Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Boj (26-50)


  1.      bojevítost  -i ž (ȋ) lastnost bojevitega človeka: kazal je izredno bojevitost ♪
  2.      bojévnica  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od bojevnik: pogumna bojevnica / politična bojevnica; bojevnica za pravice proletariata ♪
  3.      bojévnik  -a m (ẹ̑) knjiž. borec, vojak: od vseh strani se zgrinjajo bojevniki; hraber bojevnik / bojevnik za mir, za osvoboditev / goreč bojevnik realizma ♦ zgod. član organizacije slovenskih vojakov iz prve svetovne vojne ♪
  4.      bojévniški  -a -o (ẹ̑) pridevnik od bojevnik: storil je svojo bojevniško dolžnost; bojevniška pesem ♪
  5.      bojíšče  -a s (í) kraj oboroženega spopada: oditi na bojišče; pasti na bojišču; poročila z bojišča; pren. v drugem delu šahovske partije se je bojišče preneslo na kraljevo krilo ♪
  6.      bojkót  -a m (ọ̑) zavrnitev ali prekinitev zvez, zlasti trgovskih: napovedali so bojkot tujemu blagu; organizirati bojkot proti podjetju; razglasili so gospodarski bojkot sovražnika; ekonomski bojkot; organiziran bojkot / družabni bojkot izključitev iz družbe ♪
  7.      bojkotírati  -am nedov. in dov. (ȋ) zavračati zveze, zlasti trgovske: med vojno so ponekod popolnoma bojkotirali okupatorjev trg / vse mesto ga je bojkotiralo // ne udeleževati se česa: bojkotirati tekme, volitve ♪
  8.      bojkotíst  -a m (ȋ) polit. pristaš smeri v ruski socialnodemokratski stranki po letu 1905, ki se je zavzemala za odpoklic poslancev stranke iz dume ♪
  9.      bôjler  -ja m (ó) naprava za segrevanje in hranjenje vode, grelnik: vključiti bojler; električni, plinski bojler; stoječi stolitrski bojlerji ♦ teh. pretočni bojler v katerem se voda greje, ko teče skozenj ♪
  10.      bojník  -a m (í) zastar. borec, vojak, bojevnik: čvrst bojnik / bojnik za zmago resnice ♪
  11.      bogabojèč  -éča -e prid. (ȅ ẹ́) star. ki se ravna po božjih zapovedih: vsi so vedeli, da je bogaboječ bogabojéče prisl.: bil je bogaboječe vzgojen ♪
  12.      bogabojéčnež  -a m (ẹ̑) nav. iron. bogaboječ človek ♪
  13.      bogabojéčnost  -i ž (ẹ́) lastnost bogaboječega človeka: njegova bogaboječnost je bila vsem znana ♪
  14.      četverobòj  -ôja m (ȍ ó) šport. tekmovanje štirih posameznikov ali moštev: plavalni četveroboj; četveroboj republik ♪
  15.      deseterobòj  -ôja m (ȍ ó) šport. atletsko tekmovanje v desetih panogah: deseteroboj za moške; prvenstvo, tekmovanje v deseteroboju ♪
  16.      deseterobójec  -jca m (ọ̑) šport. športnik, ki tekmuje v deseteroboju: zmagal je naš znani deseterobojec ♪
  17.      dobojeváti  -újem dov. (á ȗ) knjiž. končati boj: tovariši, dobojevali smo / z notranjim predmetom četa je dobojevala poslednji boj; pren. dobojeval je v sebi boj očiščenja dobojeváti se z bojem priti do česa, doseči kaj: dobojevati se do svobode dobojeván -a -o: še ne dobojevani socialni boji; notranji boj še ni dobojevan ♪
  18.      dvóbòj  -ôja m (ọ̑-ȍ ọ̑-ó) 1. boj dveh oseb s strelnim ali hladnim orožjem po določenih pravilih: poklicati, pozvati koga na dvoboj; zmagati v dvoboju; biti sekundant v dvoboju 2. spopad dveh nasprotnikov sploh: letalski, topniški dvoboj / besedni, predvolilni dvoboj 3. šport. tekmovanje dveh posameznikov ali moštev: naša reprezentanca je odigrala vse dvoboje; atletski, plavalni dvoboj; šahovski dvoboj; dvoboj za svetovno prvenstvo; neodločen izid dvoboja ♪
  19.      dvobójen  in dvobôjen -jna -o prid. (ọ̄; ō) nanašajoč se na dvoboj: dvobojno orožje; dvobojna pravila / knjiž. dvobojni drug sekundant (v dvoboju) ♪
  20.      dvobojeválec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor se dvobojuje: dvobojevalca sta prišla na dogovorjeno mesto ♪
  21.      dvobojevánje  -a s (ȃ) glagolnik od dvobojevati se: v dvobojevanju je bil pravi mojster / besedno dvobojevanje ♪
  22.      dvobojeváti se  -újem se nedov. (á ȗ) bojevati se v dvoboju: za vsako malenkost se je hotel dvobojevati; pren. dvobojevati se v besedah ♪
  23.      izbojevánje  -a s (ȃ) glagolnik od izbojevati: izbojevanje svobode, zmage ♪
  24.      izbojeváti  -újem dov. (á ȗ) 1. z oboroženim spopadom, bojem priti do česa: izbojevati svobodo, zmago; izbojevati si mir z orožjem / knjiž., z notranjim predmetom izbojevati boj 2. s prizadevanjem priti do česa: izbojevati pravico; izbojeval mu je vstop v višje kroge izbojeván -a -o: izbojevana enakopravnost ♪
  25.      izpodbójen  -jna -o prid. (ọ̑) jur. 1. ki se da izpodbiti: izpodbojna odločba, pogodba 2. s katerim se izpodbija: izpodbojni zahtevek; izpodbojna tožba ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA