Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Bo (14.546-14.570)


  1.      razletováti se  -újem se nedov. (á ȗ) redko razletavati se: bombe se razletujejo ♪
  2.      razlíček  -čka m (ȋ) knjiž. inačica, varianta: najstarejši različek drame; ta motiv je znan v več različkih ♦ biol. vsak od organizmov, ki se po eni ali več lastnostih razlikuje od matičnega organizma; min. vsak od kristalov ali zrn istega minerala, ki se med seboj ločijo zlasti po barvi ♪
  3.      razlíčen  -čna -o prid., razlíčnejši (í ȋ) 1. ki se po lastnostih, značilnostih razlikuje a) med seboj: različni pojavi, pojmi; stavbi sta različni; popolnoma, zelo različen b) pri dveh ali več osebah, stvareh: ločijo jih različni cilji, interesi; obleki sta različnih barv, velikosti; prijatelja sta različne starosti; različni so po izobrazbi, značaju c) od določenega, primerjanega: različen je od brata; tedanje razmere so bile zelo različne od sedanjih // ki ni isti: besedi sta različnega izvora; sta različne narodnosti; vrnila sta se po različnih poteh / naglas je v sedanjiku in nedoločniku na različnih zlogih 2. mn. razen: prebivalci iz različnih delov dežele; pripovedoval jim je različne zgodbe / o tem sem slišal različne stvari / prodaja različne vrste sadja ● okusi so različni ljudje se glede na okus razlikujejo razlíčno prisl.: različno kaj pojmovati; različno dolgi trakovi; različno oblikovani predmeti; sam.: zanimivost in privlačnost različnega ♪
  4.      razlíka  -e ž (ȋ) 1. kar kaže na neenakost med primerjanimi stvarmi: razlika nastane, obstaja, se poveča; odpraviti razlike; spoznati, ugotoviti razlike; bistvena, majhna, opazna, velika razlika; razlika med človekom in živaljo; razlike med spoloma; razlika v barvi, obliki, velikosti; razlike v ceni, kakovosti izdelkov; razlike v izobrazbi, vzgoji; razlike v pogledih / pomenske in stilne razlike med besedami / časovna razlika; družbene, politične, socialne razlike; podnebne, temperaturne razlike; višinska razlika / razlika je, če dobiš dobro ali slabo oceno 2. znesek, za katerega je zmanjšan, presežen določeni, potrebni znesek: dobiti, izplačati razliko 3. mat. število, ki se dobi pri odštevanju: izračunati razliko dveh števil; razlika in vsota 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z brez izraža podkrepitev trditve: povabil je vse, brez razlike 5. publ., v prislovni rabi, v zvezi z razliko izraža omejevanje prej povedanega: brata sta si zelo podobna, z razliko, da je mlajši nekoliko večji ● on dela razlike ne ravna z vsemi enako; publ. v razliko od drugih moštev je naše dobro v primerjavi z drugimi moštvi; publ. za razliko od prve tekme so naši tekmovalci drugo tekmo dobili prvo tekmo so izgubili, v drugi pa so zmagali ◊ šport. izenačiti razliko v golih; premagati nasprotnika z dvema goloma razlike ♪
  5.      razlíkati  -am dov. (ȋ) obrt. z likanjem, navadno na narobni strani, narediti gladko: razlikati gube, rob obleke / razlikati šiv z likanjem na narobni strani razdeliti robove šiva razlíkan -a -o: razlikan šiv; razlikana guba ♪
  6.      razlikávati  -am nedov. (ȃ) obrt. z likanjem, navadno na narobni strani, delati gladko: razlikavati gube / razlikavati šive z likanjem na narobni strani razdeljevati robove šivov ♪
  7.      razlikovánje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od razlikovati: sposobnost razlikovanja barv; natančno razlikovanje med posameznimi pojavi, predmeti / pomensko razlikovanje; razlikovanje pojmov 2. dajanje, priznavanje manjših pravic ali ugodnosti komu v primeri z drugimi: bolelo ga je učiteljevo razlikovanje med otroki / rasno, socialno razlikovanje ◊ lingv. izgovorna oddaljitev enega izmed dveh enakih ali podobnih glasov od drugega; disimilacija ♪
  8.      razlikováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. videti, občutiti različnost med čim: razlikovati barve; razlikovati užitne in neužitne gobe; razlikovati kak predmet od drugih; razlikovati med posameznimi glasovi; med temi stvarmi moramo dobro razlikovati; razlikovati po obliki / razlikovati pomene besed // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: ta narečja ne razlikujejo več padajoče in rastoče intonacije / ta literarni zgodovinar razlikuje naslednja obdobja 2. knjiž., redko povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega; ločiti: ta lastnost ga razlikuje od drugih ljudi; to ga zelo razlikuje od bratov razlikováti se biti različen, drugačen: človek se razlikuje od živali / naša doba se razlikuje od prejšnjih; razlikovati se po izobrazbi, po zunanjosti / mnenja o tem se zelo razlikujejo; razlikovati se med seboj razlikujóč -a -e: razlikujoči znaki; sodba, razlikujoča se od drugih ♪
  9.      razlíti  -líjem dov. (í) 1. nehote spraviti kaj tekočega iz posode na večjo površino: razliti juho, kavo po mizi; padla je in razlila mleko po tleh; kozarec se je prevrnil in vino se je razlilo / nesi previdno, da ne razliješ poliješ 2. knjiž., ekspr. oddati, razširiti v velikih količinah: sonce je razlilo svoje žarke po dolini; svetilka je razlila močno svetlobo po sobi; čez nebo se je razlila rdečkasta svetloba / prijetna glasba se je razlila po prostoru / noč je razlila svoj mir na zemljo razlíti se 1. tekoč čez rob se pojaviti na razmeroma veliki površini: reka se je ob povodnji razlila; razliti se čez bregove 2. ekspr. množično se premakniti z enega mesta na več mest: ljudje so se usuli iz dvorane in se razlili po cestah; množica se je razlila po trgu / čreda se je razlila po travniku in se začela pasti 3. ekspr. postati opazen, viden: veselje se mu je razlilo po obrazu / po licih se mu je razlila rdečica zardel je ● oko se mu je razlilo tekoča vsebina je iztekla iz njega; žolč se mu je razlil je iztekel iz žolčnega mehurja razlít -a -o: mir, razlit nad vasjo; razlita kava, voda; po sobi je bila razlita močna svetloba; vino, razlito po tleh ♪
  10.      razlívati  -am nedov., tudi razlivájte; tudi razlivála (í) 1. nehote spravljati kaj tekočega iz posode na večjo površino: razlivati vodo po tleh; juha se mu je razlivala po prtu / posoda je bila prepolna, zato je pri prenašanju razlival 2. knjiž., ekspr. oddajati, razširjati v velikih količinah: luč je razlivala svetlobo po sobi; čez nebo se je razlivala bledo rumena svetloba / po dolini se je razlivala pesem zvonov razlívati se 1. tekoč čez rob se pojavljati na razmeroma veliki površini: nekoč se je tu razlivala lava; potok se razliva čez bregove / voda je kipela in se razlivala čez rob posode 2. ekspr. množično se premikati z enega mesta na več mest: množica je bežala in se razlivala po ulicah 3. ekspr. biti opazen, viden: preko njenega obraza se je razlival nenavaden mir 4. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga nakazuje osebek: občutek ugodja se mu je razlival po vsem telesu razlivajóč -a -e: držal je žlico, razlivajoč juho po obleki; svetloba, razlivajoča se po pokrajini ♪
  11.      razlóček  -čka m (ọ̑) 1. kar kaže na neenakost med primerjanimi stvarmi: ugotoviti, zmanjšati razloček; majhen, velik razloček; razloček v barvi, obliki; razloček v značaju; razločki med ljudmi, pojavi / pomenski razločki med besedami / ni razločka, če se odločiš tako ali drugače 2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z brez izraža podkrepitev trditve: kaznoval je vse, brez razločka 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi z razločkom izraža omejevanje prej povedanega: po značaju sta si sestri podobni, s tem razločkom, da je starejša bolj družabna ♪
  12.      razlóčen  -čna -o prid., razlóčnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se dobro vidi ali sliši: govori z razločnim glasom; obrisi predmetov so postajali vedno razločnejši; ti znaki so premalo razločni / razločna izgovarjava, pisava / njegove besede so bile dovolj razločne, da jih je lahko vsakdo razumel jasne 2. knjiž. ki se da razločiti; razločljiv: stemnilo se je in drevje je bilo komaj razločno / glasovi teh živali so težko razločni ● zastar. začel se je razločni boj odločilni; zastar. razločna snov deljiva, ločljiva razlóčno prisl.: govori počasi in razločno; razločno pisati; razločno slišati, videti ♪
  13.      razločíti  in razlóčiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. videti, slišati kaj kot posameznost: slišal je govorjenje, a ni mogel razločiti posameznih besed; z okna ni mogel razločiti otrok na igrišču; kljub mraku je razločil predmete v sobi; razločiti kaj z mikroskopom, s prostim očesom; bilo je svetlo, da so se razločili vsi predmeti na mizi // z gledanjem, poslušanjem jasno zaznati: v mraku ni mogla razločiti njegovega obraza; v daljavi je že lahko razločil obris koče; zaradi megle ni mogel razločiti, kdo stoji pred hišo / komaj je razločil cesto pred seboj videl 2. videti, občutiti različnost med čim: ni razločil rdeče barve od oranžne; komaj je razločil obraze; težko je bilo razločiti, kaj je dobro in kaj slabo; razločiti ljudi po glasu, zunanjosti 3. star. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločiti: hoteli so ju razločiti / šele smrt ju je razločila razločíti se in razlóčiti se star. raziti se, posloviti se: razločila sta se brez pozdrava; po teh besedah sta se razločila razlóčen -a -o: nekoč razločeni narodi so bili zdaj spet združeni ♪
  14.      rázlog  -óga m (á ọ́) navadno s prilastkom kar utemeljuje, podpira kako ravnanje, odločitev: kaj je bil glavni razlog, da je tako dolgo okleval; to ni zadosten razlog, da tako ravnaš; imeti, navesti razloge za odpoved; pravi, prepričljiv, tehten razlog; razlogi za in proti / ekonomski, politični, verski razlogi; storiti kaj iz osebnih razlogov; publ. ni mogel priti iz zdravstvenih razlogov zaradi bolezni / kaj je bil razlog za njegov nenaden uspeh vzrok / brez razloga se jeziš ♦ jur. ničnostni razlog; oprostilni, sodbeni razlogi ♪
  15.      razložíti  -ím dov., razlóžil (ȋ í) 1. narediti, da pride kaj na več mest: razložil je svoje orodje po mizi / vso prtljago je razložil 2. dati, spraviti kaj s kakega vozila, živali: razložiti blago, tovor; razložiti prtljago z voza / razložiti vagon 3. narediti, da postane komu kaj jasno, razumljivo: vprašanja ni razumel, zato mu ga je moral razložiti; nakratko, podrobno razložiti // narediti, da kdo izve, spozna, kar je potrebno, zaželeno: razložiti komu svoj načrt; razložil mu je, kako je bilo 4. narediti, da postane kaj vzročno, logično utemeljeno: tega pojava še ne znamo razložiti; neprijetnega občutka si ni znal razložiti / to dejstvo nekoliko razloži njeno odločitev 5. narediti, povzročiti, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa: razložiti literarno besedilo; razložiti določbo, predpis 6. podati opis pojma z navedbo njegovih bistvenih znakov: natančno razložiti; razložiti in definirati / razložiti besedo v slovarju; razložiti pojem družina ● star. razložiti svoje izdelke razstaviti, dati na ogled razložèn -êna -o: pojem ni jasno razložen; papirji, razloženi po mizi; poljudno razložena beseda ♦ muz. razloženi akord zaporedno izvedeni toni akorda ♪
  16.      rázma  -e ž (ȃ) navt. lesena letev, ki utrjuje, povišuje ali zaključuje vrh boka pri čolnu ♪
  17.      razmahováti se  -újem se nedov. (á ȗ) nav. ekspr. dosegati večji obseg, večjo stopnjo razvoja: proizvodnja teh strojev se razmahuje / znanost se vedno bolj razmahuje / meščanstvo se je v tej dobi najbolj razmahovalo ♪
  18.      razmakníti  in razmákniti -em dov. (ȋ á) spraviti kaj v večjo medsebojno oddaljenost: razmakniti klopi, stole; ležišči razmaknemo za vmesni prehod; razmakniti zavese; nekoliko razmakniti; razmakniti se za nekaj korakov / razmakniti noge, prste / cesti se tam razmakneta // narediti, da kaj ni več skupaj, strnjeno: razmaknil je veje, da je mogel naprej; množica se je razmaknila pred njim / knjiž. tam se gozd razmakne se razredči ∙ knjiž. razmakniti meje kake države povečati, razširiti razmáknjen -a -o: malo razmaknjene zavese; klopi so preveč razmaknjene ♦ tisk. razmaknjeni tisk tisk z večjimi razmiki med vrstami ♪
  19.      razmastíti  -ím dov., razmástil (ȋ í) odstraniti mast, maščobo iz česa: razmastiti kosti / milo razmasti kožo; razmastiti lasišče / dobro razmastiti žico pred barvanjem razmaščèn -êna -o: očiščena in razmaščena volna ♪
  20.      razmaščeváti  -újem nedov. (á ȗ) odstranjevati mast, maščobo iz česa: razmaščevati kosti za izdelavo kleja ♪
  21.      razmejeváti  -újem nedov. (á ȗ) določati, označevati mejo med čim: razmejevati zemljišča / razmejevati duševne pojave med seboj / razmejevati dobro od slabega ločevati ♪
  22.      razmenjáva  -e ž (ȃ) knjiž. menjava: svobodna razmenjava materialnih in duhovnih dobrin ♪
  23.      razméra  -e ž (ẹ̑) nav. mn., navadno s prilastkom 1. kar je opredeljeno z določenimi dejstvi, odnosi, ki vplivajo na življenje, dejavnost koga: razmere se spreminjajo; prilagoditi se razmeram; v takih razmerah ni mogoče delati; živeti v dobrih, slabih razmerah; razmere v družbi, državi, tovarni; razmere v njegovi družini so zelo težke / delovne razmere; gmotne, stanovanjske razmere; gospodarske, kulturne, politične razmere; razmere v znanosti // kar je opredeljeno z določenimi dejstvi na kakem območju in more vplivati na kako dejavnost: podnebne, vremenske razmere; poročilo o snežnih razmerah / prometne razmere v turistični sezoni 2. publ. mera, razsežnost: bazen olimpijskih razmer / stavka je zavzela velike razmere ● zastar. njuna razmera je bila skrivnost njuno ljubezensko razmerje; publ. v razmerah popolne svobode in neodvisnosti v popolni svobodi in neodvisnosti; publ. narediti kaj po sili razmer ker ni (bilo) druge izbire ♪
  24.      razméren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. sorazmeren: to je bil čas razmerne blaginje razmérno prisl.: razmerno bogata zbirka; razmerno visoka stopnja razmeroma ♪
  25.      razmérje  -a s (ẹ̑) 1. kar izraža medsebojno odvisnost, povezanost količin, vrednosti, ki imajo kaj skupnega: ugotoviti razmerje med časom in dolžino poti; formula kaže elemente v spojini in njihovo medsebojno razmerje; mehanska energija je v stalnem razmerju s toplotno energijo / razdeliti vsoto v razmerju 1 : 5 / določiti razmerja med domačimi in tujimi cenami / razmerje sil v svetu se je spremenilo / človek podira razmerja v naravi sorazmerja / z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem razmerju v sorodstvu 2. navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami a) ob skupni dejavnosti: družbeno, produkcijsko razmerje; razmerje med delovno organizacijo in skupnimi službami b) v osebnem življenju: bratsko, prijateljsko razmerje / publ. stopiti v osebno razmerje s kom imeti osebne stike s kom / napeto razmerje v družini ga je zelo težilo napeti odnosi / intimno, ljubezensko, spolno razmerje // zunajzakonski odnosi moškega in ženske, temelječi na spolnosti: razmerja z njo ni skrival; imela je razmerje s poročenim moškim 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga; odnos: urediti razmerje med državo in cerkvijo / dobra medčloveška razmerja // v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: opredeliti razmerje do življenja // v prislovni rabi, navadno v zvezi v razmerju do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: vsak človek v razmerju do drugih ljudi; oblast v razmerju do ljudstva / beseda je v razmerju do sinonima precej redka 4. v prislovni rabi, navadno s prilastkom, v zvezi v razmerju izraža primerjanje, vrednotenje, presojanje: zastavljeni načrti niso bili v pravem razmerju s sposobnostmi delavcev; biti v ustreznem razmerju 5. star. razmere, okoliščine: ostro so kritizirali razmerje v tej deželi ◊ fiz. kompresijsko razmerje; geom. delilno razmerje število, značilno za medsebojno lego treh točk na premici; jur. delovno razmerje pravno razmerje med delavci pri delu z družbenimi sredstvi ali med delodajalcem in delojemalcem; obligacijsko ali obveznostno razmerje pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost; pogodbeno razmerje; pravno razmerje urejeno s pravnimi normami; lingv. frekvenčno razmerje med besedami; posledično, sklepalno, vzročno razmerje; mat. razmerje kvocient dveh količin ♪

   14.421 14.446 14.471 14.496 14.521 14.546 14.571 14.596 14.621 14.646  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA