Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Boj (2.107-2.131)


  1.      skúpaj  prisl. (ȗ) 1. izraža medsebojno združenost ali združevanje, ant. narazen: dati skupaj različne snovi; držati prste, stopala skupaj; držite se skupaj, da se ne izgubite; tovornjaki so zaradi varnosti vozili skupaj; znosil je vsa drva skupaj; ekspr. fantje iz cele vasi so drli skupaj; stali so blizu, tesno skupaj; na tej strani so vrste gosto skupaj / kot povelje pete skupaj, trebuh noter / pog. sestaviti, sklicati, zbrati (se) skupaj sestaviti, sklicati, zbrati (se) / toliko ljudi skupaj še nisem videl // izraža družbo, stike, povezavo z drugimi: bila sta skupaj v vojski; vedno so bili, ekspr. tičali skupaj; gorje, če ju najdejo skupaj; po večerji smo ostali še kako uro skupaj; pogosto so ju videli skupaj / ekspr. ne vem, kaj sta imela skupaj / ostani še skupaj z nami; skupaj z njim ureja literarno revijo; domov je prišla skupaj z zaročencem / skupaj so hodili na izlete, v šolo; spali, stanovali, živeli so skupaj v veliki hiši / delati, peti, učiti se skupaj / v medmetni rabi le skupaj, skupaj, prijatelji 2. izraža istočasnost: skupaj s sejmom bo tudi modna revija; preveč stvari skupaj se ne da delati; končati, začeti skupaj 3. navadno v zvezi z ves, vsi izraža izčrpnost, celoto navedene količine: knjižnica ima skupaj milijon knjig; vse skupaj stane, znese pet tisoč dinarjev; oba skupaj imata dovolj denarja / on ve več kot vsi drugi skupaj; pravda je stala več, kot sta bila njivica in gozd skupaj vredna / šli so po trije, štirje skupaj v skupini / plačala je in vse skupaj dala v košaro; vsi skupaj so se mu zdeli nekoliko smešni / ekspr.: spoznala je, da je vse skupaj brez smisla; s tem ste vse skupaj samo še poslabšali / v nagovoru: pridite sem, vsi skupaj; dober dan vsem skupaj ● pog., ekspr. sam vzdigni vrečo, dosti te je skupaj si velik, močen; pog. v nekaj minutah je bil mitraljez spet skupaj sestavljen; ekspr. vse skupaj ni vredno počenega groša zelo malo, nič; pog. sošolci držijo skupaj se razumejo, med seboj podpirajo; pog. že dolgo hodita skupaj sta v ljubezenskem odnosu; iti skupaj barvi gresta lepo skupaj sta ustrezni glede na estetske lastnosti; pog. blago je šlo skupaj se je skrčilo, uskočilo; pog. vse to ji nekako ni šlo skupaj ni mogla dojeti; pog. vožnja in pijančevanje ne gresta skupaj se medsebojno izključujeta; ekspr. denar mu kar leti skupaj ga na lahek način zasluži; pog. oči mu že lezejo skupaj postaja zelo zaspan; pog. spet sta padla, trčila skupaj se nepričakovano srečala; pog. kar padla, zlezla je skupaj omedlela; ekspr. saj nisva krav skupaj pasla nisva enaka, iste starosti, izobrazbe; priti skupaj pog. ta dva ne bosta prišla skupaj se ne bosta poročila; pog. kadar prideta skupaj, se prepirata se srečata; pog. glede odškodnine še nista prišla skupaj se nista zedinila; ekspr. pazi se, bova že še prišla skupaj maščeval se ti bom; pog. imata se rada, tudi spala sta že skupaj spolno občevala; spraviti skupaj pog. ne morem spraviti skupaj toliko denarja zbrati, privarčevati; pog. izpit iz matematike boš že spravil skupaj naredil, opravil; pog. ona ju je spravila skupaj seznanila; pomagala, da sta se zbližala; pog. čestitam, lepo prireditev ste spravili skupaj pripravili, organizirali; pog. pohištvo spravljava skupaj kupujeva, zbirava; pog. stopili, usedli so se skupaj in se dogovorili sestali, zbrali so se; star. dobro se vzameta skupaj dobro se razumeta; dobro sodelujeta; star. pohiti v cerkev, že zvoni skupaj zvoni zadnjič pred začetkom maše; pog. že nekaj let živita skupaj v zunajzakonski skupnosti; pog. ta dva nista za skupaj, ekspr. ne spadata skupaj nista taka, da bi lahko sodelovala; nista taka, da bi se lahko poročila ◊ lingv. nekatere prislove pišemo skupaj ali narazen; šport. pri pluženju sta prednja konca smuči skupaj, zadnja pa narazen ♪
  2.      skupína  -e ž (í) 1. več ljudi, stvari, ki so v določenem času skupaj: skupina ob cesti čaka na avtobus; skupina se je neopazno razšla; urediti skupino v kolono; voditi skupino obiskovalcev po razstavi; gorska skupina; skupina hiš; skupina lestencev na stropu / razvrstiti učence v dve skupini; razdeliti se po skupinah; potovati v skupini; breze rastejo v skupinah 2. navadno s prilastkom več ljudi, ki jih kaj povezuje, druži: organizirati delovno skupino; določiti dežurno skupino; intervencijska skupina; napadalna skupina; sestaviti reševalno skupino; odkriti vohunsko skupino; član, vodja skupine; odnosi v skupini / nastop baletne skupine; na prireditvi so nastopile različne glasbene skupine; nastajanje amaterskih igralskih skupin / pripadati določeni etnični skupini; rasne skupine; nastajanje novih skupin v družbi / udeleženci so se razdelili v interesne skupine; glasila raznih kulturnih in političnih skupin; desno in levo usmerjene skupine v stranki / udeleženci kongresa delajo po skupinah 3. navadno s prilastkom kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne značilnosti: razvrstiti vprašanja po težavnosti v dve skupini; beseda pripada določeni pomenski skupini; starostna skupina; njegove pesmi so razdeljene v tri tematske skupine / razvrščati organizme v skupine po stopnji njihove razvitosti ◊ kem. skupina elementi, razvrščeni po podobnih lastnostih v posamezni navpični vrsti periodnega sistema; atomska skupina skupina atomov, ki ne obstaja samostojno, ampak le kot del spojine; funkcionalne skupine atomske skupine, ki se pojavljajo v različnih spojinah in jim dajejo značilne reakcijske lastnosti; hidroksilna skupina; karboksilna skupina; les. trdotne skupine lesa skupine lesnih vrst glede na trdoto; lingv. narečna skupina skupina narečij, za katera je značilen podoben slušni vtis; naštevalna skupina na določen način urejene besede, besedne zveze, ki se navajajo v slovarju za zgled; soglasniška skupina soglasniški sklop; med. krvna skupina dedne imunološke lastnosti rdečih krvničk; ptt avtomatska (telefonska) omrežna skupina skupina avtomatskih krajevnih telefonskih omrežij, vezanih na isto glavno centralo; soc. formalna skupina navadno večja organizirana skupina ljudi z določenim skupnim ciljem, programom; horizontalna skupina ki povezuje ljudi iz istega družbenega sloja; primarna skupina za katero je značilen intimen odnos med njenimi člani, pripadniki; sekundarna skupina; vertikalna skupina; šol. predmetna skupina skupina učnih predmetov, ki so med seboj povezani ♪
  3.      skúpnost  -i ž (ū) 1. kar je sestavljeno iz več ljudi, ki jih družijo, povezujejo skupne lastnosti, potrebe, cilji, in tvori celoto: pripadati skupnosti; odnos posameznika do skupnosti; čuti se izločenega iz skupnosti; biti vključen v skupnost; delati, živeti v skupnosti; biti član skupnosti / delovna skupnost vsi člani delovne organizacije; družinska skupnost; jezikovna, narodna skupnost; organizirana, samoupravna skupnost; politična skupnost; razredna, šolska skupnost; vaška skupnost; verska skupnost; zakonska skupnost / publ. skupnost je mnogo storila v boju proti alkoholizmu družba // kar je sestavljeno iz več medsebojno povezanih enakovrednih enot, ki tvorijo celoto: skupnost različnih živalskih in rastlinskih vrst 2. skupina ljudi, organizirana za zadovoljevanje določenih splošnih družbenih potreb: ustanoviti skupnost; organizirati se v skupnost / družbenopolitična skupnost v kateri delovni ljudje in občani določenega območja usklajujejo in uresničujejo z ustavo in s statutom določene skupne interese in opravljajo funkcijo oblasti; krajevna skupnost samoupravna skupnost, v kateri delovni ljudje in občani naselja, dela naselja ali več povezanih naselij uresničujejo določene skupne interese; samoupravna interesna skupnost v kateri delovni ljudje določene dejavnosti in uporabniki te dejavnosti usklajujejo skupne interese / Republiška raziskovalna skupnost 3. navadno s prilastkom organizirana skupina med seboj sodelujočih ustanov, delovnih organizacij, ki opravljajo podobne, sorodne dejavnosti: skupnost proizvajalcev železa; skupnost jugoslovanskih univerz / gospodarska, poslovna skupnost / Evropska gospodarska skupnost 4. lastnost skupnega: skupnost jezika kot značilnost naroda; druži jih skupnost zgodovinske usode ◊ jur. delovna skupnost del delovne organizacije, ki opravlja dela skupnega pomena za več temeljnih ali delovnih organizacij, za družbenopolitične in interesne skupnosti in druge organizacije ♪
  4.      skúšati  -am tudi izkúšati -am nedov. (ú) 1. z nedoločnikom izraža prizadevanje osebka a) za uresničitev dejanja: skušati koga dvigniti, vreči na tla; skušati odpreti vrata / skušali so zbežati; skušal se mu je izmakniti, izviti / skušati doseči soglasje; skušati koga pomiriti, pregovoriti; skušati popraviti napako; skušal je prikriti nezadovoljstvo; skušati razumeti b) za ugotovitev možnosti uresničitve dejanja: skušal je gibati s prsti, hoditi, vstati 2. nav. ekspr. namenoma povzročati, da kdo stori, izjavi zlasti kaj takega, kar mu škodi: vedel sem, da me skušajo, zato sem mirno odgovoril; skušati prijatelja / zakaj skušaš mojo potrpežljivost ♦ rel. hudič ga skuša // prizadevati si ugotoviti mnenje, ravnanje koga: gestapovci so ga že večkrat skušali, pa se ni izdal / ne skušaj me preveč ne izzivaj me, ne draži 3. star. doživljati, čutiti: skušati ljubezen, žalost; zdaj vem in skušam, kakšni so ljudje; v življenju je marsikaj skušal ● star. ne skušaj boga ne izpostavljaj se nevarnosti; star. prijatelja skušaš v nesreči spoznaš; star. potipal je plot, kakor bi skušal, če ni preperel poskušal, preizkušal skúšati se tudi izkúšati se star. ugotavljati, kdo je močnejši: fantje so se radi skušali; kdo bi se skušal z njim / skušala sta se v metanju // tekmovati, kosati se: učenci se med seboj skušajo; skušali so se, kdo bo hitrejši; skušati se s kom pri košnji, v delu / letošnje vino se ne more skušati z lanskim skušáje tudi izkušáje: hitel je, skušaje dohiteti tovariše skušajóč tudi izkušajóč -a -e: premišljeval je, skušajoč se spomniti nekaterih podrobnosti skúšan tudi izkúšan -a -o: skušan človek ♪
  5.      sláva  -e ž (á) 1. splošno priznanje velike vrednosti, veljave: slava mine, ekspr. se razkadi; slava ga je naredila ošabnega; niso mu kratili zaslužene slave; biti željen slave; izkazovati komu čast in slavo slaviti ga / moja pesem naj mu bo v slavo v čast // velik ugled, veljava: njegova slava raste; bojna, pisateljska slava; ekspr. dvomljiva slava 2. v medmetni rabi izraža poveličevanje, slavljenje: slava ti, junak / ob spominu na umrle: slava mu; slava njegovemu spominu 3. v srbski pravoslavni cerkvi praznik na godovni dan zavetnika družine: praznovati slavo / krstna slava ● ekspr. kar naprej mu pojejo slavo zelo ga slavijo; publ. delati noče, slavo bi pa rad požel se proslavil; ekspr. slavo mu je prinesel že prvi film že s prvim filmom je zaslovel; ekspr. v svoji slavi ni pozabil domače hiše čeprav je bil zelo slaven; ekspr. vrnil se je ovenčan s slavo kot zmagovalec; star. pasti na polju slave na bojišču ◊ rel. molitev pri maši z začetkom: Slava ♪
  6.      sléd  -ú stil. -a m, mn. sledóvi (ẹ̑) 1. kar ostane zlasti na podlagi in kaže, da je tam kaj bilo, se premikalo: sled se je v gozdu izgubil; sledovi vodijo k potoku; brisati sledove; iskati, najti, opaziti sledove; ranjena srna je puščala krvav sled za seboj; lisičji, zajčji sledovi; sled avtomobilskih koles; v snegu so vidni sledovi čevljev, živine / iti po sledu divjačine; šel je za sledom sani // nav. mn. kar ostane kje in kaže, da se je tam kaj dogajalo: odstraniti sledove potresa; pospraviti steklenice in druge sledove zabave; udarci biča so puščali črne sledove na hrbtih jetnikov; sledovi bitke, bombardiranja; sledovi merjaščevega ritja / sledovi umazanih prstov na knjigi; moker sled solz na licih / sledovi prestanega trpljenja // kar ostane kje in omogoča, da se kaj najde, razkrije: sledovi za pobeglim kaznjencem vodijo v tujino; tat ni pustil sledov; po sledovih sklepam, da je skušal nekdo vlomiti 2. navadno s prilastkom kar ostane kot posledica kakega dejstva: njegovo delovanje pri nas je pustilo globoke sledove; pri otroku so še vidni sledovi neprimerne vzgoje v zgodnjem otroštvu; to so sledovi praznoverja 3. navadno s prilastkom majhen del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: od nekdaj velikega gradu je ostal le še sled; najti sledove rimske stavbe; slabo vidni sledovi obzidja / sledovi starih kultur 4. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: to je le sled nekdanje lepote, ljubezni; v njem je še bil sled življenja / v njej ni niti sledu maščevalnosti nič; o vročini ni niti sledu ni vroče ● ekspr. ti dogodki so zapustili trajne sledove v zavesti naših ljudi so zelo vplivali na njihovo zavest; ekspr. izginil je brez sledu neznano kam; miličniki so vlomilcem že na sledu po znakih, znamenjih sklepajo, kje so, kdo so vlomilci; ekspr. v teh pesmih ni sledov ekspresionizma te pesmi nimajo ekspresionističnih značilnosti; ekspr. v meni je ostal sled žalosti še sem nekoliko žalosten; ekspr. v časopisu ni bilo sledu o teh dogodkih ni bilo nič napisano o njih; o izginulem otroku, za izginulim otrokom ni sledu nihče ne ve, kje je ◊ jur. latentni sledovi; snemanje sledov prenašanje sledov (na drugo podlago) zaradi identifikacije; kem. element nastopa v tej snovi v sledovih v zelo majhni količini; lov. položiti krvni sled narediti sled s krvjo divjadi, domače živali, da se pes uči sledenja ♪
  7.      sléherni  -a -o zaim. (ẹ̑) knjiž. vsak: poudarjati odgovornost slehernega člana; sleherni mladinec bi to moral vedeti; spomnil se je sleherne podrobnosti / sleherni dan ga srečam; izkoristil je sleherni trenutek, da je bil z njo; sleherno jutro jo je čakal na postaji / okrepljen: na to naj bo pripravljen vsak sleherni občan; spremljala je vsako in sleherno besedo govornika prav vsako // nav. ekspr. kakršenkoli, katerikoli: izogibati se slehernemu boju; sleherno pretiravanje pri tem je škodljivo; opustil je sleherno upanje / z oslabljenim pomenom: napadli so brez slehernega povoda; življenje prikazuje brez slehernega olepševanja ● knjiž. v njem je zamrla sleherna iskrica upanja zadnja; sam.: sleherni izmed nas je že doživel kaj podobnega ♪
  8.      slép  -a -o prid. (ẹ̑ ẹ́) 1. ki ni sposoben zaznavati svetlobe, barv: slep človek; fant je od rojstva slep; slep za barve; na starost je postal skoraj slep; slep na eno oko; gluh in slep / mladiči so še slepi / slepo oko; ekspr. njene oči so slepe od joka // ekspr., navadno v povedni rabi ki ne opazi, dojame česa: bil je tako slep, da ni videl njenih napak / biti slep za lepote narave; včasih je gluha in slepa za vse okrog sebe 2. ekspr. ki ne more razsodno misliti, presojati: od jeze, strasti slep človek; kako sem bila slepa, da sem ti verjela // ki povzroči, da kdo ne ravna razsodno, premišljeno: slepa jeza; storiti kaj iz slepe ljubosumnosti; do tujcev so čutili slepo sovraštvo 3. ekspr. ki zaradi čustvenega odnosa do koga ni kritičen, samostojen: slepi občudovalci, oboževalci; slepi privrženci stranke / slepa pokorščina; slepo posnemanje popolnoma nekritično; slepo zaupanje brez premisleka 4. ekspr. nenačrten, naključen: slepa igra neznanih sil // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika: narediti kaj po slepem nagonu; tega ne moremo prepustiti slepemu naključju 5. ki ne opravlja svoje funkcije: slepi žep; slepa vrata / slepa bomba bomba, ki ne eksplodira 6. ki ima izhod samo na enem koncu: slepi tir; slepa ulica / loviti ribe v slepem rokavu reke ● slepi potnik potnik, ki nima voznega listka; publ. pogovori so zašli na slepi tir se na enak način ne morejo nadaljevati; svetlobni napis na slepem zidu zidu brez oken, odprtin; žarg. žaromet je še vedno slep ne sveti; ekspr. biti slep od ljubezni biti nekritičen do ljubljene osebe; ekspr. delal se je slepega in je ni pozdravil kot da je ni videl, opazil; kot da je ne pozna, ni poznal; ekspr. kupiti za slepo ceno poceni; ekspr. zdaj se ne bova šla slepih miši govorila, ravnala bova odkrito; ekspr. izbirati na slepo srečo naključno, nenačrtno; slepa ulica ekspr. izhoda iz te slepe ulice ni bilo iz tega zelo neprijetnega, zapletenega položaja; ekspr. prišli, zabredli smo v slepo ulico v položaj, iz katerega navidez ni izhoda; nestrok. slepo letenje instrumentalno letenje; ekspr. slepo ogledalo motno, počrnelo; slabš. ves čas je slepo orodje v njegovih rokah ravna, dela po njegovih zahtevah neglede na pravilnost, poštenost; slepo strojepisje desetprstni sistem tipkanja, pri katerem strojepisec ne gleda na tipke; ekspr. v mraku sem popolnoma slepa slabo vidim; ljubezen je slepa zaljubljen človek ne ravna premišljeno, preudarno; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči ◊ agr. slepi sir sir, ki nima lukenj; slepo oko ne popolnoma razvito oko, ki odžene le v posebnih pogojih; anat. slepa pega za svetlobo neobčutljivo mesto mrežnice; slepo črevo na enem koncu zaprt začetni del debelega črevesa; arhit. slepo okno okno, ki je narejeno le zaradi zunanje podobe stavbe in ne služi svojemu namenu; niša v fasadi, ki ponazoruje okno; etn. loviti slepe miši otroška igra, pri kateri eden od udeležencev z zavezanimi očmi lovi druge; gastr. slepa žonta maslovnik iz sladkega in kislega mleka, smetane in zakuhane moke; geogr. slepa dolina kraška dolina, ki se ob ponikvi končuje s strmimi bregovi; grad. slepi pod podlaga iz lesa, betona, na katero se položi, namesti leseni pod; slepi podboj podboj iz neobdelanega lesa, ki omogoča suho montažo vrat, oken; kem. slepi poskus poskus, narejen brez glavne sestavine, da se ugotovi popoln učinek stranskih sestavin; les. slepi furnir furnir za podlago plemenitemu furnirju; slepa grča grča, prekrita s poznejšim večletnim prirastkom lesa; slepica; med. barvno slep nesposoben za zaznavanje barv, zlasti rdeče in zelene; mont. slepi jašek jašek, ki ne sega do površja; slepa proga proga, povezana z drugimi progami samo na enem koncu; obrt. slepi ris ozek, gost, v platneni vezavi klekljan trak, ki v vijugi poteka skozi vso idrijsko čipko; strojn. slepa matica matica, ki je na eni strani zaprta; šah. slepa partija partija, ki jo igralec igra na pamet, brez šahovnice in figur; teh. slepa luknja luknja, ki ne sega skozi kaj; tisk. slepi tisk brezbarven reliefni tisk zlasti za napise in okraske na platnicah; slepo gradivo gradivo med črkami, vrsticami, ki se pri tiskanju ne odtisne; um. slepi okvir okvir, na katerega se napne platno pri slikanju; voj. slepi naboj naboj s plastično ali leseno kroglo; zool. slepo kuže pod zemljo živeči, miši podoben glodavec z zakrnelimi očmi, brez uhljev in repa, Spalax leucodon slépo prisl.: cesta se konča slepo; slepo verjeti; slepo oboževana stvar slépi -a -o sam.: slepi si pri hoji pomaga s palico; dom slepih; spremljevalec, vodnik slepih; pisava za slepe; na slepo greva kar na slepo, bova že prišla do koče ne da bi poznala pot; ne da bi vprašala zanjo; kršilce so tokrat iskali tudi na slepo; streljati, udarjati na slepo ne da bi pomeril; njegove oči strmijo v slepo nepremično predse, brez določenega namena; preg. med slepimi je enooki kralj med nesposobnimi, nepomembnimi ljudmi se lahko uveljavi tudi človek z majhnimi sposobnostmi ♪
  9.      slépič  -a tudi slepìč -íča m (ẹ̄; ȉ í) 1. črvasti podaljšek slepega črevesa: ognojen, počen slepič; operacija slepiča; vnetje slepiča / slepič se mu je razlil gnoj je iztekel iz njega 2. nar. kači podoben kuščar brez nog in z majhnimi očmi; slepec: še slepiča se boji ♪
  10.      slíšati  -im nedov. in dov. (í ȋ) 1. s sluhom zaznavati: govôri glasneje, da bomo slišali; nekaj trenutkov je bilo slišati samo dež; slišala je korake pred hišo; iz vasi je bilo slišati lajanje psa; ali ne slišiš, da zvoni; niso slišali, kdaj je odprla vrata; njenih besed ni razločno slišal; zaradi glasnega smeha niso slišali zvonca; iz sosednje sobe se je slišalo petje / slišali smo morje, kako tiho pljuska / naredil se je, kot da ni slišal; pren., ekspr. slišim peti praznino, tišino // nepreh. biti sposoben dojemati zvoke, glasove: na levo uho ne sliši; kljub starosti še dobro sliši; po poškodbi popolnoma nič ne sliši; vedno slabše sliši 2. seznaniti se s čim s poslušanjem: hotel je slišati še bratovo mnenje; ne morem razpravljati o tem, ker prvega predavanja nisem slišal; slišati je bilo pritrjevanje; vsak rad sliši dobre stvari o sebi / ekspr. to sem slišal na lastna ušesa / tega pevca še nisem slišal njegovega petja; publ. slišimo se spet jutri ob isti uri ta radijska oddaja bo spet na sporedu jutri ob isti uri / ekspr. to se lepo sliši, res pa najbrž ni // izvedeti kaj iz pripovedovanja ljudi: slišal sem praviti, kako je strog; ali ste že slišali novico; o novem učitelju so slišali samo dobre stvari; slišali smo, da so te smuči dobre; to sem že v šoli slišal / iron. lepe stvari sem slišal o tebi / ekspr. kdo je že kaj takega slišal / pog. o tem se v zadnjem času dosti sliši govori / kot slišim, vam je tudi to že znano 3. v medmetni rabi izraža a) opozorilo na to, kar se oglasi, zasliši: slišiš, kako dežuje; slišite, letalo b) omiljen ukaz, željo, spodbujanje: slišiš, kaj ti pravim; res pridi, slišiš; skoči, slišiš, ne boj se c) podkrepitev trditve: to je naše dvorišče, slišiš, naše; vse je v redu, slišita, lepo je bilo č) nejevoljo, nezadovoljstvo: ga slišiš, kako vse besede nalašč narobe razume d) prošnjo za razumevanje, upoštevanje: slišiš, kako naj se ne jezim nate; slišite, tovarišica, tako ne gre ● pog. pazi, da te kdo ne sliši ne bi bilo dobro, da bi kdo izvedel, kaj si rekel; zastar. posestvo sliši najstarejšemu sinu mu pripada, bo (je) njegovo; ekspr. o tem noče nič slišati o tej stvari se noče pogovarjati; ekspr. o zdravniku ni hotel nič slišati ni se hotel zdraviti; ekspr. še slišati ni mogel o meni zelo sem mu bil zoprn; ekspr. zelo smo jih slišali ošteli so nas; pog. mene sploh ne sliši več ne uboga; ekspr. kaj še hočeš, saj si slišal očeta saj veš, kakšno mnenje ima oče o tem; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni; ekspr. vse vidi in vse sliši vse opazi, za vse se zanima; zastar. nesi košaro v klet, saj veš, da sliši tja spada; pog. a prav slišim izraža začudenje; kar je rekel, je bilo slišati prijazno je bilo prijazno; je bilo navidezno prijazno slišèč -éča -e: umaknil se je, slišeč korake; razlike v razvoju govora gluhih in slišečih otrok slíšan -a -o: pogosto slišan očitek; nerodno mu je bilo, da je bil njegov samogovor slišan ♪
  11.      slóga  -e ž (ọ̄) stanje brez prepirov, nasprotovanj med ljudmi: med narodi bo zavladala sloga; pozvati ljudstvo k slogi; mati skrbi za slogo med otroki; bratska, družinska sloga; sloga in mir / živeti v ljubezni in slogi ∙ v slogi je moč dobri medsebojni odnosi med ljudmi povečajo njihovo učinkovitost ♪
  12.      slonéti  -ím nedov. (ẹ́ í) navadno s prislovnim določilom 1. biti v poševnem, nagnjenem položaju, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: sloneti na ograji, podboju; slonela je na okenski polici in gledala na ulico; sloneti ob drevesu, zidu; negibno sloneti / lestev sloni ob deblu; v kotu sloni puška / njegova roka je slonela na dekletovi rami / bolnik sloni na divanu, v naslanjaču sedi naslonjen; speči otrok sloni na materini roki 2. biti v takem položaju, da se z dotikajočim se delom teža prenaša na kaj: ostrešje sloni na nosilcih; balkon sloni na stebrih 3. nav. ekspr. biti v prostorsko neposrednem stiku s čim: hiša je z zadnjo stranjo slonela na pobočju / vas sloni v rebri 4. ekspr. biti, nahajati se: že spet sloni pri sosedi; kar naprej sloni v gostilni 5. navadno v zvezi z na imeti kaj za osnovo, izhodišče: državna ureditev sloni na demokraciji; predavanje sloni na novih podatkih; vse delo sloni na laboratorijskih raziskavah / publ. zaupanje delavcev vanj sloni na njegovem delu; ekspr. njun zakon sloni na laži odnosi v njunem zakonu niso pristni, iskreni ● ekspr. kaj pa sloniš, delaj lenariš; publ. vsa odgovornost sloni na nas mi smo za vse odgovorni; ekspr. vsa skrb sloni na materinih ramah za vse mora skrbeti mati; ekspr. dolgo je slonel nad knjigo jo bral, študiral sloné star.: ob oknu slone, je poslušala petje slonèč -éča -e: sloneč ob vežnih vratih, je gledal sprevod; objaviti na statistiki sloneče podatke; biti v slonečem položaju ♪
  13.      slovénskoštájerski  -a -o prid. (ẹ̄-ȃ) nanašajoč se na slovenski del Štajerske v stari Avstriji; spodnještajerski: narodnostni boji v slovenskoštajerskih mestih ♪
  14.      slóvnica  -e ž (ọ̑) sistem jezikovnih sredstev in njihovih medsebojnih odnosov: učiti se, znati slovnico; slovnica nemškega, slovenskega jezika; pouk slovnice // veda o tem: ukvarjati se s slovnico / primerjalna slovnica slovanskih jezikov / slovnica za šesti razred učbenik slovnice ◊ lingv. normativna slovnica ki določa, katera jezikovna sredstva, možnosti se smejo, morajo uporabljati v določenem knjižnem jeziku; opisna slovnica ki prikazuje jezikovne pojave na eni stopnji razvoja; zgodovinska slovnica ki prikazuje jezikovne pojave z razvojnega vidika ♪
  15.      slučáj  -a m (ȃ) kar povezuje, povzroča sovpad nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejanj, dejstev: samo slučaj ga je pripeljal na pravo sled / verjetno je tudi tukaj pomagal slučaj; ekspr. igra slučaja / v povedno-prislovni rabi: to je bil samo slučaj; ni slučaj, da so o tem toliko pisali; ekspr. to je čuden, gol, zanimiv slučaj ∙ ekspr. slučaj je hotel, da sediva skupaj nepričakovano, nehote sediva skupaj; zastar. kakor je bil to slučaj takrat kakor je bilo takrat; zastar. tudi jaz sem doživel podoben slučaj nekaj podobnega; publ. tega v nobenem slučaju ne bomo upoštevali nikakor; publ. bilo je veliko smrtnih slučajev primerov; publ. v tem slučaju ima prednost nasprotni igralec v takih okoliščinah; publ. za vsak slučaj grem še enkrat pogledat zaradi popolne gotovosti, pomirjenosti; publ. v slučaju slabega vremena prireditve ne bo če bo slabo vreme; ob slabem vremenu ♪
  16.      slučájen  -jna -o prid. (ȃ) ki je posledica povezave, sovpada nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejanj, dejstev: ta pojav ni slučajen; biti vesel slučajnega srečanja / slučajni mimoidoči; slučajna najdba ♦ filoz. slučajni pojav pojav, ki bi bil lahko pri istih pogojih tudi drugačen; slučajna lastnost lastnost, brez katere kaj lahko je, obstaja; gozd. slučajni gozdni donos donos od nepredvidenih posekov zaradi vetra, snega; mat. slučajni dogodek dogodek, za katerega se ne da vnaprej napovedati, ali se bo zgodil ali ne slučájno prisl.: slučajno sem prebral, da zvečer predstava odpade; slučajno se spomniti česa; čisto slučajno sem izvedel za to službo ∙ žarg. tja ne grem več, niti slučajno ne nikakor ne; sam.: v tem ni nič slučajnega ♪
  17.      služíti  in slúžiti -im nedov. (ȋ ú) 1. biti v službi, opravljati službo: takrat je še služil, zdaj pa je v pokoju; njegov oče služi pri železnici; kot učitelj je deset let služil v tej vasi / služila je na sodišču za tajnico bila je tajnica // voj., navadno v zvezi služiti kadrovski, vojaški rok opravljati določen čas trajajočo obvezno dejavnost v vojski: njen sin služi kadrovski rok; vojaški rok je služil pri mornarici / služiti vojsko; služil je v isti četi kot jaz 2. z dajalnikom delati za koga, ki ima oblast: kmetje so stoletja služili graščakom / zvesto služi svojim nadrejenim // nav. ekspr. vneto, prizadevno delati, delovati za kaj: služiti domovini, revoluciji / služiti lepoti, resnici 3. nekdaj biti stalno najet za opravljanje določenih del: služil je na veliki kmetiji; odšla je služit v mesto; služiti za deklo, hlapca, pestunjo; služi pri dobrem gospodarju 4. navadno s prislovnim določilom dobivati kaj, navadno denar, za opravljeno delo: ti ljudje dobro služijo / koliko služiš na mesec zaslužiš / služiti denar // ekspr., v zvezi služiti kruh pridobivati (osnovna) materialna sredstva, materialne dobrine: kdaj boš začel sam služiti kruh; služiti si kruh s poučevanjem, kot rudar 5. biti koristen, dober pripomoček: uničili so vse, kar bi služilo sovražniku; palica mu je na poti dobro služila / gradivo bo služilo vsem, ki bodo raziskovali to obdobje koristilo, pomagalo // biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bodo naprave služile tudi kasneje / noge mu ne služijo več ne more več hoditi; tudi leva roka mu dobro služi lahko dela z njo 6. z oslabljenim pomenom izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta prostor je dolgo služil za skladišče; soba je služila tudi kot delavnica / čipke služijo samo za okras so; ta steza služi samo pastirjem uporabljajo jo samo pastirji; za posteljo jim služi živalska koža imajo živalsko kožo / publ. stavba služi svojemu namenu se uporablja za to, za kar je zgrajena // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: ključ služi za odpiranje konzerv / take prireditve služijo medsebojnemu spoznavanju omogočajo medsebojno spoznavanje; taka umetnost služi uspavanju družbene zavesti uspava družbeno zavest; slovnica bo služila za dvojezični pouk se bo uporabljala ● ekspr. od razburjenja ji jezik ni več služil ni mogla več govoriti; bibl. nihče ne more služiti dvema gospodoma se ravnati po dveh izključujočih se moralnih načelih hkrati; star. služiti kralju, cesarja biti pri vojakih; ekspr. služi mamonu kopičenje bogastva, denarja mu je najvažnejše v življenju; star. služiti poželenju predajati se mu; zastar. služiti goste streči jim služíti se in slúžiti se zastar. uporabljati: služiti se dobrih zdravil / služiti se s tujim jezikom služèč -éča -e: nekateri ljudje pozabljajo na svoje osebne koristi, služeč skupnim; v ta namen služeče grablje imajo zobe na obeh straneh ♦ jur. služeče zemljišče zemljišče, na katerem obstaja služnostna pravica v korist drugega zemljišča ♪
  18.      smérnik  -a m (ẹ̑) 1. plastičen količek s svetlobnimi odbojniki za označevanje cestnega roba: postaviti smernik / avtomobil je zaneslo v obcestni smernik 2. redko tablica ob cesti, na križišču z označbo krajev, smeri, razdalj; kažipot: postaviti smernik 3. avt. smerokaz, smerni kazalec: vključiti smernik ● knjiž., ekspr. dolgo je bil njihov smernik svetovalec, vodnik ◊ grad. opečni zidak, podolžno položen v zid ♪
  19.      sméšek  -ška m (ẹ̑) ekspr. nasmešek, nasmeh: poreden, prizanesljiv smešek / pospremila ga je s porogljivim smeškom / okrog ust mu je igral smešek // smeh: prikriti bojazen z brezskrbnim smeškom ♪
  20.      sméšen  -šna -o prid., sméšnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki vzbuja smeh: na glavi ima smešen klobuk; smešen klovn; pred seboj je zagledal zelo smešen prizor; na pogled je smešen; njegovo vedenje je smešno / znašel se je v smešnem položaju 2. ekspr. neprimeren, neustrezen: postavili so neko smešno vprašanje / ima precej smešne navade / njihov strah se mi zdi smešen neupravičen / kupiti za smešno ceno poceni sméšno 1. prislov od smešen: smešno govoriti; smešno se oblačiti / v povedni rabi to je preveč smešno 2. ekspr. poudarja pomen pridevnika, na katerega se veže: smešno nizka cena; predstavo si je ogledalo smešno malo obiskovalcev sméšni -a -o sam.: rad je povedal kako smešno; izmislil si je nekaj smešnega ♪
  21.      smodník  -a m (í) eksplozivna snov v obliki prahu ali zrn, ki ima pri izgorevanju veliko potisno moč: napolniti naboje s smodnikom; izdelava smodnika ∙ slabš. ta prav gotovo ne bo iznašel smodnika ni posebno pameten, bister; ekspr. smodnika do zdaj še nismo povohali se še nismo bojevali; sod smodnika ekspr. biti sod smodnika vir nevarnosti; ekspr. vreči iskro v sod smodnika v zelo napeti situaciji povzročiti spor, konflikt; ekspr. sedeti na sodu smodnika biti v zelo nevarnem položaju ♦ kem. brezdimni smodnik ki ob eksploziji, vžigu ne daje dima; črni smodnik ♪
  22.      smodníški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na smodnik: smodniški dim / smodniški naboji / smodniško skladišče ♪
  23.      smŕt  -i ž (ȓ) 1. prenehanje življenja, življenjskih procesov: izguba krvi je povzročila smrt; nesreča se je končala s smrtjo; lahka, naravna, navidezna, težka smrt; ugotoviti vzrok smrti / do smrti pretepsti // stanje, ko prenehajo življenjski procesi: smrt je nastopila zaradi bolezni, starosti, zastrupitve; zdravnik je ugotovil smrt; znaki smrti // konec življenja: bil ji je zvest do smrti; ekspr. človek se do smrti uči vse življenje; vznes. hvaležen ti bom do smrti 2. dejstvo, da kdo umre: očetova smrt ga je zelo prizadela; bati se smrti; bili so krivi njegove smrti; rešiti koga smrti; ekspr. za las uiti smrti; obletnica prijateljeve smrti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma / pasti junaške smrti; publ. umreti nasilne smrti umreti zaradi (posledic) nasilnega dejanja, uboja 3. okostnjak s koso, ki pooseblja to dejstvo: ob postelji je stala smrt; če bi srečal samo smrt, me ne bi bilo tako strah; pesn. bela smrt; bled, suh kot smrt 4. podoba mrtvaške glave s prekrižanima kostema kot opozorilo na smrtno nevarnost: narisati na nalepko smrt; označiti strup s smrtjo 5. ekspr., v povedni rabi kar je za koga a) škodljivo, uničevalno: alkohol je zanj smrt / sonce je smrt za njene bolne oči b) neprijetno, mučno: zgodnje vstajanje je zanje smrt; življenje v mestu je smrt za kmečkega človeka / mlečne jedi so zame smrt nimam jih rad, zelo nerad jih jem / v prislovni rabi smrt je poslušati tako govorjenje 6. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na smrt zelo, močno: na smrt se bojim; na smrt se dolgočasi; na smrt se prestrašiti; na smrt utrujen, zaljubljen / potovanje nas je utrudilo do smrti ● ekspr. smrt mu je že za petami kmalu bo umrl; ekspr. vse nas čaka smrt vsi bomo umrli; vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; evfem. zdaj ga je smrt odrešila po hudem trpljenju je umrl; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. smrt ga je pobrala umrl je; ekspr. smrt ga je že večkrat potipala že večkrat je bil zelo bolan, v smrtni nevarnosti; ekspr. pri pisanju spominov ga je prehitela smrt umrl je, preden jih je napisal, dokončal; ekspr. zavedali so se, da preži nanje smrt da so v smrtni nevarnosti; ekspr. gledati smrti v obraz biti v smrtni nevarnosti; ekspr. ta živalska vrsta je obsojena na smrt bo izumrla; ekspr. njega bi bilo treba poslati po smrt je zelo počasen; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; vznes. med delom, sredi velikih načrtov je omahnil v smrt je umrl; ekspr. pognati, poslati koga v smrt povzročiti njegovo smrt, usmrtiti ga; boriti se s smrtjo biti v agoniji, umirati; ekspr. igrati se s smrtjo lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti, smrti; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. črna smrt kuga; slabš. tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen; publ. divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo s smrtjo v vodi; nar. pasja smrt strupena rastlina z deljenimi listi in somernimi cveti v socvetju; preobjeda; knjiž. priti v objem smrti umreti; pog. bil je na smrt bolan tako, da so pričakovali, da bo umrl; Smrt fašizmu — svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov; preg. dolga bolezen, gotova smrt; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi ◊ agr. na smrt obrezana trta trta, ki se ji pri obrezovanju pustijo samo šparoni; med. (biološka) smrt stanje, ko preneha spontano dihanje, delovanje možganov, srca in oživljenje ni več mogoče; blaga smrt pospešitev smrti iz usmiljenja; evtanazija; klinična smrt stanje, ko preneha dihanje, oživljenje pa je še mogoče; rel. mučeniška smrt vdano sprejeta nasilna smrt zaradi vere ali verskih, nravnih načel; šport. spirala smrti lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko; smrtni zavoj ♪
  24.      smŕten  -tna -o prid. (ȓ) 1. nanašajoč se na smrt: iz bolnikovih ust je prihajalo smrtno hropenje / smrtni pot pot pri smrtnem boju ali zelo velikem strahu; smrtna bridkost tesnoba, trpljenje ob umiranju / smrtni boj umiranje, agonija / kačji pik je lahko smrten; smrtna doza strupa; smrtna rana; opekline so bile smrtne / povečalo se je število nesreč s smrtnim izidom; ob novih zdravilih so smrtni primeri zelo redki; vojna je zahtevala veliko smrtnih žrtev / zgodila se je smrtna nesreča; rešiti človeka iz smrtne nevarnosti; pren., ekspr. zadati kolonializmu smrtni udarec // knjiž. umrljiv: vsi smo smrtni 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: povsod je bila smrtna tišina; smrtna utrujenost; oči so se mu zabliskale v smrtnem sovraštvu ● žarg., avt. smrtni sedež sedež poleg šoferja v osebnem avtomobilu; ležati na smrtni postelji umirati; ekspr. prišla je njegova smrtna ura umrl je; ekspr. spati smrtno spanje biti mrtev ◊ biol. smrtni gen gen, ki povzroči smrt organizma, še preden je ta zrel za razmnoževanje; letalni gen; jur. smrtna kazen kazen, pri kateri se obsojenec kaznuje s smrtjo; smrtna obsodba; rel. smrtni greh kršitev božje postave v veliki stvari z jasnim spoznanjem in popolnim privoljenjem; šport. smrtni skok premet prosto, zlasti z višine; smrtni zavoj lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko smŕtno prisl.: pri delu se je smrtno ponesrečil; smrtno se prestrašiti; smrtno užaliti koga; biti smrtno bled; rana je bila smrtno nevarna; smrtno resen obraz ♪
  25.      snubíti  in snúbiti -im nedov. (ȋ ú) 1. prizadevati si pridobiti žensko, da pristane na predlagano poroko: snubiti bogato dekle; snubilo jo je veliko fantov / snubil jo je za ženo / dov. snubil je dekle pri očetu zasnubil ∙ ekspr. snubil jo je z očmi z zapeljivim gledanjem si je skušal pridobiti njeno ljubezensko naklonjenost ♦ etn. v nedeljo bodo prišli snubit bo prišel moški, da ženski slovesno predlaga poroko s seboj, in njegovi spremljevalci 2. ekspr. (s prigovarjanjem) pridobivati: snubiti turiste, volivce; podjetja so snubila strokovnjake za delo v tujini; snubili so ga za svoj klub snúbljen -a -o: večkrat snubljeno dekle ♪

   1.982 2.007 2.032 2.057 2.082 2.107 2.132 2.157 2.182 2.207  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA