Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Bo (17.246-17.270)


  1.      štóla  -e ž (ọ̑) 1. dolgemu, širokemu šalu podobno ogrinjalo, navadno iz krzna, tkanine: ogrnjena je bila s krzneno štolo; štola iz hermelina 2. rel. liturgično oblačilo v obliki širokega traku za okoli vratu kot znamenje duhovništva pri opravljanju bogoslužja: dati štolo okrog vratu; nositi štolo 3. pri starih Rimljanih dolgo, nagubano vrhnje oblačilo matron, navadno z rokavi: obleči štolo ♪
  2.      štór  -a tudi štòr štôra m (ọ̑; ȍ ó) 1. po podiranju drevja preostali del debla: štori so moleli iz zemlje; izkopati, izruvati štor; iz štorov so pognale mladike; zasadil je sekiro v štor; usedel se je na štor; grčav štor; trhel, votel štor; kaj stojiš kakor štor / bukov, hrastov štor / drevesni štor 2. zelnato steblo, zlasti pri zelju, ohrovtu: porezane zeljne glave je obrnila s štori navzgor / zeljni štor ∙ pog. klobuk jurčka je bil črviv, štor pa ne bet 3. slabš. neroden, okoren človek: to ti je pravi štor; ne bodi tak štor / kot psovka umakni se, štor nerodni ♪
  3.      štórklja  -e ž (ọ̑) 1. velika močvirska ptica selivka z belim perjem po telesu, črnimi perutmi in dolgimi golimi nogami: štorklja je gnezdila na strehi; štorklje so klopotale s kljuni; stoji na eni nogi kakor štorklja ∙ evfem. štorklja ti bo prinesla bratca rodil se ti bo bratec ♦ zool. bela, črna štorklja 2. med drugo svetovno vojno nemško enokrilno izvidniško letalo: štorklja preletava sovražnikovo ozemlje / nemška štorklja ♪
  4.      štoróvje  tudi štórovje -a s (ọ̑; ọ̄) več štorov, štori: suho borovo štorovje ♪
  5.      štórovka  -e ž (ọ̄) goba medeno rjave barve s temnejšimi luskami na klobuku, ki raste v šopih na panjih in deblih: nabirati štorovke ◊ bot. mala štorovka užitna goba rjavkaste barve, ki raste v šopih na panjih listavcev, Kuehneromyces mutabilis; vrtn. štorovka prst iz preperelega lesa ♪
  6.      štrájkoven  -vna -o prid. (ȃ) pog. stavkoven: izvoliti štrajkovni odbor ♪
  7.      štrapacírati  -am nedov. (ȋ) nižje pog. veliko zlasti fizično delati: preveč štrapacira za svoje bolno srce / na počitnicah je veliko štrapaciral hodil, se gibal ♪
  8.      štrbúnk  -a m (ȗ) ekspr. slišen padec (v vodo): ob vsakem štrbunku so gledalci na bregu zakričali / od sunkov in štrbunkov ga je vse bolelo / štrbunk kamna v vodo / čaka jih samo še štrbunk s padalom skok ∙ ekspr. zaslišal se je glasen štrbunk glas ob padcu (v vodo); šalj. stranišče na štrbunk suho stranišče ♪
  9.      štŕkavec  -vca m (ŕ) 1. bot. rastlina z bodeče dlakavim ležečim steblom in rumenimi cveti, Ecballium: s štrkavcem porasla steza 2. nar. štajersko pobalin, pobalinček: štrkavci so mu obrali češnje ♪
  10.      štrléti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. biti, stati v položaju pravokotno na podlago, stran od česa: pogladil si je lase, da mu ne bi štrleli; ušesa mu štrlijo / veje dreves štrlijo na vse strani; vlakna na tkanini štrlijo pokonci / pod nosom mu štrlijo brki / ovratnik pri obleki štrli od vratu se ne prilega vratu 2. segati bolj daleč od sosednje stvari: zgornja ustnica štrli čez spodnjo; brada mu štrli naprej / bil je tako suh, da so mu štrlela rebra zelo / žima štrli iz blazine; lasje štrlijo izpod rute // segati nad okolico: zadaj so štrleli visoki vrhovi gor / dimniki so štrleli v nebo 3. ekspr. biti zelo poudarjeno izražen: vzgojna misel preveč štrli iz besedila ∙ ekspr. ta učenec štrli iz drugih je drugačen, boljši od drugih 4. nar. strmeti: štrlel je v vrata in čakal, da se odprejo štrlèč -éča -e: štrleče ličnice; štrleča skala ♪
  11.      štrúdelj  -dlja tudi -na [dǝl] m (ú) nižje pog. pecivo iz vlečenega testa z različnimi nadevi; zavitek: speči štrudelj / jabolčni štrudelj ♪
  12.      štrúks  -a m (ȗ) tekst. navadno podolžno rebrasta bombažna ali volnena tkanina zlasti za moške hlače: jahalne hlače iz štruksa // vezava, ki daje tkanini izrazite navadno ozke proge: tkati v štruksu ♪
  13.      štubák  -a m (á) žarg., med drugo svetovno vojno starešina sobe v koncentracijskem taborišču: določili so ga za štubaka ♪
  14.      študènt  -ênta in -énta m, im. mn. študênti in študénti in študêntje in študéntje (ȅ é, ẹ́) 1. kdor si pridobiva izobrazbo na višji ali visoki šoli: študenti poslušajo predavanja; dober študent; študent prvega letnika; študent slavistike; klub študentov / izredni, redni študent 2. star. učenec srednje šole; dijak: namenili so ga za študenta; slabo oblečen študent ♪
  15.      študêntek  in študéntek -tka m (ē; ẹ̄) iron. manjšalnica od študent: kaj bo delal takle študentek ♪
  16.      študêntka  in študéntka -e ž (ē; ẹ̄) ženska, ki si pridobiva izobrazbo na višji ali visoki šoli: biti študentka na filozofski fakulteti; študentke in dijakinje ♪
  17.      študírati  -am nedov. (ȋ) 1. pridobivati si izobrazbo zlasti na višji ali visoki šoli: njegov najstarejši sin študira; študirati na filozofski fakulteti; študiral je na Dunaju / študirati ob delu; izredno, redno študirati / preh. študirati ekonomijo; študirati medicino, pog. za zdravnika // preh. omogočati komu, da si pridobiva izobrazbo na srednji, višji ali visoki šoli: oče ga je študiral; vse otroke je študirala / dali so ga študirat 2. s prebiranjem literature, učbenikov pridobivati si znanje: študirati za izpit; študirati po zapiskih; študira zvečer; pridno študira // preh. načrtno se seznanjati z določeno vsebino: študirati poglavja iz novejše zgodovine; študirati slovnico // preh. proučevati: študirati življenje kmečkih ljudi / pog.: opazoval in študiral je ljudi okrog sebe ocenjeval, presojal; natihem ga je študiral poskušal ugotoviti, kaj misli, namerava ● ekspr. študiral je napise po trgovinah opazoval, gledal; študirati vlogo s študijem, vajo pripravljati jo za podajanje, izvajanje na odru; pog. dolgo sta študirala, preden sta se odločila premišljevala, razmišljala študirajóč -a -e: študirajoča mladina študíran -a -o 1. deležnik od študirati: dolgo študiran načrt 2. izobražen, šolan: pravi, da bi bil rajši kmet kakor študiran človek / je zelo študiran; sam.: pogovor s študiranimi ♪
  18.      štúka  -e ž (ú) žarg., med drugo svetovno vojno lahki bombnik, ki bombardira med strmim spuščanjem; strmoglavec: štuke so v strmem letu metale bombe; tuljenje štuk ♪
  19.      štúla  -e ž (ú) izbočeni del klobuka: klobuk s širokimi krajci in nizko štulo / štula klobuka ● nar. po operaciji je od noge ostala le štula štrcelj; nar. napeti štulo našobiti se; nar. zagrabil je vrečo za štulo in jo zavihtel na ramo za nabrani, prazni del zavezane polne vreče ♪
  20.      štúliti  -im nedov. (ú ȗ) ekspr., navadno s prislovnim določilom dodajati, pristavljati: po njegovem mnenju takih besed ni treba štuliti v slovar štúliti se nepovabljen, nezaželen se pridruževati, prihajati kam: zdaj se štuli k njim, prej je bil pa njihov nasprotnik; nikar se tako ne štuli mednje / kar naprej se štuli v njihovo družbo; kaj se štuliš zraven, saj vidiš, da te ne marajo / štuliti se komu za razsodnika vsiljevati se; štuli se okrog žensk želi si pridobiti njihovo naklonjenost, družbo; štuli se tja, pa ga ne bodo sprejeli prizadeva si priti tja; ne štuli se vmes ne vmešavaj se ♪
  21.      štúrmbataljón  -a m (ú-ọ̑) v stari Avstriji bataljon, sestavljen iz posebej izbranih in izurjenih borcev za poseganje v boj v odločilnih trenutkih; jurišni bataljon: v prvi svetovni vojni je bil komandant šturmbataljona ♪
  22.      šúft  -a m (ȗ) nižje pog. netovariški, nesramen človek: ta šuft ti ne bo pomagal; ne bodi tak šuft / kot psovka nisi me povabil, šuft ♪
  23.      šúm  -a m (ȗ) 1. neizraziti, nezveneči, med seboj pomešani glasovi: delati, povzročati šume; zaslišati šum; vznemiriti se zaradi vsakega šuma; glasen, pridušen, rahel, tih, zamolkel šum / brez šuma oditi iz sobe; s šumom pasti na tla // šumenje: šum listja v vetru; šum morja, reke / igranje je prešlo v nerazločen šum 2. ekspr. šumu podobni glasovi, nastali zaradi govorjenja, premikanja, navadno več osebkov: iz razreda je bilo slišati pritajen šum; v dvorani je nastal velik šum; z ulice je prihajal šum množice 3. knjiž. živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje; hrup: njena poroka je povzročila velik šum / njegovi nastopi so povzročili veliko šuma ● nar. šum pada v globino slap ◊ fiz. šum zvok, v katerem so sestavine s širokega frekvenčnega območja; lingv. soglasniški šum glasovna prvina, značilna zlasti za izgovor nezvočnikov; med. šum zvok, ki se sliši pri avskultaciji; ptt šum prostora skupek zvokov v prostoru, ki motijo telefonski pogovor; rad. šum šumenju podobni glasovi v radijskem, televizijskem sprejemniku kot motnja zaradi šibkega vhodnega signala ♪
  24.      šuméti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dajati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: drevje, suho listje šumi v vetru; morje, slap šumi; voda v loncu že šumi, kmalu bo zavrela; glasno, tiho šumeti; brezoseb. veter je pihal, da je šumelo / celofan papir šumi; svila šumi / ekspr., z notranjim predmetom gozdovi so šumeli svojo pesem / zunaj je šumel veter // povzročati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: neprestano se je presedala in šumela z obleko; ves čas je šumel s papirjem; šumel in ropotal je pred vrati, dokler mu niso odprli // s prislovnim določilom šumeč se premikati: potok šumi po dolini / slap šumi v kotanjo šumeč pada / ekspr. v svilenem krilu je šumela po dvorani šumeč z oblačili šla; pren., ekspr. mimo nas šumi čas 2. v zvezi s čebela s premikanjem telesa, kril povzročati šumenju podobne glasove: čebele šumijo v panju; brezoseb. v čebelnjaku je prijetno šumelo / ekspr. ob poti je šumel čebelnjak 3. ekspr. z govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročati šumenju podobne glasove: množica v dvorani je šumela; brezoseb. v razredu je šumelo kakor v panju ∙ ekspr., redko vse ženske so šumele o tem govorile, šušljale 4. brezoseb. imeti neprijeten, šumenju podoben občutek v glavi, ušesih zaradi motenj v delovanju organizma: temnilo se mu je pred očmi in v glavi mu je šumelo; šumelo ji je v ušesih // ekspr. imeti neprijeten občutek razdraženosti, vznemirjenosti, navadno zaradi zelo močnega predhodnega dražljaja: še dolgo mu je šumelo v glavi od bučne glasbe / v glavi mu je kar šumelo od številnih vprašanj šumé knjiž.: voda je šume padala v strugo šumèč -éča -e: potok je šumeč tekel med skalovjem; prim. šumeč ♪
  25.      šús  -a m (ȗ) 1. nižje pog. izstrelitev krogle, naboja; strel: šus v glavo, nogo / šus ga je samo oplazil 2. žarg. negativna ocena (v šoli): dati, dobiti šus; ima dva šusa 3. nižje pog. nepremišljen, neuglajen človek: kako moreš biti tak šus ● žarg., šport. peljal je šus spustil se je naravnost po strmini navzdol ♪

   17.121 17.146 17.171 17.196 17.221 17.246 17.271 17.296 17.321 17.346  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA