Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Bo (17.421-17.445)


  1.      temnéti  -ím [tǝm] nedov., temnì in tèmni (ẹ́ í) 1. postajati (bolj) temen: nebo temni / noč temni 2. knjiž. temno se odražati, kazati: na griču v daljavi temni gozd 3. knjiž. izgubljati močen sijaj, svetlobo: sonce temni / svetloba temni // postajati manj izrazit: blesk njene lepote temni / mladostni spomini temnijo temnèč -éča -e: temneče nebo ♪
  2.      temníca  -e [tǝm] ž (í) 1. temen, tesen prostor za kaznovane jetnike, zapornike: vreči koga v temnico / kaznovali so ga s štirinajstimi dnevi temnice; pren. temnica življenja 2. popolnoma zatemnjen ali s fotografsko neučinkujočo svetlobo osvetljen prostor za delo s svetlobno občutljivim fotografskim materialom: razvijati film v temnici; luč za temnico / fotografska temnica 3. nav. mn., nar. zahodno naoknica, oknica: temnice so bile do polovice spuščene; odpreti, zapreti temnice ♪
  3.      temníti  -ím [tǝm] nedov., temnì in tèmni (ȋ í) 1. delati kaj (bolj) temno: temniti risbo s plosko stranjo krede / dimniki so temnili nebo s črnim dimom 2. delati, da kaj izgublja močen sijaj, svetlobo: temniti luč 3. knjiž. delati kaj temno, neprijazno: novica jim temni obraze / ta spomin mu temni življenje temníti se 1. postajati (bolj) temen: nebo se že temni / v sobi se temni večer / brezoseb. začelo se je temniti ∙ ekspr. pred očmi se mu je temnilo zaradi slabosti, razburjenja se mu je zdelo, da nič ne vidi 2. temno se odražati, kazati: v bregu se temni domačija temnèč -éča -e: temneč se večer ♪
  4.      temôten  -tna -o [tǝm] prid. (ó) knjiž. temačen, temen: temotno ozračje / ekspr. temotna bodočnost ♪
  5.      temperatúra  -e ž (ȗ) stopnja toplote: temperatura niha, raste; meriti temperaturo; segreti na primerno temperaturo; nizka, stalna temperatura; temperatura minus štiri stopinje Celzija; temperatura telesa, vode, zraka // stopnja toplote zraka, merjena navadno dva metra nad površjem: dnevna, nočna temperatura; januarske temperature; povprečna letna temperatura // stopnja toplote (živega) telesa: izmeriti bolniku temperaturo / bolnik ima temperaturo vročino ● publ. temperatura med ljudmi vznemirljivo narašča čustvena, duševna razvnetost ◊ fiz. temperatura količina, s katero je pri konstantnem tlaku prostornina razredčenega plina sorazmerna; absolutna temperatura merjena od absolutne ničle; kritična temperatura pri kateri se začne plin utekočinjati; muz. temperatura uglasitev, pri kateri obsega oktava dvanajst enakih poltonov; temperirana uglasitev; strojn. delovna temperatura temperatura naprave, stroja pri normalnem delovanju ♪
  6.      temperatúren  -rna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na temperaturo: temperaturna sprememba / temperaturni podatki; temperaturne razlike / temperaturni regulator; temperaturna lestvica ♦ fiz. temperaturni koeficient dolžinskega, prostorninskega raztezka količina, ki pove, za kolikšen del se pri segretju za 1° C spremeni dolžina, prostornina trdnega telesa; temperaturni raztezek raztezek zaradi spremembe temperature; med. temperaturni list list s temperaturnimi in drugimi podatki o bolniku; meteor. temperaturna inverzija pojav, da je temperatura zraka v višinah višja kot v nižinah ♪
  7.      tempíranje  -a s (ȋ) glagolnik od tempirati: tempiranje bomb, raket / tempiranje prireditve ♪
  8.      tempírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. narediti, da pride do eksplozije ob določenem času: tempirati mino / tempirati bombo na globino trideset metrov / tempirati vžig 2. publ. časovno določiti uresničitev kakega prihodnjega dogodka, stanja z namenom doseči učinkovitost, uspešnost: festival so slabo tempirali / napad je tempiral za pravi trenutek; tempirati športnika za tekmovanje / tempirati nastop na zunanji učinek preračunati tempíran -a -o: na pol ure tempiran detonator; tempirana bomba; dobro tempirane spremembe ∙ publ. igralka ni tempirana na tragične vloge ni učinkovita, uspešna v tragičnih vlogah ♪
  9.      tèmveč  tudi temvèč vez. (ȅ; ȅ) v protivnem priredju 1. za uvajanje nove trditve namesto prej zanikane: ta novica je ni pomirila, temveč še bolj vznemirila; delo ne ločuje, temveč združuje ljudi; ni rodila doma, temveč v bolnišnici; ne začni z očitanjem in grožnjo, temveč s prijazno besedo 2. nav. ekspr., v zvezi ne samo, ne le - temveč tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega: zanjo bi bila to ne samo sreča, temveč tudi čast; dobil je ne samo smuči, temveč tudi drsalke; ni samo govoril, temveč tudi delal / sodelovanje ob meji ni samo koristno, temveč tudi nujno ♪
  10.      tendénca  -e ž (ẹ̑) 1. prizadevanje za dosego, uresničitev česa; težnja: germanizatorske tendence; tendenca po obnovi starega / publ. v odnosih med državama prihajajo vse bolj do izraza nasprotujoče si tendence želje, hotenja 2. kar ima namen doseči prepričevalen učinek, navadno v umetniškem delu: tendenca romana je pokazati nesmiselnost vojne; komedija brez političnih tendenc ● publ. izvoz kaže tendenco naraščanja narašča; publ. spoznati tendenco odloka namen; publ. materialistična tendenca znanstvenih disciplin usmerjenost, usmeritev ♪
  11.      ténjast  -a -o prid. (ẹ̑) knjiž. podoben senci: tenjasta rentgenska slika / bleda, tenjasta literarna oseba / ekspr. tenjaste roke bolnika ♪
  12.      tènk  [tǝnk in tenk] medm. (ǝ̏; ȅ) posnema visok glas pri udarjanju: tenk, je narahlo potrkal na okno; tenk, tenk, tenk, je s palico poganjal obroč / ura je odbila tri: tenk, tenk, tenk ● žarg. če kaj spije, je hitro tenk tenk je (od pijače) hitro neumen, nerazsoden; žarg. ta človek je že od mladosti malo tenk tenk duševno nerazvit, duševno bolan ♪
  13.      tenór  -ja m (ọ̑) najvišji moški glas: peti tenor ♦ muz. junaški tenor tenorski glas, navadno nekoliko nižji od liričnega tenorja; lirični tenor tenorski glas, navadno nekoliko višji od junaškega tenorja // nav. mn., žarg. tenorist: v zboru je premalo tenorjev ♪
  14.      tenórček  -čka m (ọ̑) ekspr. tenor: slaboten tenorček ♪
  15.      tenoríst  -a m (ȋ) kdor poje tenor: štirje tenoristi so zapustili zbor ♪
  16.      teocéntričen  tudi teocêntričen -čna -o prid. (ẹ́; é) filoz. ki ima boga za središče vsega, kar je: teocentrično mišljenje; teocentričen in antropocentričen ♪
  17.      teodicéja  -e ž (ẹ̑) filoz. opravičevanje božje pravičnosti glede na dopuščanje, obstajanje zla: reševati vprašanje teodiceje; teodiceje raznih filozofov ♪
  18.      teogoníja  -e ž (ȋ) nauk o izvoru, rodu bogov: po teogoniji pri Homerju je Okeanos izvor vsemu / napisati teogonijo ♪
  19.      teokracíja  -e ž (ȋ) vladavina, v kateri velja bog za neposrednega nosilca oblasti: vzpostaviti teokracijo; staroegiptovska teokracija ♪
  20.      teológ  -a m (ọ̑) strokovnjak za teologijo, bogoslovec: katoliški, protestantski teolog / diplomirani teolog / pog. teologi prvega letnika slušatelji teološke fakultete ♪
  21.      teologíja  -e ž (ȋ) 1. veda o bogu in o stvareh v odnosu do njega, bogoslovje: študirati teologijo; islamska, katoliška, protestantska teologija; doktor teologije; predavanja iz teologije; filozofija in teologija ♦ rel. moralna teologija teološki nauk, ki obravnava pravila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo; naravna teologija ki skuša spoznati Boga miselno; negativna teologija ki poudarja, da je o Bogu mogoče vedeti predvsem, kaj ni; pastoralna teologija teološki nauk o usmerjanju, vodenju vernikov k zveličanju; teologija osvoboditve katere predmet in namen je osvoboditev človeka, zlasti družbena 2. pog. teološka fakulteta: vpisati se na teologijo; študenti teologije ♪
  22.      teolóški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na teologe ali teologijo, bogosloven: teološki nauk, spis / teološka fakulteta ♦ rel. antiohijska teološka šola teološka šola v 4. in 5. stoletju, ki pri razlagi verskih resnic poudarja razum ♪
  23.      teórba  -e ž (ọ̑) muz., nekdaj večje glasbilo hruškaste oblike s strunami z nižjim tonskim obsegom: brenkati na teorbo ♪
  24.      teoríja  -e ž (ȋ) 1. skupek logično povezanih trditev, domnev, ki kaj znanstveno določa, razlaga: meritve so teorijo ovrgle, potrdile; postaviti novo teorijo; ekonomske, marksistične teorije; teorija časa, osebnosti; teorije o nastanku vesolja / razvojna teorija / znanstvena teorija // skupek logično urejenih spoznanj, načel, ki določa zakonitosti kake dejavnosti: izpopolniti, razviti teorijo; povezovati teorijo s prakso; teorija obrambe 2. navadno s prilastkom nauk o splošnih, bistvenih pojmih, oblikah kake dejavnosti: glasbena, likovna teorija; teorija avtomobilske vožnje / na glasbeni šoli poučuje teorijo; žarg., avt. vozniški kandidati delajo izpit najprej iz teorije 3. ekspr. skupek povezanih misli, trditev, ki kaj razlaga, utemeljuje: njegova teorija je, da beg ni mogoč; o dogodku ima svojo teorijo 4. splošna, abstraktna, od uresničevanja ločena spoznanja, načela: praksa prehiteva teorijo; neskladnost med teorijo in prakso / v teoriji je to lahko, v življenju pa je marsikaj drugače ◊ biol. selekcijska teorija po kateri je naravni izbor glavni tvorec novih vrst; darvinizem; filoz. spoznavna teorija filozofska disciplina, ki obravnava izvor, strukturo, metodo spoznavanja in veljavnost spoznanja; teorija odraza v marksistični filozofiji po kateri je spoznanje miselna slika, projekcija objektivnega, od zavesti neodvisnega sveta; fiz. (posebna) teorija relativnosti Einsteinova teorija prostora in časa, ki ne vključuje gravitacije; splošna teorija relativnosti Einsteinova teorija gravitacije; lingv. panonska teorija po kateri je jezik panonskih Slovanov podlaga stari cerkveni slovanščini; lit. literarna teorija nauk o vrstah in zvrsteh literarne umetnosti in o bistvu in oblikah besedne umetnine; sokolja teorija po kateri se v noveli kot vodilni motiv pojavlja tipičen predmet s simbolnim pomenom, h kateremu se pripoved pogosto vrača; teorija verza nauk o vrstah in oblikovnih zakonitostih verza; mat. teorija informacije ki proučuje količinske zakonitosti v zvezi z zbiranjem, prenašanjem in kodiranjem informacij; teorija množice; teorija števil ki raziskuje naravna števila in odnose med njimi; polit., soc. rasna teorija na biologizmu temelječa teorija, po kateri so značilnosti, lastnosti in pravice ljudi določene z njihovo raso; šah. teorija otvoritev ♪
  25.      teozofíja  -e ž (ȋ) 1. rel. nauk o dojemanju božanstva na osnovi nadnaravnega navdiha, razsvetljenja, skrivnostnih neposrednih stikov: elementi teozofije pri grških, nemških filozofih; teozofija, misticizem in okultizem 2. filoz. na taki osnovi temelječ nauk o božanski resnici, katere ostanke vsebujejo vse vere, o razvoju s ponovnimi utelešenji in o enakosti vseh ljudi: krožek za proučevanje teozofije; teozofija in antropozofija ♪

   17.296 17.321 17.346 17.371 17.396 17.421 17.446 17.471 17.496 17.521  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA