Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Bo, Sierra Leone (4.696-4.720)


  1.      izmetávati  -am nedov. (ȃ) 1. spravljati kaj iz sebe: bolnik izmetava kri; izmetavati iz želodca / izmetavati v velikih količinah / mošt izmetava goščo; pren., ekspr. velemesto vsrkava zdrave ljudi in izmetava izmozgane 2. z metanjem spravljati kaj iz česa: kopal je in izmetaval zemljo; izmetavati vodo iz čolna 3. pog., ekspr. trošiti, porabljati: za take reči izmetava denar; prim. zmetavati ♪
  2.      izmezgáti  -ám dov. (á ȃ) nar. štajersko olupiti, omajiti: izmezgati vrbovo šibo ♪
  3.      izmíkati  -am tudi zmíkati -am nedov. (ȋ ȋ) 1. s potegom, sunkom odstranjevati: izmikati podstavke, zagozde 2. naskrivaj jemati: izmikal je svojim sošolcem naloge in jih prepisoval // evfem. krasti: izmikati denar, hrano; izmikala je, kjerkoli je mogla 3. s spremembo mesta, položaja dosegati, da ne pride do prijema, dotika: nastavljati in izmikati roko ● pog. ni mu izmikal oči gledal ga je (naravnost) v oči izmíkati se tudi zmíkati se 1. s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izmikati se sunkom, udarcem // delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izmikati se dolžnostim, odgovornosti, vojaški službi // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik: izmikati se odgovoru, plačilu dolgov, priznanju 2. nav. ekspr. delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: dekle se mu je izmikalo; izmikati se sosedom / redko izmikati se avtomobilom izogibati se 3. ne hoteti povedati določene stvari: povej naravnost, nikar se ne izmikaj; pri zasliševanju se je izmikal; vedno se izmika, nikoli ne pove nič jasnega ● knjiž. čutil je, da se mu resnica izmika da je ne more popolnoma dojeti, razumeti; ekspr. tla se mu izmikajo pod nogami njegov (družbeni) položaj je ogrožen izmikajóč tudi zmikajóč -a -e: hodil je previdno, izmikajoč se oviram; izmikajoč pogled; prisl.: izmikajoče odgovoriti; prim. zmikati ♪
  4.      izmiríti  -ím tudi zmiríti -ím dov., izmíril tudi zmíril (ȋ í) knjiž. pomiriti, umiriti: izmiriti nasprotnike; dolgo časa se ni mogel izmiriti // publ. spraviti, pobotati: izmiriti očeta s sinom; izmiriti sprte sosede / izmiriti čustva in razum uskladiti, uravnovesiti; izmiriti se z usodo sprijazniti se izmírjen tudi zmírjen -a -o: izmirjen s seboj ♪
  5.      izmíslek  -a [lǝk] m (ȋ) knjiž. izmišljena stvar: večkrat je težko ločiti, kaj se je v resnici zgodilo in kaj je izmislek; ekspr. zanimivi izmisleki / v knjigi je dosti norčavih izmislekov misli, domislic ∙ star. tisk so imeli za hudičev izmislek izum, iznajdbo ♪
  6.      izmísliti si  -im si tudi zmísliti si -im si dov. (í ȋ) 1. z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti: izmisliti si načrt za pobeg; zopet si je izmislil novo potegavščino; star. izmislil je nekaj novega / izmislil si je dobro opravičilo za odhod / star. pesmi si ni sam izmislil, ampak jo je slišal napisal, spesnil ∙ pog. dobro so si jo izmislili našli so primerno, ugodno rešitev 2. v mislih izoblikovati, ustvariti a) kar v resničnosti ne obstaja: ljudje so si izmislili vile in čarovnice; zgodbo si je čisto, popolnoma izmislil b) kar ne ustreza resnici: v opravičilo si je izmislil, da ga ni bilo doma; ekspr.: lepe reči si je izmislil o sosedu; to ni res, to si je gladko izmislil 3. nav. ekspr. imeti, izraziti željo, ki je navadno neprimerna, neuresničljiva: sredi učenja si je izmislil, da bi šel v kino; kaj vse si bo še izmislila, pog. se bo še izmislila, pa ve, da nimamo denarja izmíšljen tudi zmíšljen -a -o: izmišljen izgovor; pripovedovati izmišljene stvari; navesti izmišljene številke; osebe v romanu so izmišljene; to je izmišljeno / izmišljeno ime psevdonim; sam.: prikazovati kaj izmišljenega kot resnično ♪
  7.      izmišljeváti si  -újem si in zmišljeváti si -újem si nedov. (á ȗ) izmišljati si: izmišljevati si izgovore / star. izmišljevati pesmi pisati pesmi, pesniti / izmišljevati si strahove / o njej si izmišljuje vse mogoče / ko boš sam služil, si boš lahko izmišljeval, pog. se boš lahko izmišljeval, kaj bi jedel ♪
  8.      izmíti  -míjem tudi zmíti zmíjem dov., izmìl tudi zmìl (í ȋ) z vodo ali drugo tekočino očistiti: rano so mu izmili z alkoholom; redko izmiti sod, steklenice pomiti / izmiti zaspane oči // z vodo ali drugo tekočino odstraniti zlasti umazanijo: izmiti krvav madež; izmiti si prst z rok / dež je izmil dim iz zraka; pren. s tem se sramota ne da izmiti; pesn. solze so ji izmile vso žalost izmít tudi zmít -a -o: izmita posoda; nebo je kakor izmito ♪
  9.      izmodríti  -ím tudi zmodríti -ím dov., izmódril tudi zmódril (ȋ í) 1. ekspr. povzročiti, da kdo postane bolj moder, preudaren: izkušnja, nesreča človeka izmodri; se bo že izmodril; brezoseb. dosti sem pretrpel zaradi svoje zaupljivosti, pa me še ni izmodrilo / upravnica je poskušala fante izmodriti 2. redko izmodrovati: izmodrili so mnogo pametnih predlogov izmodrèn tudi zmodrèn -êna -o: izmodren človek ♪
  10.      izmodrováti  -újem tudi zmodrováti -újem dov. (á ȗ) 1. nav. ekspr. z modrovanjem, razmišljanjem priti do česa: modroval je, izmodroval pa ni ničesar / iron. poglejte, kaj so izmodrovali naši teoretiki / bomo že kaj izmodrovali, da bo prav si bomo že kaj izmislili ∙ star. marsikako so izmodrovali o letini rekli, povedali 2. zastar. izmodriti: izkušnje so ga izmodrovale; ljudje se nočejo izmodrovati ♪
  11.      izmólsti  -mólzem [ou̯] dov. (ọ́) 1. agr. popolnoma, do konca pomolsti: izmolsti kravo / izmolsti mleko 2. slabš. z vztrajnim, vsiljivim prigovarjanjem priti do česa: zadnji dinar je izmolzel iz njega; vse mu bodo izmolzli 3. star. izčrpati, oslabiti: nekatere rastline izmolzejo zemljo izmólzen -a -o: izmolzena krava ♪
  12.      izmomljáti  -ám tudi zmomljáti -ám dov. (á ȃ) ekspr. nerazločno, momljaje reči, povedati: nazadnje je nekaj izmomljal; ne bodi hud, je izmomljal ♪
  13.      izmótati  -am tudi izmotáti -ám dov. (ọ̄; á ȃ) z odstranjevanjem, odvijanjem česa obdajajočega narediti kaj prosto, vidno: izmotati knjigo iz papirja, roko iz povoja; izmotati se iz plašča / ličinka se izmota iz ovoja izmótati se, tudi izmotáti se 1. priti iz česa ovirajočega: izmotati se iz grmovja / le s težavo se je izmotal iz gneče; nerodno se je izmotala izza mize; pren. dolina se je izmotala iz objema gorskih grebenov; sonce se izmota izza oblakov 2. nav. ekspr. s prizadevanjem, trudom priti iz neugodnega, zapletenega položaja: gospodarstvo se je izmotalo iz krize; izmotati se iz težav, zadrege / končno se je le izmotal iz dolgov jih plačal, poravnal // z opravičevanjem, pojasnjevanjem priti iz neugodnega položaja: upal je, da se bo izmotal ♪
  14.      izmózgati  -am dov. (ọ̑) ekspr. 1. izčrpati, oslabiti: neprestano delo jo je izmozgalo; razvratno življenje mu je izmozgalo moči / izmozgati zemljo 2. izrabiti, izkoristiti: tak oderuh te bo že izmozgal 3. z vztrajnim, vsiljivim prigovarjanjem priti do česa: bo že izmozgal denar iz vas izmózgan -a -o: izmozgan obraz; bil je ves izmozgan; od vojne izmozgana dežela ♪
  15.      izmúčiti  -im tudi zmúčiti -im dov. (ú ȗ) povzročiti, da kdo izgubi življenjske, duševne moči: kašelj bolnika izmuči; z zasliševanjem so jo tako izmučili, da je omedlela; ekspr. izmučiti koga do smrti; na potovanju se je izmučil; duševno, telesno se izmučiti izmúčen tudi zmúčen -a -o: izmučen človek; izmučen obraz; izmučen od vročine; na smrt izmučen ♪
  16.      izmúzniti se  -em se tudi zmúzniti se -em se dov. (ú ȗ) 1. uiti iz prijema: ribo je že držal, pa se mu je izmuznila / kladivo se mu izmuzne, zastar. mu izmuzne iz rok; pren. zmaga se jim je izmuznila iz rok 2. ekspr. naskrivaj, neopazno oditi: v ugodnem trenutku se je izmuznil; izmuzniti se iz hiše, na dvorišče, skozi razpoko; pren. ta pesem se mu je izmuznila iz spomina 3. ekspr. izogniti se: izmuzniti se sovražnikovi zasedi / izmuzniti se nadzorstvu / izmuzniti se odgovoru ne hoteti odgovoriti ● ekspr. denar se mu hitro izmuzne iz rok ga hitro porabi, zapravi; ekspr. pri pregledovanju se je izmuznilo nekaj napak so bile spregledane; ekspr. ne boš se izmuznil moral boš storiti, kar se zahteva, pričakuje; prim. zmuzniti se ♪
  17.      iznájdba  -e ž (ȃ) kar je na novo odkrito, ustvarjeno, zlasti na tehničnem področju: industrija s pridom izkorišča nove iznajdbe; odkupiti, patentirati iznajdbo; ekspr. epohalna, imenitna iznajdba / porcelan je kitajska iznajdba // odkritje, ustvaritev česa novega, zlasti na tehničnem področju: iznajdba atomskega orožja, pisalnega stroja; iznajdba tiska ● ekspr. ta igra je prava hudičeva iznajdba je zelo nevarna, škodljiva ◊ lit. iznajdba snovi izbira primerne snovi za literarno obravnavo, oblikovanje ♪
  18.      iznajdljív  tudi znajdljív -a -o prid. (ȋ í) ki hitro najde ustrezno, domiselno rešitev: bister in iznajdljiv fant; okoliščine so jih prisilile, da so postali bolj iznajdljivi / iznajdljiv duh iznajdljívo tudi znajdljívo prisl.: iznajdljivo si je to priboril ♪
  19.      iznajdljívec  -vca m (ȋ) ekspr. iznajdljiv človek: tak iznajdljivec bo že rešil to vprašanje ♪
  20.      iznájti  -nájdem dov., iznášel iznášla (á) 1. narediti, ustvariti kaj novega, zlasti na tehničnem področju: iznajti orodje, stroj; iznajti možnost konzerviranja hrane; iznajti nove načine dela ∙ slabš. ta prav gotovo ne bo iznašel smodnika ni posebno pameten, bister 2. knjiž., redko z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti; izmisliti si: po globokem premišljevanju je iznašel zagovor / kaj ste iznašli, da bi me ranili // zastar. ugotoviti, spoznati: čez čas boš že iznašel, da ta človek ni bister iznájden -a -o: spomeniki iz časov, ko še ni bil iznajden tisk; prim. znajti se ♪
  21.      iznakáziti  -im tudi iznakazíti -ím tudi znakáziti -im tudi znakazíti -ím dov., iznakázil tudi znakázil (ā ȃ; ȋ í) spremeniti naravno, pravilno obliko česa: bolezen ga je zelo iznakazila; v pretepu so mu iznakazili obraz; brezoseb. tako ga je iznakazilo, da ga je neprijetno pogledati // spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: iznakaziti smisel umetniškega dela; stvar se je iznakazila iznakážen -a -o tudi iznakažèn -êna -o tudi znakážen -a -o tudi znakažèn -êna -o: iznakažen obraz; od dela iznakaženi prsti; iznakažene besede; iznakažena podoba resničnosti ♪
  22.      iznemôči  -mórem tudi znemôči -mórem dov., iznemógel iznemôgla tudi znemógel znemôgla (ó ọ́) knjiž. obnemoči: iznemoči zaradi bolezni; v internaciji je povsem iznemogel iznemógel -môgla in -mógla -o tudi znemógel -môgla in -mógla -o: od dolge poti so bili lačni in iznemogli onemogli / iznemoglo upanje ♪
  23.      iznenádenje  -a s (ȃ) knjiž. presenečenje: doživeti neljubo, prijetno iznenadenje / iznenadenja ne more skriti ♪
  24.      iznêsti  -nêsem dov., iznésel iznêsla (é) 1. z nošenjem spraviti iz česa: iznesti obleko iz omare / ekspr. vso hišo mu bodo iznesli 2. žarg., polit. odkriti, prikazati: delegati so iznesli svoja mnenja; iznesti poglede na kaj; na sestanku so iznesli, da je mladina prepuščena sebi 3. pisar., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: iznesti pomisleke; iznesti trditev trditi iznesèn tudi iznešèn -êna -o: izneseni argumenti; prim. znesti ♪
  25.      izničeváti  -újem tudi zničeváti -újem nedov. (á ȗ) povzročati prenehanje materialne ali duhovne navzočnosti v stvarnosti: okolje je izničevalo vsako njegovo misel; vzgojni učinki se lahko dopolnjujejo ali pa izničujejo / knjiž. izničevati človeštvo uničevati; publ. izničevati vplive odpravljati, odstranjevati; knjiž. gledal je, kako se morje in nebo izničujeta v svetlobi izničujóč tudi zničujóč -a -e: medsebojno se izničujoča svetova ♪

   4.571 4.596 4.621 4.646 4.671 4.696 4.721 4.746 4.771 4.796  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA