Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Bo (5.576-5.600)


  1.      izlóžben  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na izložbo: izložbeni predmeti; izložbeno blago / izložbeni aranžer; izložbeno okno ♪
  2.      izložíti  -ím dov., izlóžil (ȋ í) 1. dati, spraviti kaj iz česa: izložiti blago, tovor; izložiti obleke iz kovčka / redko pred hišo so jih izložili iz avtomobila odložili 2. redko dati, postaviti na ogled v izložbo: izložili so nove modele čevljev / zastar. izložiti slike razstaviti izložèn -êna -o 1. deležnik od izložiti: ogledoval si je iz žepov izložene stvari 2. knjiž., redko izpostavljen: obala je izložena valovom; prim. zložiti ♪
  3.      izlúžiti  -im, in izlužíti in izlúžiti -im tudi zlúžiti -im, in zlužíti in zlúžiti -im dov. (ū ȗ; ȋ ú) 1. kem. izločiti snov iz trdnih ali tekočih zmesi s topilom tako, da se pri tem kemično ne spremeni: izlužiti sladkor iz sladkorne pese, tanin iz lesa; izlužiti s kislino; v vodi se zelenjava izluži 2. redko izdolbsti, izprati: voda je izlužila skalo ◊ agr. izlužiti vinsko posodo oprati jo z lugom, sodo, vročo vodo; les. izlužiti les z namakanjem lesa v vodi mu izboljšati nekatere fizikalne lastnosti izlúžen tudi zlúžen -a -o: izlužena snov; izluženo seme, zelišče ♪
  4.      izmakníti  in izmákniti -em tudi zmakníti in zmákniti -em dov. (ȋ á) 1. s potegom, sunkom odstraniti: izmakniti podstavek, zagozdo / izmakniti klado izpod kolesa spodmakniti // z dajalnikom s potegom spraviti iz prijema: izmaknil mu je nož iz roke; izmaknila mu je roko, ki jo je držal 2. s spremembo položaja, mesta doseči, da ne pride do prijema, dotika: prestrašil se je in izmaknil glavo; izmaknila je roko, da je ne bi prijel 3. naskrivaj vzeti: brat mu je izmaknil igračo, ko se je obrnil; otrok izmakne škarje z mize in se začne igrati; pren., ekspr. hoče vam izmakniti vaše mesto // evfem. ukrasti: izmakniti avtomobil, denar; uro je izmaknil iz izložbenega okna 4. ekspr., navadno v zvezi z jo naskrivaj, neopazno oditi: v ugodnem trenutku jo je izmaknil iz taborišča; pazi, da jo fanta ne bi kam izmaknila 5. zastar. izpahniti (si): izmaknil mu je roko v rami; pri padcu si je izmaknil nogo ● pog. ne izmakne oči z njega neprestano, nepremično ga gleda; pog. bilo mu je nerodno, da je izmaknil pogled pogledal vstran izmakníti se in izmákniti se tudi zmakníti se in zmákniti se 1. s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izmakniti se udarcu; če se ne bi izmaknil, bi ga zadela krogla // napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izmakniti se izgonu, nevarnosti; izmakniti se nadzorstvu // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik: izmakniti se odgovoru, priznanju 2. nav. ekspr. napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom: vstal je zgodaj, da bi se izmaknil gospodinji; zavil je po drugi ulici in se izmaknil policiji / izmakniti se zasedi 3. ekspr., z dajalnikom ne imeti več: vse bogastvo se mu je izmaknilo; stranki se je izmaknila vsa politična moč ● ekspr. zdaj se mi ne izmakneš več ujel te bom in kaznoval; brezoseb., star. kar samo se mu je izmaknilo z jezika nehote je rekel, povedal izmáknjen tudi zmáknjen -a -o: izmaknjena deska; vrniti izmaknjene stvari; izmaknjena kolesa ♪
  5.      izmalíčiti  -im in zmalíčiti -im dov. (í ȋ) spremeniti naravno, pravilno obliko česa: bolezen mu je izmaličila obraz; kdo ga je tako izmaličil; ekspr. povodnji so izmaličile ceste in mostove // spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: izmaličiti pomen besede; v poročilih so resnico zelo izmaličili / njegovo gorečnost je čas izmaličil v zagrizenost; izmaličile so se mu sanje o sreči / bogastvo ga je izmaličilo moralno pokvarilo izmalíčen in zmalíčen -a -o: izmaličen obraz; izmaličena duševnost; izmaličeno poročilo ♪
  6.      izmázati  -mážem tudi zmázati zmážem dov., izmázala in izmazála tudi zmázala in zmazála (á ȃ) pog., ekspr. spraviti koga iz neprijetnega, zapletenega položaja: na sodišču ga je izmazal; on se bo že izmazal; izmazal se je brez kazni; izmazati se iz zadrege; dobro, poceni, srečno se izmazati / pri padcu se je izmazal samo z nekaj praskami dobil je samo nekaj prask izmázati se tudi zmázati se naskrivaj, neopazno oditi: fant se je neopazno izmazal iz sobe; prim. zmazati ♪
  7.      izméček  -čka m (ẹ̑) 1. kar se izvrže iz česa: vulkanski izmečki 2. med. kar se izvrže iz pljuč: preiskati izmeček tuberkuloznega bolnika; okužiti se z izmečki; gnojen, krvav izmeček 3. ed. slabi, nekvalitetni izdelki: izmeček so zmanjšali na minimum; v tovarni so imeli precej izmečka 4. slabš. človek, ki ga kaka skupnost izloči: izmečki človeške družbe; postati izmeček partije // nemoralen, pokvarjen človek: kaj se družiš s tem izmečkom 5. ed., slabš., v razredni družbi najnižji, najrevnejši družbeni sloj: v teh barakah živi izmeček / izmeček družbe ♪
  8.      izmed  predl., z rodilnikom 1. za izražanje usmerjenosti iz položaja med čim: luna posije izmed oblakov / zastar. kamen štrli izmed zelenja iz 2. navadno v zvezi z eden za izražanje izbora, ločevanja, izvzemanja: eden izmed stražnikov ga je opazil; kdo izmed vas ima to pravico; najboljši izmed učencev bo nagrajen / ta dan je izmed najlepših v življenju med najlepšimi; eden izmed največjih skladateljev ● publ. odbor izvoli predsednika izmed sebe med svojimi člani; zastar. žival je bila nekaj izmed psa in volka je bila podobna psu in volku ♪
  9.      izména  -e ž (ẹ̑) 1. navadno s prilastkom časovno sklenjen del delovnega procesa, ki se ponavlja po ustaljenem redu na določenem delovnem mestu: stroj, ki dela samo v eni delovni izmeni, je premalo izkoriščen / delo v nočni izmeni; zaradi velikega števila učencev so uvedli tretjo izmeno; vodja izmene uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo v določeni izmeni / delati v izmenah; pouk poteka v izmenah // časovno sklenjen del kake celote: naši brigadirji bodo delali v drugi izmeni; zdravilišče lahko sprejme v vsaki mesečni izmeni po dvesto otrok 2. navadno s prilastkom skupina delavcev, ki dela v takem časovno sklenjenem delu delovnega procesa: naša izmena dela drugi teden dopoldne / čez en mesec bo te brigadirje zamenjala nova izmena ♪
  10.      izmencáti  -ám tudi zmencáti -ám [mǝn] dov. (á ȃ) 1. z mencanjem, drgnjenjem spraviti kaj iz česa: izmencati umazanijo iz perila / izmencati si pesek, ekspr. spanje iz oči 2. ekspr. omahljivo, neodločno reči, povedati: v zadregi je izmencal opravičilo; pa naj bo, je izmencal / ali boš že izmencal rekel, povedal; prim. zmencati ♪
  11.      izméničen  -čna -o prid. (ẹ̄) ki se medsebojno menjava v zaporedju: ozebline je pregnal z izmeničnimi kopelmi v mrzli in vroči vodi; izmenično premikanje rok in nog; izmenično upadanje in naraščanje morske gladine / izmenični delovni čas delovni čas, ki se glede na del dneva periodično menjava; iskati žensko za izmenično pomoč v gospodinjstvu; izmenično delo delo v izmenah ◊ agr. izmenična rodnost rodnost vsako drugo, tretje leto; elektr. izmenični generator generator za proizvajanje izmenične električne napetosti; izmenični motor motor na izmenični tok; izmenični tok tok, katerega smer se periodično spreminja; izmenična napetost napetost, katere smer se periodično spreminja; geom. izmenična kota kota na različnih straneh prečnice dveh premic, med katerima je prvi na eni strani prve premice, drugi pa na drugi strani druge premice; šol. izmenični pouk pouk istih učencev, ki se glede na del dneva periodično menjava izménično prisl.: z možem delata izmenično; izpraševali so ga trije, in sicer izmenično ♪
  12.      izméničnost  -i ž (ẹ̄) lastnost, značilnost izmeničnega: izmeničnost gibov ♪
  13.      izménoma  prisl. (ẹ̄) izraža medsebojno menjavanje v zaporedju: namaka noge izmenoma v vroči in mrzli vodi / skupini delata izmenoma ♪
  14.      izmérek  -rka m (ẹ̑) knjiž. 1. rezultat merjenja: vnašati izmerke v razpredelnico 2. meritev, merjenje: med plovbo so napravili večje število izmerkov ♪
  15.      izmetáti  -méčem dov., izmêči izmečíte; izmêtal (á ẹ́) 1. spraviti kaj iz sebe: bolnik je izmetal kri; vse izmeče, kar poje; izmetati iz pljuč, želodca / ognjenik izmeče velike količine lave / ko se plodovi odprejo, izmečejo semena daleč naokrog ∙ ekspr. ženske so si izmetale vse, kar so imele na srcu rekle, povedale 2. z metanjem spraviti kaj iz česa: izmetati kamenje iz zemlje / ekspr. vse razgrajače je izmetal iz gostilne 3. pog., ekspr. potrošiti, porabiti: za obleke izmeče veliko denarja izmetán -a -o: iz jame izmetano kamenje; prim. zmetati ♪
  16.      izmetávati  -am nedov. (ȃ) 1. spravljati kaj iz sebe: bolnik izmetava kri; izmetavati iz želodca / izmetavati v velikih količinah / mošt izmetava goščo; pren., ekspr. velemesto vsrkava zdrave ljudi in izmetava izmozgane 2. z metanjem spravljati kaj iz česa: kopal je in izmetaval zemljo; izmetavati vodo iz čolna 3. pog., ekspr. trošiti, porabljati: za take reči izmetava denar; prim. zmetavati ♪
  17.      izmezgáti  -ám dov. (á ȃ) nar. štajersko olupiti, omajiti: izmezgati vrbovo šibo ♪
  18.      izmíkati  -am tudi zmíkati -am nedov. (ȋ ȋ) 1. s potegom, sunkom odstranjevati: izmikati podstavke, zagozde 2. naskrivaj jemati: izmikal je svojim sošolcem naloge in jih prepisoval // evfem. krasti: izmikati denar, hrano; izmikala je, kjerkoli je mogla 3. s spremembo mesta, položaja dosegati, da ne pride do prijema, dotika: nastavljati in izmikati roko ● pog. ni mu izmikal oči gledal ga je (naravnost) v oči izmíkati se tudi zmíkati se 1. s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izmikati se sunkom, udarcem // delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izmikati se dolžnostim, odgovornosti, vojaški službi // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik: izmikati se odgovoru, plačilu dolgov, priznanju 2. nav. ekspr. delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: dekle se mu je izmikalo; izmikati se sosedom / redko izmikati se avtomobilom izogibati se 3. ne hoteti povedati določene stvari: povej naravnost, nikar se ne izmikaj; pri zasliševanju se je izmikal; vedno se izmika, nikoli ne pove nič jasnega ● knjiž. čutil je, da se mu resnica izmika da je ne more popolnoma dojeti, razumeti; ekspr. tla se mu izmikajo pod nogami njegov (družbeni) položaj je ogrožen izmikajóč tudi zmikajóč -a -e: hodil je previdno, izmikajoč se oviram; izmikajoč pogled; prisl.: izmikajoče odgovoriti; prim. zmikati ♪
  19.      izmiríti  -ím tudi zmiríti -ím dov., izmíril tudi zmíril (ȋ í) knjiž. pomiriti, umiriti: izmiriti nasprotnike; dolgo časa se ni mogel izmiriti // publ. spraviti, pobotati: izmiriti očeta s sinom; izmiriti sprte sosede / izmiriti čustva in razum uskladiti, uravnovesiti; izmiriti se z usodo sprijazniti se izmírjen tudi zmírjen -a -o: izmirjen s seboj ♪
  20.      izmíslek  -a [lǝk] m (ȋ) knjiž. izmišljena stvar: večkrat je težko ločiti, kaj se je v resnici zgodilo in kaj je izmislek; ekspr. zanimivi izmisleki / v knjigi je dosti norčavih izmislekov misli, domislic ∙ star. tisk so imeli za hudičev izmislek izum, iznajdbo ♪
  21.      izmísliti si  -im si tudi zmísliti si -im si dov. (í ȋ) 1. z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti: izmisliti si načrt za pobeg; zopet si je izmislil novo potegavščino; star. izmislil je nekaj novega / izmislil si je dobro opravičilo za odhod / star. pesmi si ni sam izmislil, ampak jo je slišal napisal, spesnil ∙ pog. dobro so si jo izmislili našli so primerno, ugodno rešitev 2. v mislih izoblikovati, ustvariti a) kar v resničnosti ne obstaja: ljudje so si izmislili vile in čarovnice; zgodbo si je čisto, popolnoma izmislil b) kar ne ustreza resnici: v opravičilo si je izmislil, da ga ni bilo doma; ekspr.: lepe reči si je izmislil o sosedu; to ni res, to si je gladko izmislil 3. nav. ekspr. imeti, izraziti željo, ki je navadno neprimerna, neuresničljiva: sredi učenja si je izmislil, da bi šel v kino; kaj vse si bo še izmislila, pog. se bo še izmislila, pa ve, da nimamo denarja izmíšljen tudi zmíšljen -a -o: izmišljen izgovor; pripovedovati izmišljene stvari; navesti izmišljene številke; osebe v romanu so izmišljene; to je izmišljeno / izmišljeno ime psevdonim; sam.: prikazovati kaj izmišljenega kot resnično ♪
  22.      izmišljeváti si  -újem si in zmišljeváti si -újem si nedov. (á ȗ) izmišljati si: izmišljevati si izgovore / star. izmišljevati pesmi pisati pesmi, pesniti / izmišljevati si strahove / o njej si izmišljuje vse mogoče / ko boš sam služil, si boš lahko izmišljeval, pog. se boš lahko izmišljeval, kaj bi jedel ♪
  23.      izmíti  -míjem tudi zmíti zmíjem dov., izmìl tudi zmìl (í ȋ) z vodo ali drugo tekočino očistiti: rano so mu izmili z alkoholom; redko izmiti sod, steklenice pomiti / izmiti zaspane oči // z vodo ali drugo tekočino odstraniti zlasti umazanijo: izmiti krvav madež; izmiti si prst z rok / dež je izmil dim iz zraka; pren. s tem se sramota ne da izmiti; pesn. solze so ji izmile vso žalost izmít tudi zmít -a -o: izmita posoda; nebo je kakor izmito ♪
  24.      izmodríti  -ím tudi zmodríti -ím dov., izmódril tudi zmódril (ȋ í) 1. ekspr. povzročiti, da kdo postane bolj moder, preudaren: izkušnja, nesreča človeka izmodri; se bo že izmodril; brezoseb. dosti sem pretrpel zaradi svoje zaupljivosti, pa me še ni izmodrilo / upravnica je poskušala fante izmodriti 2. redko izmodrovati: izmodrili so mnogo pametnih predlogov izmodrèn tudi zmodrèn -êna -o: izmodren človek ♪
  25.      izmodrováti  -újem tudi zmodrováti -újem dov. (á ȗ) 1. nav. ekspr. z modrovanjem, razmišljanjem priti do česa: modroval je, izmodroval pa ni ničesar / iron. poglejte, kaj so izmodrovali naši teoretiki / bomo že kaj izmodrovali, da bo prav si bomo že kaj izmislili ∙ star. marsikako so izmodrovali o letini rekli, povedali 2. zastar. izmodriti: izkušnje so ga izmodrovale; ljudje se nočejo izmodrovati ♪

   5.451 5.476 5.501 5.526 5.551 5.576 5.601 5.626 5.651 5.676  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA