Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Bo, Sierra Leone (5.901-5.925)


  1.      komunikacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na komunikacijo: a) komunikacijski objekti / komunikacijska dela b) komunikacijski satelit; brezžični komunikacijski sistem / komunikacijsko sredstvo; publ. množična komunikacijska sredstva časopisje, radio, televizija / jezik kot komunikacijsko sredstvo c) komunikacijske možnosti radia in televizije; iskanje komunikacijskih zvez med ljudmi ◊ fiz. komunikacijska posoda skupina posod, ki so med seboj pretočno povezane; vezna posoda ♪
  2.      komunikatíven  -vna -o prid. (ȋ) 1. ki se da razumeti, dojeti; razumljiv, dojemljiv: moderna umetnost je premalo komunikativna; slikar hoče ostati čimbolj komunikativen / film je dobro komunikativno sredstvo // nav. ekspr. ki se zna prilagoditi, vključiti v družbo: ta človek je izredno komunikativen 2. komunikacijski: komunikativno tovarniško dvorišče / brezhibno delujoč komunikativni sistem / komunikativna funkcija jezika komunikatívno prisl.: te vasi so komunikativno dobro povezane z mestom ♪
  3.      komuniké  -ja m (ẹ̑) uradno sporočilo državnega ali političnega organa, navadno o pomembnem dogodku, vprašanju: izdati, objaviti komunike; sklepi pogovorov bodo objavljeni v posebnem komunikeju; komunike o obisku visokega državnika / uradni komunike ♪
  4.      komunízem  -zma m (ȋ) brezrazredna gospodarsko-družbena ureditev, ki temelji na podružbljenju proizvajalnih sredstev, odpravi izkoriščanja in delitvi dobrin po potrebah: socializem kot prehodno obdobje med kapitalizmom in komunizmom / izgradnja komunizma // gibanje za tako ureditev: komunizem se vse bolj širi // nazor, ideologija, ki si prizadeva za tako ureditev: biti preganjan zaradi komunizma / utemeljitelj znanstvenega komunizma ◊ soc. utopični komunizem; zgod. vojni komunizem prva leta po oktobrski revoluciji strogi politični in gospodarski ukrepi ♪
  5.      komutátor  -ja m (ȃ) elektr. priprava iz med seboj izoliranih lamel, po katerih drsijo ščetke: iskrenje na komutatorju ♪
  6.      koncedírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. dovoliti, dopustiti: to akcijo bodo vodilni organi koncedirali ♪
  7.      kôncem  predl. (ó) z rodilnikom, neustalj. za izražanje bližine končne meje v časovni enoti; konec: knjiga bo izšla koncem maja // za izražanje bližine končne meje v prostoru; na koncu: hiša koncem vasi // v zvezi koncem koncev konec koncev: koncem koncev se je spametoval ♪
  8.      koncentrácija  -e ž (á) 1. navadno s prilastkom povečanje količine, množine česa na določenem mestu, območju; osredotočanje, kopičenje: prišlo je do koncentracije industrije v večjih centrih; zbirati podatke o koncentraciji vojaških sil / preprečiti pretirano koncentracijo bogastva koncentriranje / koncentracija oblasti je, se pojavlja v rokah peščice ljudi oblast je koncentrirana / žarg., voj. sovražne koncentracije so se pomikale proti jugu veliko vojakov, vojaških enot // s prislovnim določilom količina, množina česa v zmesi, raztopini: koncentracija soli v Mrtvem morju narašča; že majhna koncentracija ogljikovega monoksida v zraku je nevarna / 80-odstotna koncentracija solne kisline 2. (miselna) zbranost, osredotočenost: to delo zahteva precejšnjo koncentracijo; koncentracija med poukom; zmožnost popolne koncentracije / miselna koncentracija ◊ ekon. koncentracija kapitala večanje kapitala z akumulacijo, centralizacijo; količina kapitala, s katero kdo razpolaga ♪
  9.      koncentracíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na koncentracijo ali koncentriranje: koncentracijska priprava / vojska se je zbirala na osrednjem koncentracijskem prostoru / koncentracijsko taborišče taborišče za množično interniranje ljudi iz političnih, vojaških, imperialističnih razlogov ◊ šol. koncentracijski pouk pouk, pri katerem je poudarek na povezanosti posameznih predmetov z osnovnim predmetom ♪
  10.      koncentrát  -a m (ȃ) snov, navadno trdna, dobljena z odstranitvijo (večjega dela) tekočine in odvečnih sestavin: mesni, paradižnikov koncentrat; koncentrat iz zelenjave / povečana poraba jušnih koncentratov // metal. ruda, iz katere je odstranjen večji del nekakovostnih sestavin, obogatena ruda: predelava surovin v koncentrate / cinkov, svinčev koncentrat ◊ agr. umetno pripravljeno krmilo, ki vsebuje veliko hranilnih snovi ♪
  11.      koncéntričen  tudi koncêntričen -čna -o prid. (ẹ́; é) 1. ki ima isto, skupno središče, istosrediščen: satelita se gibljeta v koncentričnih krogih; koncentrične razpoke v steklu / mesto je zasnovano po koncentričnem načrtu 2. ki je z več strani usmerjen k istemu cilju, na isto mesto: sovražnik se je odločil za koncentričen napad / koncentričen pritisk z vseh strani ♦ šol. koncentrična razvrstitev učne snovi razvrstitev učne snovi, pri kateri se ista snov obravnava na več stopnjah šolanja, vsakikrat bolj poglobljeno in razširjeno ♪
  12.      koncentrírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. večati količino, množino česa na določenem mestu, območju; osredotočati, kopičiti: koncentrirati industrijo v obmorskem predelu; vlada koncentrira vojaške enote ob meji / razdrobljena finančna sredstva bi bilo treba koncentrirati; trgovina se koncentrira predvsem na industrijsko razvita področja 2. odstranjevati iz snovi (večji del) tekočine in odvečnih sestavin: koncentrirati živila ♦ kem. koncentrirati kislino, raztopino povečevati količino raztopljene snovi v raztopini z odstranjevanjem topila; metal. koncentrirati rudo odstranjevati iz nje večji del nekakovostnih sestavin, bogatiti rudo koncentrírati se (miselno) zbirati se, osredotočati se na kaj: imel je toliko časa, da se je lahko koncentriral / ženske se pri delu bolj koncentrirajo kot moški / ves se je koncentriral na to opravilo // v zvezi z na usmerjati prizadevanje, aktivnost: koncentrirali smo se samo na najvažnejše naloge; letalstvo se je koncentriralo na sovražnika ob njegovem izkrcavanju koncentríran -a -o: močno koncentrirana solna kislina; sir vsebuje vse bistvene sestavine mleka v koncentrirani obliki; celotna proizvodnja je koncentrirana na enem prostoru ♪
  13.      koncêrt  -a m (ȇ) 1. prireditev s predvajanjem glasbenih del po določenem programu: zbor je imel v tujini veliko koncertov; izredno uspel koncert; koncert zabavne glasbe; koncert godbe na pihala / prirediti koncert / iti na koncert / matinejski, promenadni koncert; simfonični, vokalni koncert // ekspr. ropot, hrup: tega koncerta ne morem več poslušati / šalj. vsako noč ima pod oknom mačji koncert 2. muz. skladba za enega ali več solističnih instrumentov in orkester: napisati klavirski, violinski koncert; koncert za fagot in godala ♪
  14.      koncertántka  -e ž (ā) muz. ženska, ki nastopi na koncertu: nastopila bo priznana koncertantka ♪
  15.      koncêrten  -tna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na koncert: koncertna sezona; bogata koncertna turneja pianista / uspel koncertni nastop / koncertni pevec; koncertna dvorana; koncertna poslovalnica ustanova, ki organizira koncerte ♦ muz. koncertni klavir večji klavir, ki se uporablja zlasti v koncertnih dvoranah; koncertni mojster vodja violinistov v orkestru ♪
  16.      koncíl  -a m (ȋ) rel. zborovanje škofov in teologov, na katerem rešujejo vprašanja doktrinarnih in disciplinskih zadev cerkve, cerkveni zbor: sklicati koncil / ekumenski koncil; tridentinski, vatikanski koncil ♪
  17.      konciliántnost  -i ž (ȃ) knjiž. spravljivost, pomirljivost, popustljivost: zanj je značilno globoko razumevanje in konciliantnost ♪
  18.      koncipiènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) zastar., navadno v zvezi odvetniški koncipient odvetniški pripravnik: službovati je začel kot odvetniški koncipient ♪
  19.      koncipírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. napraviti, sestaviti koncept, osnutek: koncipirati pismo, prošnjo; sodbo je že koncipiral / koncipira opero, nov roman 2. navadno s prislovnim določilom zamisliti, izoblikovati kaj: skladbo je koncipiral v baročnem stilu; avtor je delo preveč melodramsko koncipiral / romantika je koncipirala vrsto teorij ◊ med. zanositi, spočeti koncipíran -a -o: v ostalini je precej koncipiranih člankov in razprav; dobro koncipirana in lepo urejena knjiga; igra je koncipirana realistično ♪
  20.      končáti  -ám dov. (á ȃ) 1. z glagolskim samostalnikom izraža prenehanje opravljanja a) dela, opravila: za danes je končal delo na vrtu; likanja še ni končala; to izigravanje se mora končati / ekspr. končajte ta nesrečni prepir nehajte se prepirati / nar., z nedoločnikom: končaj že predavati nehaj; zidati so končali še pred mrakom nehali / elipt. ko je predsednik končal, je spregovoril še tajnik b) dejavnosti, aktivnosti: žetev smo končali; publ. končati s poizvedbami; dvoboj se je že končal; zabava se konča šele proti jutru / današnjo sejo bomo končali ob šestih / govor je moral hitro končati dokončati / neustalj. predstava konča ob desetih se konča // s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto: ciklus oddaj bomo končali z analizo Cankarjeve drame; uvod je končal z opisom glavnih pojavov / delo so končali s pesmijo 2. s širokim pomenskim obsegom izraža celotnost, polnost dejanja: jopico je hitro končala; si že končal nalogo; kdaj boš končal sliko / šahist partije ni hotel končati / končal je pomembno delo 3. ekspr., s prislovnim določilom izraža posledico delovanja, udejstvovanja: vse kaže, da bo končal v predsedstvu; aktivistka je končala pri gestapu; končal je v ječi; fant je dobro končal; če boš tako živel, boš slabo končal / prepir so končali na sodišču / ta bo še v umobolnici končal / publ. žoga je končala v mreži // umreti: končal je na vislicah; mnogi so končali kar ob cestah; pren. knjiga je končala na smetišču 4. star. ubiti, usmrtiti: obsojenca so kmalu končali; nobene živali ne konča brez potrebe; hotel se je končati narediti samomor / odpelji ju in končaj z njima // uničiti, ugonobiti: konje je čisto končal; pijača ga je končala do kraja / če bo tako vozil, bo avto kmalu končal ● ekspr. z njo je že davno končal ni več njen prijatelj, ne ljubi je več končáti se navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje obstajanja a) glede na prostor: tu se travnik konča in začenja se gozd; cesta se konča pod hribom; ulica se slepo konča / stavek se konča s piko b) glede na čas: tudi ta mesec se bo kmalu končal; šolsko leto se konča čez nekaj dni / veseli dan se je prezgodaj končal // izraža izid dejanja, kot ga nakazuje določilo: dvoboj se je končal z zmago velemojstra; tekma se je končala neodločeno / vse se je nesrečno, slabo, žalostno končalo; tožba se je zanj ugodno končala ● ekspr. njen dan se zgodaj začne in pozno konča delati začne zgodaj zjutraj in neha pozno zvečer končávši zastar.: končavši delo, odide domov končán -a -o: predstava še ni končana; priprave za poroko bodo kmalu končane; naročena ladja bo končana še ta mesec narejena; posvetovanje je končano / po končani vojni bo vse drugače po vojni ♪
  21.      kônčen  -čna -o prid. (ó) nanašajoč se na konec: a) zaupali so jim končno redakcijo zakona; opraviti morajo še končna montažna dela; končno oblikovanje predmeta b) končni rezultat, uspeh; končni sklep zasedanja / sporočili so končni vrstni red / končni cilj / dati stvari končno obliko, podobo / sedanja formulacija je končna dokončna / končni izdelki, proizvodi izdelki, proizvodi za neposredno uporabo c) najbolj je uspel končni prizor; končni samoglasnik v besedi / končni del kosti / izstopiti mora na končni postaji ● knjiž. prostor ni omejen, je pa končen se konča; publ. v končni konsekvenci vpliva to tudi na tržišče končno, nazadnje ◊ fiz. končna hitrost hitrost telesa ob koncu opazovanja; mat. končno zaporedje zaporedje, ki ima omejeno število členov; ptt končna telefonska centrala telefonska centrala v medkrajevnem telefonskem omrežju, na katero so neposredno priključene krajevne centrale; šol. končna ocena; končno spričevalo spričevalo, ki ga dobi učenec, dijak po končanem šolanju na ustrezni stopnji kônčno prisl.: končno pojmovane stvari ♦ lingv. končno dovršni glagol dovršni glagol, ki izraža konec dejanja kônčni -a -o sam.: končni naj stopi naprej; pojmovanje končnega in neskončnega; prim. končno ♪
  22.      končeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z glagolskim samostalnikom izraža približevanje prenehanju dejavnosti, aktivnosti: končujemo priprave na občni zbor; publ. z zidavo že končujejo; čas njegove strahovlade se končuje / s temi ukrepi se končuje ekstenzivno gospodarjenje / mlačev za danes končujejo / seje bomo končevali točno ob določeni uri // s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto: svoje referate končuje s kratkimi povzetki / delo so vedno končevali s pesmijo 2. s širokim pomenskim obsegom izraža približevanje celotnosti, polnosti dejanja: jopico je že končevala; ravno je končeval nalogo, ko je vstopil sošolec / oba fanta sta končevala gimnazijo / strokovnjaki končujejo elaborate 3. star. ubijati, usmrčevati: končevali so vse, kar je bilo živega // uničevati, ugonabljati: s svojim ravnanjem končuje živali in orodje; s takšnim delom si samo končuješ oči končeváti se navadno s prislovnim določilom izraža a) približevanje prenehanju obstajanja glede na čas: šolsko leto se že končuje; zima se počasi končuje b) prenehanje obstajanja glede na prostor: ulica se končuje na obali / rebra se prosto končujejo v mišicah / tu se travnik končuje in začenja se gozd / samostalnik se končuje na soglasnik; pesem se končuje z naslednjo kitico // izraža izid dejanja, kot ga nakazuje določilo: take nesreče se pogosto končujejo s smrtjo končujóč -a -e: slepo končujoč se jarek ♪
  23.      končína  -e ž (í) 1. nav. mn., anat. del telesa, ki se uporablja za premikanje ali prijemanje: končine so poškodovane; členaste končine členonožcev; krt ima lopataste končine; sprednje, zadnje končine / spodnja končina noga; zgornja končina roka; končine pri človeku udi 2. redko končni del, konec: končino sukanca je približala šivankinemu ušesu; šilasta končina lakastega čeveljčka / zagledali so končino Južne Amerike ◊ strojn. končina vijaka del vijaka, na katerem se začenja navoj; zool. grabežna končina vsaka od dveh sprednjih nog, s katerima bogomolka grabi plen ♪
  24.      končníca  -e ž (í) 1. navadno v zvezi panjska končnica čelna, prednja stran panja, zlasti kranjiča: slikati panjske končnice / originalne, ponarejene panjske končnice; ima bogato zbirko panjskih končnic 2. čelna deska postelje: zadel se je ob končnico; izrezljana končnica zibelke / prednja, zadnja končnica / posteljna končnica 3. končni, zadnji del besede ali večmestne številke: na spomeniku je od napisa ostala le še končnica imena; izžrebane so bile številke s končnico pet // lingv. končni, pri pregibanju ali izpeljavi spremenljivi del besede: besede delimo na osnove in končnice // lingv. del besede, ki izraža sklon, število, spol ali glagolsko osebo: dajalniška končnica; ničta končnica 4. šah. zadnja faza igre, ko sta na šahovnici poleg kraljev in kmetov samo še po ena ali dve figuri: poučna, zanimiva končnica / trdnjavska končnica v kateri so na šahovnici poleg kraljev in kmetov samo še trdnjave / v končnici je igral slabo in izgubil ♪
  25.      kônčno  prisl. (ó) 1. izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote: prvi si ti, potem pride on in končno še jaz; grozil je, da bo vsako uro ubil enega, končno pa še sebe // izraža logični, pričakovani izid dejanja, dogajanja; nazadnje: po dolgem omahovanju se je končno odločil / ekspr. končno smo le dočakali rešitev / v medmetni rabi prišli so. Končno! 2. ekspr. izraža samoumevnost trditve: fant je končno zadosti star, da se odloči ♪

   5.776 5.801 5.826 5.851 5.876 5.901 5.926 5.951 5.976 6.001  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA