Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Bo, Sierra Leone (20.696-20.720)


  1.      životáriti  -im nedov. (á ȃ) nav. ekspr. 1. živeti v pomanjkanju materialnih ali duhovnih dobrin: ko se je zaposlil, ni več životaril; životari v hribovski vasi / bolj životari, kot živi // živeti s slabotnimi, komaj zadostnimi življenjskimi močmi: životari bolan za rakom / na dvorišču životari nekaj lip 2. živeti brez višjih duševnih, duhovnih dejavnosti: v svojem udobju je životaril dalje / životariti v samozadovoljstvu / z notranjim predmetom životari svoje nepomembno življenje 3. obstajati brez moči za uresničevanje kakih pomembnejših dejanj: društvo je še nekaj časa životarilo; današnje gledališče le životari ♪
  2.      životárjenje  -a s (á) glagolnik od životariti: životarjenje v taborišču / za obdobji dela je prišlo obdobje životarjenja / životarjenje gledališča, podjetja ♪
  3.      žláhta  -e ž (ȃ) 1. pog. sorodstvo, sorodniki: povabiti vso žlahto; bogata, vplivna žlahta; oni so naša daljna žlahta / stanovati pri žlahti; žlahta po očetovi strani 2. zastar. plemstvo: gradovi žlahte / poljska žlahta šlahta ● pog. fant je naša žlahta naš sorodnik; pog. najbrž me ne poznaš, čeprav sva žlahta sorodnika; star. nisem vedel, da je moja žlahta moj sorodnik; pog. midva sva si še nekaj v žlahti dolguješ mi še nekaj; pog. biti (si) v žlahti (s kom) v sorodstvu, sorodu; žlahta je strgana plahta od sorodstva človek ne more pričakovati pomoči, koristi; dober sosed je več vreden kot vsa žlahta od soseda lahko človek dobi več pomoči, ima več koristi kot od sorodnikov ♪
  4.      žláhten  -tna -o prid., žláhtnejši (á) 1. knjiž. plemenit, izbran: žlahten človek, mislec / žlahten značaj; biti žlahtnega srca / žlahtni cilji; žlahtne misli / žlahten okus kave / žlahtno vino 2. agr. ki ima s križanjem, namernim izborom izboljšane lastnosti: žlahtne sorte jablan; cepiti žlahtno vrtnico na šipek 3. star. plemenit, plemiški: žlahten rod / biti žlahtnega porekla, stanu / žlahtna gospa; v bitki je padlo veliko žlahtne gospode ● žlahtni kamen kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit; drag(i) kamen; ekspr. piti žlahtno kapljico vino ◊ agr. žlahtna plesen plesen, ki se uporablja pri izdelovanju nekaterih mehkih, poltrdih sirov; kem. žlahtni plini plini, ki se redko ali sploh ne spajajo z drugimi elementi; metal. žlahtne kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance; teh. žlahtno jeklo jeklo z izboljšanimi lastnostmi; plemenito jeklo; vrtn. žlahtna anemona okrasna rastlina z raznobarvnimi cveti, Anemone coronaria; žlahtna ciklama sobna rastlina z velikimi, vijoličasto rdečimi ali belimi cveti, Cyclamen persicum žláhtno prisl.: žlahtno dišeča roža; sam.: popiti kaj žlahtnega; občutek za žlahtno v človeku ♪
  5.      žlahtníti  -ím dov. (ȋ í) 1. agr. izboljševati lastnosti rastline s križanjem, namernim izborom: žlahtniti koruzo / domačo trto žlahtniti s tujo 2. knjiž. plemenititi: žlahtniti duha z umetnostjo ♪
  6.      žlàk  žláka m (ȁ á) 1. zastar. poškodba, rana (od udarca): imeti žlak na nogi; žlak s sekiro / smrtni žlak 2. nar. vzhodno spodnji, nasuti rob zlasti vinograda: trgatev so začeli na žlaku, končali pa na sepu 3. nar. tolminsko veža: stopiti v žlak ● star. božji žlak ga je zadel (možganska) kap; star. napiti se, spreti se na (vse) božje, mile, mrtve žlake zelo ♪
  7.      žlámbor  -a in -ja m (á) 1. star. votlina v deblu; duplina, duplo: polhi se skrivajo v žlamborih; bukov žlambor / drevesni žlambor 2. alp. plitev žleb v pobočju: alpinist pleza po žlamboru / skalni žlambor ♪
  8.      žlámborast  in žlámborjast -a -o prid. (á) star. ki ima duplino, duplo; duplast: žlamborasto drevo ♪
  9.      žléb  -a tudi -á tudi -ú m, mn. žlebóvi tudi žlébi (ẹ̑) 1. podolgovata naprava, navadno polkrožne oblike, za prestrezanje deževnice na strehi: žleb pušča; pritrditi žlebove; žleb iz pločevine, plastične snovi / strešni žleb // poljud. strešna odtočna cev: deževnica lije iz žlebov; splezati po žlebu do drugega nadstropja / odtočni žleb // podolgovata naprava, navadno polkrožne oblike, po kateri priteka, odteka tekočina: speljati studenčnico po žlebu do kmetije / mlinski žleb; odtočni žleb iz svinjaka // podolgovata naprava z dvignjenimi robovi za spuščanje, sipanje česa: spuščati opeko po lesenem žlebu / koleščka tečeta po visečem žlebu; zbiralni žleb pri mlatilnici // kar je temu podobno sploh: upognil je papir tako, da je nastal žleb / zviti jezik v žleb 2. nar. jasli: privezati živino k žlebu; položiti seno v žleb / kamnit, lesen žleb 3. podolgovata vdolbina v pobočju, nastala zaradi toka vode, plazov: plezati po žlebu; žleb v gorski steni // večja, podolgovata vdolbina v zemeljskem površju: pot pelje po žlebu; pasti živino v žlebu; gozd, vas v žlebu / žleb potoka, reke 4. podolgovata vdolbina, širša zareza v površini česa sploh: dolbsti, vrezati žleb; krožen, prečen, spiralast žleb; žlebovi na stebru, v puškini cevi; žleb pri dogi; kolut z žlebom na obodu / kadunjast, klinast, trapezast žleb / žamet z ozkimi žlebovi rebri / žlebovi kolesnic ◊ agr. cepljenje v žleb cepljenje, pri katerem se zarezan cepič spoji z zarezanim žlebom podlage; anat. žleb podolgovata vdolbina na kosti, organu, površju telesa; med. strelni žleb površinska rana zaradi oplaznega strela; metal. žleb za žlindro del plavža, po katerem se izpušča žlindra; teh. žleb del pisalnega stroja z gumijastimi valjčki na robovih, ki držijo vloženi papir ♪
  10.      žlébast  -a -o prid. (ẹ̑) po obliki podoben žlebu: žlebasta strešna opeka / žlebasta vdolbina v deski / vzpenjati se po žlebasti grapi // ki ima žleb, žlebove: žlebast steber / žlebasto kolesce ♪
  11.      žlebàt  -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima žlebove: žlebati stebri; žlebata površina ♪
  12.      žlebíčkanje  -a s (ȋ) agr. cepljenje, pri katerem se prirezan cepič spoji z zarezanim žlebom podlage: žlebičkanje in sedlanje ♪
  13.      žlebílnik  -a m (ȋ) metal. naprava za žlebljenje zvarnih robov pri varjenju: žlebiti z žlebilnikom / plamenski žlebilnik ♪
  14.      žlébiti  -im, tudi žlebíti -ím nedov. (ẹ̄ ẹ̑; ȋ í) delati v kaj žleb, žlebove: žlebiti doge, les; žlebiti z žlebilom žlébljen -a -o tudi žlebljèn -êna -o: žlebljena cev puške ♪
  15.      žlébljenje  tudi žlebljênje -a s (ẹ̄; é) glagolnik od žlebiti: žlebljenje desk ♦ papir. žlebljenje kartona, lepenke vtiskovanje plitvih žlebov v karton, lepenko, da se omogoči upognitev, prepognitev, zlasti pri oblikovanju embalaže ♪
  16.      žlébnik  -a m (ẹ̑) 1. nar. (strešni) žleb: pritrditi žlebnik pod kap; pocinkan žlebnik 2. obrt. skobljič za delanje žlebov: žlebiti z žlebnikom; rezilo žlebnika ♪
  17.      žlebovít  -a -o prid. (ȋ) poln žlebov: žlebovito skalovje ♪
  18.      žlebóvje  -a s (ọ̑) redko več žlebov, žlebovi: voda odteka po žlebovju / skala z globoko izdolbenim žlebovjem ♪
  19.      žlèht  prid. neskl. (ȅ) nižje pog. hudoben, zloben: žleht človek; ne bodi žleht / žleht otroci / ima žleht jezik žlèht prisl., zastar. slabo, hudo: žleht se mu godi, mu gre ♪
  20.      žléhten  -tna -o prid. (ẹ̑) nar. hudoben, zloben: žlehten človek; ne bodi žlehten ♪
  21.      žléza  -e ž (ẹ́) 1. organ, skupina celic, ki proizvaja in izloča posebne snovi, pomembne za delovanje organizma: žleze izločajo slino, sluz, znoj; motnje v delovanju žlez; izloček žleze / kožne žleze; parna žleza ♦ anat. endokrina žleza ali žleza z notranjim izločanjem ki izloča neposredno v kri ali mezgo; lojna žleza lojnica; mlečna žleza kožna žleza pri samicah sesalcev, ki določen čas po rojstvu mladiča izloča mleko; moška spolna žleza spolna žleza, ki proizvaja semenčice; nadledvična žleza; prebavne žleze ki izločajo prebavne sokove; semenska žleza parna žleza pri moškem, ki proizvaja semensko tekočino in jo izloča v semenovod; sluzna žleza; ščitna žleza ščitnica; biol. spolna žleza del spolnega organa, ki proizvaja spolne celice; bot. nektarne, smolne žleze; zool. črnilna žleza ki proizvaja temno rjavo obrambno tekočino; podjezična žleza pri nekaterih pticah, ki izloča slino za lepljenje gnezda; smradna žleza smradnica; trtična žleza kožna žleza ob trtici ptic, zlasti vodnih, ki izloča maščobo za mazanje perja 2. zastar. sluz: iz kože se izloča žleza ♪
  22.      žlézav  -a -o prid. (ẹ́) žlezast: žlezavi listi rastline ♦ bot. žlezava nedotika rastlina z rdečimi, dolgopecljatimi cveti v grozdih in glavičastimi žlezami na pecljih spodnjih listov, Impatiens glandulifera ♪
  23.      žlíca  -e ž (í) 1. priprava iz daljšega ročaja in ovalnega vbočenega dela za dajanje v usta, zajemanje zlasti tekočih jedi: jesti, zajemati z žlico; lesena, nerjavna, srebrna žlica / od presenečenja mu je žlica padla iz rok; odložiti žlico prenehati jesti; vzeti žlico v roko začeti jesti / desertna žlica / jedilna žlica 2. navadno z rodilnikom količina, ki se lahko naenkrat zajame s to pripravo: dodati omaki žlico smetane / polna, zravnana, zvrhana žlica moke / dajati zdravilo po žlicah 3. priprava z rahlo vboklino za obuvanje čevljev: obuvati tesne čevlje z žlico / obuvalna žlica; žlica za čevlje ● ekspr. žlica mu je padla v med življenjske razmere so se mu nenadoma zelo izboljšale; ekspr. šteti komu žlice paziti, da ne bi kdo veliko pojedel; ekspr. nasititi koga s prazno žlico odpraviti koga s praznimi obljubami; ekspr. pri poslih je zajemal s preveliko žlico si je preveč prilaščal; knjiž. roditi se s srebrno žlico v ustih biti od rojstva premožen; ekspr. že dolgo ni imel tople žlice v ustih ni nič toplega jedel; z veliko žlico ekspr. dajati komu z veliko žlico veliko, radodarno dajati; ekspr. na gostiji se je jedlo z veliko žlico dobro in obilno; ekspr. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. zajemati znanje z veliko žlico zelo intenzivno se izobraževati; ekspr. zajemati življenje z veliko žlico zelo intenzivno živeti; zidarska žlica orodje v obliki kovinske ploščice z držajem za nanašanje malte; ekspr. če bi mogel, bi ga v žlici vode utopil zelo ga sovraži; star. dajati komu skledo in žlico dajati komu hrano ◊ metal. livarska žlica orodje za oblikovanje form; teh. žlica žlici podoben vbočen del bagra za zajemanje, premeščanje materiala ♪
  24.      žlíčar  -ja m (ȋ) izdelovalec lesenih žlic in podobnih lesenih izdelkov: žličarji in rešetarji ◊ teh. bager, ki z žlici podobnim vbočenim delom od spodaj zajema material ♪
  25.      žlíčen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na žlico: žličen ročaj ◊ teh. žlični bager bager, ki z žlici podobnim vbočenim delom od spodaj zajema material ♪

   20.521 20.546 20.571 20.596 20.621 20.646 20.671 20.696 20.721 20.746  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA