišo; srečala sta se in pozdravila / avtomobila se na tej cesti ne moreta srečati // priti skupaj s kom in se z njim seznaniti: na zabavi je srečal zanimive ljudi / srečala sta se na morju spoznala / ni še srečal človeka, ki bi toliko vedel o umetnosti 2. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru ali času: naslednje leto srečamo pisatelja v tujini / podobne ideje srečamo tudi pri drugih pesnikih; publ. te posebnosti srečamo tudi pri drugih dvonožcih te posebnosti imajo tudi drugi dvonožci ● pog., šalj. srečati Abrahama dočakati petdeset let; ekspr. navsezgodaj sem srečal dimnikarja po ljudskem verovanju danes bom imel srečo; danes bom doživel nekaj veselega; ekspr. končno ga je srečala pamet je začel premišljeno, razsodno ravnati sréčati se 1. priti skupaj s kom, navadno z določenim namenom: državnika sta se tokrat prvič srečala; izseljenci so se srečali na pikniku; srečali se bomo na naslednji obletnici mature; srečal se je z več ljudmi istega poklica 2. odigrati tekmo, tekmovati: v posameznih tekmah so se srečali naši najboljši atleti; srečali sta se hokejski moštvi dveh sosednjih mest 3. ekspr. pridobiti določeno znanje, védenje o čem: takrat se je prvič srečal z grško dramatiko; srečati se s strokovnimi teksti 4. publ., z glagolskim samostalnikom izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: srečati se z ovirami, s težavami; v puščavi smo se srečali s pomanjkanjem vode ● ekspr. se bova že še srečala maščeval se ti bom; ekspr. njuna pogleda sta se srečala spogledala sta se; ekspr. sovražni patrulji sta se srečali na prelazu sta se spopadli ♪
  22.      srečávati  -am nedov. (ȃ) 1. gibajoč, premikajoč se prihajati mimo koga, skupaj s kom: vso pot smo srečavali znance; srečaval se je z ljudmi, ki so se vračali s polja / ogibal se je avtomobilom, s katerimi se je srečaval // prihajati skupaj s kom in se z njim seznaniti: na prireditvah srečava različne ljudi 2. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času: take ljudi srečavamo samo na podeželju srečávati se 1. prihajati skupaj s kom, navadno z določenim namenom: začela sta se srečavati na plesih; dogovorili so se, da se ne bodo več srečavali z njimi 2. publ., z glagolskim samostalnikom izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: srečavati se z ovirami, s problemi; na cesti se pogosto srečavamo s poledico ♪
  23.      sréčkanje  -a s (ẹ̑) star. žrebanje: razglasiti izid srečkanja / prirediti ples s srečkanjem s srečelovom ♪
  24.      sredíšče  -a s (í) 1. točka, ki je enako oddaljena od točk na obodu, robu zlasti pri okroglih predmetih: označiti središče plošče; središče cevi, kolesa, luknje / zemeljsko središče // kraj, predel, ki je enako oddaljen od obrobij: zemljepisno središče Slovenije; v središču naselja je trg 2. del mesta z glavnimi poslovnimi, upravnimi in kulturnimi stavbami: preseliti se v središče (mesta); publ. stanuje v strogem središču (mesta) / oblikovanje mestnega središča / publ.: udeležil se je srečanj v raznih evropskih središčih; republiško središče glavno mesto 3. s prilastkom kraj, prostor, kjer je osredotočena določena dejavnost: gospodarsko, industrijsko, upravno središče; kulturno, športno središče / delavsko središče; odpreti novo izobraževalno središče 4. s prilastkom kraj, kjer se kaj pojavi v veliki meri in odkoder se širi: središče potresa / središče germanizacije; to področje je bilo središče vstaje / nastanek prvih naselitvenih središč 5. navadno s prilastkom najvažnejši, najpomembnejši del: bil je središče te vesele družbe / postati središče dogajanja / biti v središču pozornosti // kar je za kaj najvažnejše, najpomembnejše: središče dramskega dogajanja; središče pogovora; otrok je središče družine / središče vprašanja 6. knjiž., s prilastkom bistvo, jedro: prodreti do človekovega središča / Prešernov svet je v svojem središču globoko človeški ◊ anat. motorično središče celice v osrednjem živčevju, ki prevajajo vzburjenje k mišicam; geom. projekcijsko središče točka, skozi katero gredo vse projicirne premice; središče elipse presečišče njene velike in male osi; središče kroga točka, ki je enako oddaljena od vseh točk krožnice; središče krogle točka, ki je enako oddaljena od vseh točk na površju krogle; središče simetrije točka, glede na katero so si točke tvorbe ali točke dveh tvorb simetrične; meteor. središče nizkega zračnega pritiska se je premaknilo nad Skandinavijo območje najnižjega pritiska v območju nizkega zračnega pritiska; min. središče simetrije točka, skozi katero gredo vsi elementi simetrije; šah. (ožje) središče vsako od štirih polj v sredini šahovnice ♪
  25.      sredíščen  -čna -o prid. (ȋ) 1. ki je, se nahaja v središču: središčni del dežele / središčna lega predmeta / središčna književnost in književnost obrobnih pokrajin 2. knjiž. ki zelo izstopa po pomembnosti, nujnosti; osrednji: ta motiv ima središčni pomen v romanu; središčna misel razprave; zavzemati kje središčno mesto; središčno vprašanje 3. teh. ki poteka, je usmerjen skozi središče; centričen: središčna obremenitev ◊ bot. središčna lamela prvotni, zunanji del celične membrane; geogr. središčna vas vas, pri kateri so hiše razporejene okrog osrednjega prostora; geom. središčni kot kot med dvema radijema kroga; središčna simetrija simetrija tvorbe glede na središče; lingv. središčna zapora zapora, ki jo naredi jezična konica ali sprednja jezična ploskev tako, da ob straneh uhaja zračni tok; šah. središčni kmet vsak od dveh kmetov na središčnih linijah; središčna linija vsaka od dveh linij v sredini šahovnice; središčno polje vsako od štirih polj v sredini šahovnice; teh. središčna os sredíščno prisl.: središčno usmerjen ♦ geom. središčno someren ♪

   3.526 3.551 3.576 3.601 3.626 3.651 3.676 3.701 3.726 3.751  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA