Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Bo (3.276-3.300)


  1.      dezorientácija  -e ž (á) pomanjkanje, izguba orientacije, zlasti idejne: v kolektiv vnaša dezorientacijo; nenaden sklep vlade je povzročil politično dezorientacijo; splošna dezorientacija / idejna, moralna dezorientacija / poskusi na živalih so pokazali, da je dezorientacija posledica breztežnostnega stanja / časovna dezorientacija duševnega bolnika ♪
  2.      dèž  -jà tudi -ja [dǝž] m (ǝ̏ ȁ, ǝ̀) 1. padavine v obliki vodnih kapelj: dež curkoma lije; dež pada, rosi; dež je ponehal; pog. dež me je dobil; pog. dež gre dežuje; ti oblaki prinašajo dež; droben, gost, rahel dež; mrzel jesenski dež; ekspr. pohleven dež; dež in sneg; dež z vetrom; debele kaplje dežja; govorila je ko dež hitro, veliko; drži se ko dež v pratiki čemerno; potreben je spanja kot suha zemlja dežja; hiše rastejo kot gobe po dežju / dež bije na okno; dež bobna, škrablja po strehi; spet bo dež; pripravlja se k dežju; kaže na dež; pog. na počitnicah smo imeli sam dež / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: na dežju dela; ne stoj na dežju; hoditi po dežju; dela tudi v dežju in mrazu; pren., ekspr. ognjen, svinčen dež 2. ekspr., z rodilnikom velika količina česa padajočega, razsipavajočega se: dež cvetja se je usul na zmagovalca; iz lokomotive je buhnil dež isker; dež izstrelkov, kamenja, krogel ● ekspr. priti z dežja pod kap iz ene neprijetnosti v drugo, še hujšo; ekspr. lase ima počesane na dež tako, da mu visijo in da so ravno prirezani; šalj. babe se zbirajo, dež bo; preg. za dežjem sonce sije težkim, hudim časom sledijo boljši ◊ agr. umetni dež v drobne kapljice razpršen vodni curek za zalivanje rastlin; astr. meteoritski dež veliko število meteoritov, ki padajo na zemljo; meteorski dež veliko število hkrati vidnih meteorjev ♪
  3.      dežêla  -e ž, rod. mn. stil. deželá (é) 1. obsežnejše, s kakimi značilnostmi povezano, zaokroženo ozemlje: govorica se je hitro raznesla po deželi; vojske in bolezni so razsajale po deželi; gorata dežela; domača, tuja dežela; daljne, neznane dežele; lepa, pravljična dežela; slovenska, štajerska dežela / deveta dežela v pravljicah daljna; v kateri se človeku zelo dobro godi; dežela pomaranč; ekspr. dežela Prežihovega Voranca Koroška; ekspr. dežela tisočerih jezer Finska; ekspr. dežela vzhajajočega sonca Japonska / jesen prihaja v deželo // publ. organizirana politična skupnost, ki ima na prostorsko omejenem ozemlju suvereno oblast; država: gojiti dobre odnose s sosednjimi deželami; kapitalistična, nerazvita dežela; podjarmljene, zatirane dežele; afriške dežele / dežele v razvoju / Proletarci vseh dežel, združite se! geslo mednarodnega delavskega gibanja 2. v nekaterih državah v sklopu države oblikovana pokrajinska enota s svojo upravo, zastopstvom in pravom: avtonomna dežela / avstrijske dežele 3. področje zunaj večjih mest: prišli so ljudje z dežele in iz mesta; oditi na deželo; na deželi si je okrepil zdravje; živeti na deželi ● iron. nekaj je gnilega v deželi danski v določenem kraju, družbi, organizaciji je veliko nepravilnosti, pokvarjenosti; star. jutrove dežele države Bližnjega vzhoda; ekspr. iti v krtovo deželo umreti; ekspr. obljubljena dežela kjer je izobilje; kjer se izpolnijo želje, pričakovanja; izredno ugoden kraj za koga ali za kako dejavnost ◊ ekon. beg z dežele odseljevanje ljudi v mesta; zgod. habsburške dedne dežele Štajerska, Koroška, Kranjska ♪
  4.      dežêlen  -lna -o prid. (ē) nanašajoč se na deželo: a) deželni jezik b) deželna meja; deželna uprava / deželna cesta nekdaj cesta, ki jo vzdržuje dežela ♦ zgod. deželni glavar v fevdalizmu vladarjev namestnik v deželi; v stari Avstriji od vladarja imenovani predsednik deželnega zbora in deželnega odbora; deželni knez v fevdalizmu vladar v posamezni deželi; deželni odbor v stari Avstriji izvršilni organ samouprave dežele, odgovoren deželnemu zboru in od njega izvoljen; deželni stanovi v fevdalizmu predstavniki plemstva, duhovščine in meščanstva, ponekod tudi kmetov; deželni zbor v stari Avstriji zakonodajna skupščina v deželah od 1860 do 1918; deželna deska v fevdalizmu zemljiška knjiga z vpisi plemiških zemljišč; deželno sodišče v nekaterih deželah, v fevdalizmu prvostopenjsko civilno sodišče za fevdalce; v stari Avstriji okrožno sodišče na sedežu dežele c) star. deželni pridelki kmečki, poljedelski ♪
  5.      dežêlnostanóvski  -a -o prid. (ē-ọ̄) nanašajoč se na deželne stanove: deželnostanovski odbor / deželnostanovske posesti ♪
  6.      déžen  -žna m (ẹ́) bot. 1. navadno v zvezi navadni dežen travniška rastlina z velikimi listi in belimi cveti v kobulih, Heracleum sphondylium: okoli grmov raste polno dežna in grašice 2. v zvezi rožno rdeči dežen zaščitena alpska rastlina z rožnatimi cveti, Heracleum siifolium ♪
  7.      deževáti  -újem [dǝž] nedov. (á ȗ) nav. 3. os. 1. brezoseb. padati iz oblakov v obliki vodnih kapelj: zunaj dežuje; počakaj, da neha deževati; neprenehoma dežuje; če bo pravi čas deževalo, bo dobra letina / dežuje z vetrom 2. ekspr. v veliki količini padati, razsipavati se: cvetje je deževalo z oken na ulico; granate, krogle dežujejo na sovražnika; star. kamenja je kar deževalo / na nesrečnika so deževale brce in udarci; pren. prošnje so deževale; od vseh strani kar dežujejo vabila, vprašanja ♪
  8.      dèžnat  -a -o in dežnàt -áta -o [dǝž] prid. (ǝ̏; ȁ ā) ki ima dosti dežja: rastlini najbolj ugajajo vlažni, dežnati kraji ♪
  9.      dežníca  -e [dǝž] ž (í) voda, zbrana, prestrežena ob dežju; deževnica: prati, zalivati z dežnico; dežnica in snežnica ◊ bot. užitna lističasta goba z gibljivim obročkom na betu; dežnikarica ♪
  10.      dežníček  -čka [dǝž] m (ȋ) manjšalnica od dežnik: lep, moderen dežniček ni pri taki plohi nič zalegel ♦ bot. apneni dežniček v plitvem morju rastoča zelena alga z gobi podobnim klobukom na tankem peclju, Acetabularia mediterranea ♪
  11.      dežník  -a [dǝž] m (í) priprava z ročajem in z zložljivo streho za zaščito pred dežjem: odpreti, razpeti dežnik; ker je nehalo deževati, je zaprla dežnik; svilen dežnik; stojalo za dežnike / moški, ženski dežnik ◊ bot. orjaški dežnik užitna lističasta goba z visokim, votlim betom, Macrolepiota procera ♪
  12.      dežníkarica  -e [dǝž] ž (ȋ) ženska oblika od dežnikar: dežnikarica je odprla še eno popravljalnico ◊ bot. užitna lističasta goba z gibljivim obročkom na betu, Macrolepiota ♪
  13.      dežúrati  -am nedov. (ȗ) opravljati službo v času, ko drugi ne delajo: zaradi gostov dežurajo tudi med prazniki / taborniki so dežurali v izmenah / reševalna ekipa je dežurala vso noč ♪
  14.      dežúren  -rna -o prid. (ȗ) ki opravlja službo v času, ko drugi ne delajo: dežurni oficir, uslužbenec, zdravnik; dežurna gasilska četa; dežurna lekarna lekarna, ki je odprta ponoči ali med prazniki / imeti, opravljati, uvesti dežurno službo / dežurna soba za tistega, ki je dežuren dežúrni -a -o sam.: pog. danes ima dežurno naš oddelek dežurno službo ♪
  15.      dežúrna  -e ž, dežúrnih (ȗ) ženska, ki opravlja službo v času, ko drugi ne delajo: nočna dežurna je zjutraj predala delo ♪
  16.      dežúrni  -ega m (ȗ) kdor opravlja službo v času, ko drugi ne delajo: kje je dežurni? popoldne so bili v službi samo dežurni; dežurni čete ♪
  17.      diabétes  -a m (ẹ̑) med. bolezen, pri kateri se zaradi nepravilne presnove ogljikovih hidratov čezmerno poveča količina sladkorja v krvi, sladkorna bolezen: sredstva proti diabetesu ♪
  18.      diabétičen  -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na diabetike ali diabetes: diabetična ambulanta; diabetična hrana / diabetičen bolnik; diabetična koma ♪
  19.      diabétik  -a m (ẹ́) kdor ima sladkorno bolezen: zdravljenje diabetikov; kruh za diabetike ♪
  20.      diadóh  -a m (ọ̑) nav. mn., zgod. vsak od vojskovodij Aleksandra Velikega, ki so si po njegovi smrti razdelili državo: boji diadohov; pren. Heglovi diadohi ♪
  21.      diafoníja  -e ž (ȋ) muz. najstarejše in najbolj preprosto večglasje: koralna diafonija ♪
  22.      diagnosticíranje  -a s (ȋ) glagolnik od diagnosticirati: diagnosticiranje srčnih bolezni, otrokovih motenj ♪
  23.      diagnosticírati  -am dov. in nedov. (ȋ) med. ugotoviti in določiti bolezen: diagnosticirati sladkorno bolezen, vnetje želodca; diagnosticirati tuberkulozo pri živini s tuberkulinskim preizkusom ♪
  24.      diagnóstičen  -čna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na diagnozo: delo v diagnostičnem laboratoriju; diagnostični postopek; diagnostična metoda / diagnostične aparature; diagnostično sredstvo / diagnostično cepljenje cepljenje za ugotovitev bolezni, proti kateri se cepi / testi so diagnostično sredstvo za ugotavljanje znanja ♪
  25.      diagnóstik  -a m (ọ́) med., navadno s prilastkom kdor ugotovi in določi bolezen: dober, slab diagnostik; primarij je izkušen diagnostik // aparat za ugotavljanje in določanje bolezni: elektronski diagnostik ♪

   3.151 3.176 3.201 3.226 3.251 3.276 3.301 3.326 3.351 3.376  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA