Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Bo (6.451-6.475)


  1.      klíc  -a m (ȋ) 1. glasno izgovorjeno, izrečeno, navadno kako ime: zaslišal je očetov klic / njegov klic se je razlegal daleč naokoli klicanje / glasni klici / vola sta razumela oračeve klice; pren., ekspr. sledil je notranjemu klicu // redko oglašanje, petje: petelinji klic; klici škrjancev // nav. mn. glasno govorjenje, vpitje: klici so kmalu utihnili / slišali so se jezni, veseli klici / ekspr. klici odobravanja 2. glasno izražena želja, zahteva po a) prisotnosti: klic domov / klic v sili / klic mački / na njegov klic so vsi prihiteli b) kaki dejavnosti: klici na pomoč; zaslišal je klic k večerji / ekspr. klic k orožju, pripravljenosti / klic vprežni živini / ekspr. klic sirene, trobente // ekspr., v zvezi s po velika potreba, želja: klic po aktualnosti in sodobnosti v umetnosti / vse tri pesnitve so glasen klic po svobodi 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: hotel je zadušiti klic ljubezni; oglaša se klic vesti / klic pomladi ◊ lov. lov na klic lov, pri katerem se s posnemanjem živalskega glasu kliče divjad; ptt telefonski klic ♪
  2.      klíca  -e ž (í) 1. nav. mn. mikroorganizem, ki povzroča kako bolezen: prenašati, razširjati, uničevati klice; zatreti razvoj klic / bolezenske klice; klice jetike 2. ekspr., navadno z rodilnikom prvi pojav tega, kar se začenja razvijati ali ima možnosti za razvoj: klica propada; njegova zamisel nosi v sebi klice neslutenega razvoja znanosti / z oslabljenim pomenom klica novega življenja 3. mlada, iz kalčka razvijajoča se rastlinica; kal: iz zemlje so pognale zelene klice / razvoj klic v semenu kalčkov / krompirjeve klice cime ◊ med. kužna klica bolezenski mikrob, mikroorganizem ♪
  3.      klicár  -ja m (á) 1. knjiž., s prilastkom kdor javno izraža, razširja kako idejo, nazor; glasnik: bil je klicar miru; klicar prebujajočega se slovenstva ∙ knjiž., ekspr. čebela, klicar pomladi znanilec, napovedovalec 2. nekdaj kdor javno prebira, razglaša, navadno mestne, občinske uredbe: klicar z bobnom; klicarji in trobentači ♪
  4.      klícati  klíčem nedov., klícala in klicála (í ȋ) 1. glasno izgovarjati, govoriti, navadno kako ime: klical ga je, pa se ni hotel obrniti; vztrajno kliče mater; že dolgo te kličem; v strahu jo je začel klicati / polglasno, z močnim glasom klicati / iti mora, mati ga kliče; zaman jo je klical, ni hotela priti / klicati kokoši, psa z določenim glasom, znakom izražati zahtevo po prisotnosti // oglašati se z značilnim glasom: koklja kliče piščance; ptice se kličejo // glasno govoriti, vpiti: neprestano je nekaj klical; vsi so (jima) klicali: dobrodošla; počakaj, je klicala za njim / že od daleč ji je klical (v) pozdrav jo je pozdravljal / klicati (cene) na dražbi izklicevati 2. s prislovnim določilom izražati željo, zahtevo po a) prisotnosti na kakem mestu: mati kliče otroke domov, v hišo / direktor ga kliče (v pisarno) / starše so klicali v šolo; že večkrat so ga klicali na sodišče / začeli so klicati k vojakom / v namenilniku: hodi jo klicat za v šolo; takoj jo grem klicat poklicat; pren., ekspr. delo, važen opravek ga kliče b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: klical jih je k delu; klical ga je na pomoč / elipt. klicati jest koga da naj gre jest / beli sam, nikoli ne kliče soboslikarjev ne najame za beljenje / klical ga je na odgovor, zagovor / sodišče ga kliče za pričo / vznes. klicati ljudstvo k slogi, uporu pozivati, spodbujati / ekspr. trobentač kliče k počitku s trobento naznanja počitek; pren., ekspr. sirena kliče na delo; zvon kliče k molitvi c) vznes. določenem stanju, lastnosti: klicati blagoslov na polje; klicati prekletstvo na(d) sovražnika / klicati kazen na koga // ekspr., navadno v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: številna vprašanja kličejo po vsebinski in oblikovni obdelavi / izsušena zemlja kliče po dežju / kliče po starih časih 3. buditi, zbujati: zjutraj ga kliče mama / otroka sta še spala in ju ni hotel klicati 4. uporabljati določeno ime: vsi jo kličejo Mojca, čeprav ji je ime Marija / klical ga bo za očeta // dov. dati, določiti ime; imenovati: kako ga boš klical / klical ga je po očetu / nar. zahodno kako se kličeš kako ti je ime 5. prizadevati si vzpostaviti zvezo s kom po telefonu: klical sem ga, a se ni oglasil / klicati (telefonsko) centralo / pog.: domov je klical, da ne pride h kosilu telefoniral; telefon kliče zvoni ● vznes. Bog ga kliče umrl bo; knjiž. domovina ga kliče mora v vojno, k vojakom; ekspr. nikar ne kliči vraga v hišo ne govori tako nepremišljeno, predrzno, da se to v resnici ne zgodi; redko petelin že kliče dan naznanja s petjem; klicati duhove pri spiritistih prizadevati si dobiti stik z umrlimi; moža sta klicala ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjala, koliko je ura; ekspr. ta krivica kliče do neba je zelo velika, huda; klicati na oder z aplavzom izražati željo, da pridejo avtor, igralci na oder; žarg., šol. učence je najprej klical z navajanjem imen preverjal njihovo prisotnost; nar. fantje so šli klicat (pod okno) vasovat, k dekletom ◊ igr. klicati pri igri s kartami z imenovanjem barve, figure izbrati si soigralca v igri; ptt klicati številko izbrati številko, potrebno za vzpostavitev zveze z določenim telefonskim uporabnikom klicáje: klicaje na pomoč se je zgrudila kličóč -a -e: kličoč po maščevanju klícan -a -o: klican na zagovor, pred sodnika za prekrške ∙ žarg., šol. bil je klican k tabli vprašan pred tablo ♪
  5.      klicenósec  -sca m (ọ̑) med. kdor ima bolezenske klice in jih prenaša na druge: klicenosec griže, paratifusa ♪
  6.      klíčen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na klica 3: klična gniloba / klični poganjek ◊ biol. klična pola zarodna plast; bot. klični list prvi list, ki se razvije na kalčku ♪
  7.      klíkarstvo  -a s (ȋ) slabš. pojavljanje, obstajanje klik: inteligenci so očitali klikarstvo / boriti se proti klikarstvu in strankarstvu / literarno klikarstvo ♪
  8.      klíma  -e ž (ȋ) 1. navadno s prilastkom povprečne vremenske razmere, značilne za določen kraj ali področje, podnebje: nezdrava klima; kraj ima ugodno klimo / priporočajo mu spremembo klime / alpska, gorska, morska, tropska klima; suha, vlažna, zmerna klima / umetna klima ♦ geogr. kontinentalna klima z ostro zimo in vročim poletjem; sredozemska klima subtropska klima z milo, deževno zimo in suhim, vročim poletjem; subtropska klima // publ. duhovno ozračje, vzdušje: družbena klima; ti dogodki so povzročili težko politično klimo; ustvarjanje neznosne klime v delovnem kolektivu 2. žarg., teh. klimatska naprava: klima ni delovala ♪
  9.      klímaks  -a m (ȋ) lit. besedna figura, ki stopnjuje učinek povedanega z navajanjem pomensko vedno močnejših besed, izrazov, stopnjevanje: klimaks v stavku: ne boj, mesarsko klanje ◊ gozd. končna razvojna stopnja vegetacije; med. klimakterij ♪
  10.      klimaktêričen  -čna -o prid. (é) nanašajoč se na klimakterij: klimakterični znaki; klimakterične težave / klimakterična bolníca ♪
  11.      klìn  tudi klín klína m (ȉ í; ȋ ȋ) 1. paličast, na eni strani priostren kos lesa, železa, ki se v kaj zabije: klin izpuliti; zabiti klin v zemljo; luknja za klin; suh je kakor drenov klin zelo // temu podoben predmet, ki se rabi za sajenje na gredicah: s klinom delati luknje za sadike / sadilni klin 2. kovinska ali lesena priprava za zagozdenje: zabiti klin v špranjo / zagozditi klin; pren., ekspr. zabiti klin v telo svetovnega imperializma 3. prečna palica na lestvi: vzpenjal se je od klina do klina; lestev z desetimi klini; pren., ekspr. stal je na najnižjem klinu družbene lestvice 4. navadno lesen, v steno zabit predmet za obešanje: sneti klobuk s klina; obesiti suknjo na klin; puška visi na klinu 5. podolgovat kovinski predmet z ušesom, ki se zabije v skalo za pomoč pri plezanju: klini so bili zrahljani in vrvi potrgane; iti, plezati po klinih / plezalni klini ● ekspr. novico s klina sneti izmisliti si jo; ekspr. obesiti študij na klin opustiti študiranje; divje gosi letijo v klinu so med letenjem razporejene v obliki ostrokotnega trikotnika z ostrim robom na čelu; ekspr. klin se s klinom izbija najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom ◊ alp. ledni klin za zabijanje v led pri plezanju; podolžni klin z rezjo v isti smeri z ušesom; žel. klin priprava za pritrjevanje tovora na vagon ♪
  12.      klínč  -a m (ȋ) šport. prijem nasprotnika pri boksu za preprečitev udarcev: prešel je v klinč ♪
  13.      klínček  -čka m (ȋ) 1. manjšalnica od klin: obesiti predpasnik na klinček; lesen klinček // temu podobna stvar: pisali so s klinčki / nar. prsti so gibčno premetavali klinčke kleklje / zastar. smotko je prižgal s klinčkom vžigalico 2. redko lesen žebljiček: zabijati klinčke v podplate 3. nar. majhna priprava za pripenjanje, obešanje perila; ščipalka: vrečka za klinčke 4. redko okrasna rastlina z nasprotno stoječimi listi in dišečimi belimi, rdečimi, rumenimi, pisanimi cveti; nagelj: na oknih so cveteli klinčki; odtrgati klinček; šopek rdečih klinčkov ♦ bot. Sternbergov klinček rastlina z nizkim steblom in dišečimi, navadno rožnato rdečimi cveti, Dianthus sternbergii 5. nav. mn. posušeni cvetni popki klinčevca, ki se uporabljajo kot dišava; nageljnova žbica: dodamo še cimeta in nekaj klinčkov ♪
  14.      klínčevec  -vca m (ȋ) bot., navadno v zvezi dišavni klinčevec tropsko drevo, katerega posušeni cvetni popki se uporabljajo kot dišava, Caryophyllus aromaticus ♪
  15.      klínčnica  -e ž (ȋ) nav. mn., bot. rastlina z navadno nasprotno stoječimi listi in dvojnim cvetnim odevalom, Caryophyllaceae: praprotnice in klinčnice ♪
  16.      klínec  -nca m (ȋ) 1. nav. ekspr. klin: zabiti klinec v steno; lesen, železen klinec / čevljarski klinec lesen žebljiček // nar. zobotrebec: doma delajo klince 2. vulg. ničvreden, slab moški: ta klinec je vsega zmožen / kot psovka ti prekleti klinec 3. v prislovni rabi izraža a) jezo, omalovaževanje: klinec, pa taka družba / klinec gleda vse skupaj b) močno zanikanje: klinec boš dobil, ne pa denar ♪
  17.      klíničen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na kliniko: klinični pregled; klinične preiskave / klinični oddelek za nalezljive bolezni; klinična bolnica bolnica, ki združuje več klinik/ ekspr. značaje je opisoval s klinično natančnostjo z veliko ♦ med. klinična diagnoza; klinična smrt stanje, ko preneha dihanje, oživljenje pa je še mogoče; psiht. klinična psihologija psihologija, ki proučuje duševno problematične ali ogrožene ljudi klínično prisl.: pacient je bil klinično že mrtev ♪
  18.      klínika  -e ž (í) bolnica za določeno medicinsko panogo, namenjena tudi znanstvenemu raziskovanju ter pouku: zidajo novo kliniko / zaposlen je na kliniki / dermatološka, infekcijska, interna, očesna, otroška, stomatološka klinika; klinika za čeljustno kirurgijo ♪
  19.      klíper  -ja m (ȋ) navt., nekdaj zelo hitra trgovska jadrnica z več jambori: ob bregu je bil zasidran kliper ♪
  20.      klišírati  -am nedov. in dov. (ȋ) tisk. izdelovati klišeje: kliširal je slabo klišíran -a -o 1. deležnik od kliširati: kliširane plošče 2. ekspr. ki ima ustaljeno ali pogosto ponavljajočo se obliko: piše kliširane rime ♪
  21.      kljúb  predl. (ȗ) z dajalnikom za izražanje dejstva, ki bi moglo ali moralo kaj preprečiti, pa ne prepreči: iti na sprehod kljub dežju; zborovati kljub prepovedi; uspeti kljub vsem težavam // v prislovni rabi, navadno v zvezi kljub temu izraža nasprotje s prej povedanim: reven je. Kljub temu je radodaren; ranjen je bil, pa je kljub temu prišel do tovarišev / kljub vsemu ga ima še rada kljúb tému da vez., v dopustnih odvisnih stavkih čeprav: večerja nama ni teknila, kljub temu da je bila okusna / piše se tudi z vejico hoče naprej kljub temu, da ne zna poti ♪
  22.      kljubést  -i ž (ẹ̑) zastar. kljubovalnost: prevzela jo je kljubest in jeza / iz kljubesti ni spregovoril ♪
  23.      kljubésten  -tna -o prid. (ẹ̑) zastar. kljubovalen: kljubestno obnašanje ♪
  24.      kljúbica  -e ž (ȗ) knjiž., redko kljubovalnost: to je naredil iz kljubice ♪
  25.      kljúč  -a m (ú) 1. kovinska priprava za zaklepanje in odklepanje ključavnice: vzeti ključ iz žepa; vtakniti ključ v ključavnico; odkleniti, zakleniti s ključem; ponarejen ključ; ključ od stanovanja, hišnih vrat; šop ključev / ključ slabo odpira, ne prime / patentni ključ // takšna priprava za navijanje česa: avtomobilček ima tudi ključ / ura s ključem 2. priprava za odpiranje konzerv: s ključem odpreti škatlo sardin / ključ za odpiranje konzerv 3. priprava za odvijanje in privijanje matic in nekaterih vijakov: uporabljati ključ / te vijake je treba priviti s ključem / francoski ključ francoz / ključi za matice 4. navadno s prilastkom z dogovorom določen način, sistem, po katerem se kaj rešuje: seznaniti se s ključem za delitev dohodka / ceniki so narejeni po enotnem, zadnjem ključu / dešifrirni ključ // ekspr. kar omogoča, da se kaj doseže, razjasni, reši: najti ključ do sreče, uspeha / prav v tem je ključ za razumevanje, rešitev problema 5. nav. mn., nar. serpentina, vijuga: na ključih se je voz nagibal / jarek preseka pot v velikem ključu ovinku ● ekspr. jutri dobijo ključe se lahko vselijo (v stanovanje, hišo); ekspr. izročiti ključe od blagajne prepustiti blagajno in blagajniške posle; ekspr. dvakrat je obrnil ključ zaklenil; ekspr. tatove so dali pod ključ zaprli so jih v ječo; ekspr. vse ima pod ključem zaklenjeno ◊ agr. ključ odrezan del rozge ameriške trte za cepljenje z žlahtno trto; biol., min. določevalni ključ; geogr. dom v ključu dom, pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v dveh pravih kotih; muz. ključ znak, ki določa višino not na črtovju; altovski ključ; basovski ključ znak na začetku črtovja, ki določa za izhodiščni ton mali f; G ključ znak na začetku črtovja, ki določa za izhodiščni ton enočrtni g; violinski ključ G ključ na drugi črti črtovja; ptt šifrirni ključ ali ključ šifre znamenja iz črk, številk za sestavo ali razreševanje šifriranega besedila; teh. cevni ključ; brada ključa del ključa, ki prijemlje v ključavnico ♪

   6.326 6.351 6.376 6.401 6.426 6.451 6.476 6.501 6.526 6.551  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA