Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Cel (1.076-1.100)


  1.      ìmoralíst  -a m (ȉ-ȋ) knjiž. kdor ne priznava, se ne drži moralnih načel: nihilisti in imoralisti ♪
  2.      ìmoralízem  -zma m (ȉ-ȋ) knjiž. nepriznavanje moralnih načel: imoralizem meščanske družbe ♪
  3.      ímperativ  -a m (ȋ) 1. knjiž., navadno s prilastkom zahteva, nujnost: izhajati iz družbenega imperativa; film ne ustreza sedanjim ideološkim imperativom; razorožitev postaja imperativ sedanjega časa / spoznati pisateljev notranji imperativ / z oslabljenim pomenom: inteligenca se je podredila revolucionarnim imperativom; publ. tam vlada imperativ boja za oblast // nav. ekspr., v zvezi kategorični imperativ nujna zahteva: povečanje izvoza je za državo kategorični imperativ ♦ filoz. kategorični imperativ po Kantu človekovo svobodno nravno načelo, po katerem se mora brezpogojno ravnati 2. lingv. velelni naklon: stavek v imperativu // glagolska oblika za izražanje tega naklona; velelnik: uporabiti imperativ ♪
  4.      in  vez. l. med členi v stavku 1. za vezanje dveh istovrstnih členov: oče in sin sta zdoma; prinesi kruha in sira; pospravi krožnike in kar je še na mizi; ves moker in premražen; ravnaj počasi in previdno; duh po mesu in (po) žganju / elipt. ne ve, ali in kdaj naj pride; neprav., med predlogoma, ki se vežeta z različnima sklonoma pred in po uporabi pred uporabo in po njej / ekspr. ti si spletkar in nič drugega // pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega člena: rdeče, modre in zelene barve // ekspr., v mnogovezju za stopnjevano poudarjanje členov: takrat smo bili še mladi in razposajeni in zaljubljeni // ekspr., redko, v zvezi in — in tako — kakor: ni čudno, če sem po takem delu in utrujena in razdražena 2. nav. ekspr. za vezanje dveh sorodnih pojmov v pomensko enoto: čast in slava mu; strah in trepet vse okolice; hrušč in trušč; zna brati in pisati; hiša brez oken in vrat / nikdar in nikoli ne bo boljši 3. nav. ekspr., pri ponavljanju iste besede za izražanje velike količine, visoke stopnje: tisoči in tisoči slavijo zmago; trajalo bo leta in leta; dnevi so daljši in daljši; vrača se spet in spet / ti si kruha sit in presit; tam je dolgčas in sam dolgčas / čez in čez čezinčez; krog in krog kroginkrog 4. za seštevanje, prištevanje: ena in tri je štiri [1+3 = 4] / stara je šestnajst let in pol / ekspr. tisoč in več // navadno okrepljen za dodajanje: lačna je in žejna tudi; pozabil ni nikogar in tudi tebe ne / čisti posodo, ploščice in podobno [ipd.] / prodaja fige, rožiče in tako dalje [itd.]; in tako naprej [itn.] 5. ekspr., navadno okrepljen za stopnjevanje: ta bolezen se pojavlja na rastlinah in celo na živalih; to ne briga nikogar in vas najmanj; pozdrav vsem in posebno tebi 6. navadno v zvezi ta in ta, tak in tak ki je znan, a se noče, ne more imenovati: pride ta in ta dan; človek s tako in tako preteklostjo; treba bo še toliko in toliko denarja / tovariš ta in ta 7. ekspr., z vejico ali pomišljajem za izražanje nepričakovanega nasprotja: mlad, in tako pokvarjen; jaz — in v pokoj, kaj še / tako blizu mi je, in (vendar) tako daleč 8. z vejico, v zvezi in sicer, in to za dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega: njegov poklic zahteva znanje, in sicer resnično znanje; večkrat se razjezi, in to ne brez vzroka ● ekspr. noč in dan dela kar naprej, neprenehoma; ekspr. leto in dan je čakal zelo dolgo; približno eno leto; ekspr. prigovarjajo mu, on pa ne in ne trdovratno se upira, noče; ekspr. padel je, kakor je dolg in širok tako, da je bil ves na tleh ll. v vezalnem priredju, navadno z izpuščanjem pomožnih besed v drugem stavku 1. za vezanje dveh stavkov, ki izražata sočasnost ali zaporednost: otroci se tiščijo peči in se grejejo; zvonovi zvonijo in sirene tulijo / vrglo ga je v jarek in tam je obležal; prišel je, da bi prevzel blago in organiziral prevoz; popil je in vstal; obrnila je obraz v blazino in (je) zaspala / sin je šel z doma in hči se je omožila v sosednjo vas / vprašal je, kdo je župan in če je doma / s podrednim veznikom vrinjenega stavka se pred in piše vejica nič mu ni odgovorila, in ker je vprašanje ponovil, je samo vzdihnila // pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega stavka: stopil je k vratom, prisluhnil in potrkal // nav. ekspr., v mnogovezju za stopnjevano poudarjanje stavkov: fant hodi samo v kino in gleda televizijo in bere stripe 2. nav. ekspr. za vezanje dveh sorodnih povedkov v pomensko enoto: to ga grize in peče; pomagaj si, kakor veš in znaš 3. nav. ekspr., pri ponavljanju istega povedka, navadno okrepljen za izražanje intenzivnosti dejanja: on samo čaka in spet čaka; trkam in trkam, pa se ne odpre; ni in ni hotel odnehati; pog. otroci zapravljajo, ti pa kar daj, daj in daj kar naprej denarno podpiraj, plačuj; star. po taki družbi se ji bo tožilo in se ji bo 4. za izražanje namena: pojdi in zapri vrata; takoj se vrnem in bova doigrala tisto partijo 5. ekspr., z vejico, navadno okrepljen za izražanje nasprotja s prej povedanim; pa: samo tri dni je časa, in jaz sem čisto nepripravljen; ti odhajaš, in jaz ostanem sam // za izražanje nepričakovanega: obljubil je vse, in potem ni dal nič; ni minilo pol ure, in že se je mračilo // elipt. za omejevanje: to more ugotoviti samo zdravnik, in še ta težko 6. navadno z vejico za izražanje a) vzročno-posledičnega razmerja: lani se je ponesrečila in še zdaj ne hodi; žoga je padla v potok in voda jo je odnesla; ni plačal, in so ga rubili b) vzročno-sklepalnega razmerja: sonce zahaja in otroci morajo domov; to je zanimiv primer, in prav je, da si ga ogledamo c) nav. ekspr. pogojno-posledičnega razmerja: naj uprizorijo kaj domačega, in gledališče bo polno; odmakni opornik, in vse zgrmi na tla 7. ekspr., navadno okrepljen čeprav, četudi: trden ostani, in naj se svet podre; ne bo ti obveljala, in če se na glavo postaviš; takoj ga je spoznal, in videl ga je samo enkrat III. za piko ali podpičjem 1. z oslabljenim pomenom za izražanje pomenov kakor pod II, zlasti 4—7: a) ekspr.: bodite mirni. In nobenega šepetanja; vsakdo mora delati. In to velja tudi zate / v ljudski pripovedi In sirota je zbežala v gozd in je srečala zajčka in ga je pobožala / bibl. In rekel je: Hodi za menoj b) navadno okrepljen rad se vozi s kolesom. In vendar mu ne dovolijo c) miličnik ga je ustavil. In je moral plačati kazen 2. nav. elipt. za navezovanje na prej povedano: jaz sem končal. In ti; In kako bo letos s tvojim dopustom? / No - in? je vprašal in zazehal 3. za opozoritev na prehod k drugi misli: In še to. Ali ne pogrešate sonca? 4. ekspr. za izražanje začudenja, presenečenja, nejevolje: In da se mi kaj takega ne ponovi več; In temu naj bi se reklo vestno delo; ozrl se je. In glej, tudi ona se je obrnila; izgovarja se, da nima denarja. In ti si mu to verjel ♪
  5.      in biánco  in in biánko [-bjanko] prisl. (ȃ) adm. brez besedila ali z ne docela izpolnjenim besedilom, ki bo po izpolnitvi ustrezalo dogovoru: podpisati in bianco ♪
  6.      ìndirékten  -tna -o prid. (ȉ-ẹ̑) ki je nasproten, drugačen od direktnega, posreden: indirekten kontakt, vpliv; to je bil indirekten odgovor / indirektna razsvetljava razsvetljava, pri kateri žarki svetila ne padajo naravnost na osvetljeno ploskev / indirektna pesniška izpoved izpoved, podana v metafori / lotiti se problema po indirektni poti ◊ biol. indirektna delitev delitev celice na dva enaka dela ob razpadu jedra na kromosome; jur. indirektni davek davek, ki ga plača potrošnik ob nakupu blaga; indirektna volilna pravica pravica voliti po posredniku; lingv. indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; odvisni govor; indirektni objekt predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku; mat. indirektni dokaz dokaz, pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja; šol. indirektni pouk pouk, pri katerem učitelj sam ne poučuje, ampak organizira samostojno, tiho delo učencev ìndiréktno prisl.: indirektno dokazati, priznati, vprašati; s tem je bil indirektno obdolžen ♦ lingv. indirektno prehodni glagol glagol s predmetom v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku ♪
  7.      individuálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na posameznika: akcija za individualne prispevke; individualna in družbena korist; individualna vzgoja; individualna in kolektivna zavest; individualno delo, mišljenje, ustvarjanje / individualni potni list; individualno zdravljenje 2. mišljen, obravnavan izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote, posamezen: v tem hotelu bodo stanovali individualni udeleženci kongresa, ne skupine / prodaja deviz za individualne turiste 3. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten, oseben: uporabljati individualni jezik, slog; individualni nazori, problemi; pevčev individualni repertoar; individualne lastnosti, posebnosti, značilnosti // ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od ljudi, stvari svoje vrste, poseben: človekovi individualni znaki; orisal je osebe po njihovih individualnih potezah ◊ agr. individualno kmetijsko gospodarstvo posestvo, kmetija, ki jo obdeluje kmet sam z družino ali z najeto delovno silo; ekon. individualni kapital kapital posameznikov; individualna vrednost blaga vrednost blaga, katere višino določa delo posameznikov; fin. individualna zadolžnica zadolžnica, za katero jamči posameznik ali posamezna gospodarska organizacija; grad. individualna gradnja gradnja enodružinskih hiš; jur. individualna odgovornost odgovornost posameznikov; ped. individualni pouk pouk, pri katerem se ukvarja učitelj s posameznimi učenci in upošteva pri tem njihove osebne, posebne lastnosti, sposobnosti; individualna pedagogika pedagogika, ki zahteva svoboden razvoj osebnosti učencev; psih. individualna psihologija po Adlerju psihologija, ki proučuje posameznika glede na težnjo po uveljavljanju, moči; soc. individualna privatna lastnina lastninska pravica posameznika do proizvajalnih sredstev; šport. individualno tekmovanje tekmovanje posameznikov individuálno prisl.: individualno delati, presojati, vzgajati; individualno utemeljene potrebe ♪
  8.      indivíduum  -dua tudi -a m (ȋ) 1. vsak, ki je mišljen, obravnavan izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote; posameznik: kolektiv je sestavljen iz individuov; boriti se za pravice človeka kot individua 2. knjiž. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti; človek: v pogovoru sodelujeta vselej vsaj dva individua; miselna prodornost je pri vsakem individuu drugačna // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: visoko moralen individuum; umetniški, vsestransko razviti individui 3. nav. slabš. človek, oseba sploh: ta individuum je kaj vem odkod; s takim individuom se nočem družiti / bil je v seznamu nevarnih individuov 4. knjiž., redko del večje celote, ki ima določeno samostojnost; enota: skladno zaokrožena skupina stavbnih individuov ◊ biol. (posamezen) organizem, osebek; filoz. posamezno bitje ali stvar, ki je ni mogoče deliti, ne da bi z delitvijo prenehal njen obstoj ♪
  9.      infiltrácija  -e ž (á) 1. knjiž. (prikrito) širjenje česa kam, kjer normalno ne obstaja; vtihotapljanje, vdiranje: infiltracija tujih idej in vplivov / infiltracija tujega kapitala ♦ voj. pošiljanje enot v sovražnikovo zaledje zaradi obveščanja in diverzantskih akcij 2. med. prepajanje s tujimi snovmi, tekočinami, celicami: infiltracija tkiva ♪
  10.      infiltrát  -a m (ȃ) med. tkivo, prepojeno s tujimi snovmi, tekočinami, celicami, prepojina: neboleč infiltrat / kožni, pljučni infiltrat // snov, ki prepoji tkivo ♪
  11.      infiltrírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. knjiž. (prikrito) širiti kaj kam, kjer normalno ne obstaja, vtihotapljati: infiltrirati sumljive ideje; v mesto je sovražnik infiltriral vohune in diverzante; tuj kapital se je infiltriral v gospodarstvo ♦ voj. sovražne enote se infiltrirajo v ozadje 2. med. prepajati s tujimi snovmi, tekočinami, celicami: infiltrirati tkivo infiltríran -a -o: infiltrirane ideje; infiltrirano tkivo ♪
  12.      informácija  -e ž (á) 1. kar se o določeni stvari pove, sporoči; obvestilo, pojasnilo: dati, dobiti informacijo; iskati informacije; imeti dobre, zanesljive informacije; napačna informacija; zahtevali so natančne informacije o bolnikovem zdravstvenem stanju; vir informacij / informacija o dogodku je bila nepotrebna informiranje // mn. celota vednosti o določeni dejavnosti ali področju, namenjena javnosti, podatki: turistične, železniške informacije; izmenjava informacij; oddelek za informacije / radijske, televizijske informacije poročila 2. elektr. množica vrednosti, ki jo (elektronski) računalnik sprejme ali po obdelavi izda: brati, hraniti informacijo; informacijo sestavlja šestdeset bitov / izhodna, vhodna informacija 3. mat. mera za ugotavljanje negotovosti o izidu poskusa: nastanek, uporaba informacije / teorija informacije teorija, ki proučuje količinske zakonitosti v zvezi z zbiranjem, prenašanjem in kodiranjem informacij ◊ biol. dednostna informacija ♪
  13.      iniciatíva  -e ž (ȋ) kar povzroča kako dogajanje, delovanje; pobuda, spodbuda: predsednik je dal iniciativo za sklicanje konference; pozdraviti, sprejeti iniciativo za kaj; osebna, ustvarjalna, zdrava iniciativa / iniciativo napada so prevzele sovražne čete / storiti kaj iz lastne iniciative, na lastno iniciativo, po lastni iniciativi; na iniciativo članov so začeli zbirati prispevke // knjiž. prizadevanje, težnja po delovanju: ne kaže dovolj iniciative; utesnjevati iniciativo / publ. razvijati iniciativo ljudskih množic ● žarg., šport. po nekaj minutah je prešla iniciativa v roke domačih igralcev so postali boljši, so začeli voditi; žarg., šah. beli ima iniciativo je boljši, vodi; publ. privatna iniciativa gospodarska dejavnost zasebnikov, zlasti obrtnikov ◊ jur. zakonodajna iniciativa pravica za predlaganje zakona ali zakonskih sprememb ♪
  14.      injicírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. med. dati zdravilno tekočino v žilo, mišico ali pod kožo, vbrizgati: injicirati kalcij / injicirati (si) mamilo 2. grad. vtisniti polnilo ali vezivo v zemljino, gradbeni element: injicirati cementno malto v zid // s tako vtisnjenim polnilom ali vezivom utrditi: injicirati nasip, zid injicíran -a -o: injicirani antibiotiki; injicirano pročelje ♪
  15.      inkarnácija  -e ž (á) 1. knjiž., navadno s prilastkom pojavitev česa abstraktnega v materialni, konkretni podobi, utelešenje: glavna oseba v drami je inkarnacija etičnega življenjskega načela; inkarnacija zla / gledališka inkarnacija dramskega teksta // redko uresničitev, uveljavitev: inkarnacija novih metod ni bila do kraja izvedena 2. v nekaterih religijah, zlasti indijskih pojavitev božanstva v vidni podobi, tudi v človeški: četrta Višnujeva inkarnacija ♪
  16.      inkvizicíjski  tudi inkvizícijski -a -o prid. (ȋ; í) nanašajoč se na inkvizicijo: inkvizicijski zbor / inkvizicijsko sodišče / to so inkvizicijske metode ♦ jur. inkvizicijsko načelo načelo, po katerem zbira dokazno gradivo preiskovalni sodnik sam po uradni dolžnosti ♪
  17.      inskrípcija  -e ž (í) 1. knjiž. vpis, vpisovanje, zlasti na visoko šolo: na univerzi je inskripcija že zaključena; opraviti inskripcijo 2. šol. predavateljeva potrditev, da je slušatelj začel obiskovati predavanja: dati, dobiti inskripcijo ♪
  18.      instánca  -e ž (ȃ) 1. javnoupravni organ, pristojen za odločanje na določeni stopnji: to načelo prodira v vse instance upravljanja; obrniti, pritožiti se na višjo instanco; pren. za otroke je bila mati najvišja instanca // organ, pristojen za izvedbo, rešitev česa sploh: za to odgovarjajo posamezne druge instance; pren. etične, estetske, moralne instance 2. jur. vsako od treh sodišč z določeno pristojnostjo odločanja v isti pravni zadevi, stopnja: v upravnem postopku ni tretje instance; druga pritožbena instanca / sodišče prve instance ∙ redko oceniti produktivnost dela v zadnji instanci fazi, razvojni stopnji 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi v zadnji instanci poudarja trditev: vse tisto, kar v zadnji instanci usmerja voljo ljudi; socialne in gospodarske sile — v zadnji instanci — vodijo ta razvoj ♪
  19.      instrumentácija  tudi inštrumentácija -e ž (á) 1. glagolnik od instrumentirati: bogata, izvirna, uspela instrumentacija; instrumentacija klavirske skladbe / uvod v instrumentacijo / študij instrumentacije 2. redko celota instrumentov za določeno delo, opravilo; instrumentarij: pregledati instrumentacijo ♪
  20.      instrumentárij  in inštrumentárij -a m (á) 1. celota instrumentov za določeno delo, opravilo: klinika je nabavila nov kirurški instrumentarij; laboratorijski instrumentarij; instrumentarij za operacije oči / šola je še brez potrebnega instrumentarija učnih pripomočkov; pren., knjiž. pisatelj je v romanu uporabil vse bogastvo svojega realističnega instrumentarija 2. publ., navadno s prilastkom kar se rabi ali je namenjeno za opravljanje določene dejavnosti, za dosego določenega cilja; sredstva, pripomočki: gospodarski, politični instrumentarij / novi instrumentarij je prizadel več podjetij novi predpisi, ukrepi ♪
  21.      integrácija  -e ž (á) povezovanje posameznih enot, delov v večjo celoto, združevanje: težiti k integraciji; nekateri so se zavzemali za jezikovno in kulturno integracijo jugoslovanskih narodov; integracija evropskih držav v bloke / gospodarska integracija; politična integracija integracija posameznih držav zaradi sodelovanja na določenih področjih / odločiti se za integracijo podjetij; integracija samostojnih obratov s tovarno združitev, spojitev ∙ publ. integracija priseljencev v družbeno življenje vključevanje ♦ ekon. horizontalna integracija integracija podjetij na isti proizvodni stopnji; vertikalna integracija integracija podjetij na zaporednih proizvodnih stopnjah; psih. integracija osebnosti povezovanje človekovih telesnih in duševnih lastnosti, motivov v enovito celoto ♪
  22.      integrál  -a m (ȃ) 1. mat. funkcija, dobljena z integriranjem: računati integral; integral funkcije; meja integrala; znak integrala / določeni integral z določenima mejama; nedoločeni integral s spremenljivo zgornjo mejo 2. knjiž., redko celota, skupnost: portretno slikarstvo je z integralom vseh portretov dalo jasno podobo dobe ♪
  23.      integrálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki zajema določeno stvar v njenem polnem obsegu; cel, celoten: poznamo le odlomke dela, integralni tekst ni znan; integralna narodna kultura / publ. za to še nimamo integralnega kriterija enotnega, skupnega / knjiž. integralna osebnost skladna, harmonična 2. v zvezi integralni del del, potreben za obstoj ali popolnost česa, sestavni del: izobraževalne in raziskovalne ustanove so pomemben integralni del družbene kulture; kolonije so postale takrat integralni del državnega ozemlja ◊ ekon. integralna franšiza pogodbeno določeni znesek, do katerega zavarovalnica škode ne poravna, nad tem zneskom pa jo poravna v celoti; mat. integralni račun računanje, ki temelji na integriranju funkcij; integralna enačba enačba, v kateri nastopajo integrali funkcije integrálno prisl.: integralno vključevati, vraščati ♪
  24.      integrálnost  -i ž (ȃ) publ. neokrnjenost, celotnost: obvarovati teritorialno integralnost / spoštovati integralnost držav ♪
  25.      integrírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. povezovati posamezne dele, enote v večjo celoto, združevati: zveza integrira s svojim delovanjem vse napredne skupine; svet se z razvojem komunikacij manjša in vedno bolj integrira / podjetji se nameravata iz ekonomskih razlogov integrirati ∙ publ. integrirati se v sedanjost vključiti se vanjo, prilagoditi se ji 2. mat. iskati iz dane funkcije novo funkcijo, katere odvod je enak dani funkciji: integrirati funkcijo integríran -a -o: integrirana skupnost ♦ agr. integrirani sok kašasti sok ♪

   951 976 1.001 1.026 1.051 1.076 1.101 1.126 1.151 1.176  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA