Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Bo, Sierra Leone (4.151-4.175)



  1.      hrestánje  in hréstanje -a s (; ẹ̄) glagolnik od hrestati: za seboj je zaslišal hrestanje suhljadi
  2.      hríb  -a m (í) 1. višja vzpetina zemeljskega površja: za vasjo se dvigajo hribi; studenec izvira izpod hriba; priti s hriba v dolino; iti čez hrib; vas leži pod hribom; podolgovat, strm, visok hrib; pobočje, vrh hriba / sneg je pokril hribe in doline / na tem mestu se cesta obrne v hrib; težko hodi v hrib navkreber; tja ne morem, je preveč v hrib // mn. svet, ki je glede na drug svet mnogo višji in hribovit: na severu dežele so sami hribi; doma je iz hribov, s hribov; značilnosti ljudi, ki živijo v hribih / na počitnice bo šel v hribe, ne na morje v planinski, gorski svet; že dolgo hodi v hribe se ukvarja s planinstvom 2. ekspr., redko, z rodilnikom velik kup: ob cesti so se grmadili hribi kamenja ● star. prišel je čez hribe in doline od daleč; ekspr. zvonjenje se razlega čez hrib in dol daleč naokoli; pog. med vojno je bil v hribih pri partizanih; star. pozdrav čez hribe in doline daleč, v oddaljen kraj
  3.      hríbast  -a -o prid. (í) podoben hribu: hribasti valovi // redko hribovit: hribasta pokrajina
  4.      hribàt  -áta -o prid. ( ā) redko hribovit: hribat teren
  5.      hríbec 2 -bca m () knjiž. hribovec: ob nedeljah so hribci prišli v dolino; okorna hoja hribcev
  6.      hríbje  -a s () redko hribovje: zagledal se je v hribje v daljavi
  7.      hriboláški  -a -o prid. () star. planinski, alpinističen: hribolaške izkušnje / hribolaška oprema
  8.      hriboláštvo  -a s () star. planinstvo, alpinistika: navdušiti se za hribolaštvo; oprema za hribolaštvo
  9.      hribolázec  -zca m () star. planinec, alpinist: izkušen hribolazec
  10.      hríbovec  -vca m () 1. kdor živi v hribih ali je doma s hribov: razlike med hribovci in dolinci; popisoval je trdo življenje hribovcev 2. slabš. neroden, neuglajen človek: bil je pravi hribovec, še pozdravil ni
  11.      hribovít  -a -o prid. () ki ima veliko hribov: hribovita dežela, pokrajina
  12.      hribovítost  -i ž () značilnost hribovitega: hribovitost dežele
  13.      hribóvje  -a s (ọ̑) v zaključeno celoto povezani hribi: na tem področju prevladujejo nizka hribovja; golo, gozdnato, kraško hribovje / predalpsko hribovje // več hribov, hribi: dolina je bila skrita med hribovjem; grmelo je, kot bi se podiralo hribovje
  14.      hríbovka  -e ž () ženska, ki živi v hribih ali je doma s hribov: žilave hribovke
  15.      hríbovski  -a -o prid. () nanašajoč se na hribovce ali hribe: hribovski gozdovi; hribovski kmetje; hribovska vas / hribovska žilavost; hribovsko vedenje
  16.      hríbovstvo  -a s () 1. lastnosti, značilnosti hribovcev: robato hribovstvo 2. redko planinstvo, alpinistika: knjiga popisuje klasično dobo hribovstva
  17.      hríbski  -a -o prid. () hribovski: hribski fantje; hribska vas ♦ bot. hribska resa zdravilna rastlina z drobnimi zelenkastimi cveti; navadna plahtica
  18.      hrípa  -e ž (í) zastar. gripa: zboleti za hripo
  19.      hrípelj  -plja m (í) redko nosni pretin (v spodnjem, hrustančastem delu): prebosti hripelj
  20.      hripéti  -ím nedov. (ẹ́ í) redko 1. hripavo govoriti: od jeze in užaljenosti je kar hripel 2. postajati hripav: iz dneva v dan je bolj hripel
  21.      hŕkati  -am nedov. ( ) 1. s kratkimi, sunkovitimi izdihi spravljati sluz iz grla: bolnik hrka in pljuje; kar naprej hrka / hrkati kri ∙ ekspr. hrkal je prostaške psovke govoril, izgovarjal 2. dajati kratke, sunkovite glasove: razkačene kune hrkajo in puhajo 3. star. smrčati: v spanju je glasno hrkal hrkáje: ves moker in hrkaje je lezel iz vode hrkajóč -a -e: hrkajoči glasovi
  22.      hrométi  -ím nedov. (ẹ́ í) postajati hrom: bolezen se je razvijala in vedno bolj je hromel / roka mu hromi; vlekel je noge za seboj, kakor da mu hromijo; pren., knjiž. misli so mu hromele
  23.      hromôten  -tna -o prid. (ó) nekoliko hrom: star je že in hromoten; hromotna ženska // nar. slaboten, bolehen: zadnje čase je nekam hromoten
  24.      hropéti  -ím nedov., tudi hrôpel (ẹ́ í) 1. dihati z grgrajočimi, piskajočimi glasovi: bolnica je hropela in lovila sapo; brezoseb. v prsih mu hropi ∙ ekspr. hropela je nerazločne besede hropeče govorila 2. ekspr. dajati hropenju podobne glasove: lokomotiva hropi hropé: prsi so se mu hrope vzdigovale hropèč -éča -e: ležal je težko hropeč; hropeči ranjenci; prisl.: hropeče dihati
  25.      hrôpsti  hrôpem nedov., hrópel in hrôpel hrôpla (ó) 1. dihati z grgrajočimi, piskajočimi glasovi: bolnik hrope; hropla je vedno glasneje; težko hropsti / hropsti od bolečine, pod bremenom / konji so hropli od napora; brezoseb. v prsih mu hrope ∙ ekspr. opeharil me že ne boš, je hropel hropeče govoril 2. ekspr. dajati hropenju podobne glasove: lokomotiva hrope in sopiha; prim. hropeti

   4.026 4.051 4.076 4.101 4.126 4.151 4.176 4.201 4.226 4.251  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA