Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Bo, Sierra Leone (9.621-9.645)


  1.      odmík  -a m (ȋ) glagolnik od odmakniti: sunkovit odmik; odmik predmeta / odmik od tradicije / odmik od norm, predpisov ∙ publ. boriti se proti idejnim odmikom odklonom; preveliki odmiki v debelini razlike; zastar. dati dovoljenje za odmik umik // vmesna razdalja, razmik: zaradi morebitnega požara so med posameznimi objekti predvideni primerni odmiki / gledano z večjega časovnega odmika časovne oddaljenosti ♪
  2.      odmikáč  -a m (á) strojn. kolut z izboklino, ki pri vrtenju odmika nanj naslonjeni del mehanizma: odmikač na odmični gredi ♪
  3.      odmíkati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. spravljati z določenega mesta, položaja: odmikala je predmete in brisala prah; odmikali so veje, da so lahko hodili / počasi, z obema rokama je odmikal pokrov; odmikati zapah / plug je odmikal sneg odstranjeval // spravljati iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: zaradi vlage odmikati pohištvo od sten; odmikati in primikati predmet k brusu; otrok se je boječe odmikal / ladja se odmika od obale oddaljuje / škripanje čevljev se je odmikalo postajalo bolj oddaljeno; pren. odmikati se od cilja 2. s spremembo mesta, položaja dosegati, da ne pride do prijema, dotika: odmikati obraz, roko odmíkati se navadno v zvezi z od postajati drugačen po lastnostih, značilnostih: nova umetnostna smer se je začela odmikati od realizma / njegove zgodbe se odmikajo od resničnega življenja // prenehavati (popolnoma) vztrajati pri čem, (popolnoma) upoštevati kaj: odmikati se od norm, stališč ● redko tu se besedi pomensko odmikata razlikujeta; ekspr. sneg se je vsak dan odmikal segal manj nizko v dolino; ekspr. odmikati se od vsakdanjega življenja prenehavati se zanimati zanj odmikajóč -a -e: odmikajoče se vozilo ♪
  4.      odmírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. biti v stanju postopnega prenehavanja življenjskih procesov v delu organizma: celice odmirajo; roke mu drevenijo in odmirajo; na tem mestu je tkivo začelo odmirati / ekspr. v jeseni narava odmira 2. ekspr. približevati se prenehanju obstajanja: nekatere bolezni odmirajo / nekatere besede odmirajo izginjajo iz rabe; počuti se vedno bolj osamljenega, ker njegova generacija odmira že dosti njenih predstavnikov je umrlo ◊ polit. država odmira izgublja značilnosti politične sile nad družbo odmirajóč -a -e: odmirajoči deli rastline; glavna junakinja je predstavnica odmirajočega starega sveta; odmirajoče tkivo ♪
  5.      odmolíti  -mólim dov. (ȋ ọ́) rel. končati molitev: odmolil je in se pokrižal; pobožno odmoliti / odmoliti rožni venec ● slabš. naj že odmoli ta svoj veliki govor konča; ekspr. ta je svojo molitvico že odmolil je mrtev ♪
  6.      odmréti  -mrèm tudi -mŕjem stil. -mrjèm dov., odmŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ) 1. priti v stanje, ko prenehajo življenjski procesi v delu organizma: celice odmrejo; korenine, listi odmrejo; odmrle so mu roke in noge 2. ekspr. prenehati obstajati: v teh rekah je življenje skoraj v celoti odmrlo / nekatere funkcije države so odmrle; marsikatero prijateljstvo odmre ∙ ekspr. odmreti svetu, za svet prenehati se zanimati za ljudi, dogajanje v svetu, življenju 3. zastar. umreti, pomreti: vsi domači so mu odmrli; oče mu je odmrl pred letom ◊ polit. država odmre izgubi značilnosti politične sile nad družbo odmŕl -a -o: odmrli deli rastlin; odžagati odmrle veje; noge je imel kakor odmrle ♦ čeb. odmrla čebelja družina ♪
  7.      odmrmráti  -ám dov. (á ȃ) nerazločno, tiho povedati, reči: odmrmrati opravičilo // nerazločno, tiho odgovoriti: jezno mu je odmrmral, da se to ne bo nikoli zgodilo ♪
  8.      odnášati  -am nedov. (ȃ) 1. z nošenjem spravljati z določenega mesta: odnašati prtljago; odnašati kamenje z njive / skrivaj odnašati devize v tujino / evfem. ugotoviti, kdo odnaša blago iz skladišča krade 2. z delovanjem odstranjevati: hudournik odnaša jezove; voda odnaša breg; veter odnaša listje z vrta // z delovanjem povzročati, da se kaj oddaljuje: vodni tok ga je odnašal od brega / brezoseb. opazili so, da odnaša čoln na odprto morje 3. dvigati zadnji del zlasti voza in ga postavljati stran od prejšnjega mesta: na ovinkih je bilo treba voz odnašati 4. nar. dolenjsko pomagati nositi: ponudil se je, da mu bo v hrib odnašal; odnašal ji je jerbas odnášati se zastar. nanašati se: dogodki se odnašajo na ta kraj; povabilo se je odnašalo nanj ♪
  9.      odnéhati  -am dov. (ẹ̑) 1. prenehati vztrajati pri dejanju, kot ga določa sobesedilo: borci so zaradi premoči morali odnehati; samo on je skušal priti na vrh, vsi drugi so odnehali; ni odnehal, dokler jih ni našel 2. popustiti: ob sinovi prošnji je oče odnehal; na prigovarjanje je odnehal in dovolil / vezi so odnehale; žeblji so odnehali / bolečine so nekoliko odnehale; žgoča vročina je odnehala 3. nar. zmehčati se, omehčati se: skorjo so zmočili, da bi odnehala; po dežju je zemlja odnehala / led je odnehal ● ne odneha od tožbe ne odstopi; ekspr. pri ceni ni niti malo odnehal ni je niti malo znižal; pametnejši odneha bolje je v prepiru prenehati vztrajati pri svojem stališču, kot pa prepir preveč zaostriti ♪
  10.      odnehováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. prenehavati vztrajati pri dejanju, kot ga določa sobesedilo: mlačev je bila zanje pretežka, drug za drugim so odnehovali 2. popuščati: na materine prošnje je začel odnehovati / vezi odnehujejo / bolečine odnehujejo ♪
  11.      odnêsti  -nêsem dov., odnésel odnêsla (é) 1. z nošenjem spraviti z določenega mesta: odnesti smeti; odnesti komu sporočilo; odnesti ranjence z bojišča; odnesti krožnike na mizo, jabolka v klet; odnesti na ramah, v naročju; odnesti prtljago s seboj; naskrivaj odnesti / evfem. tat je odnesel več dragocenih predmetov ukradel; ekspr. kdo mi je odnesel svinčnik vzel / šalj., kot vljudnostna fraza sedite, da nam ne odnesete spanja; pren., ekspr. odnesla mu je srčni mir // z nošenjem spraviti kaj od kod z določenim namenom: odnesti blago k šivilji; odnesti čevlje k čevljarju; odnesti denar v hranilnico; odnesti otroka spat 2. z delovanjem odstraniti: hudournik je odnesel hišo; voda je odnesla most; izginili so, kakor bi jih bil veter odnesel / ekspr. s tovornjakom je odnesel hišni vogel odbil // z delovanjem povzročiti, da se kaj oddalji: vodni tok ga je odnesel od brega / brezoseb. čoln je odneslo na odprto morje 3. publ. dobiti, doseči: odnesti nagrado; na olimpiadi je odnesel dve medalji / na tekmovanju je naše moštvo odneslo prvo mesto zasedlo; pri trčenju je odnesel hude poškodbe je bil hudo poškodovan; prav on je odnesel največ udarcev je bil najbolj tepen / odnesti zmago zmagati 4. ekspr., s smiselnim osebkom v tožilniku hitro oditi: kar odneslo ga je, ko jih je zagledal; ni še povedala do konca in že jo je odneslo; kot bi ustrelil, ga je odneslo iz sobe / pred leti ga je odneslo v tujino 5. pog., ekspr., v zvezi z jo ostati živ, rešiti se, prestati: vsi so padli, samo on jo je odnesel; odnesel jo je brez poškodb; poceni, srečno jo odnesti / če te on dobi v roke, je ne boš odnesel boš kaznovan ● evfem. ne bo več dolgo, pa ga bodo odnesli bo umrl; pog., ekspr. odnesti celo glavo, kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. odnesti pete oditi; pobegniti; vznes. skrivnost je odnesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; ekspr. s potovanja je odnesel nepozabne vtise potovanje ga je zelo prevzelo; pog. iz šole je le malo odnesel v šoli se je le malo naučil odnesèn tudi odnešèn -êna -o: odnesen klobuk; vrniti odnesene stvari ♪
  12.      odnòs  -ôsa m (ȍ ó) 1. kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega: dognati, poznati, ugotoviti odnos; izraziti odnos med stvarmi z dogovorjenimi znaki; časovni, merski, posledični odnos; stvari so v prostorskem odnosu; odnos protislovnosti, zamenljivosti / publ. odnos sil v svetu se je spremenil razmerje; knjiga opisuje odnos med človekom in okoljem medsebojne vplive / z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem odnosu v sorodstvu 2. nav. mn., navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami a) ob skupni dejavnosti: z družbenimi spremembami se spreminjajo tudi družbeni odnosi; proučevati družinske odnose pri primitivnih ljudstvih; odnosi v delovni organizaciji; urejati odnose v skupnostih, med ljudmi s predpisi / fevdalni, samoupravni, socialistični odnosi b) ob sodelovanju: imeti dobre odnose s sosednjimi državami; pretrgati, vzpostaviti, publ. gojiti, navezati odnose s kom / z njim nima odnosov stikov; publ. razširiti gospodarske odnose sodelovanje / diplomatski odnosi c) v osebnem življenju: obe družini imata prijateljske odnose; ta dogodek je poslabšal njihove sosedske odnose / njihovi odnosi so postali zelo napeti / slabi čustveni odnosi v družini / imeti s kom ljubezenske, spolne odnose 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga: motil jih je njun odnos; izboljšati, spremeniti odnos do sodelavcev; zaradi njegovega človeškega odnosa do pacientov so ga vsi cenili; omalovažujoč odnos do sodelavcev; prijateljski odnos med njima / z oslabljenim pomenom imeti gospodovalen, korekten odnos do koga biti do njega gospodovalen, korekten 4. v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: oblikovati učenčev odnos do kulture; spremeniti človekov odnos do narave, umetnosti; imeti kritičen, naklonjen, odklonilen, pozitiven odnos do česa ● ekspr. ima odnos do dela rad dela; do moderne glasbe nima nobenega odnosa ne zanima se zanjo; do očeta nima pravega odnosa ga ne ljubi, ne spoštuje 5. v prislovni rabi, navadno v zvezi v odnosu do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: otrok v odnosu do staršev / publ.: oceniti koga v odnosu do drugega v primerjavi z drugim; industrijske panoge v odnosu na zunanji trg glede na ◊ ekon. blagovno-denarni odnosi med kupci in prodajalci v zvezi z nakupovanjem in prodajanjem; proizvodni odnosi med ljudmi pri proizvajanju, menjavanju, razporejanju in porabljanju dobrin; jur. pravni odnos urejen s pravnimi normami; pogodbeni odnos med pogodbenima strankama; mat. odnos med množicama ♪
  13.      odnôsnost  -i ž (ó) knjiž. dejstvo, da je kaj v določenem odnosu s čim drugim: med tema dvema stvarema se kaže odnosnost; medsebojna odnosnost vzgojitelja in učencev ♪
  14.      odnošáj  -a m (ȃ) raba peša, s prilastkom odnos: imeti s kom ljubezenske odnošaje; njuni medsebojni odnošaji so se poslabšali; prijateljski odnošaji med državami; pesnikov odnošaj do sveta / s sosedi živi v dobrih odnošajih ♪
  15.      odobríti  -ím dov., odóbril (ȋ í) 1. izraziti soglasje s čim: večina je predlog odobrila / komisija je film odobrila; cenzura je spis odobrila / poročila o dogodku še niso odobrili za javnost // izraziti soglasje z željo, prošnjo, da se kaj dobi, doseže: odobriti komu dopust / prošnjo so mu odobrili / odobriti patent / odobriti kredit, posojilo 2. narediti, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano: odobriti učni načrt; odobriti knjigo za šolsko rabo odobrèn -êna -o: odobren s posebnim odlokom; nagrada je že odobrena ♪
  16.      odolín  -a m (ȋ) bot. rastlina z elipsastimi, suličastimi listi in temno rdečimi, rožnatimi, belimi cveti, Misopates: njivski, veliki odolin ♪
  17.      odòr  -ôra m, mest. ed. odôru in odóru (ȍ ó) nar. zadnja brazda na zgornjem delu njive na pobočju, strmini: nositi zemljo v koših na odor // prostor, s katerega se je zemlja z oranjem odstranila: na zgornjem delu njiv so nastajali kamniti odori ♪
  18.      odpásati  -pášem dov. (ȃ) odstraniti komu pas: odpasala ga je in mu slekla plašč; da bi bolj sproščeno hodili, so se odpasali // narediti, da kaj preneha biti nameščeno okrog pasu: odpasati jermen; odpasati si pas / odpasati si meč, oselnik; odpasati si predpasnik ♪
  19.      odpásti  -pádem dov., stil. odpàl odpála (á ā) 1. zaradi popuščenih vezi, stika prenehati biti na prvotnem, navadnem mestu: roža se suši, listi so že odpadli; omet je na več mestih odpadel; zreli sadeži sami odpadejo; avtomobilu je odpadel blatnik; ekspr. zdelo se mu je, da mu bo roka odpadla, tako je bilo težko / redko lasje so mu odpadli izpadli; ščit in sulica sta mu odpadla padla iz rok; pren. vsa skrb je odpadla z njegove duše ∙ ekspr. zdi se, da je vse odpadlo z njega da nima več skrbi, težav 2. prenehati biti privrženec, član kake verske, nazorske, socialne skupnosti: na začetku so imeli dosti pristašev, počasi pa so drug za drugim odpadli; odpasti od narodnosti, vere / v sreči so bili z njim, v nesreči pa so odpadli // odpovedati udeležbo, članstvo: prijavilo se jih je precej, vendar jih bo nekaj odpadlo; sprejeli vas bomo, če bo kdo odpadel / zaradi manjšega števila učencev sta odpadla dva učitelja sta bila manj, nista bila več potrebna 3. prenehati biti, obstajati: prihodnje leto bo nekaj paralelk zaradi premajhnega števila dijakov odpadlo / ob takih dokazih njegovi pomisleki morajo odpasti so nepotrebni, neutemeljeni; razlike v izobraževanju bodo odpadle izginile, jih ne bo več ♦ lingv. polglasnik je na tem mestu odpadel // ne nastopiti, se ne zgoditi v določenem času: ob praznikih pouk odpade; zaradi bolezni je napovedana predstava odpadla je ni bilo; zadnja točka programa je odpadla 4. s širokim pomenskim obsegom, v zvezi z na, za izraža, da kdo je, postane deležen tega, kar izraža samostalnik: čim manj jih je, tem večji znesek odpade na osebo; publ. upal je, da bo tudi nanj, zanj kaj odpadlo da bo tudi on kaj dobil / publ.: na travnike in pašnike odpade dobra četrtina Slovenije travnikov in pašnikov je; del denarja odpade za nakup opreme se bo uporabil, oddelil 5. pog. biti nesprejemljiv, neprimeren: stanovanje v višjih nadstropjih zanj zaradi starosti odpade / kopanje na tem mestu zaradi umazane vode odpade ni mogoče / kot vzklik grem v kino. Odpade. Film zate ni primeren odpádel -dla -o: odpadlo listje ♪
  20.      odpeljáti  -péljem tudi -ám dov., odpêlji odpeljíte; odpêljal (á ẹ̄, ȃ) 1. z vozilom, prevoznim sredstvom spraviti z določenega mesta: ranjenca so odpeljali v bolnišnico; odpeljati z vozom; odpeljati se z avtomobilom; odpeljati se z dvigalom; odpeljal se je dvajset kilometrov daleč / ekspr. odpeljala ga je črna limuzina // vozeč spraviti z določenega mesta: konj je odpeljal voz z dvorišča; nekdo mu je naskrivaj odpeljal kolo / odpeljati avtomobil na servis 2. vozeč se oddaljiti: vlak je že odpeljal; tovornjak je nazadnje odpeljal izpred hiše / vaš avtobus odpelje šele zvečer 3. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam odide: odpelji jo domov; vodič jih nato odpelje po mestu / odpeljati koga na ples, sprehod / dekle je odpeljal s seboj // narediti, povzročiti, da kdo odide pod nadzorstvom na določeno mesto: odpeljati koga v taborišče, zapor; hišo so zažgali, njiju pa odpeljali odpeljáti se ekspr. odleteti z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili: orla sta se odpeljala nad prepade odpelján -a -o: pripeljano in odpeljano blago ♪
  21.      odpénjanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od odpenjati: odpenjanje in zapenjanje gumbov / pripenjanje in odpenjanje vagonov ♪
  22.      odpénjati  -am nedov. (ẹ̑) dajati v tak položaj, da česa ne povezuje ali ne pritrjuje k čemu: odpenjati gumb, zaponko / odpenjati obleko gumbe na njej // delati, da kaj preneha biti pritrjeno, nameščeno z zaponko, gumbom: odpenjati okraske / odpenjati živino od jasli ♪
  23.      odpéti  -pnèm dov., odpél; nam. odpét in odpèt (ẹ́ ȅ) dati kaj v tak položaj, da česa ne povezuje ali ne pritrjuje k čemu: odpeti gumb, zaponko / odpeti otroku plašček gumbe na njem; odpeti si čevlje // narediti, da kaj preneha biti pritrjeno, nameščeno z zaponko, gumbom: odpeti okraske; odpeti si uhane / odpeti si sabljo odpasati / odpeti psa z verige; odpeti vola od voza; odpeti žival od jasli ◊ voj. odpeti pištolo, puško dati zapono v tak položaj, da se pištola, puška lahko sproži odpét -a -o: imeti odpet ovratnik, suknjič; v modi so visoko odpeta krila ♪
  24.      odpéti  -pôjem dov., odpój odpójte tudi odpôj odpôjte; odpél (ẹ́ ó) 1. prenehati peti: ko je odpela, se je priklonila / odpeti pesem / petelini so že odpeli, ko se je zbudil / ekspr. pohiti, šolski zvonec je že odpel odzvonil ∙ ekspr. srpi so odpeli žetev je končana; srpov ne uporabljajo več // zapeti: to kitico je odpel že dvakrat / svojo vlogo je na predstavi dobro odpel 2. zapeti del besedila, ko kdo preneha peti svoj del: solist je pel naprej, zbor mu je vsakokrat glasno odpel / ekspr. v dolini se oglasi zvon, s hriba mu odpoje drug ♪
  25.      odpèv  in odpév -éva m (ȅ ẹ́; ẹ̑) besedilo, pesem, ki se poje, ko kdo preneha peti svoje besedilo, pesem: zapeti odpev / petju solista je sledil odpev zbora ♦ muz. besedilo z melodijo, ki se v pesmi redno ponavlja zlasti na koncu verza ali kitice; refren ♪

   9.496 9.521 9.546 9.571 9.596 9.621 9.646 9.671 9.696 9.721  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA