Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Boj (2.232-2.256)


  1.      strahôten  -tna -o prid., strahôtnejši (ó) ekspr. 1. ki ima strah vzbujajoče lastnosti: strahoten prizor; strahoten zločin / strahotna tišina zelo neprijetna; sprijazniti se s strahotno resničnostjo neprijetno, težko 2. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: strahoten mraz, vihar; trpela je strahotne muke / sovražnik je imel strahotne izgube zelo velike / to je povzročilo strahoten škandal strahôtno prisl.: v zaporu so ga strahotno mučili; sinova smrt je strahotno prizadela starše; strahotno bled, začuden; v tem boju je bil strahotno sam ♪
  2.      strahováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z grožnjami, s silo dosegati, da se kdo boji: vojaki so ropali in strahovali ljudi; strahovati otroke s palico / z gradu so strahovali vso okolico // z vplivom, ravnanjem dosegati, da si kdo ne upa ravnati v skladu s svojimi željami: hči je strahovala očeta; strahovati sodelavce / ekspr. s svojimi muhami strahuje vse 2. star. bati se: strahoval je za službo; strahoval je, da bi se doma medtem kaj hudega zgodilo strahován -a -o: strahovani otroci; strahovano in teptano ljudstvo ♪
  3.      strahovít  -a -o prid. (ȋ) ekspr. 1. ki ima strah vzbujajoče lastnosti: začel se je strahovit boj; strahovita nesreča, smrt 2. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: znajti se v strahoviti stiski; strahovito pomanjkanje / strahovit smrad; strahovita vročina / začutil je strahovit udarec zelo močen strahovíto prisl.: strahovito se je razjezil; strahovito privlačna ženska; strahovito razdejano mesto ♪
  4.      stránka  -e ž (ȃ) 1. v nekaterih državah organizirana skupina ljudi, ki se zavzema za uresničenje svojega političnega programa: ustanoviti stranko; pristopiti k stranki; med strankami se je začel boj za zmago na volitvah; delavska, kmečka, komunistična, meščanska, socialistična stranka; konservativna, napredna stranka; vladna stranka; poslanci liberalne stranke; program, vodstvo stranke / od 1896 do 1919 Jugoslovanska socialnodemokratska stranka; od 1894 do 1918 Narodna napredna stranka; od 1905 do 1929 Slovenska ljudska stranka; na Hrvatskem, od 1861 do 1918 Stranka prava / politična stranka 2. oseba v odnosu do osebe, organizacije, organa, ki ji opravlja določene storitve: pred okenci so že čakale stranke; raznašati mleko strankam; vsaka trgovina ima svoje stranke / on je naša stalna stranka / kot opozorilo: obveščamo cenjene stranke, da bo poslovalnica jutri zaprta; odprto za stranke od 8h do 12h // oseba v odnosu do svojega rednega pravnega zastopnika: ta odvetnik ima mnogo strank / dobra, slaba stranka // ekspr. moški v odnosu do prostitutke: na ulici so čakale prostitutke na svoje stranke 3. oseba, skupina, organizacija, ki je v pravnem razmerju do druge osebe, skupine, organizacije: stranke v pogodbi o preživljanju; dogovor strank o dobavi blaga // vsaka od oseb, ki s svojimi zahtevami nastopajo pred organom, ki vodi postopek: zaslišati obe stranki ♦ jur. kontradiktorni stranki tožnik in toženec v pravdnem postopku; tožeča, tožena stranka; beseda strank zadnji govor tožilca, oškodovanca, zagovornika in obtoženca na obravnavi na sodišču 4. stanovalec, stanovalci v enem stanovanju večstanovanjske hiše: terjati stranke zaradi neporavnane stanarine; v pritličje se je vselila nova stranka 5. nav. ekspr. skupina ljudi, ki so o kaki stvari enakega mnenja: ukrep vodstva je bil všeč obema strankama / poslušalci so se razdelili v dve stranki ♪
  5.      stránkarski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na strankarje ali stranko: njegovi strankarski somišljeniki; strankarska pripadnost / strankarski boji pred volitvami / strankarski časopis / strankarski in nestrankarski politični sistem stránkarsko prisl.: društvo je bilo strankarsko neopredeljeno ♪
  6.      strašánski  -a -o prid. (ȃ) ekspr. 1. zelo velik: delal je strašanske korake / strašanski mraz; v sobi je bil strašanski nered / strašanska krivica se ji je zgodila ∙ ekspr. pred seboj je zagledal strašansko zver grozno, strašno 2. močen, silovit: slišati je bilo strašansko streljanje strašánsko prisl.: strašansko rjoveti; strašansko dober, težek; strašansko veliko; sam.: ste že videli kaj tako strašanskega ♪
  7.      strašílen  -lna -o prid. (ȋ) namenjen za strašenje: strašilni streli; strašilno orožje / strašilni zgled / strašilna bombica v papirček zavita glinena kroglica in žveplo, ki ob udarcu poči; strašilna pištola pištola s slepimi naboji brez krogle strašílno prisl.: strašilno delovati na sovražnike ♪
  8.      strašíti  -ím in strášiti -im nedov. (ȋ í; á ȃ) 1. vzbujati strah: pobegla zver je strašila ljudi; strašiti otroke z bavbavom; ponoči so nas prihajali strašit / z zračno puško je strašil vrabce, vrane odganjal / prihodnost ga ni strašila; vreme nas je nekoliko strašilo nam povzročalo skrbi // vzbujati strah, vznemirjenost z napovedovanjem česa strašnega, neprijetnega: strašiti otroke s kaznijo; strašiti s smrtjo, z vojno 2. pojavljati se v taki obliki, da vzbuja strah, grozo: v skednju je baje strašil njegov duh; brezoseb. na gradu straši 3. ekspr. pojavljati se, biti kje vznemirjajoč, moteč koga: smrkavec, kaj strašiš tu okrog tako pozno / nekaj kosov pohištva je še strašilo po kotih je bilo, je ležalo / revščina straši pod njihovo streho strašèč -éča -e: ne strašeč se sovražnika, so šli v boj; strašeče misli; strašeča pošast; prisl.: njegov krik je strašeče odmeval; bilo je strašeče tiho ♪
  9.      strášiti se  -im se nedov. (á ȃ) star. večkrat se ustrašiti: otrok se ponoči straši / ne strašite se, nevarnost je minila ne bojte se ∙ star. niso se strašili smrti, žrtev pripravljeni so bili na smrt, žrtve ♪
  10.      strašljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki vzbuja strah: strašljiv videz gradu; strašljiva globina / strašljiva zgodba / znebiti se strašljivih dvomov 2. redko boječ, bojazljiv: strašljiv človek; nikoli ni bil strašljiv strašljívo prisl.: strašljivo se ozirati; njene besede so zvenele skoraj strašljivo ∙ ekspr. zdel se ji je strašljivo tuj zelo ♪
  11.      strašljívec  -vca m (ȋ) ekspr. boječ, bojazljiv človek: imajo ga za strašljivca ♪
  12.      strašljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost strašljivega: strašljivost zgodbe / očital si je strašljivost bojazljivost ♪
  13.      strategíja  -e ž (ȋ) 1. postopki, načini načrtovanja in vodenja velikih vojaških operacij, vojne: uporabiti strategijo bliskovite vojne; bojevati se po pravilih strategije in taktike / vojaška strategija // veda o tem: velik napredek strategije; osnovni pojmi iz strategije 2. publ., navadno s prilastkom postopki, načini za dosego kakega cilja: razkrili so njihovo strategijo; razvojna strategija; strategija miru; strategija ekonomskega pritiska / izbral je primerno, slabo strategijo za uresničitev svojih načrtov; strategija v trgovini ◊ šah. črni je bil neizkušen v strategiji; voj. globalna, jedrska, pomorska, zračna strategija; strategija partizanskega bojevanja ♪
  14.      stráža  -e ž (á) oseba, skupina oseb, ki koga, kaj varuje, brani, nadzoruje: straža je prijela vlomilca; ubežnika so izročili straži; postaviti, razporediti, razposlati straže; menjava straže; poveljnik straže / spremljala ga je častna straža; pionirska, taborniška, vojaška straža; predsednikova telesna straža / obalna straža v nekaterih državah navadno policisti, ki s hitrimi čolni patruljirajo ob obali; obmejna straža nekdaj vojaška formacija, ki straži, nadzoruje državno mejo // dejavnost, ki se ukvarja z varovanjem, branjenjem, nadzorovanjem koga, česa: v tovarni so vpeljali stražo; konec, začetek straže / iti na stražo; poslali, postavili so ga na stražo; biti določen za stražo; biti, menjavati se, stati na straži; dnevna, nočna straža; pren., ekspr. stati na straži miru ● ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju; finančna straža nekdaj organ, ki nadzira proizvodnjo ali promet raznega blaga zaradi preprečitve davčnih utaj; gorska straža organizacija za varstvo gorske narave ◊ navt. nočna straža od osmih zvečer do štirih zjutraj; voj. mrtva straža nekdaj na zelo izpostavljenem, nevarnem položaju; obhodna straža; prednja straža predstraža; premična straža na pohodih, pri transportih; zgod. narodna straža v revoluciji 1848 oborožene enote pristašev revolucije na Slovenskem; ob razpadu Avstro-Ogrske pomožne krajevne enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem; vaška straža med narodnoosvobodilnim bojem organizirana oborožena skupina belogardistov za varovanje vasi pred partizani ♪
  15.      strél  -a m (ẹ̑) 1. sprožitev strelnega orožja, ki jo spremlja močen pok: strel ga je prestrašil; dati znak s strelom; zaustavili so jih s streli; strel iz bližine; strel iz puške, topa; strel s šibrami / stopil je proti njemu s puško na strel držeč (nabito) puško, usmerjeno naravnost predse / strel odjekne, poči / odšli so brez strela ne da bi ustrelili, streljali; oddati nekaj strelov nekajkrat ustreliti / častni strel 2. izstrelitev krogle, naboja: strel v hrbet, nogo; strel mimo / opozorilni, svarilni strel / težko je hodil zaradi strela v ramo zadetka // izstreljena krogla, naboj: strel ga je oplazil, zadel, zgrešil; padali so pod streli bili ubiti / do sem strel ne seže domet krogle, naboja / nizki ki zadene cilj v spodnjem, visoki strel ki zadene cilj v zgornjem delu; oplazni strel 3. šport. močen sunek, udarec žoge proti vratom: neubranljiv strel; igra je bila polna dobrih strelov / prosti strel strel z žogo v korist nasprotnika zaradi kršenja pravil igre; strel iz kota ● ekspr. to je pa strel v prazno zgrešena, ponesrečena, neuspela stvar; ekspr. s strelom so ga poslali na oni svet ustrelili so ga ◊ lov. žival mu je prišla na strel v ugoden položaj za streljanje nanjo; lov., voj. milostni strel s katerim se skrajša trpljenje umirajočemu; šport. startni strel kot znak za začetek plavanja, teka (na tekmovanju) ♪
  16.      strélec  -lca m (ẹ̑) 1. kdor strelja: strelci se urijo; v boj so poslali izurjene, zanesljive strelce ∙ dela kot strelec v rudniku kot razstreljevalec, miner 2. šport. igralec pri nekaterih igrah z žogo, ki (dobro) strelja na gol: ekipa nima dobrih strelcev / strelec gola ◊ astr. Strelec deveto ozvezdje živalskega kroga; lov. lov v strelcih skupni lov, zlasti na malo divjad, pri katerem se strelci in gonjači pomikajo naprej v ravni črti; voj. iti v strelcih premikati se drug ob drugem korakoma ali v teku z ročnim orožjem, pripravljenim za streljanje; kot povelje v strelce; zool. strelec tropska riba s prečnimi progami na hrbtu, ki občasno lovi žuželke z brizganjem vodnih kapljic, Toxotes jaculatrix ♪
  17.      strélen  -lna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na streljanje: dobre strelne razmere / kopati strelne jarke strelske jarke; strelna lina odprtina v obrambnem zidu, steni, skozi katero se strelja; priti v strelno razdaljo; strelno orožje / obvezati strelne rane ∙ star. strelni prah smodnik ♦ lov. strelni znak značilni gib, reakcija zadete živali glede na mesto zadetka; voj. strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti ♪
  18.      strelíven  -vna -o prid. (ȋ) knjiž. ki je za strelivo: strelivni zaboji ♪
  19.      stréljati  in streljáti -am, tudi stréljati -am nedov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) 1. s sprožanjem orožja povzročati, da izstrelek zleti iz njega: začeli so streljati; streljati v tarčo, zrak; streljati s slepimi naboji, šibrami; streljati s puško, topom; streljati v rafalih; dobro, hitro streljati; leže, stoje streljati / streljati s fračo, z lokom / streljati za beguncem // ubijati s strelnim orožjem: na tem mestu je okupator med vojno streljal talce / streljati fazane, srne 2. ekspr., v zvezi streljati z očmi, s pogledi jezno ali živahno pogledovati: z očmi so streljali za njo; streljati s pogledi po dvorani 3. dov. in nedov., šport. z močnim udarcem, sunkom prizadevati si spraviti žogo v gol: streljati z velike razdalje; prehiteval je, preigraval in streljal / streljati na gol streljajóč -a -e: neprenehoma streljajoč, so napadali; streljajoči vojaki stréljan -a -o: bili so mučeni, preganjani, streljani; pes sledi streljani divjadi ♪
  20.      strélski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na strelce ali strelstvo: strelske vaje; organizirati strelsko tekmovanje / pomikati se v strelski črti; strelska družina / ležeči, stoječi strelski položaj ♦ voj. strelski jarek jarek, zaklonišče z vsem, kar je potrebno za življenje pehotne desetine v boju; zgod. strelski dvorec v srednjem veku kmetija podložnega kmeta strelca ob štajersko-ogrski meji ♪
  21.      strmoglàv  in strmogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) ekspr. ki se zelo strmo spušča, dviga: s strmoglave višine je padel v prepad; zazrl se je v strmoglavo skalovje / strmoglav polet letala // zelo strm: strmoglava pot strmoglávo 1. prislov od strmoglav: ptica se je strmoglavo spustila v jezero 2. star. z glavo navzdol: razbojnika so strmoglavo obesili ● ekspr. cene strmoglavo rastejo zelo hitro; ekspr. strmoglavo se je vrgel v revolucijo ne da bi veliko razmišljal o posledicah ♪
  22.      strníti  in stŕniti -em, tudi stŕniti -em dov. (ȋ ŕ; ŕ) 1. narediti, da med posameznimi stvarmi ali njihovimi deli ni presledkov: telovadci so strnili vrsto; strniti zavese; čreda se je strnila; razmaknjene veje so se za njim spet strnile / obrvi so se mu strnile v izrazito črto ∙ vojaki so strnili obroč okoli mesta so ga popolnoma obkolili 2. narediti, da dva ali več delov, enot preide v celoto: strniti kmetijska zemljišča / strniti plamenčke v plamen; skupini sta se strnili v eno / strniti zloge v besedo; publ. uporniki so strnili sile so začeli delovati skupno // narediti, da postane kaj enotno, enovito: osvobodilni boj je strnil ljudske množice; idejno strniti partijo 3. narediti kaj jedrnato, zgoščeno: strniti dognanja, razlago / svojo izjavo je strnil v trditev; pogovor se je strnil v eno samo temo stŕnjen -a -o: strnjen gozd; strnjen potek dogodkov; strnjena skupina hiš; podati snov v strnjeni obliki; hoditi v strnjeni skupini; prisl.: strnjeno brati; drevje raste strnjeno skupaj; strnjeno nasajeno grmičje ♪
  23.      stróčnica  -e ž (ọ̑) 1. nav. mn. rastlina s plodovi v strokih: gojiti stročnice; grah, fižol in druge stročnice 2. knjiž. stroku podobna priprava: napolniti cigaretno stročnico / stročnice nabojev tulci ◊ teh. vpenjalna stročnica del vpenjalne naprave v obliki cevi, ki je na enem koncu lijakasto odebeljena in navadno trikrat preklana ♪
  24.      strôjničen  in strójničen -čna -o prid. (ȏ; ọ̑) nanašajoč se na strojnica 1: strojnični naboj; strojnična cev / strojnični rafal; od daleč je bilo slišati strojnično streljanje ♦ voj. strojnični ogenj; strojnično gnezdo utrjen in maskiran položaj za strojnico in vojake ♪
  25.      stróka  -e ž (ọ́) navadno s prilastkom posamezna gospodarska dejavnost, znanstvena panoga: te stroke so med seboj povezane; dobro obvlada stroko; že dolgo ne dela več v svoji stroki; čevljarska, grafična, kovaška stroka; ima diplomo frizerske stroke / po stroki je klasični filolog po izobrazbi / ekspr. v svoji stroki je pravi mojster v svojem poklicu ∙ pog. ta je od stroke jo obvlada, se spozna nanjo ♪

   2.107 2.132 2.157 2.182 2.207 2.232 2.257 2.282 2.307 2.332  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA