Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Bo, Sierra Leone (726-750)



  1.      bláznik  -a m () knjiž. blaznež: bolna domišljija blaznikov; kakor blaznik je divjal za menoj
  2.      bláznost  -i ž (á) duševna bolezen: neozdravljiva blaznost; napad blaznosti / verska, zasledovalna blaznost // ekspr. kar je podobno duševni bolezni: saj to je blaznost, kar počneš ● do blaznosti razdražen zelo
  3.      blážec  -žca m () bot. travniška rastlina z modrimi cveti; objed
  4.      blažílo  -a s (í) sredstvo za lajšanje bolečin ali za pomirjenje: kamilični obkladki so učinkovito blažilo; blažila in zdravila / sprehod po gozdu je pravo blažilo za živce
  5.      blažítev  -tve ž () glagolnik od blažiti: blažitev bolečin; blažitev stanovanjske stiske / blažitev duha
  6.      blažíti  -ím nedov. ( í) 1. raba peša lajšati, omiljevati: blažiti bolečine, žalost; blažiti huda nasprotja / veter blaži vročino / blažiti sunke 2. zastar. delati kaj blago, plemenito: ljubezen blaži človeka / umetnost blaži srce blažèč -éča -e: blažeči učinek glasbe; prisl.: obkladki delujejo blažeče
  7.      blebèt  -éta m ( ẹ́) slabš. nespametno, nepremišljeno govorjenje: ženski blebet / nerazumljiv bolezenski blebet
  8.      bléd  -a -o tudiprid., tudi bledéjši (ẹ̑ ẹ́) 1. ki je brez zdrave naravne barve: bled obraz; otrok je bled; blede ustnice; biti bledih lic; mrtvaško, smrtno, voščeno bled; čisto, ves bled; bled od jeze, od strahu; bled v obraz; bled kakor kreda, smrt, stena, kot zid; postajati bled bledeti // ki je nenasičene, neizrazite barve: bled čaj; bolj bleda stran lista; bledo črnilo // ki je brez močnega sijaja, svetlobe: bleda luč, mesečina, svetloba; bledo nebo; pesn. bleda luna 2. ekspr. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: bled nasmeh, pojem, spomin; blede besede; to je bleda slika resnice; bledo epigonstvo // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: bleda groza, zavist blédo tudi bledó prisl.: bledo se nasmehniti, spominjati; bledo orisani značaji / piše se narazen ali skupaj: bledo zelen ali bledozelen travnik; bledo modrikasta žila; bledo rdeča zarja; bledo rjava uniforma; bledo rožnata vrtnica; bledo rumena barva strnišča; bledo sinje nebo
  9.      bledênje  tudi blêdenje -a s (é; é) glagolnik od blesti: poslušati bledenje bolnika / vse, kar govori, je nespametno bledenje
  10.      bledéti  -ím nedov., blédi tudi blêdi (ẹ́ í) 1. izgubljati naravno barvo: otrok bledi in hujša; vidno bledeti / lica mu bledijo; bledeti od groze, od jeze / dekle rdi in bledi prebledeva / rastline bledijo 2. knjiž. izgubljati močen sijaj, svetlobo: luč bledi; zvezde bledijo 3. knjiž. postajati manj izrazit: njegova slava, spomin nanj bledi
  11.      bledíca  -e ž (í) bleda barva (polti): bledica mu pokriva obraz; rahla bledica; sumljiva, smrtna bledica; bledica lic / pooseb., slabš. Nickova hči, kako ji je že ime, tej bledici? (J. Galsworthy - O. Župančič)agr. bolezenska bledo zelena barva rastlin; kloroza
  12.      bledíčen  -čna -o prid. () 1. bolno bled: bil je suh in bledičen otrok ♦ agr. bledične trte trte, ki so bledo zelene zaradi pomanjkanja klorofila 2. redko ki je brez močnega sijaja, svetlobe; bled: bledična luč 3. ekspr. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: bledičen talent; poezija, polna bledične sentimentalnosti
  13.      bledíčnost  -i ž () nezdrava bledica: slabotnost in bledičnost
  14.      bledíti  -ím nedov., blédi tudi blêdi ( í) delati kaj bledo: mesečina bledi nebo
  15.      blèn  bléna m ( ẹ́) bot. strupena dlakava rastlina z rumenimi cveti; črni zobnik: sok blena
  16.      blesketáti se  -ám se tudi -éčem se tudi blesketáti -ám tudi -éčem nedov., ẹ́) odbijati iskrečo se svetlobo: zlata verižica se mu blesketa na prsih; kako se vse blesketa; plitve lužice se blesketajo kot srebro blesketajóč se -a -e: blesketajoče se sablje
  17.      blestéti se  -ím se in blestéti -ím nedov., blésti (se) in blêsti (se) (ẹ́ í) knjiž. 1. odbijati iskrečo se svetlobo; bleščati se, lesketati se: znojne kaplje se mu blestijo na čelu; rosa se blesti v soncu 2. belo odsevati: breza se blesti iz zelenja; zidovi se blestijo v mesečini; pren. med udeleženci se blestijo imena slavnih igralcev blestéti vzbujati občudovanje zaradi izredne lepote, nadarjenosti: na plesu je blestela v vsej svoji lepoti; blesteti v javnosti blestèč -éča -e: bil je blesteč duh; njegov blesteči slog; blesteča kariera, zmaga ♦ bot. blesteči grintavec alpska trajnica z bleščečimi listi, Scabiosa lucida; prisl.: blesteče govoriti; blesteče beli zobje; bila je blesteče lepa
  18.      blêsti  blêdem nedov., blêdel in blédel blêdla, stil. blèl blêla (é) v vročici zmedeno govoriti: bolnik blede; vso noč je bledel o bojih; nerazumljivo, zmedeno blesti; s smiselnim osebkom v dajalniku: vročino ima in blede se ji; star. blede se mu v glavi / bledlo se ji je, da pada v brezno // slabš. govoriti, pripovedovati: vse je laž, kar ljudje bledejo o meni ● ekspr. zaboga, ali se ti blede zakaj govoriš, ravnaš tako neumno
  19.      bleščáti se  -ím se tudi bleščáti -ím nedov., bléšči (se) tudi blêšči (se); bléščal (se) (á í) 1. odbijati iskrečo se svetlobo: oko, rosa se blešči; v očeh se ji bleščijo solze; okna se bleščijo v soncu ∙ ekspr. kuhinja se kar blešči od snage je zelo snažna // močno sijati: sonce se blešči 2. belo odsevati: breze se bleščijo; hiša se blešči iz zelenja 3. brezoseb. zaradi močne svetlobe biti oviran pri gledanju: nataknil si je temne naočnike, ker se mu je bleščalo bleščáti redko vzbujati občudovanje, sloveti: bleščal je pred družbo kot duhovitež bleščèč se -éča -e: bleščeč se na soncu; bleščeča se reka; prim. bleščeč
  20.      bleščàv  -áva -o prid. ( á) knjiž. 1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščave kupole mesta / bleščavo sonce 2. razkošen, sijajen: bleščavi dvor; pren. v njegovih pesmih ni tiste bleščave dovršenosti
  21.      bleščèč  -éča -e prid. ( ẹ́) 1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščeč biser; bleščeči zobje; bleščeča belina snega; bleščeče kapljice rose; bleščeča kovina; z bleščečimi očmi je strmela vanj // ki močno sije: bleščeča luč, svetloba 2. knjiž. razkošen, sijajen: bleščeč dvorec, sprevod // ekspr. ki zaradi popolnosti vzbuja občudovanje: bleščeča domišljija, kultura; pesnik je bleščeč v izrazu / bleščeč uspeh; napovedujejo mu bleščečo prihodnost; bleščeča umetniška slava bleščéče prisl.: branilec je bleščeče branil obtoženca; bleščeče beli vrhovi gora; bleščeče črno perje ∙ bleščeče beli prti zelo beli; prim. bleščati se
  22.      blèz  prisl. () nar. menda: Na doto ti blez ne bo treba gledati (I. Tavčar)
  23.      blindírati  -am dov. in nedov. () voj. obložiti vozilo z neprebojnim materialom: blindirati ladjo blindíran -a -o: blindiran avtomobil, vlak / blindiran izhod
  24.      blísk  -a m () močna trenutna svetloba pri razelektrenju ozračja: bliski osvetljujejo nebo, nas slepijo; bliski švigajo; na obzorju se utrinja blisk na blisk; slepeč blisk; blisk in grom; kakor blisk je planil jastreb med kokoši; novica se je raznesla ko blisk; misel, hitra ko blisk; (kakor) v blisku se je zgodilo; pren. iz oči mu švigajo jezni bliski; oči mečejo bliske // močna, trenutna svetloba sploh: blisk eksplozije, reflektorja, svetilnika
  25.      blískati  -am nedov., tudi bliskájte; tudi bliskála (í) 1. v presledkih močno zasvetiti: svetilnik bliska v temi; preh. mornar bliska sporočilo / brezoseb. bliskalo se je in grmelo; za goro se bliska 2. ekspr. odbijati iskrečo se svetlobo: okno, rosa (se) bliska v soncu; oči (se) mu bliskajo od jeze / veselo bliska s črnimi očmi / bliskala je z očmi po ljudeh jezno ali živahno pogledovala // ekspr. prikazovati, gibati se v iskreči se svetlobi: beli zobje se ji bliskajo izza rdečih ustnic / skozi prste ji je bliskal vesel pogled; jeza bliska iz oči ● ekspr. kolne, da se vse bliska zelo; tepejo ga, da se mu kar bliska pred očmi vidi svetlo in temno; pog. fotografi bliskajo z aparati fotografirajo z uporabo bliskovne luči bliskajóč -a -e: bliskajoče čelade, luči

   601 626 651 676 701 726 751 776 801 826  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA