Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Bo, Sierra Leone (20.346-20.370)


  1.      zmesíti  in zmésiti -im dov. (ȋ ẹ́) povzročiti, narediti, da iz moke, vode in dodatkov nastane zelo gosta enotna (nova) snov: zmesiti testo; zmesiti z rokami / zmesiti kruh // ekspr. dati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov; zmešati: zmesiti jelenjo mast s soljo in zelišči; znoj in kri sta se zmesila zméšen tudi zmésen -a -o: slabo zmešeno testo ♪
  2.      zmestíti  -ím tudi zméstiti -im dov., zmésti; zméstil; zmeščèn tudi zméščen (ȋ í; ẹ̄ ẹ̑) knjiž. napraviti, da dobi kdo bivališče, stanovanje, zlasti za krajši čas; nastaniti: zmestiti goste v hotelu ● knjiž. taborniki so se zmestili ob ognju so se postavili, posedli ♪
  3.      zméšanec  -nca m (ẹ́) ekspr. 1. duševno bolan človek: pusti ga, sirota je, zmešanec; sedel je kot zmešanec in molčal 2. kdor po mnenju koga ne ravna preudarno, v skladu z določenimi pričakovanji, načeli: ta zmešanec je spet pozabil denarnico; kaj siliš med tiste zmešance ♪
  4.      zméšanost  -i ž (ẹ́) lastnost zmešanega: zmešanost kart / ekspr. zaradi zmešanosti je moral v bolnišnico / ekspr. zmešanost zaljubljencev ♪
  5.      zméšati  tudi zmešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. s premikanjem delcev kake snovi narediti, da se ta združi, enakomerno porazdeli: zmešati cement, pesek in vodo; sestavine dobro zmešamo; zmešati v mešalniku; zmešati z žlico; strojno zmešati / zmešati v kašo 2. dati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov: zmešati barve; pijače zna dobro zmešati / zmešati vino z vodo / zmešati več vrst žita / zmešati malto // dati, postaviti skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: čisto perilo je zmešal z umazanim / zmešati karte narediti, povzročiti, da so v kupu skupaj karte različne vrednosti, barve / zmešati telefonske linije; strani so se zmešale 3. miselno združiti, povezati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: zmešati formule, podatke; pojmi so se mu zmešali / sanje se zmešajo z resničnostjo // uporabiti v kakem jezikovnem sistemu jezikovne elemente drugega, tujega jezika: zmešal je ruske in poljske besede 4. ekspr. povzročiti, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav: s svojimi nazori ga je samo zmešal; zmešati ljudstvo / knjige so mu zmešale glavo, pamet; pijača, vročina zmeša možgane / megla ga je tako zmešala, da se je obrnil v napačno smer; brezoseb. ko je prišla na križišče, jo je zmešalo, da ni vedela kam ● ekspr. to dekle mu je zmešalo pamet zaljubil se je vanjo; pog. računalnik mu je zmešal glavo, pamet povzročil, da je veliko premišljeval, govoril o njem; zmešati komu korak povzročiti, da mu postane neurejen, neusklajen; ekspr. zmešati komu niti, račune, pog. štrene preprečiti njegove načrte; zmešati komu sled povzročiti, da ne ve, ali je prava ali ne zméšati se tudi zmešáti se 1. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku postati duševno bolan: zmešalo se mu je; od vsega hudega se ji je zmešalo 2. knjiž. zmesti se: ko jo je zagledal, se je ves zmešal / govorica se mu je zmešala zméšan -a -o 1. deležnik od zmešati: zmešan človek; imajo ga za zmešanega; zmešane barve; telefonske linije so zmešane; moka, zmešana s pecilnim praškom; poročilo je zmešano in nenatančno 2. ekspr. ki po mnenju koga ne ravna preudarno, v skladu z določenimi pričakovanji, načeli: ta je pa res zmešan; ali je čisto zmešana, da to pripoveduje // ki je po mnenju koga brez vrednosti, cene: nehaj brati te zmešane romane ● ekspr. od vročine so bili vsi zmešani niso mogli normalno misliti, odgovarjati; ekspr. plete kot zmešana zelo veliko, hitro; prisl.: zmešano govoriti; gleda čisto zmešano ♪
  6.      zmetáti  zméčem dov., zmêči zmečíte; zmêtal (á ẹ́) 1. z metanjem spraviti kaj a) kam: zmetati seno na svisli; zmetati vse na tla, skozi okno; zmetati star papir v koš / ekspr. letala so zmetala bombe na mesto spustila / zmetati veje na kup b) s česa: zmetati drva z voza 2. pog., ekspr. porabiti, potrošiti: za obleko zmeče veliko denarja; za to bi lahko zmetal celo premoženje ● pog., ekspr. zmetati hrano vase hitro, hlastno pojesti; ekspr. zmetati stvari v kovček hitro, brez reda spraviti; ekspr. zmetati vse v en koš ne upoštevati razlik med stvarmi, problemi; ekspr. ves svoj prezir mu je zmetal v obraz brez obzirov izrazil; ekspr. v naglici je nekaj zmetal na papir napisal; prim. izmetati ♪
  7.      zméti  zmánem dov., nam. zmét in zmèt (ẹ́ á) z metjem kakega dela telesa doseči določen učinek: zmeti otroku premrle roke / zmeti si oči // z metjem zmečkati, zdrobiti: zmeti bilko, list / zmeti klas v dlaneh ● star. zmeti sovražnika premagati; ekspr. zmanem te, če ne boš ubogal uničim ♪
  8.      zmígniti  -em dov. (í ȋ) 1. narediti gib z delom telesa: pes zmigne z uhljem / prst je zmignil, ko je sedla muha nanj 2. z gibom izraziti kaj: pomenljivo je zmignil z glavo / v odgovor zmigne z rameni ● ekspr. žena mu je ušla, pa še zmignil ni za njo nič se ni vznemiril ♪
  9.      zmiják  -a m (á) bot. navadno enoletna rastlina s svetlo rumenimi cveti v koških, Podospermum ♪
  10.      zmíkati  -am dov. (ȋ) tekst. z mikalnikom razčesati, uravnati predivo: zmikati bombažno, laneno predivo; zmikati volno zmíkan -a -o: zmikana žima ♪
  11.      zmladlétje  -a s (ẹ̑) nar. štajersko pomlad: bliža se zmladletje / vrnil se bom na zmladletje ♪
  12.      zmléti  zméljem dov., zmêlji zmeljíte (ẹ́) 1. z napravo zdrobiti žito: zmleti koruzo, pšenico; na debelo, na drobno zmleti / zmleti na žrmlje / zmleti v moko // s pripravo, napravo zdrobiti kako drugo snov sploh: zmleti kosti, orehe; zmleti meso z mesoreznico / zmleti suh kruh v drobtine // z napravo razkosati sadje: sadje najprej zmeljejo in nato stisnejo 2. ekspr. zdrobiti, streti: težki tovornjaki so zmleli nasuto kamenje / voz ga je zmlel pod seboj 3. ekspr. uničiti, porušiti: potres je zmlel celo naselje / čas ga je zmlel ● ekspr. zmleti nasprotnika, sovražnika uničiti, onemogočiti ga; ekspr. zmlel je velik kos kruha pojedel; ekspr. če ga dobim v roke, ga bom zmlel natepel, pretepel; ekspr. jezen je nanj, da bi ga zmlel v sončni prah zelo zmlét -a -o: zmleti orehi; sadje je zmleto ♪
  13.      zmobilizírati  -am dov. (ȋ) napraviti, da je kdo v vojaški službi, vpoklicati: zmobilizirati večje število borcev // napraviti, da kdo zaradi posebnih razmer obvezno opravlja kako delo: ob potresu so zmobilizirali vse strokovnjake / ekspr. za gradnjo hiše si je zmobiliziral prijatelje in znance ♪
  14.      zmôči  zmórem dov., zmógel zmôgla (ó ọ́) 1. izraža sposobnost osebka a) uresničiti, opraviti kaj: delo, nalogo bom zmogel; pokaži, kaj in koliko zmoreš; ko je dobil posojilo, je nakup zmogel; velikega napora ne zmorem več / naporno pot še zmeraj zmorem; ali zmoreš sto korakov / od strahu ni zmogel niti besede / ljubezen zmore vse b) doseči kaj: ladja zmore precejšnjo hitrost; letalo zmore višino deset kilometrov c) plačati, poravnati kaj: dajatve, stroške komaj zmoremo / kdo le bo zmogel toliko denarja / dal mu je stotak, ker več ni zmogel č) imeti kaj: imeli smo par volov, ker dveh parov kmetija ni zmogla / ekspr. oko več ne zmore solz / ekspr. kraj ne zmore niti ene dobre gostilne nima // z nedoločnikom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje zaradi a) svojih lastnosti: vsega tega ne zmorem pojesti; zmore se prilagajati okolju / tako zmore ljubiti samo mati; tega ne zmorem razumeti / ta človek ne zmore molčati b) objektivnih, zlasti materialnih možnosti: vsi skupaj bomo že zmogli to kupiti; dolgov ne zmore odplačevati 2. uspeti uresničiti: lani je gledališče zmoglo pet premier; ker je nadarjen, bo zmogel študij v treh letih / pot so zmogli v dveh dneh / zmogel je še toliko moči, da se je privlekel do hiše; zmogel je pogum in vprašal; malokdo bo zmogel zadosti potrpežljivosti, da prebere do konca 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zmogla ga je lakota, ekspr. skušnjava in je vzel / brezoseb. zmoglo jo je in je zajokala / zmogel ga je smeh, spanec 4. star. premagati: trije so bili, pa so ga komaj zmogli ♪
  15.      zmočíti  zmóčim dov. (ȋ ọ́) narediti kaj mokro, navadno z vodo: zmočiti brisačo, obleko; v rosni travi si je zmočil noge; zmočiti si ustnice s pijačo; zmočiti s sečem, slino / knjiž. otrok je zmočil hlačke opravil malo potrebo v hlačke / dež je zmočil seno; brezoseb. zmočilo jih je do kože ∙ ekspr. stopil je v klet, da bi si zmočil grlo kaj malega popil zmočíti se knjiž. opraviti malo potrebo: pijanec se je zmočil kar pred vrati / zmočiti se v posteljo nehotno, bolezensko izprazniti mehur v spanju zmóčen -a -o: zmočen robec; zmočen od rose ∙ star. opazil je, da ima zmočene oči solzne ♪
  16.      zmogljívost  -i ž (í) 1. sposobnost koga, določena z dejanjem, delom, ki ga zmore: upoštevati zmogljivost učencev; z vajami si večati zmogljivost; duševna, telesna, umska, ustvarjalna zmogljivost; meje človekovih zmogljivosti / zmogljivost srca, vida / tehnične zmogljivosti letala; zmogljivost mikroskopa // sposobnost česa, določena z največjo količino izdelkov, največjim številom dejanj, ki jih zmore v določenem času: kuhinja ima zmogljivost dva tisoč obrokov dnevno; delati, obratovati s polno, polovično zmogljivostjo; zmogljivost elektrarne, računalnika / proizvodna zmogljivost 2. sposobnost vsebovati, sprejeti kaj vase, zlasti v večji količini: zmogljivost ladje, skladišča je tisoč kubičnih metrov / zmogljivost ceste, pristanišča, vodovoda / prenočitvene zmogljivosti hotela 3. mn., publ., navadno s prilastkom vse razpoložljive naprave, sredstva, ki kot celota služijo za opravljanje kake dejavnosti: gostinske, industrijske, proizvodne zmogljivosti / izkoriščanje, rekonstrukcija obstoječih zmogljivosti / hotel je oddal vse proste zmogljivosti ♪
  17.      zmóta  -e ž (ọ̑) 1. prepričanje, ki ni v skladu s stvarnostjo: odpovedati se zmoti; junakova zmota o samem sebi / spraviti, zavesti koga v zmoto; biti, ravnati, živeti v zmoti; pustiti koga v zmoti 2. kar temelji na prepričanju, ki ni v skladu s stvarnostjo: to je bila zmota; popraviti, spoznati svojo zmoto; razširjati zmote; huda, neodpustljiva, velika zmota; zmota in resnica / človeške zmote; politična, verska, znanstvena zmota 3. glagolnik od zmotiti se: preprečiti zmoto; zmota v ugotavljanju dejstev ◊ jur. justična ali sodna zmota v ugotavljanju dejstev ali uporabi prava, zaradi katere je sodna odločba napačna; rel. trojezična zmota v 8. in 9. stoletju prepričanje, da se sme opravljati bogoslužje samo v hebrejskem, grškem ali latinskem jeziku ♪
  18.      zmotíti  in zmótiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti, da kdo ne more biti zbran, osredotočen na kaj: hrup pred vrati ga je zmotil; zmotiti koga pri delu, jedi, počitku; ni se dala zmotiti, delala je naprej; smeli so ga zmotiti samo v najnujnejših primerih / kot nagovor: ali vas lahko malo zmotim; prosim, ali smem zmotiti 2. povzročiti, da kaj ne poteka normalno, pravilno: zmotiti pogovor; nenaden trušč je zmotil pouk; s pripombo je zmotil njegovo pripovedovanje / njen prihod je zmotil mirno življenje / s kriki so zmotili nočni mir, tišino / zmotiti ravnotežje sil 3. povzročiti neugodne, slabe občutke: njene besede so jih zelo zmotile; take navade bi zmotile še koga drugega 4. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo naredi kaj nepravilnega, nenameravanega: priložnost ga je zmotila, pa je kradel / kaj te je zmotilo, da si to storil / zlatniki so mu zmotili srce 5. ekspr. povzročiti pri kom nemir, zlasti erotični: njena bližina ga je zmotila, da je bil ves iz sebe / tako je lepa, da bi zmotila tudi najzvestejše srce zmotíti se in zmótiti se 1. narediti napako pri kakem delu, navadno duševnem: zmotila se je za veliko vsoto; pri petju se velikokrat zmoti; spet se je zmotil pri računanju; zmotiti se v svojo škodo 2. narediti kaj v prepričanju, ki ni v skladu s stvarnostjo: kdo se je zmotil, ti ali jaz; človek se lahko tudi zmoti; ekspr. hudo, krepko se je zmotil, ko se je poročil s to žensko / zmotiti se v sodbi // narediti kaj, kar ni v skladu s hotenim, nameravanim: če sem to rekel, sem se pač zmotil; zmotil se je in potrkal pri sosedih / zmotil se je v hiši, sobi imel je za pravo drugo hišo, sobo 3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku zavrteti se v glavi, postati omotičen: vrtel, zibal se je, dokler se mu ni zmotilo / zmotilo se ji je v glavi ● star. redkokdaj se kdo zmoti k nam pride; zmotiti se o kom, v kom priti do drugačnega mnenja, prepričanja o kom, kakor je bilo prvotno; redko zmotiti se z delom zamotiti se zmóten -a -o 1. deležnik od zmotiti: zmoten nočni mir; pri delu je večkrat zmoten 2. star. zmeden, zbegan: zmoten je obstal; bila je vsa zmotena in sram jo je bilo ♪
  19.      zmotnjáva  -e ž (ȃ) knjiž. 1. zmota: odpovedati se zmotnjavi / zapletel se je v lastne zmotnjave; živeti, ekspr. tavati v zmotnjavi / popraviti, spoznati zmotnjavo 2. pomota, zmešnjava: da ne bo zmotnjave, denar prej preštej 3. (duševna) zmedenost: v zmotnjavi je hotel zažgati hišo ♪
  20.      zmóžen  -žna -o prid., zmóžnejši (ọ́ ọ̑) 1. ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za dobro opravljanje kake dejavnosti: zmožen človek, strokovnjak; trgovsko je zelo zmožen // ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za opravljanje kake dejavnosti sploh: za vojaško službo zmožni fantje; zmožen za delo / biti zmožen mirnega razmišljanja; življenja zmožen zarodek; zaradi bolezni ni zmožen delati / spolno zmožen / nisem zmožen pametne misli; zmožen prijateljstva / ta nazor ni zmožen rešiti socialnega vprašanja 2. ki ima določene značajske lastnosti, navadno za opravljanje slabih, nesprejemljivih dejanj: ta človek je vsega zmožen; zmožen je narediti vsakršno hudobijo / ta človek je zmožen goljufati ♪
  21.      zmračíti  -ím dov., zmráčil (ȋ í) 1. knjiž. narediti mrko, neprijazno: spomin na trpeče mu je zmračil obraz; čelo se mu je zmračilo; njegov pogled se je zmračil; ob tej novici se je kar zmračil 2. knjiž. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je zmračila pamet; zaradi teh dogodkov se mu je zmračilo v možganih ∙ knjiž. um se mu je zmračil postal je duševno bolan zmračíti se 1. brezoseb. preiti iz dneva v mrak: zmračilo se je; ko se je popolnoma zmračilo, je prižgal luč; pozimi se zgodaj zmrači 2. postati mračen, temen: dan se zmrači; nebo se zmrači; pokrajina se je zmračila ● zastar. v tistem letu se je luna dvakrat zmračila sta bila dva lunina mrka; ekspr. pred očmi se mu je zmračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno zmračèn -êna -o: zmračen obraz; ves zmračen je stopal po sobi; zmračeno nebo ♪
  22.      zmŕdek  -dka m (ȓ) ekspr. nenaravne, spačene gube, poteze obraza, zlasti okrog ust in nosu: nasmeh se mu je skrivil v zmrdek / bolesten zmrdek na obrazu izraz ♪
  23.      zmŕdniti  -em dov. (ŕ ȓ) ekspr., navadno v zvezi z obraz, ustnice narediti nenaravne, spačene gube, poteze: zmrdniti obraz; zmrdniti z ustnicami zmŕdniti se s takimi gubami, potezami, zlasti okrog ust in nosu, pokazati, izraziti odklonilen odnos do česa: ob tem se bodo ljudje zmrdnili; zmrdniti se nad darilom; zaradi graje se je nejevoljno zmrdnil; zaničljivo se zmrdniti ♪
  24.      zmŕviti  -im dov. (ŕ ȓ) 1. narediti iz česa majhne, drobne dele; zdrobiti: zmrviti kruh; z batom zmrviti grude; seno se je zmrvilo 2. ekspr. s silo, pritiskom povzročiti komu (hude) telesne poškodbe, smrt: kobila je zmrvila jezdeca; plaz bi jih skoraj zmrvil / zmrviti sovražnika premagati 3. knjiž. povzročiti, da postane kdo zelo prizadet, brez volje do življenja: bolezen jo je zmrvila; groza, razočaranje človeka zmrvi zmŕvljen -a -o: zmrvljen kruh; bil je ves zmrvljen od bolečin ♪
  25.      zmrzljív  -a -o prid. (ȋ í) ki ga rado zebe: bolehen, zmrzljiv starec / imel je slabotno, zmrzljivo telo / zmrzljivo jutro zmrzljívo prisl.: zmrzljivo se držati, stresti ♪

   20.221 20.246 20.271 20.296 20.321 20.346 20.371 20.396 20.421 20.446  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA