Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Bo (19.596-19.620)


  1.      zamigotáti  -ám dov. (á ȃ) 1. večkrat se hitro, lahno premakniti sem in tja: plamen sveče je nemirno zamigotal / ekspr.: žarnica je zamigotala, vendar ni ugasnila nekajkrat utripnila; zamigotal je s prsti zamigal 2. ekspr. začeti migotati: v daljavi so zamigotale zvezde / v vetru so zamigotale prve snežinke; pren. v očeh ji je zamigotal posmeh ∙ pred očmi mi je zamigotalo zaradi slabosti, bolezni se mi je zazdelo, da se mi pred očmi vse premika, maje ♪
  2.      zamísel  -sli [ǝu̯] ž (ȋ) 1. rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa: opisati, razložiti svojo zamisel; dobra, izvirna zamisel; ima velike zamisli; utopične zamisli; zamisel o reformi se dolgo ni uveljavila; sprejeti zamisel o ustanovitvi časopisa / raziskovati pesem od zamisli do objave; uresničiti zamisel; dele pohištva lahko sestavljate po svoji zamisli // navadno s prilastkom kar izraža, kaže tak rezultat: na risbi je podana zamisel predmeta / patentirati zamisel 2. navadno s prilastkom kar posreduje način delanja, dogajanja na kakem področju: njena igra je ustrezala dramaturški zamisli; nevarna politična zamisel; razložiti zamisel uprizoritve / predstavil je svojo zamisel vodenja podjetja načrt ♪
  3.      zamísliti si  -im si dov. (í ȋ) 1. v mislih izoblikovati, ustvariti: zamisliti si načrt za pobeg; za pogovor si je že vnaprej zamislil vprašanja; stvar poteka drugače, kot si jo je zamislil / storili so, kakor si je zamislil; ali si lahko zamisliš, kako bo potekal ta poskus 2. v mislih izoblikovati, ustvariti podobo, predstavo česa a) kar v resničnosti (še) ne obstaja: zamislite si črto med dvema točkama; risba je taka, kot si jo je zamislil; njegovo zunanjost sem si drugače zamislil / ni si mogoče zamisliti bolj različna značaja b) kot posledico obnovitve zaznav: trudil se je, da bi si zamislil njen obraz zamísliti se postati intenzivno dejaven v zavesti: postal je in se zamislil; zamisliti se ob čem; globoko se je zamislila; tako so se zamislili, da niso ničesar slišali // navadno v zvezi z v, nad izraža usmerjenost take dejavnosti: zamisliti se v preteklost; zamislili so se nad njihovimi trditvami; zamisliti se nad seboj / ekspr. nad tem dejstvom bi se morali zamisliti posvetiti bi mu morali vso pozornost; to dejstvo je zelo zaskrbljujoče ∙ knjiž. zamisliti se v položaj koga drugega vživeti se zamíšljen -a -o 1. deležnik od zamisliti si: vnaprej zamišljen načrt; biti zamišljen v preteklost; idealno zamišljena družba; knjižnica je zamišljena tudi kot raziskovalno središče 2. ki zaradi intenzivnega premišljanja, razmišljanja ne spremlja dogajanja okoli sebe: biti, postati zamišljen; slabe volje je in ves zamišljen; iti zamišljen proti domu; tiha in zamišljena ženska // ekspr. ki izraža, kaže tako spremljanje dogajanja okoli sebe: zamišljen korak; zamišljen obraz; zamišljen pogled; prisl.: zamišljeno gledati, spregovoriti ♪
  4.      zamíšljati si  -am si nedov. (í) 1. v mislih oblikovati, ustvarjati: zamišljati si povezave med pojavi; zamišljati si nove odrske prizore / nič se ne zgodi tako, kot si ljudje zamišljajo 2. v mislih oblikovati, ustvarjati podobo, predstavo česa, kar v resničnosti (še) ne obstaja: zamišljala si je, kakšno bo njeno življenje v tujini / vse si je zamišljal drugače ● ekspr. kaj si zamišljate pod to besedo kaj vam ta beseda pomeni; ekspr. ni si mogel zamišljati bolj zanimivega sogovornika bil je zelo zanimiv sogovornik zamíšljati se biti intenzivno dejaven v zavesti: med potjo se ne zamišljaj, ampak raje opazuj; redko se je zamišljal // navadno v zvezi z v, nad izraža usmerjenost take dejavnosti: zamišljati se v mladost; zamišljati se nad problemi sodobnega sveta ♪
  5.      zamižáti  -ím dov. (á í) zapreti oči: zamižal je in zaspal; zamižati od strahu, ugodja; zamižati na eno oko, na obe očesi ● ekspr. zamižati na eno oko ob tujih napakah hote jih spregledati; ekspr. če hoče, da bodo učenci izdelali, mora zamižati na obe očesi biti zelo popustljiv, prizanesljiv ♪
  6.      zamočíti  -móčim dov. (ȋ ọ́) 1. z namakanjem v kako tekočino, polivanjem s kako tekočino, navadno z vodo, narediti, da je kaj prepojeno z njo: zamočiti škaf, da ne pušča / knjiž. dež je zamočil zemljo namočil 2. star. pomočiti: zamočiti pero v črnilo ● ekspr. zmago bo treba zamočiti proslaviti jo s pitjem; star. vsak grižljaj je zamočil s kozarcem vina ob vsakem grižljaju je popil kozarec vina zamóčen -a -o: zamočen zid ♪
  7.      zamólkel  -kla -o [u̯kǝu̯] prid. (ọ́) 1. ki ima nizek, temen, neizrazit zven: zamolkel glas, zvok; zamolkel ropot; zamolklo grmenje / zamolkli udarci vesel; zamolklo trkanje 2. temen, neizrazit, brez leska: tapete v zamolklih barvah; zamolkla belina snega; zamolkla rdečica na obrazu // temne, neizrazite barve, brez leska: zamolkla polt / zamolkla svetloba 3. ekspr. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: zamolkla bolečina / zamolkla grožnja v glasu 4. knjiž. za človeka zelo neprijeten; temen, mračen: zamolkli spomini / zamolkli časi ● zastar. vrat si je ovil s šalom, da ne bi postal zamolkel hripav; zastar. danes si pa zelo zamolkel, še odgovoriš ne molčeč zamólklo prisl.: zamolklo govoriti, peti; zamolklo se odražati; zamolklo modre zavese; zamolklo siva svetloba ♪
  8.      zamólklost  -i [u̯k] ž (ọ́) lastnost, značilnost zamolklega: zamolklost glasu / zamolklost barv / zamolklost slabo opranega perila ♪
  9.      zamomljáti  -ám dov. (á ȃ) 1. nav. ekspr. nerazločno, bolj tiho reči, povedati: zamomljal je nekaj besed in utihnil / zamomljati kaj v brado 2. oglasiti se z nizkim, bolj tihim glasom: medved v kletki zadovoljno zamomlja zamomlján -a -o: zamomljane besede ♪
  10.      zamoríti  -ím dov., zamóril (ȋ í) 1. ekspr. povzročiti, da kaj ne raste več, se ne razvija več: alge zamorijo drugo rastlinstvo / hud mraz zamori mrčes 2. ekspr. povzročiti, da kdo česa ne čuti več, nima več: težave niso mogle zamoriti njegove vedrine; zamoriti komu veselje do dela; zamoriti v otroku ustvarjalnost 3. slabš. s svojim govorjenjem, zahtevami povzročiti občutek neugodja, nejevolje: zamoril je vso družbo; grem, preden me do konca zamoriš / zamoril nas je z branjem svojih pesmi zamorjèn -êna -o 1. deležnik od zamoriti: zamorjene želje; v njegovi družbi je zmeraj zamorjena; zamorjeno upanje 2. pog. zagrenjen, brez volje do življenja: zamorjen človek; biti, postati zamorjen; prisl.: zamorjeno gledati, poslušati ♪
  11.      zamotávati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da je kaj nepravilno prepleteno, zvito: nehote zamotavati štreno 2. knjiž. zapletati: zamotavati zadevo / svojo pripoved je vedno bolj zamotaval zamotávati se 1. postajati nepravilno prepleten, zvit: niti so se zaradi dolžine zamotavale 2. knjiž. zapletati se: z nogami se je zamotaval v trnje / položaj se je vse bolj zamotaval ♪
  12.      zamotíti  in zamótiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti, povzročiti, da kdo ne opazi česa, ne misli na kaj določenega: zamotiti bolnika; zamotiti otroka z ropotuljico; tako se je zamotil z delom, da je na vse pozabil; malo ga zamoti, da ne bo jokal / poslušanje glasbe ga je zamotilo in sprostilo 2. knjiž. zadržati, zamuditi: kaj ga je zamotilo, da ga tako dolgo ni; pogovor nas je zamotil čez polnoč; zamotil nas je s celo vrsto vprašanj 3. zastar. zmotiti: zamotil ga je pri premišljevanju / nič ni moglo zamotiti njegovega veselja ♪
  13.      zamotovíliti  -im dov. (í ȋ) ekspr. 1. počasi, nerodno iti, stopiti: zamotovilil je proti postelji; zamotoviliti po sobi 2. narediti nekaj nerodnih, neurejenih gibov: zamotovilil je, kakor da jo hoče poljubiti / zamotoviliti z rokami po zraku zamotovíliti se 1. zaplesti se: zamotoviliti se v trnje / zamotoviliti se v protislovja 2. počasi, nerodno priti kam: zamotovilil se je na sedež ♪
  14.      zámož  prisl. (ā) star., v zvezi iti zamož omožiti se: branila se je, da bi šla zamož; njene vrstnice so druga za drugo šle zamož // v zvezi dati zamož omožiti: kralj je dal svojo hčerko zamož / dali so jo zamož bogatemu snubcu zámož m neskl. zakon: dekle je godno za zamož; dati hčer v zamož omožiti jo ♪
  15.      zamračeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. 1. delati mrko, neprijazno: žalost mu je zamračevala obraz 2. delati nejasno, zmedeno: to je zamračevalo njegovo zavest 3. redko delati mračno, temno: oblaki so zamračevali nebo ♪
  16.      zamračíti  -ím dov., zamráčil (ȋ í) knjiž. 1. narediti mrko, neprijazno: ta misel mu je zamračila obraz; ob teh besedah se mu je zamračilo čelo / spletke so mu zamračile zadnja leta življenja 2. narediti nejasno, zmedeno: novica mu je zamračila duha; spomin se mu je zamračil 3. redko narediti mračno, temno: oblaki so zamračili nebo; soba se je zamračila ● knjiž. um se mu je zamračil postal je duševno bolan zamračíti se brezoseb. zmračiti se: vrnil se je, ko se je zamračilo zamračèn -êna -o 1. deležnik od zamračiti: od jeze zamračen obraz; pokrajina je bila zamračena 2. ki vsebuje, izraža mrkost, neprijaznost: prestrašili so ga njegovi zamračeni pogledi ♪
  17.      zamréniti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) zakriti, prekriti z mreno: meglice so zamrenile goro / solze so ji zamrenile oči zamréniti se postati zakrit, prekrit z mreno: vodna površina se je zamrenila / nebo se je zamrenilo z oblaki zamrénjen -a -o: zamrenjen ribnik ♪
  18.      zamréti  -mrèm tudi -mŕjem stil. -mrjèm dov., zamŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ) 1. ekspr. izginjajoč, izgubljajoč se postopno prenehati biti, obstajati: življenje v vasi je zamrlo / običaj je po vojni zamrl / spomin nanj je zamrl 2. ekspr. postajajoč zmeraj manj intenziven postopno prenehati potekati: boj je kmalu zamrl; pogovor pri mizah je zamrl / proizvodnja in trgovina sta zamrli / revija je po dveh letih zamrla prenehala izhajati; proti večeru je veter zamrl prenehal pihati 3. ekspr. postajajoč zmeraj manj intenziven postopno prenehati biti zaznaven: glas zvona je zamrl; petje je slabelo in zamrlo / njihovi koraki so zamrli v noči; pesem je zamrla v hihitanju / svetloba je zamrla / dan je zamrl v noč 4. knjiž. odreveneti, otrpniti: noge so mi zamrle; prsti so mu zamrli od mraza / zamrla je od strahu ● ekspr. beseda mu je zamrla na ustnicah ni je (do konca) izrekel, povedal; ta del mesta ponoči popolnoma zamre postane prazen, opustel; ekspr. od strahu ji je zamrl glas v grlu je nenadoma utihnila; zastar. mati mu je zgodaj zamrla umrla; knjiž., ekspr. glasen pogovor je zamrl v šepetanje prešel; zastar. njegov rod je zamrl izumrl; ekspr. zamrl mu je smeh na obrazu nehal se je smejati zamŕl -a -o: zamrli udi; zamrlo življenje ♪
  19.      zámrtev  -tva -o prid. (á) knjiž., redko navidezno mrtev: zamrtev je obležal na bojišču ♪
  20.      zamŕzniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. prekriti se z ledom: studenec zamrzne; gorska jezera pozimi zamrznejo / šipe so ponoči zamrznile / redko zemlja je globoko zamrznila postala trda zaradi zmrznjenja vode v njej / preh., ekspr. hud mraz je zamrznil jezera in reke 2. sprijeti se z zmrznjeno podlago: kapa je zamrznila v snegu; palica je v ledu zamrznila 3. ekspr. postati negiben, tog: njeno telo je kar zamrznilo od strahu 4. preh. narediti, da kaj zmrzne zaradi konzerviranja, hranjenja: zamrzniti meso, sadje; zamrzniti živila / zamrzniti ponesrečenčevo roko ♦ agr. globoko zamrzniti; biol. zamrzniti spermo 5. ekon. zaradi določb postati za določen čas neizplačljiv: denar v bankah je zaradi gospodarske krize zamrznil; hranilne vloge so zamrznile 6. preh., ekon. uradno odrediti ustalitev na določeni višini: zamrzniti cene, stanarino 7. preh., publ. narediti, da se kaj začasno ne nadaljuje, ne teče: zamrzniti postopek; zamrzniti plačevanje; zamrzniti nadaljnje zaposlovanje / zamrzniti odnose med državama ● ekspr. jezik mu je zamrznil ničesar ni mogel, znal reči, povedati zamŕznjen -a -o: zamrznjene cene; zamrznjena reka; (globoko) zamrznjena živila; prim. zamrzel ♪
  21.      zamrzovánje  -a s (ȃ) glagolnik od zamrzovati: počasno zamrzovanje jezera / priprava živil za zamrzovanje / zamrzovanje cen / zamrzovanje kulturnih in gospodarskih stikov ♦ agr. globoko zamrzovanje zamrzovanje živil na temperaturo od —45° do —50° C ♪
  22.      zamrzováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. prekrivati se z ledom: jezero že zamrzuje / snežilo je in okna so zamrzovala / redko decembra je zemlja začela zamrzovati postajati trda zaradi zmrznjenja vode v njej 2. ekspr. postajati negiben, tog: zamrzovati od groze, v grozi 3. preh. delati, da kaj zmrzne zaradi konzerviranja, hranjenja: zamrzovati meso, zelenjavo / zamrzovati organe ♦ agr. globoko zamrzovati; biol. zamrzovati spermo 4. preh., ekon. uradno odrejati ustalitev na določeni višini: zamrzovati cene, posojila 5. preh., publ. delati, da se kaj začasno ne nadaljuje, ne teče: zamrzovati meddržavne stike; zamrzovati zaposlovanje ♪
  23.      zamúda  -e ž (ȗ) 1. glagolnik od zamuditi: oprostiti komu zamudo; opravičljiva zamuda; zaradi zamude vlaka priti prepozno v službo / plačilna zamuda; zamuda roka / trudili so se, a brez zamude ni šlo; pri tem delu prihaja do zamud / biti v zamudi z izdelavo načrtov zamujati / obravnavati šolske zamude izostanke 2. čas med predvideno, določeno in dejansko uresničitvijo česa: zamuda se manjša, veča; nadomestiti zamudo / vlak ima pri prihodu pol ure zamude / prihajati, pripeljati, priti z zamudo pozneje, kot je predvideno, določeno; sestanek se je začel z zamudo; izpolniti obljubo z majhno zamudo ♪
  24.      zamudíti  -ím dov., zamúdil (ȋ í) 1. zaradi prepoznega prihoda kam ne udeležiti se začetka česa: zamuditi pouk, službo / zamuditi pet minut, pol ure // zaradi prepoznega prihoda kam ne udeležiti se česa: zamuditi prvo dejanje igre; zamuditi pozdravni govor // zaradi prepoznega prihoda kam ne dobiti več česa kje: zamuditi avtobus, vlak / pog. cenejše blago si že zamudila ne moreš ga kupiti, ker je že razprodano ∙ ekspr. zamuditi zadnji vlak ne izkoristiti zadnje priložnosti 2. nepreh. priti kam pozneje, kot je določeno: hitela je, da ne bi zamudila; čas je, da greš, sicer boš zamudil; zamuditi h kosilu; precej, veliko zamuditi 3. nepreh. začeti se, nastopiti pozneje, kot se predvideva, pričakuje: pomlad je letos zamudila 4. ne narediti česa, ne začeti delati česa v času, kot se predvideva, pričakuje: zamuditi s plačilom davka, prispevka / zamuditi rok ♦ šport. zamuditi start 5. ekspr. ne doživeti, ne narediti tega, kar bi lahko v določenem času: spoznal je, da je v življenju veliko lepega zamudil / nič nisi zamudil, ko te ni bilo nič posebnega, zanimivega se ni zgodilo // ne izrabiti, ne izkoristiti: zamuditi ugoden čas za gradnjo hiše / zamuditi priložnost, trenutek 6. ekspr. povzročiti, da se za koga ali kaj porabi določen čas: naloga ga zamudi kaki dve uri; popravilo me je dolgo, veliko zamudilo zamudíti se 1. začeti se, nastopiti pozneje, kot se predvideva, pričakuje: letos se je setev zamudila 2. ostati, zadržati se kje dalj, kot se predvideva, pričakuje: zamuditi se na poti; žena se je zamudila pri šivilji; v trgovini smo se zamudili / zdravnik se je pri bolniku precej zamudil // ostati, zadržati se kje: tam se bova zamudila kako uro; na sprejemu se je zamudil do polnoči 3. v zvezi s s, z porabiti za koga ali kaj daljši čas, kot se predvideva, pričakuje: zamuditi se z malenkostmi; zamuditi se z oblačenjem otrok / z iskanjem podatkov se je zamudil več let; uslužbenka se je s stranko zamudila pol ure zamujèn -êna -o: nadomestiti zamujen čas; zamujeni dnevi; lepa priložnost je bila zamujena; s tem še ni bilo vse zamujeno ∙ minuta zamujena ne vrne se nobena zamujeno se ne da nadomestiti; sam.: nadomestiti, popraviti zamujeno; prav nič še ni zamujeno ♪
  25.      zamúdnik  -a m (ȗ) 1. kdor pride kam pozneje, kot je določeno: čakajo, če bo prišel še kak zamudnik; zamudniki motijo pouk 2. kdor ne naredi česa v času, kot se predvideva, pričakuje: obljubili so jim rok za zamudnike 3. kdor naredi kaj pozneje kot drugi: pri oblikovanju lastne suverene države smo zamudniki ♪

   19.471 19.496 19.521 19.546 19.571 19.596 19.621 19.646 19.671 19.696  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA