Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Bo (16.951-16.975)


  1.      svinčénka  -e ž (ẹ̄) svinčeni del naboja, ki ob vžigu zleti iz puške, brzostrelke: svinčenka ga je zadela v ramo; ekspr. svinčenke so sikale in žvižgale nad njihovimi glavami ● ekspr. padel je pod sovražnikovimi svinčenkami bil je ubit (v vojni) ◊ bot. grm ali manjše drevo s svetlo modrimi cveti v socvetjih, Plumbago auriculata ♪
  2.      svínčev  -a -o prid. (í) nanašajoč se na svinec: svinčeve rude / svinčev prah / svinčev rudnik / svinčeve prevleke ♦ elektr. svinčev akumulator akumulator s svinčenima elektrodama; fiz., kem. svinčevo steklo steklo, ki vsebuje veliko svinca in svetlobo močno razklanja; kem. svinčevo belilo iz svinca pridobljen prah za oljnato umazano belo barvo; svinčev karbonat, oksid, sulfid; svinčeva glajenka rumen prah, ki se uporablja zlasti za izdelovanje fajančnega lošča; svinčeve spojine, zlitine; min. svinčev sijajnik galenit; teh. svinčev lot lot, v katerem je več kot 50 odstotkov svinca ♪
  3.      svínjak  -a m (ȋ) bot. rastlina z golim ali dlakavim steblom in rumenimi cveti v košku, koških, Hypochoeris: na tem travniku raste svinjak / pegasti svinjak ♪
  4.      svinjár  -ja m (á) 1. kdor se poklicno ukvarja z oskrbovanjem prašičev: svinjar je že nakrmil prašiče; kravarji in svinjarji // star. svinjski pastir: svinjar žene prašiče skozi vas 2. slabš. kdor (rad) nespodobno, opolzko govori: je velik svinjar / kot psovka svinjar svinjski 3. slabš. ničvreden, malovreden človek: svinjar je, če zahteva toliko denarja / kot psovka zdaj si pa ti na vrsti, svinjar ♪
  5.      svinjaríja  -e ž (ȋ) slabš. 1. umazanija: počisti to svinjarijo na stopnicah / le kako more živeti v tej svinjariji v tem umazanem okolju, prostoru 2. grdo, neprimerno dejanje ali ravnanje: odkrili so njegove svinjarije; počenjati, uganjati svinjarije / govoriti svinjarije / to je navadna svinjarija // v medmetni rabi izraža negativen odnos do povedanega: izlet so odpovedali? Svinjarija; svinjarija, če je to res 3. jed, navadno slabo pripravljena: te svinjarije ne bo jedel ♪
  6.      svinjáti  -ám nedov. (á ȃ) slabš. 1. mazati, onesnaževati: ne svinjaj tal / pes ji svinja po stanovanju / otroci svinjajo stene s svojimi čačkami / svinjati človeka jemati mu ugled, sramotiti ga 2. nespodobno, opolzko govoriti: moški radi svinjajo; pred otroki ne svinjaj // grdo, neprimerno ravnati s kom: ne boš več svinjal z ljudmi ♪
  7.      svínjica  -e ž (í) ekspr. manjšalnica od svinja: za pleme določene svinjice / ne bodi taka svinjica ♪
  8.      svínjski  -a -o prid. (í) 1. nanašajoč se na svinje: svinjski rilec; svinjska glava, koža; svinjsko meso / svinjska mast; svinjsko usnje / svinjski paprikaš; svinjska pečenka, rižota; prekajena svinjska rebrca / svinjski hlev; svinjski pastir; svinjska krma 2. slabš. umazan: kako svinjske roke imaš / pri tako svinjskem delu mora imeti haljo // nespodoben, opolzek: poslušati svinjske šale; svinjsko govorjenje 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: pritisnil je svinjski mraz; svinjska vročina ● ekspr. do njega je svinjski hudoben, zloben; ekspr. danes smo imeli svinjski dan naporen, težek; ekspr. imeti svinjsko srečo glede na neprijetne, neugodne okoliščine zelo veliko, nepričakovano; ekspr. že ves mesec je svinjsko vreme slabo, neugodno ◊ agr. svinjska kuhinja manjši prostor ob svinjaku, v katerem se pripravlja hrana za prašiče; bot. svinjska dušica strupena rastlina z velikimi lijakastimi cveti; navadni kristavec; svinjska reja lucerni podobna rastlina z rumenimi cveti v socvetju in ukrivljenimi stroki; srpasta meteljka; teh. svinjska noga drog za privzdigovanje, premikanje težkih bremen; vet. svinjska kuga prašičja kuga svínjsko prisl.: svinjsko se napiti; kovček je svinjsko težek; hiša je stala svinjsko veliko ♪
  9.      svirálka  -e [tudi u̯k] ž (ȃ) zastar. piščal: predramil ga je glas sviralk in bobnov ♪
  10.      svírati  -am nedov. (ȋ) 1. zastar. igrati (na glasbilo): vso noč je sviral na svatbi / svirati valček / svirati na piščal 2. pog., v zvezi z ga počenjati neumnosti, lahkomiselnosti: ne sviraj ga; spet ga svira ● star. tako boš plesala, kot bom jaz sviral tako boš delala, ravnala, kot bom jaz hotel sviráje: odšli so naprej, sviraje koračnico svirajóč -a -e: na piščal svirajoči pastir ♪
  11.      svíšč 2 -a m (ȋ) rastlina s posameznimi ali v socvetje združenimi, navadno modrimi zvončastimi cveti: svišč in rododendron ♦ bot. jesenski, pomladanski svišč; panonski svišč rastlina z jajčasto suličastimi listi in olistanim steblom, Gentiana pannonica ♪
  12.      svíšč 3 -a m (ȋ) min. zelo droben, naplavljen ali z vetrom nanesen pesek: s sviščem mešana prst / hoditi po svišču / naplavljeni svišč; puščavski svišč ◊ alp. sneg, ki ga nosi s seboj veter; sviž ♪
  13.      svítati se  -am se nedov. (ȋ) nav. 3. os. 1. brezoseb. prehajati iz noči v dan; daniti se: svita se; na vzhodu se je svitalo, zastar. je svitalo; odšla je, ko se je začelo svitati 2. ekspr., navadno s prislovnim določilom pojavljati se, kazati se: skozi okno se je svital dan; pren. svita se jim zarja svobode 3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku prihajati do spoznanja česa: nekaj se mi svita; počasi se jim je začelo svitati ● knjiž. filmu se svitajo lepši časi obetajo svitajóč se -a -e: svitajoče se jutro ♪
  14.      svítek  -tka m (ȋ) 1. obročasta, spletena ali iz blaga narejena priprava za lažje prenašanje bremen na glavi: dati svitek na glavo; popravila si je svitek pod škafom 2. navadno s prilastkom kar je po obliki podobno tej pripravi: filmski svitek; svitek vrvi, bakrene žice / svitki dima so se dvigali v zrak // knjiž., navadno z rodilnikom sveženj, zvitek: prinesel je svitek knjig, papirjev / v čistilnico je nesla svitek oblek 3. v zvezi z v izraža obstajanje, pojavljanje v prepleteni, obročasti obliki: kača leži zvita v svitek / povezati, speti v svitek ◊ arhit. svitek obročasto izbočeni del podnožja jonskih in korintskih stebrov; vet. (kopitni) svitek ozek pas kože na prehodu v kopito ali parkelj; zool. roženi svitek v stoječih vodah živeči polž s ploščato hišico, Planorbarius corneus ♪
  15.      svíž  -a m (ȋ) knjiž. zelo droben, naplavljen ali z vetrom nanesen pesek; svišč: tla, pokrita s svižem / gaziti po blatu in svižu / naplavljeni sviž ◊ alp. sneg, ki ga nosi s seboj veter ♪
  16.      svòd  svóda m (ȍ ọ́) knjiž. obok: delati svod; stati pod svodom; svod cerkve, hodnika / skalni svod / modri svod neba; nebesni svod nebo; na večernem svodu so bile zvezde ◊ anat. lobanjski svod zgornji, obokani del lobanje; arhit. banjasti, križni svod banjasti, križni obok ♪
  17.      svódast  -a -o prid. (ọ́) knjiž. obokast: svodast prostor ♪
  18.      svóden  -dna -o prid. (ọ̑) knjiž. obočen: stebri s svodnimi loki / svodna konstrukcija ♦ um. svodna pola obočna pola ♪
  19.      svodóvje  -a s (ọ̑) knjiž. več obokov, oboki: dim se v oblačkih dviga pod temno svodovje ♪
  20.      svój  svôja -e zaim. (ọ́ ó) 1. izraža svojino osebka: to si lahko kupiš za svoj denar; imel je svojo mehanično delavnico; posodil ti bom svojo knjigo / pokazala je svoje roke / obleci svoj novi plašč / obdelovati svojo lastno zemljo 2. izraža splošno pripadnost osebku: doseči, opustiti svoj namen; zadrževati svojo jezo; upokojena je bila na svojo željo / šel je tja na svojo odgovornost; hrano pridelujejo le za svoje potrebe / čriček se oglaša s svojim čri čri // izraža razmerje med osebkom in okolico: izboljšati svoj položaj; paziti na svojo čast; izpolnjevati svoje dolžnosti; delavci razpravljajo o težavah svoje delovne organizacije; boriti se za svoje pravice 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do osebka: razvajati svoje otroke; obiskati svojo mater; zaupati svoji prijateljici; ima svoje dekle / svojim gostom je razkazal hišo; s svojimi volivci nima dovolj stikov; poklicati svoje spremstvo / med nami imajo svojega človeka privrženca, somišljenika; tja so poslali svoje ljudi / dobro pozna svoj jezik; ljubiti svojo domovino 4. izraža izhajanje od osebka: v svojem članku trdi nasprotno; s svojim delom se je vsem prikupila / pisatelj je objavil svoj življenjepis; luna ne sveti s svojo svetlobo z lastno; hraniti otroka s svojim mlekom dojiti 5. izraža (stalno) povezanost z osebkom: čakati na svoj avtobus; imeti svoj stalni prostor pri mizi / ekspr.: vsak dan je hotel imeti svoj zrezek in svoj vrček piva; prihaja vsak dan ob svoji uri 6. izraža ustreznost, določenost: prilagajanje zahteva svoj čas; potrpi, vse bo urejeno ob svojem času; dati, spraviti kaj na svoje mesto / to blago ni najboljše, a ima vseeno svoje kvalitete 7. izraža posebnost, drugačnost koga, česa glede na ljudi, stvari iste vrste: imeti svoj način govorjenja, pisanja; imela je svojo držo, hojo / to je bil svoje vrste svet / v naši književnosti zavzema ta pisatelj čisto svoje mesto 8. pog., z izrazom količine izraža približnost; okoli: ta sod drži svojih sto petdeset litrov; jama je globoka svojih trideset metrov / ni več mlad, ima svojih petdeset let 9. z oslabljenim pomenom poudarja besedo, na katero se nanaša: pesem je dosegla svoj namen; v zadnjem času je kriza dosegla svoj vrh; v tej hiši je živel od rojstva do svoje smrti; tudi naš program ima svoje slabe strani / v svoji neprevidnosti je obljubila vse, kar so zahtevali od nje 10. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi; za svojo osebo priznam, da mi je vseeno / trener je bil sam za svojo osebo prepričan, da bodo zmagali 11. v zvezi sam svoj neodvisen, samostojen: biti sam svoj gospodar; kmalu boš sama svoja gospodinja / knjiž. od nekdaj so bili sami svoji, brez graščakov svobodni; ekspr. delam, kar hočem, saj sem sam svoj gospod nisem od nikogar odvisen // v imenovalniku ednine moškega spola tudi samsvoj čudaški, poseben: pravijo, da je pust in sam svoj človek; stara je in precej sama svoja ● svoj čas svojčas, svoje čase je bil velik gospod nekoč, prej; ekspr. v nedeljo so imeli naši smučarji svoj dan so bili zelo uspešni; star. svoje dni so se dobro razumeli včasih, nekdaj; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; to blago je vredno svojega denarja njegova cena ustreza vrednosti; publ. razumevanje za naravo je dobilo, našlo svoj izraz v planinstvu se je izrazilo, se je pokazalo; nikogar od svojih ljudi nima več članov družine, svojcev; bodi kakor doma, saj si prišel k svojim ljudem sorodnikom, svojcem; ekspr. izreči svoj ne odkloniti; ekspr. v potu svojega obraza si služi kruh zelo se mora truditi za materialna sredstva, materialne dobrine; ekspr. on zna vedno o pravem času pristaviti svoj piskrček pri čem tudi zase poiskati korist; pridružiti se čemu, kar je v danem položaju najbolj koristno; pog. pusti ju pri miru, saj vidiš, da imata svoje pogovore zaupne; ekspr. bil je pravi sin svoje dobe človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; ekspr. ne more iz svoje kože ne more ravnati drugače, kot je navajen; ekspr. vsaka stvar ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; ekspr. delati na svojo roko brez upoštevanja soglasja, vednosti, mnenja drugih; ekspr. vzeti stvari v svoje roke začeti sam, neposredno odločati o čem, urejati kaj; publ. izvoliti koga iz svoje srede nekoga med njimi; evfem. dekle že ima svoje stvari (mesečno) perilo; ekspr. biti v svojem kraljestvu v domačem okolju; kjer je prijetno, udobno; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; knjiž. hodi svoja pota ni dovzeten za vplive; prisl.: po svoje si lahko srečen; ni jim všeč, da delamo po svoje, star. po svojem; ekspr. po svoje ima prav če gleda na stvar s svojega stališča, glede na svoje razmere; živeti po svoje; komentatorja sta bila — seveda vsak po svoje - zelo konkretna; sam.: pog. dekle že ima svojega fanta; tujega nočemo, svojega ne damo geslo jugoslovanskih narodov po drugi svetovni vojni; dajte vsakemu svoje kar zasluži, kar mu pripada; ekspr. še vedno goni svojo, svoje vztraja pri tem, kar je rekel; pog. končno je nesramnež dobil svoje bil je ostro zavrnjen, kaznovan; pog. odsedel je svoje, zdaj bo začel znova prebil, preživel je določen čas v zaporu; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; ekspr. naj le pride, da mu povem svoje da ga oštejem, mu izrazim nezadovoljstvo; vedno si je izmišljala nekaj svojega, posebnega; nikoli niso imeli nič svojega; pog. če ti bo zmanjkalo denarja, bom jaz dal iz svojega; kot poziv svoji k svojim; priti med svoje svojce, sorodnike; pog. vzeti za svojega posvojiti; pog. delavec dela ob svojem skrbi sam za hrano; star. ob svojem je lahko redil samo eno kravo z lastno krmo ♪
  21.      svoják  -a m (á) knjiž., redko nesvobodnik: njegovi starši so bili svojaki / kmet svojak ♪
  22.      svoját  -i ž (ȃ) slabš. ničvredni, malovredni ljudje: po cestah je polno svojati; razbojniška, tatinska svojat / fašistična svojat je požigala in morila / prišel je s svojo svojatjo druščino, družbo // v razredni družbi pripadniki socialno nižjih družbenih slojev: svojat zahteva enakopravnost ♪
  23.      svojerôčen  in svojeróčen -čna -o prid. (ō; ọ̄) ki ga kdo napiše sam, s svojo roko: svojeročne opombe / svojeročni podpis ∙ knjiž. podaril mu je svojeročen izdelek lasten svojerôčno in svojeróčno prislov od svojeročen: svojeročno podpisati; svojeročno napisana prošnja // pog. sam, brez tuje pomoči: svojeročno narediti; svojeročno pobeliti sobo / pismo je prinesel svojeročno osebno ♪
  24.      svojíti si  -ím si nedov. (ȋ í) knjiž. lastiti si: svojiti si tuje premoženje / svojiti si pravico do odločanja ∙ knjiž. svoji si sodbo o tem vprašanju zdi se mu, da more, ima pravico presojati to vprašanje ♪
  25.      svójski  -a -o prid. (ọ̄) knjiž. 1. ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od stvari svoje vrste: roža svojskega vonja / to je bila svojska oblika protesta; svojska zamisel / zavzema svojsko mesto v literaturi posebno; svojsko pojmovanje izvirno, samostojno / svojski stil / delo razodeva svojskega pisatelja 2. lasten posameznemu, tipičen za posameznega: pisal je svojski jezik; pokrajino opisuje na svojski način / svojske lastnosti otroka / vsem je svojsko to, da ljubijo naravo ● zastar. to je naredil sam, iz svojskih nagibov iz svojih, lastnih; zastar. ta človek mu je v marsičem svojski podoben, enak svójsko prisl.: svojsko živeti ♪

   16.826 16.851 16.876 16.901 16.926 16.951 16.976 17.001 17.026 17.051  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA