Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Boj (2.732-2.756)


  1.      zlomíti  zlómim dov. (ȋ ọ́) 1. s silo, pritiskom narediti iz česa trdega nepravilne dele: dračje so zlomili in naredili butare; zlomiti palico / zlomiti na drobne kose // poškodovati kaj tako, da se na enem ali več mestih prelomi: zlomiti držalo, svinčnik, toporišče; zlomiti vejo, vrh; deska se je zaradi prevelike obremenitve zlomila; krhke kosti se rade zlomijo; vozu se je zlomila os; rezilo se je zlomilo / zlomiti pečat prelomiti / zlomiti ptici perut; zlomiti si nogo, tilnik 2. povzročiti, navadno s silo, da kdo izgubi moč za odpor, vztrajanje v čem: zlomiti uporne jetnike; zlomiti obtoženca z mučenjem; zlomili so jo, da je priznala; niso ga mogli zlomiti / neprestano zasliševanje ga je zlomilo / brezoseb. ob branju razsodbe ga je zlomilo, da je zajokal ni mogel več obvladati svoje čustvene prizadetosti // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: jeza, zavist ga je zlomila; strah ga je zlomil / smeh ga je zlomil zasmejal se je; jok ga je zlomil zajokal je // telesno, duševno izčrpati: bolezen ga je zlomila; naporno delo, pomanjkanje ga ni zlomilo; izguba otrok jo je zlomila 3. povzročiti, navadno s silo, da kaj preneha obstajati: zlomiti sovražnikovo obrambo, odpor; zlomiti stavko / zlomiti pogum, voljo komu / zlomiti fevdalizem, režim odpraviti ● ekspr. zlomili so mu hrbtenico pripravili so ga do tega, da je zatajil svoje prepričanje; naredili so ga pokornega, ponižnega; publ. zlomiti hrbtenico birokratizmu premagati ga; ekspr. marsikatero palico je zlomil na njem zelo ga je pretepal; ekspr. ženske so mu zlomile roge ga naredile manj oblastnega; ekspr. zlomila mu je srce čustveno ga je zelo prizadela; ekspr. pri tem imenu si lahko jezik zlomiš zelo težko ga je izgovoriti; ekspr. tja bo šel, tudi če si zlomi vrat čeprav bo v življenjski nevarnosti; ekspr. v tem boju si bo zlomil vrat bo premagan ◊ jur. zlomiti palico nad obsojencem nekdaj odrediti izvršitev sodbe; tisk. zlomiti urediti, razvrstiti stolpce stavka (v strani) zlomíti se 1. izgubiti moč za odpor, vztrajanje v čem: obtoženec se je zlomil in priznal zločin; duševno, notranje se zlomiti / polagoma se je zlomil in postal starec se duševno, telesno izčrpal 2. ekspr. prenehati trajati, obstajati zaradi nasprotnikove premoči, delovanja česa: obramba se je zlomila / upanje v njem se je zlomilo; sila viharja se je zlomila / armada se je v nekaj dneh zlomila je v nekaj dneh propadla, razpadla 3. ekspr. nahitro utihniti, izgubiti glasnost: glas se mu je zlomil; pesem se je zlomila / besede so se ji zlomile v joku 4. pod kotom spremeniti smer: lok se zgoraj zlomi; vsake toliko se prostor zlomi / planota se zlomi v prepadnih stenah soteske se nahitro konča // ekspr. upogniti se, sključiti se: pod težkim bremenom se je zlomil; zlomiti se v pasu ● v njem se je nekaj zlomilo prenehal je biti trden v svojem prepričanju, zaupanju; zaradi krivic se je v njem vse zlomilo popolnoma je izgubil zaupanje, vero v kaj; ekspr. zlomil se je v sebi izgubil je zaupanje, vero vase; ekspr. zlomiti se v jok zajokati zlómljen -a -o: zlomljen drog; zlomljen ponos, upor; videl ga je vsega zlomljenega in postaranega; stal je zlomljen v križu; zlomljena kost, noga; zlomljena osebnost; bila je ponižana in zlomljena ● ekspr. zlomljeni od celodnevnega dela so popadali na tla zelo utrujeni, izčrpani; ekspr. natepli so ga, da je ves zlomljen ga vse boli ♪
  2.      zmága  -e ž (ȃ) dejstvo a) da kdo zmaga: zmaga je še negotova; zmaga jih je opogumila, razveselila; izbojevati, publ. izboriti zmago; proslavljati zmago; igrati na zmago; hitra, lahka, težka, publ. gladka zmaga; ekspr. poceni zmaga pridobljena brez velikega truda, žrtvovanja / vojaška zmaga; zmaga nad sovražno vojsko / dan zmage praznik zmage nad nacistično Nemčijo 9. maja / zmaga stavkajočih delavcev / z dobro igro si zagotoviti zmago; zmaga nogometašev; zmaga na domačem igrišču; zmaga v teku / zmaga na volitvah / ekspr.: zmaga dobrega nad zlim; zmaga pravice b) da kdo doseže, za kar si zelo prizadeva: vsaka zmaga ga utrjuje v dobrem; delovna, moralna zmaga ● publ. zmaga je šla k Francozinjam zmagale so Francozinje; ekspr. zmaga se jim je nasmehnila bili so blizu zmage, zmagali so; ekspr. zmaga mu ne bo ušla zmagal bo; vznes. povedel jih je zmagi naproti pod njegovim vodstvom so zmagali; doseči, publ. odnesti, praznovati, slaviti zmago zmagati; ekspr. izpustiti zmago iz rok ne zmagati kljub ugodnemu položaju; knjiž. usoda jim je naklonila zmago zmagali so; knjiž. Pirova zmaga zmaga, uspeh, ki je glede na velike žrtve malo vredna, nekoristna ◊ voj. strateška zmaga ki lahko vpliva na izid vojne ali na dosego predvidenih strateških ciljev ♪
  3.      zmágati  -am dov. (ȃ) 1. v vojaškem spopadu doseči, da nasprotnik odneha, se ne bojuje več: zmagati po hudem boju; zmagati v odločilni bitki; zmagati z velikimi izgubami / zmagati nad sovražnikom premagati ga / vojaško zmagati // v fizičnem spopadu doseči, da nasprotnik odneha: v spopadu s kamenjem, palicami so zmagali fantje iz sosednje vasi // v spopadu sploh doseči, da nasprotnik popusti, pristane na zahteve osebka: stavkajoči delavci so zmagali: zvišali so jim plače; zmagali so zagovorniki počasnejšega razvoja / ne dovoli, da otrok zmaga doseže uveljavitev svojih zahtev; star. zmagati v pravdi dobiti tožbo; moralno zmagati / zmagalo je človekoljubje 2. na tekmovanju, pri družabni igri biti najboljši, doseči najboljši rezultat: zmagal je francoski kolesar; publ. zmagala je Jugoslavija pred Italijo; zmagati s pet proti tri / zmagati na tekmovanju, v drugi igri / kot geslo olimpijskih iger pomembno je sodelovati, ne zmagati ♦ šport. zmagati na sto metrov hrbtno; zmagati v mnogoboju, slalomu; zmagati s točko prednosti 3. dobiti najvišjo nagrado, biti razglašen za najboljšega na festivalu, natečaju: zmagal je dozdaj neznan režiser; z zadnjim filmom je zmagal / zmagala je zadnja popevka, skladba / zmagati na natečaju 4. na volitvah, glasovanju dobiti največ glasov: zmagal je naš kandidat; zmagati z večino glasov / zmagala je kandidatna lista socialistične stranke / zmagati na volitvah, pri volitvah 5. dobiti delo, službo, razpisano z natečajem: zmagal je mlad arhitekt / podjetje je zmagalo na natečaju za ureditev mesta 6. ekspr. v kakem procesu se uveljaviti kot močnejši od česa drugega: njegovo mnenje je zmagalo; ta predlog ne bo zmagal / zmagal je obup / zmagala bo pravica; končno je zmagala resnica izkazalo se je, kaj je res / dobro je zmagalo nad zlim 7. preh., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zmagala jih je utrujenost; pijača ga je zmagala, da je zaspal / zmagal jo je spanec zaspala je 8. preh., star. premagati: zmagati sovražnika / zmagati jezo, strah 9. preh., star. zmoči: žena ne zmaga vsega dela; zmagati velik napor / ne zmagamo vseh naročil ne moremo jih izpolniti; zdaj ne zmagam poti v mesto nimam dovolj moči, da bi jo prehodil zmágati se star. premagati se: čutim, da se ne bi mogla zmagati zmágan -a -o star. premagan: zmagani vojaki; strmina je zmagana ♪
  4.      zmagonôsen  -sna -o prid. (ó ō) star. zmagovit: zmagonosna vojska / zmagonosni boji / zmagonosen pogled zmagoslaven zmagonôsno prisl.: zmagonosno pogledati ♪
  5.      zmagosláven  -vna -o prid., zmagoslávnejši (á) 1. ki izraža, kaže veselje, ponos zaradi zmage, uspeha: zmagoslaven nasmeh, pogled / zmagoslaven sprejem 2. ekspr. zmagovit: zmagoslavna četa / zmagoslaven boj 3. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: zmagoslavna lepota / zmagoslaven dokaz moči zelo velik, prepričljiv ● knjiž., ekspr. kdo bo dobil zmagoslavno palmo zmagal; publ. igra je opravila zmagoslavno pot po odrih je bila uspešno igrana ◊ rel. zmagoslavna cerkev skupnost svetnikov v nebesih zmagoslávno prisl.: zmagoslavno pokazati avtomobil ♪
  6.      zmagováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. v vojaškem spopadu dosegati, da nasprotnik odneha, se ne bojuje več: vojska zmaguje; zmagovati s tanki / vojaško zmagovati // v fizičnem spopadu dosegati, da nasprotnik odneha: zmagovali so fantje iz sosednje ulice // v spopadu sploh dosegati, da nasprotnik popusti, pristane na zahteve osebka: zmagujemo: ne upajo si nas zapreti / zmagovati v prepirih 2. na tekmovanju, pri družabni igri biti najboljši, dosegati najboljši rezultat: letos naši smučarji ne zmagujejo; zmagovati na velikih tekmovanjih; zmagovati s slabšimi kartami / ti avtomobili že dolgo zmagujejo 3. dobivati najvišje nagrade, biti razglašan za najboljšega na festivalu, natečaju: zmagujejo družbenokritični filmi; take pesmi pogosto zmagujejo 4. na volitvah, glasovanju dobivati največ glasov: zmagujejo socialisti / zmagovati na volitvah 5. dobivati delo, službo, razpisano z natečajem: zmagujejo kandidati z višjo izobrazbo 6. ekspr. v kakem procesu se uveljavljati kot močnejši od česa drugega: zmaguje nasprotno stališče / zmagoval je oče v njem očetovska čustva so postajala vedno močnejša 7. preh., ekspr. izraža, da je kdo sposoben opraviti kaj zaradi duševnega ali telesnega preseganja zahtevnosti dela, nalog: zmagovati delo; nalog ne zmagujejo niti najboljši dijaki / težko zmagujemo izdatke krijemo; ne zmagujemo več obresti ne moremo jih plačevati; pevci komaj zmagujejo ta ton zadevajo, pojejo; dobro zmaguje vlogo nasilneža igra / konja sta pri oranju težko zmagovala ilovico vlekla plug po njej; dobro kolo lažje zmaguje klance jih prepelje, se vzpenja po njih / kmetija je velika, pa še nekako zmagujemo smo sposobni opraviti vse delo 8. preh., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: utrujenost jo zmaguje / kljub vsemu so jo zmagovale solze so ji tekle; vino me zmaguje postajam pijan, zaspan / brezoseb. zmagovalo ga je 9. preh., star. premagovati: zmagovati ovire, težave zmagujóč -a -e: zmagujoča vojska ∙ publ. zmagujoči podvigi naših alpinistov zmagoviti, veliki ♪
  7.      zmagovít  -a -o prid. (ȋ) 1. ki zmaga, zmaguje: zmagovita vojska / zmagoviti košarkarji; zmagovito moštvo / zmagovita popevka / publ. v tem trenutku so zmagoviti nasprotniki zmagujejo; zmagovit se vrniti 2. s katerim se zmaga, zmaguje: zmagovita karta; zmagovita kombinacija / njegovi nastopi so zmagoviti uspešni ♦ šport. zmagoviti gol, koš 3. v katerem se zmaga, zmaguje: zmagovit boj; zmagovita vojna / ekspr. bojevati se do zmagovitega konca zmage 4. ekspr. na katerem se doseže, dosega velike uspehe: zmagovito potovanje gledališča po evropskih mestih 5. ekspr. ki izraža, kaže veselje, ponos zaradi zmage, uspeha: zmagovit krik / doživeti zmagovit sprejem 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: zmagovita lepota / zmagovit uspeh predstave zelo velik ● publ. avtomobilizem je na zmagovitem pohodu se vedno bolj širi zmagovíto prisl.: zmagovito se bojevati ♪
  8.      zmečkáti  -ám [mǝč tudi meč] dov. (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da postane kaj zgubano, stisnjeno: zmečkati obleko, papir; oblačila so se v kovčku zmečkala; v avtomobilu si je zmečkala krilo 2. povzročiti, da se kaj mehkega pod pritiskom stisne, razleze: zmečkati borovnice, krompir; zmečkati med prsti, z roko / zmečkati grozdje pred stiskanjem; zmečkati sadje s tolkačem / zmečkati cigaretni ogorek 3. s pritiskom, stiskom kaj poškodovati, da izgubi naravno, pravilno obliko: hlod mu je zmečkal nogo, roko; pri prekladanju zabojev si je zmečkal prste; brezoseb. v rudniku ga je zmečkalo / pri trčenju si je zmečkal blatnik in razbil luč 4. ekspr. slabo, nezadovoljivo narediti, napisati: na hitro zmečkati nalogo, spis / pravilnika še niso zmečkali naredili, napisali ● ekspr. zmečkala je nekaj v opravičilo težko razumljivo, nerazumljivo rekla zmečkán -a -o: zmečkan krompir; bil je ves umazan in zmečkan; zmečkana obleka ♪
  9.      zmérom  prisl. (ẹ̑) 1. izraža, da kaj obstaja, se dogaja brez prenehanja: zmerom so ji nagajali; ključ nosi zmerom s seboj; ekspr.: zmerom in zmerom je vstajal izza mize; spremlja nas zmerom in povsod 2. izraža pojavitev, ponovitev ob vseh primerih, vseh priložnostih: zmerom se vrača ob istem času; kadar mu je pisala, mu je zmerom priložila denar / zmerom znova začenja prepir 3. v zvezi s še izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja: še zmerom dežuje; še zmerom upajo, da se bodo vrnili; državi sta še zmerom v vojnem stanju 4. v zvezi z za izraža dokončnost, nepreklicnost: tam bo ostal za zmerom; ta stvar je za zmerom izgubljena; to je njegova last za zmerom 5. s primernikom izraža postopno naraščanje ali upadanje: hrup je prihajal zmerom bliže; zmerom bolj tiho je bilo; zmerom več je ljudi, ki mislijo tako; plezali so zmerom više ● evfem. zaspati za zmerom umreti ♪
  10.      zmléti  zméljem dov., zmêlji zmeljíte (ẹ́) 1. z napravo zdrobiti žito: zmleti koruzo, pšenico; na debelo, na drobno zmleti / zmleti na žrmlje / zmleti v moko // s pripravo, napravo zdrobiti kako drugo snov sploh: zmleti kosti, orehe; zmleti meso z mesoreznico / zmleti suh kruh v drobtine // z napravo razkosati sadje: sadje najprej zmeljejo in nato stisnejo 2. ekspr. zdrobiti, streti: težki tovornjaki so zmleli nasuto kamenje / voz ga je zmlel pod seboj 3. ekspr. uničiti, porušiti: potres je zmlel celo naselje / čas ga je zmlel ● ekspr. zmleti nasprotnika, sovražnika uničiti, onemogočiti ga; ekspr. zmlel je velik kos kruha pojedel; ekspr. če ga dobim v roke, ga bom zmlel natepel, pretepel; ekspr. jezen je nanj, da bi ga zmlel v sončni prah zelo zmlét -a -o: zmleti orehi; sadje je zmleto ♪
  11.      značáj  -a m (ȃ) 1. kar označuje človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja: govorjenje, vedenje kaže njegov značaj; spoznavati značaj koga; po značaju je dobrodušen, popustljiv človek; črte, poteze značaja; razlike v značaju učencev / ni v njegovem značaju, da bi se tepel / z oslabljenim pomenom imeti odkrit, trden, knjiž. blag značaj; pren. slovenski narodni značaj // kar označuje žival kot osebek v odnosu do drugih istovrstnih živali, do okolja, ljudi: izločiti iz črede živali z napadalnim, neprilagodljivim značajem 2. nav. ekspr. oseba kot nosilec a) s prilastkom določenih lastnosti: tudi najbolj viharni značaji se z leti umirijo; odkrit značaj je povsod dobrodošel; so značaji, ki so zelo nedostopni / pisatelj opisuje kmečke značaje / ženski značaji v drami so dobro zaigrani b) pozitivnih lastnosti: med njimi je malo značajev; tam je spoznal resnične značaje / ekspr. boj za obstanek je lomil značaje / mož je značaj // v povedni rabi izraža značajnost, vztrajnost: ta človek je brez značaja / on ima značaj 3. publ., s širokim pomenskim obsegom kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste; narava, značilnost: analizirati značaj pesmi; grad je zaradi prezidav izgubil svoj značaj / z oslabljenim pomenom: obisk ima delovni značaj; lirični značaj skladbe; kriza prehodnega značaja / to je zanj drugotnega značaja manj pomembno ◊ agr. značaj vina skupek glavnih lastnosti vina, ki so posledica sorte grozdja, naravnih rastnih razmer in biokemičnih reakcij med vrenjem in zorenjem vina; lov. pes z mehkim značajem pes, ki je občutljiv, neodločen in se težko prilagaja spremembam; pes s trdnim značajem pes, ki je neobčutljiv, vztrajen, vzdržljiv in se težje podreja; psih. asocialni značaj ♪
  12.      znák  -a m (ȃ) 1. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: ta znak pomeni bolnišnico, letališče; napisati, narisati znak; razpoznavati, uporabljati znake; dogovorjeni, ustaljeni znaki; grafični, pisni znaki; znak iz več črk in številk; znak za deljenje; znaki na načrtu, zemljevidu; oblika, pomen znaka; črke, simboli in drugi znaki / jezikovni, korekturni, prometni znaki; znaki na igralnih kartah // lik, ki označuje, pomeni določeno osebo, organizacijo: izdelovalec je na zadnji strani kipa vklesal svoj znak; klubski znaki na oblačilih športnikov; znak društva, organizacije // predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: znaki oficirskega čina / krona in drugi vladarski znaki / postaviti prometne znake 2. gib, zvok, s katerim se a) kaj sporoča: sporazumevati se z znaki / dati komu znak z glavo, roko / žvižg je znak za napad, odhod b) na kaj opozarja: svetlobni, zvočni znaki / opozorilni, signalni znak; znak za nevarnost 3. kar omogoča sklepanje na a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: nekateri znaki kažejo, da se bo kmalu vrnil; dobri, slabi znaki / to je gotovo znak nesreče znamenje b) obstoj česa: soditi po vidnih, zunanjih znakih; dihanje, prehranjevanje, rast in drugi življenjski znaki; umetniško delo kot znak umetnikove ustvarjalne moči 4. navadno z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: kazati znake napetosti, živčnosti; opaziti znak olajšanja, zaskrbljenosti na obrazu; vidni znaki staranja, utrujenosti / bolezenski znak sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo / nadaljevati stavko v znak nestrinjanja, protesta 5. navadno s prilastkom lastnost, sestavina, ki označuje, določa kaj: ugotavljati skupne znake pri opazovanih pojavih / bistveni znaki kakega pojma ● knjiž. astrološki znaki zodiakalna znamenja; knjiž. biti rojen v znaku bika v znamenju bika ◊ adm. nemi znak stenografski znak, ki se ne izgovarja; avt. znak stop in stop znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; znak ustavi; znaki za obvestila za opozarjanje na bližino objektov, kjer so na razpolago določene storitve; biol. spolni znaki znaki, pojavi, po katerih se razlikujejo med seboj pripadniki iste vrste glede na spol; primarni spolni znaki spolni organi, spolne žleze; jur. blagovni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnega blaga; storitveni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnih storitev v gospodarskem prometu; znak kakovosti ki dokazuje, da kakovost blaga, izdelka ustreza določenim predpisanim zahtevam; lingv. diakritični znak ki pri črkah zaznamuje poseben izgovor; mehki znak trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; trdi znak osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; lov. strelni znak značilni gib, reakcija zadete živali glede na mesto zadetka; mat. znak minus, plus; muz. prestavni znak za znižanje ali zvišanje tona za polton ali dva poltona ali za vračanje na prvotno višino; predznak; num. emisijski znak na kovancu ali bankovcu, značilen za določeno izdajo; papir. vodni znak v mokro papirno snov vtisnjen znak na bankovcu, pisalnem papirju, viden pri presvetlitvi; ptt klicni znak zvočni ali svetlobni znak, s katerim se kdo kliče k telefonskemu, telegrafskemu aparatu, napravi; tisk. tiskarski znaki za črke, ločila in druga znamenja; zal. bralni znak vložen znak za zaznamovanje strani; tiskovni znak črka, znak v rokopisu ali natisnjenem besedilu, po katerem se izračunavata obseg in plačilo izdaje ♪
  13.      známka  -e ž (ȃ) 1. nazobčan listek z natisnjeno podobo in nominalno vrednostjo, ki se lepi na poštne pošiljke: nalepiti znamko; zbirati znamke; večbarvna, žigosana znamka; znamka za pismo, razglednico; znamka z rastlinskimi, živalskimi motivi; serija znamk; vrednost znamke; album za znamke; kolki in znamke / poštna znamka 2. vet. ploščica, navadno kovinska, za označevanje živali: obesiti živali znamko na ovratnico; trikotna znamka / pasja znamka ploščica za označevanje psov glede na obvezno cepljenje in občinski register, ki jo nosijo psi na ovratnici; ušesna znamka navadno kovinska ploščica z registrsko številko živali in njene matere, ki se pritrdi na uhelj zlasti goveda, prašiča 3. kar označuje kak izdelek glede na podjetje, ki ga izdeluje: pri nakupu biti pozoren na znamko; to je dobra znamka smuči; parfum priznane znamke; motorno kolo znamke Tomos; tip in znamka avtomobila ● knjiž. bankovec z vodno znamko vodnim znakom; knjiž. igralna znamka žeton; publ. izboljšati svetovno znamko v hitrostni vožnji svetovni rekord; publ. športnik je dosegel znamko osem metrov je skočil osem metrov ◊ filat. notirati znamke določati, objavljati ceno znamk na tržišču; osredena znamka katere podoba ima na vseh straneh enako širok rob; znamka s priveskom z nazobčanim delom, navadno s priložnostnim besedilom ali sliko, ki se drži znamke; fin. izdajati znamke; jur. blagovna, storitvena znamka zaščitni grafični, črkovni znak za označevanje blaga, storitev; mont. (osebna) znamka okrogla kovinska ploščica s številko delavca v rudniku, ki jo ta vzame s seboj, ko gre v jamo; ptt portovna znamka do 1966 ki jo pošta nalepi na premalo frankirano pošiljko; priložnostna znamka izdana ob obletnici določenega dogodka ali ob določenem dogodku ♪
  14.      znój  -a in znòj znôja m (ọ̑; ȍ ó) tekočina, ki jo izločajo žleze znojnice: znoj mu kaplja, teče s čela; ekspr. znoj mu je lil po obrazu; obrisati si znoj; blago, ki vpija znoj; ekspr. oblil ga je leden, mrzel znoj / ekspr. kopati se v znoju biti zelo oznojen / ekspr. mrtvaški znoj pri smrtnem boju ali zelo velikem strahu ∙ ekspr. v znoju svojega obraza si služi kruh zelo se mora truditi za materialna sredstva, materialne dobrine; ekspr. s svojim znojem je pojil to zemljo z velikim trudom jo je obdeloval; ekspr. da smo to dosegli, je bilo potrebno veliko let znoja in boja dolgo si je bilo treba zelo prizadevati, se zelo truditi; enim po loju, drugim po znoju nekateri dosežejo cilj z lahkoto, brez zapetljajev, drugi pa se morajo zelo truditi, mučiti ♪
  15.      zób  -á tudi zóba m, mn. zobjé (ọ̑) 1. trd, bel izrastek v spodnji in zgornji čeljusti za grizenje, žvečenje hrane: zob ga boli; zob se mu maje; otroku že rastejo zobje; zobje so mu šklepetali od mraza; izdreti, izpuliti zob; odlomiti si zob; stisniti zobe; umivati si zobe; iztisniti slino skozi zobe; tiščati pipo med zobmi; žival se brani z zobmi; škrtati z zobmi; beli, gnili, zdravi zobje; od tobaka porjaveli zobje; močni, veliki zobje; ščetka za zobe / umetni zob; pog. zlat(i) zob ki ima zlato krono 2. temu podoben del česa: zabiti grabljam nove zobe; zlomiti zob na glavniku; zobje brane, pogonskega kolesa ● ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. sovražnik si bo v tem boju polomil zobe ne bo uspel; bo premagan; ekspr. v tem položaju ne kaže drugega kot stisniti zobe se obvladati, potrpeti; ekspr. oborožiti se do zob zelo dobro; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. leno cediti besede skozi zobe zelo počasi govoriti; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo, obrekujejo; ekspr. to mu kar naprej mečejo v zobe to mu kar naprej očitajo; pog., ekspr. nositi, star. vlačiti koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. bil je tiho, sam pri sebi pa je škripal z zobmi se je zelo jezil; ekspr. držati jezik za zobmi ne povedati česa, molčati; ekspr. stavbo je že načel zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pog., slabš. jezik za zobe molči, ne ugovarjaj; pog., ekspr. rad bi dobil kaj za pod zob rad bi kaj pojedel; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake; oko za oko, zob za zob če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje ◊ alp. zob manjša kamnita tvorba, ki pokončno moli iz stene; anat. mlečni zob vsak od dvajsetih zob, ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem letu starosti izpade; modrostni zob vsak od dveh zadnjih kočnikov; stalni zob vsak od dvaintridesetih zob, ki zraste po šestem letu starosti; strupni zob strupnik; vrat zoba del zoba med krono in koreninami; bot. pasji zob rastlina s suličastimi, temno pegastimi listi in rdečimi, nazaj zavihanimi cvetnimi listi, Erythronium dens-canis; gozd., les. pazduha zoba dno zareze med zobema pri žagi; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; med. mrtvi zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; strojn. cikloidni zobje kolesa; evolventni zobje; teh. koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago ♪
  16.      zópeten  -tna -o prid. (ọ̑) ki nastopi, se zgodi še enkrat po čem drugem iste vrste; ponoven: bojijo se, da bo prišlo do zopetnega spopada; zopetni sprejem v zavod; zopetne obremenitve so mu škodovale ♪
  17.      zráčen 1 -čna -o prid. (ā) nanašajoč se na zrak: zračni mehurčki; zračna plast / močen zračni sunek; zračni tok; zračni vrtinec je dvignil streho / nizek, visok zračni tlak; zračni upor; zračna temperatura; zračna vlaga / zračni filter filter za filtriranje zraka; ležati na zračni blazini blazini, napolnjeni z zrakom; zračna tlačilka za kolo / zračno hlajenje / zračni napad; zračni promet / zračna kopel bivanje, gibanje, navadno v kopalkah, na zraku / zračna črta najkrajša razdalja med dvema krajema / publ. po zračnem mostu prepeljati potnike prepeljati jih z letali in helikopterji; prevoz po zračni poti po zraku, z letalom; zračno ladjevje letala, letalstvo / publ. zračni pirat kdor ugrabi letalo s potniki in posadko zlasti iz političnih vzrokov ◊ aer. zračna pot del zračnega prostora, določen z višino, širino in smerjo, v katerem se giblje letalo med dvema letališčema; bot. zračne korenine korenine, ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka; fiz. normalni zračni tlak zračni tlak, ki ustreza tlaku 760 mm visokega živosrebrnega stolpca; jur. zračni prostor prostor nad zemeljsko površino, ki spada pod oblast določene države; nevtralni zračni prostor; kem. zračni kisik; med. zračna embolija; meteor. navzdoljnji, navzgornji zračni tok; območje, področje visokega zračnega tlaka; zračna masa ali zračna gmota zrak nad večjim področjem, ki ima približno enake fizikalne lastnosti; zračno zrcaljenje optični pojav v ozračju zaradi loma in popolnega odboja svetlobe; mont. uvlečni zračni tok zračni tok za zračenje pod pritiskom; obrt. zračna petlja verižna petlja; strojn. zračni propeler; zračna črpalka; zračna razredčevalka vakuumska črpalka; šport. zračna puška puška na zračni pritisk za športno streljanje; teh. zračni jašek jašek za dovajanje svežega zraka; zračna blazina zrak, ki ga vozilo z veliko silo potiska podse; vozilo na zračno blazino motorno kopensko in vodno vozilo, ki drsi na zračni blazini; zool. zračni prostor prostor med jajčnima ovojnicama na topem koncu jajca, napolnjen z zrakom za zarodek zráčno prisl.: motor se hladi zračno ♦ les. zračno suh les les, ki zaradi doseženega higroskopskega ravnotežja z zunanjo vlažnostjo nima več možnosti nadaljnjega, naravnega sušenja ♪
  18.      zrakovòd  -óda m (ȍ ọ́) naprava iz med seboj povezanih cevi in drugih delov za prevajanje zraka: položiti, speljati zrakovod; v zrakovod vgraditi ventilator ♪
  19.      zrásti  zrástem in zrásem dov., zrásel in zrástel (á) 1. postati večji, višji zaradi naravnega, življenjskega razvoja: v tem letu je otrok zelo zrasel; zrasla je za pet centimetrov višje kot mati; zrasti v dolžino, višino / star. velik je zrasel postal je velik // v zvezi z v zaradi takega razvoja se razviti v to, kar izraža dopolnilo: zrasla je v lepo dekle; zrasel je iz otroka v moža / otroci so zrasli v delovne ljudi // z rastjo dobiti dokončno podobo: ta drevesa hitro zrastejo; mladič zraste v enem letu / kaj bi bil rad, ko zrasteš ko boš odrasel; šalj. bom kar stal, bom prej zrasel / setev je zrasla in šla v klasje; jedo to, kar zraste na njivi 2. zaradi naravnega, življenjskega razvoja nastati, pokazati se: fantu so že zrasle brčice; zrasli so novi listi; zrasel mu je prvi zob; iz groba je zrasla vrtnica; po dežju je zraslo veliko gob / treba je počakati, da zraste nova generacija 3. s prislovnim določilom preživeti čas rasti, zorenja: zrasel je na vasi, pri starih starših / zrasli so v izobilju, revščini 4. nav. ekspr. postati večji a) po obsegu: trebuh mu je zrasel; oteklina je čez noč zrasla; mesto je zelo zraslo b) po številu: na vsakih sto metrov globine zraste temperatura za tri stopinje / število zaposlenih je zraslo 5. doseči višjo stopnjo a) glede na intenzivnost, jakost: hrup je še zrasel; pritisk je zelo zrasel narasel / od jeze, razburjenja mu je glas zrasel / brundanje je zraslo v glasno petje / pogum, ponos mu je zrasel; ugled ustanove je zelo zrasel b) glede na količino: dohodki so malo zrasli; potrebe po energiji so zrasle za dvajset odstotkov; promet je v tem obdobju zelo zrasel c) glede na možni razpon: cene so zrasle; kvaliteta je zrasla // razviti se, postati boljši, kvalitetnejši: igralec je v zadnjem obdobju zelo zrasel; moralno, umetniško zrasti / zrasti v dobro pevko 6. ekspr. nastati, pokazati se kot posledica dela: pod njenimi prsti je hitro zrasel papirnat okrasek / tu bodo zrasli stanovanjski bloki; zrasla so nova naselja / vsak dan zraste kako novo podjetje se ustanovi 7. nav. ekspr. postati viden, opazen: po dolgi hoji zraste pred nami koča; iz teme je zrasla postava / na nebu je zrasla luna vzšla 8. ekspr. nastati, razviti se kot posledica česa: čuden upor je zrasel v njem; med njima je kmalu zraslo zaupanje / ta spoznanja so zrasla iz pisateljevega notranjega življenja / ta glasba je zrasla iz ljudskega izročila 9. postati s čim skladna celota: nova cesta je zrasla z okolico / sosednji naselji sta že zrasli v celoto 10. ekspr. z naraščanjem glasu, odločnejšim vedenjem pokazati jezo, razburjenje: oče je ukazovalno zrasel / zrasti v jezi / tako ne boš govoril z menoj, je zrasel // navadno s prislovnim določilom postati bolj samozavesten, ponosen: od sreče je zrasel do neba; ob taki pohvali je kar zrasel ● ekspr. pri tem delu ti bo zrasla brada zelo dolgo boš to delal; ekspr. greben mu je zrasel postal je domišljav, prevzeten; ekspr. spet so jim zrasle peruti spet so postali (preveč) samozavestni, aktivni; ekspr. to ni zraslo na njegovem zelniku tega ni sam dognal; to ni njegov domislek; pog. čez glavo mu je zrasel se ga ne boji več, se ne zmeni za njegove opomine; ekspr. s tem dejanjem je zrasel v njenih očeh ga je začela bolj ceniti, spoštovati; ekspr. prodaj mu tisti les, saj ti ni na srcu zrasel saj ni potrebno, da si tako navezan nanj zrásti se 1. rastoč se združiti, povezati: drevesi, veji sta se zrasli; cepič se je zrasel s podlago; rebra so se nepravilno zrasla // ekspr. združiti, povezati se sploh: umsko in ročno delo se bosta sčasoma zrasli / sorodne panoge so se zrasle med seboj 2. ekspr. začeti skladno obstajati, živeti s kom: stara in mlada družina sta se zrasli / mož in žena se morata zrasti v eno / mesto se je zraslo z zaledjem tesno povezalo zrásel -sla -o: rodil se je z zraslimi prsti; zrasle kosti ♦ bot. cevasto zraslo cvetno odevalo zráščen -a -o: zraščena dvojčka; zraščeni veji; ima zraščene obrvi ∙ ekspr. zelo je zraščen z zemljo navezan nanjo ♦ med. zraščeni pljučna in rebrna mrena; prim. izrasti ♪
  20.      zráven  [vǝn] prisl. (ȃ) 1. izraža položaj, prostor v neposredni bližini, sosedstvu česa: na mizo je postavila čajnik in zraven položila prtičke; stena je suha, omaro lahko porinete čisto zraven; na desni strani stoji pošta, tik zraven je trgovina; iz prostora zraven se je slišalo kričanje // izraža položaj, ko je kaj skupaj s čim: zunaj je gruča fantov, tudi vaš sin je zraven; slikali se bodo, stopite še vi zraven / denite še malo zelenja zraven, da bo šopek bogatejši; krilo je temno, svetla bluza se poda zraven / kadar kam gredo, ga vzamejo zraven s seboj / ko so ustanovili društvo, so ga povabili zraven v društvo / kupil je konja in vse, kar spada zraven / postregli so z golažem in (za) zraven so dali žgance // izraža položaj, ko je kaj pritrjeno k čemu: kupiti smuči in dati vezi zraven; vzemi čevlje in poglej, če so vezalke zraven 2. izraža navzočnost, udeleženost pri čem: bil je zraven, ko so jih obsodili; rad preostro sodi, zlasti tiste, ki jih ni zraven / rad bi to delal, pa ga ne pustijo zraven / pog.: pri vsaki stvari je zraven je udeležen; pustite me, jaz nimam nič zraven 3. izraža dodajanje: če boste kupili posodo, vam bomo zraven dali še pribor; tega nisem plačal, to sem dobil zraven / lepa je, pa še bogata zraven; ne poznam poti in še bolan sem zraven; bila je urejena, preprosta, a zraven vedno elegantna / igrala sta karte in se zraven prepirala hkrati / v vezniški rabi: že po naravi je bil razburljiv, zraven pa je živel v nevarnem času; nima vztrajnosti, zraven pa ne zna izkoristiti časa ● slabš. on je zraven samo za figuro on pri stvari nič ne pomeni, ne koristi; priti zraven pog. preveč ima oboževalcev, on ne pride zraven nima možnosti, da bi si pridobil njeno naklonjenost; pog. imamo prijetno dužbo, še ti pridi zraven se pridruži; pog. zaradi prehude konkurence ne boš prišel zraven uspel v potegovanju za kaj ♪
  21.      zrcálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zrcalo: omara z zrcalnimi vrati / zrcalna dvorana / zrcalna slika slika, ki kaže predmet v naravni velikosti z zamenjano levo in desno stranjo; okensko in zrcalno steklo / zrcalna površina; pren. zrcalne ploskve poplavljenih travnikov ∙ otrokovo vedenje je zrcalna podoba očetovega vedenja je tako kot očetovo ♦ fiz. zrcalni daljnogled daljnogled, ki zbira žarke s konkavnim zrcalom; zrcalni odboj žarkov odboj, pri katerem so vsi odbojni koti enaki; fot. zrcalni fotografski aparat fotografski aparat, ki posreduje sliko v iskalo z zrcalom, ki se pri snemanju odmakne; zrcalna kamera zrcalni fotografski aparat; min. zrcalna simetrija simetrija, pri kateri sta obe polovici zrcalno enaki zrcálno prisl.: pisati tiskani črki N in S zrcalno; zrcalno se lesketajoča površina morja, parketa ♪
  22.      zrcáljenje  -a s (á) glagolnik od zrcaliti: zrcaljenje dreves v jezeru; opazovati zrcaljenje luči v stoječi vodi / zrcaljenje avtorjevega notranjega življenja v pesmih; umetnost ni samo fotografsko zrcaljenje življenja ◊ mat. zrcaljenje na premici preslikava točke v točko, ki je v enaki razdalji od premice na drugi strani; meteor. zračno zrcaljenje optični pojav v ozračju zaradi loma in popolnega odboja svetlobe ♪
  23.      zreducírati  -am dov. (ȋ) 1. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše a) glede na količino, število; zmanjšati, omejiti: zreducirati izdatke; zreducirati porabo na najmanjšo mogočo mero / zreducirati vojaštvo / zreducirati zemljiško posest b) glede na možni razpon: zreducirati tuje vplive 2. v zvezi z na narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo, omejiti: zreducirati raziskovanje na kmečko arhitekturo / zreducirati problematiko na tri bistvena vprašanja; razprava se je zreducirala le na nekaj vodilnih delavcev zreducíran -a -o: zreduciran program; zaradi neprestanih bojev so bile partizanske čete zreducirane; v objavi je pesem zreducirana na nekaj vrstic ♪
  24.      zvabíti  in zvábiti -im dov. (ȋ á) z vabljenjem, prigovarjanjem spraviti koga kam: sošolci so ga zvabili na izlet; zvabiti koga k sebi, s seboj; zvabiti ljudi v trgovino; zvabiti žival za seboj / ekspr.: lepo jutro ga je zvabilo na lov; želja po dogodivščinah ga je zvabila v svet ∙ ekspr. zvabiti koga v past prevarati, ukaniti ga; ekspr. zvabiti koga v prepir doseči, da se začne prepirati; prim. izvabiti ♪
  25.      zváti  zóvem nedov., zvál (á ọ́) star. 1. klicati, pozivati: zove nas na boj; zvati na pomoč 2. imenovati: zvali so jo Micka; kako se zove ta gora / zovejo ga krivi prerok ● nar. vzhodno ni odrekel, če so ga zvali prosili; nar. vzhodno zvali so jih v goste vabili zván -a -o: zvani gostje ∙ zastar. uveljavljal je svoj tako zvani življenjski nazor pri omejitvi, negotovosti v izjavi tako imenovani ♪

   2.532 2.557 2.582 2.607 2.632 2.657 2.682 2.707 2.732 2.757  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA