Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Bo, Sierra Leone (4.751-4.775)


  1.      izpeljánka  -e ž (á) 1. lingv. (nova) beseda, narejena iz podstave s pripono: pridevniška izpeljanka; izpeljanka iz glagola; sestavljenke in izpeljanke 2. izdelek, ki se razlikuje od drugega izdelka istega tipa zlasti po izdelavi, navadno avtomobil, letalo; izvedenka: nova izpeljanka dirkalnega avtomobila 3. knjiž., redko sklep, zaključek: ne bo odgovarjal le za te nepravilnosti, ampak tudi za vse druge, taka je enostavna izpeljanka iz povedanega ♪
  2.      izpeljáti  -péljem tudi -ám tudi speljáti spéljem tudi -ám dov., izpêlji izpeljíte tudi spêlji speljíte; izpêljal tudi spêljal (á ẹ̄, ȃ) 1. napraviti, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izpeljati načrt, zamisel; izpeljati sklepe / zanimalo jih je, kako bo izpeljal kupčijo; agrarne reforme niso izpeljali v celoti / publ. uspešno izpeljati akcijo narediti, opraviti; igralec je vlogo dobro izpeljal odigral, zaigral // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izpeljati anketo med šoferji; izpeljati primerjavo med obema dogodkoma primerjati ju 2. dokončati, dognati: rešitev je samo nakazal, a je ni (računsko) izpeljal / niti ene misli ni mogel izpeljati do konca 3. spraviti iz česa a) vozilo: izpeljati vlak iz predora / žarg., avt. zaradi prevelike hitrosti ni mogel izpeljati ovinka je na ovinku zapeljal s ceste; skozi križišče je dobro izpeljal peljal b) žival, človeka: izpeljati konja iz hleva / srečno jih je izpeljal iz smrtne nevarnosti // napraviti, da godni mladiči zapustijo gnezdo: lastovka je izpeljala mladiče (iz gnezda); siničke so se že izpeljale; pren., ekspr. otroci so se mu izpeljali 4. priti do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa: avtor je izpeljal svoje misli na podlagi proučitve obsežnega gradiva / izpeljati matematično formulo 5. knjiž. razložiti razvojno pot česa: izpeljati besedo iz grščine 6. lingv. narediti (novo) besedo iz podstave s pripono: izpelji primernik iz osnovnika; izpeljati glagolski samostalnik iz glagola 7. star. z vztrajnim spraševanjem izvedeti: počasi si le nekaj izpeljal iz njega izpelján tudi spelján -a -o: izpeljan načrt; iz glagolov izpeljani samostalniki; naloga je dobro izpeljana; beseda je izpeljana iz latinščine; do kraja izpeljan stil dognan, dovršen; prim. speljati ♪
  3.      izpeljáva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od izpeljati: izpeljava načrta / izpeljava vaje / drama je v izpeljavi konflikta šibka / izpeljava formule 2. nav. mn., publ. misel, dognanje: v avtorjevih izpeljavah je nakazana rešitev tega problema 3. knjiž., redko razlaga izvora besede; etimologija: za to besedo imamo še drugo izpeljavo / ni nam znana izpeljava besede izvor besede 4. lingv. tvorjenje (nove) besede iz podstave s priponami: izpeljava primernika iz osnovnika; izpeljava iz glagola ◊ filoz. postopek, pri katerem se na podlagi vnaprej določenih pravil dobi iz ene formule druga, iz enega stavčnega vezja drugo; muz. srednji del sonatnega stavka ali fuge, v katerem se teme ekspozicije svobodneje oblikujejo in razvijajo ♪
  4.      izpéti  -pôjem dov., izpój izpójte tudi izpôj izpôjte; izpél (ẹ́ ó) 1. prenehati peti: izpeti melodijo, pesem // zapeti do konca: izpeti arijo; ko se ta kitica izpoje, se začne od začetka / izpeti pesem do konca 2. knjiž. izraziti svoja čustva, občutke, navadno v umetniškem delu: v romancah je izpel svoje sanje; v lesu je izpel svojo najlepšo umetnino; umrl je, preden se je mogel izpeti 3. ekspr., redko reči, povedati: ta vam bo izpel vse, kar ve ● nar. čuk, petelin ga je izpel po ljudskem verovanju napovedal njegovo smrt izpéti se biti v stanju, ko so vsa čustva, občutki, spoznanja zlasti s pesnjenjem že izražena: pesnik se je izpel; v narodni ideji se je že izpel / pevec se je izpel nima več lepega glasu ● ekspr. zima se še ni izpela še bo mraz izpét -a -o: njegov glas je izpet; ta melodija je že izpeta zaradi pogostnega petja ni več zanimiva, privlačna ♪
  5.      izpíliti  -im dov. (í ȋ) 1. s pilo obdelati predmet: izpiliti obroček / izpiliti zarezo 2. knjiž. dati čemu bolj izdelano podobo: drsalci so izpilili tehniko; prevod bo treba še izpiliti izpíljen -a -o: izpiljen jezik; umetniško izpiljen feljton; prim. spiliti ♪
  6.      izpíti  -píjem tudi spíti spíjem dov. (í) 1. s pitjem zaužiti vso tekočino: vina niso izpili, čeprav so ga plačali; izpij, potem greva na pot; pren. izpiti ljubezen // s pitjem zaužiti sploh: izpiti požirek vina; izpiti polno skodelico mleka brez oddiha / izpiti na čast z izpitjem kozarca alkoholne pijače počastiti koga, na zdravje z izpitjem kozarca alkoholne pijače zaželeti komu srečo, zdravje 2. s pitjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine: ta žival žrtvi pregrizne vrat in ji izpije kri / izpiti kozarec; pren., pesn. žalost mu je izpila vse moči ∙ izpiti kozarec na dušek, v dušku ne da bi se vmes oddahnil // knjiž. posušiti, izsušiti: sonce je izpilo meglo / suša je izpila studenec // ekspr. izčrpati, oslabiti: delo ga je izpilo / bolezen je izpila njegova lica izpít tudi spít -a -o: izpit človek; izpiti kozarci; bledi, izpiti obrazi; izpito vino; izpit od dela ♪
  7.      izpítnik  -a m (ȋ) redko (izpitni) kandidat: izpitniki so bili slabo pripravljeni ♪
  8.      izpláčati  in izplačáti -am tudi spláčati in splačáti -am dov. (á á á) 1. plačati dolžno vsoto v celoti: dolg je že izplačal; posojilo bo izplačal v dveh letih / hiše še ne bo kmalu izplačal 2. dati, poravnati v denarju, kar komu pripada: izplačati dediščino, delež, zavarovalnino; podporo so mu izplačali iz rezervnega sklada // poravnati denarne obveznosti do koga: ob prevzemu posestva je izplačal dediče; izplačati delavce; odpovedali so mu službo in ga izplačali 3. dati, izročiti določeno denarno vsoto: izplačati znesek pod določenimi pogoji; izplačati v devizah, gotovini / izplačati ček dati, izročiti na čeku nakazano denarno vsoto 4. ekspr. kaznovati, maščevati se: predrzneže so izplačali; izplačali so ga za vse, kar jim je prizadel / skakanje iz vozečega vlaka ga je hudo izplačalo; to ga bo pošteno izplačalo izpláčati se in izplačáti se tudi spláčati se in splačáti se nedov. in dov., pog. prinašati korist, dobiček: gostilna se mu izplača; finančno, gospodarsko se to izplača / previdnost se je izplačala / z oslabljenim pomenom: izplača se delati, govoriti; o tem se ne izplača razpravljati ni vredno, nima smisla; kaj se trudiš, saj se ne izplača izpláčan tudi spláčan -a -o: izplačani dediči; izplačan dolg; izplačan honorar; izplačana predrznost ♪
  9.      izpláka  -e ž (ȃ) voda, ki ostane po izplakovanju: ko je perilo izplaknila, je izplako zlila v kanal / tovarniške izplake odplake; izplake iz bolnice ◊ mont. voda, pomešana z bentonitom, ki se uporablja pri vrtanju ♪
  10.      izplákati  -am in -pláčem dov. (ā) star. izjokati: izplakati bolečino, gorje / ko se je izplakal, mu je bilo lažje pri srcu ♪
  11.      izplakováti  -újem in splakováti -újem nedov. (á ȗ) 1. z vodo ali drugo tekočino (dokončno) čistiti: umivati in izplakovati; izplakovati perilo; izplakovati posodo v čisti vodi 2. z vodo ali drugo tekočino na hitro čistiti brez drgnjenja: izplakovati kozarce pred uporabo / izplakovati oči s kamiličnim čajem; izplakovati si usta 3. s trajnim ali ponavljajočim se tokom odstranjevati zlasti kaj drobnega: dež izplakuje smeti v jaške / izplakovati si prah z obraza / morje izplakuje breg ♪
  12.      izplamenévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž., redko izgubljati močen sijaj, svetlobo: zarja izplameneva ♪
  13.      izpláti  -póljem tudi spláti spóljem dov., izpôlji izpoljíte tudi spôlji spoljíte; izplál in izplàl tudi splál in splàl (á ọ́) 1. s sunkovitim zajemanjem spraviti vodo iz česa: izplati vodo iz čolna / izplati čoln 2. agr. odstraniti pleve s sunkovitimi premiki posode: pšenico bo treba še izplati 3. redko izplakniti, izprati: izplati posodo / voda je izplala rodovitno zemljo ♪
  14.      izplazíti  in izpláziti -im, in izpláziti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) knjiž., navadno v zvezi z jezik potisniti iz ust: bolnik je izplazil jezik, ki je bil ves bel ♪
  15.      izplésati  in izplesáti -pléšem in splésati in splesáti spléšem dov. (ẹ́ á ẹ́) s plesanjem poškodovati, izrabiti: izplesati čevlje izplésati se in izplesáti se in splésati se in splesáti se redko naplesati se: ko se bo izplesala, bo spet zadovoljna izplésan in splésan -a -o: izplesani čevlji; izplesana tla ♪
  16.      izplêsti se  -plêtem se dov., izplêtel se in izplétel se izplêtla se, stil. izplèl se izplêla se (é) s težavo priti iz česa ovirajočega: končno se je izpletel iz srobota ♪
  17.      izpod  tudi spod predl., z rodilnikom 1. za izražanje usmerjenosti iz položaja pod čim: lasje se mu usipajo izpod klobuka; potegniti pismo izpod knjige; prilesti izpod postelje; stopiti izpod šotora / prišel je izpod Gorjancev / luč visi izpod stropa; pren. osvoboditi se izpod okupatorja ∙ gleda ga izpod čela grdo, jezno; pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; ekspr. otroci, spravite se mi izpod nog umaknite se, pojdite proč // publ. za izražanje položaja pod čim; pod: proizvodnja je ostala izpod plana 2. publ. za izražanje nedosežene mere; pod: mladini izpod osemnajstih let vstop prepovedan; kupovati blago izpod vrednosti ♪
  18.      izpodbíjati  -am in spodbíjati -am nedov. (í) 1. z udarjanjem, tolčenjem odstranjevati izpod česa: izpodbijati železniške pragove 2. prizadevati si zanikati, ovreči: izpodbijati dokaze; izpodbijati pravico do svobodnega odločanja; izpodbijati zasluge za kaj // jur. dokazovati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: izpodbijati avtentičnost pisma, upravičenost izplačila, veljavnost pogodbe / izpodbijati odločbo s tožbo ♪
  19.      izpodbíti  -bíjem in spodbíti -bíjem dov., izpodbìl in spodbìl (í ȋ) 1. z udarjanjem, tolčenjem odstraniti izpod česa: izpodbiti podstavek; izpodbiti stol / izpodbiti komu nogo, roko; zgrudila se je, kakor bi jo izpodbil; pren., ekspr. izpodbiti temelje državi 2. zanikati, ovreči: izpodbiti dokaz, trditev; tega dejstva ni mogoče izpodbiti // jur. dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: izpodbiti avtentičnost pisma, veljavnost pogodbe / izpodbiti oporoko s tožbo / izpodbiti nasprotnika, tožnika izpodbít in spodbít -a -o: izpodbiti razlogi; sodba je bila s tem dokazom popolnoma izpodbita ♪
  20.      izpodbójen  -jna -o prid. (ọ̑) jur. 1. ki se da izpodbiti: izpodbojna odločba, pogodba 2. s katerim se izpodbija: izpodbojni zahtevek; izpodbojna tožba ♪
  21.      izpodbójnost  -i ž (ọ̑) jur. lastnost, značilnost izpodbojnega: izpodbojnost odločbe ♪
  22.      izpodbosti  ipd. gl. spodbosti ipd. ♪
  23.      izpodgrísti  -grízem tudi spodgrísti -grízem dov. (í) z grizenjem od spodaj poškodovati, uničiti: rovka izpodgrize korenine; termiti lahko izpodgrizejo stavbo ♪
  24.      izpodkòp  tudi spodkòp -ópa m (ȍ ọ́) kar nastane z izpodkopavanjem: izpodkop je zadosti širok in globok ♪
  25.      izpodkopáti  -kópljem tudi -ám in spodkopáti -kópljem tudi -ám dov., izpodkôplji izpodkopljíte tudi izpodkôpaj izpodkopájte in spodkôplji spodkopljíte tudi spodkôpaj spodkopájte; izpodkôpal in spodkôpal (á ọ́, ȃ) 1. s kopanjem od spodaj poškodovati, uničiti: izpodkopati drevo, hišo / hudournik je izpodkopal skalo; pren., ekspr. izpodkopati temelje družbe ∙ ekspr. pomanjkanje mu je izpodkopalo zdravje pokvarilo, uničilo 2. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjšati pomen ali preprečiti obstoj česa: izpodkopati avtoriteto oblasti; medsebojni spori so izpodkopali organizacijo; izpodkopati zaupanje v kaj / v službi so ga izpodkopali izpodkopán in spodkopán -a -o: izpodkopan ugled; izpodkopano zdravje ♪

   4.626 4.651 4.676 4.701 4.726 4.751 4.776 4.801 4.826 4.851  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA