Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Bo, Sierra Leone (20.171-20.195)


  1.      zèv  tudi zév zéva m (ȅ ẹ́; ẹ̑) 1. odprtina, ki nastane, če se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): med skalo in snegom je nastal zev; pren. zavedal se je zeva v duši ♦ lingv. pojav, da stojita dva samoglasnika drug za drugim 2. teh. značilna stalna medsebojna oddaljenost med deloma, stenama kakega orodja, priprave: zev viličastega ključa; mera zeva 3. glagolnik od zevniti: prestrašil se je levovega zeva ♪
  2.      zév  -í ž (ẹ̑) 1. odprtina, ki nastane, če se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): zev nastane; v skalovju je široka zev / zev prepada; pren., ekspr. med njima je zazijala nepremostljiva zev ♦ alp. robna zev med snegom in skalovjem ob straneh snežišča; tekst. zev odprtina, ki nastane pri razmikanju osnovnih niti 2. teh. značilna stalna medsebojna oddaljenost med deloma, stenama kakega orodja, priprave: zev viličastega ključa; širina zevi ♪
  3.      zévati  -am nedov. (ẹ́) 1. biti v stanju, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): guba na krilu zeva; zaradi izsušitve lesa okna zevajo / ekspr. njegovi čevlji že zevajo imajo podplat odtrgan od zgornjega dela // biti razmeroma široko odprt: vrata nastežaj zevajo / rana zeva // ekspr., s prislovnim določilom biti kje z vidno odprtino, praznino: v mreži, ograji zeva luknja / na čelu mu zeva globoka rana ima globoko rano 2. ekspr., s prislovnim določilom biti z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: pod njim je zevalo brezno; oder je nemo zeval v dvorano 3. ekspr. imeti odprta usta, kljun: mrliču so podvezali brado, da ne bi zeval; kokoš je zevala od vročine, žeje / mladič je zeval, dokler ga niso do sitega nakrmili odpiral kljun // zehati: že ves večer zeva; brezoseb. nocoj se otrokom ni nič zevalo zevajóč -a -e: požrešno zevajoč gobec zveri; zevajoča rana; v zidu zevajoča razpoka ♪
  4.      zgága  -e ž (ȃ) 1. pekoč občutek v želodcu ali požiralniku: imeti zgago / zgaga me peče 2. ekspr. neprijetnost, težava: nakopal si je lepo zgago; ti plotovi so prava zgaga za avtomobile / z njim so imeli samo zgago 3. slabš. kdor s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzroča slabo voljo, neprijetnosti, težave: bil je velika zgaga; že spet je tu, ta zgaga / kot psovka nehaj že, zgaga salamenska ● ekspr. delati zgago s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzročati slabo voljo, sitnosti, težave; ekspr. za samo zgago je pri hiši povzroča slabo voljo, sitnosti, težave ♪
  5.      zgágar  -ja m (ȃ) slabš. kdor s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzroča slabo voljo, neprijetnosti, težave: bali so se zgagarjev in prepirljivcev / politični zgagar ♪
  6.      zgagáriti  -im nedov. (á ȃ) ekspr. s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzročati slabo voljo, neprijetnosti, težave: povsod zgagari ♪
  7.      zgágast  -a -o prid. (ȃ) ekspr. ki s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzroča slabo voljo, neprijetnosti, težave: zgagast človek ♪
  8.      zganíti  in zgániti -em dov. (ȋ á) 1. z dajanjem, polaganjem enega dela česa čez drugega narediti, da to pride v položaj, ko ima manjšo površino: zganiti časopis, glasovnico; ruto je skrbno zganila; zganiti list tako, da se lahko vtakne v žep 2. narediti gib, premakniti: zganiti roko; veke so se zganile / telo se mu je zganilo v krču / zganiti z rameni skomigniti / zganiti ustnice v nasmeh nasmehniti se 3. narediti, povzročiti, da kaj spremeni položaj, stanje: veslo zgane mirno gladino; veter zgane veje / sunkovito je zaprl vrata in zganil val zraka 4. ekspr. povzročiti, da kdo postane dejaven: bližajoča se nevarnost jih je zganila / trudila se je, da bi ga zganila iz otopelosti / sonce je zganilo žive stvari / zganiti komu možgane 5. knjiž. vznemiriti, razvneti: nič več ga ne zgane / ti ukrepi so zganili javno mnenje; pesn. zganiti srce ● ekspr. nikoli ne zgane jezika molči, nič ne reče; ekspr. zanj ne bo nihče zganil mezinca nihče mu ne bo pomagal; ekspr. znova je zganila s pletilkama začela plesti; ekspr. samo s prstom zgane, pa že vse dobi nič se mu ni treba truditi, prizadevati zganíti se in zgániti se 1. spremeniti položaj, stanje: sedel je in se ni zganil / otrok v njej se je zganil / gladina se je nenadoma zganila vzvalovila; ekspr. vlak se je znova zganil premaknil ∙ ekspr. nad poljem se je zganil veter začel pihati 2. ekspr. postati dejaven: strokovnjaki bi se morali že prej zganiti / ob nesreči se je zganila vsa dolina / spomini so se zganili 3. ekspr. iti stran, oditi: več dni se ni zganil od doma / zganil se je proti vratom 4. knjiž. prikazati se, pojaviti se: rahel smehljaj se mu je zganil na ustnicah / v duši se ji je zganilo že pozabljeno čustvo vzbudilo; v njem se zgane odpor, svarilo zgánjen -a -o: zganjen list; v gube zganjen prtič ♪
  9.      zgánjati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, povzročati, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da pride več oseb, živali skupaj, na eno mesto: redarji so zganjali ljudi na rob ceste; zganjati živino v ogrado / zganjati skupaj 2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: zganjati hrup, trušč, vik in krik; zganjati nasilje / zganjati burke, škandale / zganjati ljubosumje, trmo, užaljenost ∙ ekspr. ne zganjaj cirkusa, panike ne zapletaj stvari; ne razburjaj se po nepotrebnem; ekspr. poglej, kaj spet zganjajo pred vrati delajo, počenjajo; ekspr. zganjati norčije s kom norčevati se, šaliti se; pog. zganjati politiko ukvarjati se s politiko; vnašati politiko v kako dejavnost ♪
  10.      zgaráti  -ám tudi izgaráti -ám dov. (á ȃ) povzročiti, da se kdo z garanjem izčrpa, oslabi: gospodarji so zgarali delavce / gradnja hiše ga je zgarala / zgarati (si) roke / delo v rudniku mu je zgaralo moči zgaráti se tudi izgaráti se z garanjem se izčrpati, oslabiti: preveč delaš, se boš prehitro zgaral; zgarala se je za otroke; v tovarni se je zgaral; ekspr. zgarati se do smrti zgarán tudi izgarán -a -o: zgaran človek; ves zgaran se vrača z dela; suha in zgarana ženska; imeti zgarane roke; zgarana žival ♪
  11.      zgásniti  -em dov. (á ȃ) knjiž. ugasniti: ogenj bo kmalu zgasnil / luč je zgasnila / na pomlad je zgasnil umrl ♪
  12.      zgíb  -a m (ȋ) 1. glagolnik od zgibati2: prestrašiti se ob zgibu zavese; rahel zgib listja / pozdravil ga je z zgibom glave; z odločnim zgibom ramen je ponudbo odklonil 2. premik (dela) telesa iz enega položaja v drugega, zlasti kratkotrajen: narediti zgib z roko; rahel, sunkovit zgib; bolečine se ob vsakem zgibu povečajo / zgib mišic // tak premik, s katerim se kaj izraža: pazil je na najmanjši zgib na njenem obrazu 3. vzgib: pesniku manjka čustvenih zgibov / zgib razuma, srca 4. del telesa ob sklepu; pregib: namazati kožo ob zgibu; v zgibu ga boli / kolenski, komolčni zgib 5. mesto, kjer je kaj zganjeno, upognjeno: zravnati zgib; oster zgib; cev je na zgibu počila // knjiž. guba: poravnati zgibe na prtu / globoki zgibi na obrazu 6. strojn. naprava, ki prenaša vrtenje ene gredi na drugo, pri čemer se lahko nagib med gredema spreminja: mazati zgib z oljem / kardanski zgib priprava za prenos vrtilnega gibanja med gredema, ki tvorita topi kot ♪
  13.      zgibljáj  stil. zgíbljaj -a m (ȃ; ȋ) zgib, gib, zlasti malo zaznaven, rahel: boječ zgibljaj z roko / na njenem obrazu je opazil presenečen zgibljaj / zgibljaj srca vzgib ♪
  14.      zgíbniti  -em dov. (í ȋ) 1. knjiž. migniti, zmigniti: bolnik je zgibnil z roko / nemočno zgibniti z rameni skomigniti 2. star. zganiti, zložiti: zgibniti časopis ♪
  15.      zglasíti se  -ím se, in zglasíti se in zglásiti se -im se dov., zglásil se (ȋ í; ȋ á) 1. (uradno) priti na določeno mesto na zahtevo ali poziv: dobil je sporočilo, naj se zglasi na občini; zglasiti se pri direktorju, v tajništvu / zglasite se v kadrovskem oddelku osebno ali pismeno v desetih dneh / v treh dneh se mora zglasiti na delo 2. priti kam, navadno z določenim namenom: če boš kaj potreboval, se kar zglasi; mimogrede se je zglasil pri bratu; zglasite se lahko vsak dan popoldne // redko oglasiti se, javiti se: zglasil se jim je z razglednico 3. star. prijaviti se, priglasiti se: zglasiti se k izpitu / zglasiti se za besedo ● zastar. takoj mu je zglasil novico povedal, sporočil; zastar. zglasiti se s pesmijo zapeti ♪
  16.      zglávje  -a s (ȃ) 1. mesto, prostor na ležišču, kjer je glava: bolnik je imel znožje višje od zglavja / posedeti ob babičinem zglavju 2. kar se da pod glavo, navadno blazina: zrahljati zglavje; položiti knjigo pod zglavje; mehko, nizko zglavje / zglavje si je naredil iz jopiča; podložiti si roke za zglavje ● knjiž. zglavje njive, vinograda zgornji del ♪
  17.      zglèd  zgléda m (ȅ ẹ́) 1. dejanje, ravnanje, po katerem se kdo ravna, ga posnema: sledili so njegovemu zgledu in sedli; vzgajati z dobrim zgledom / dati lep, slab zgled; pri vzgoji otrok ravna po zgledu svojih staršev / ekspr.: njegovo delo je bilo ljudem svetel zgled; dogodek naj bo vsem v svarilen zgled ∙ preg. besede mičejo, zgledi vlečejo govorjenje ima manjši vpliv, privlačnost kot dejanje 2. oseba, stvar z zelo izrazitimi, opaznimi lastnostmi, značilnostmi, po katerih (naj) se kdo ravna, jih posnema: oče mu je zgled / učitelji ga postavljajo vsem za zgled, redko v zgled 3. ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom oseba, stvar, ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, kot jih določa prilastek: zdravnik je bil zgled požrtvovalnega človeka; taka vožnja je zgled lahkomiselnosti; odnos med njimi je zgled prijateljstva 4. stvar, enota, po kateri se lahko neposredno pokaže, ponazori kak širši, splošnejši pojem: dokazati trditev ob zgledih; podkrepiti kaj z zgledi; nazoren, poučen, značilen zgled / povedati kaj za zgled ♦ lingv. samostalniki, ki se sklanjajo po zgledu kost // z rodilnikom stvar, enota kot pojavna oblika tega, kar splošneje izraža samostalnik: zgledi baročnega stavbarstva; zgled zajedavstva med živalmi; prim. izgled ♪
  18.      zgledávati se  -am se nedov. (ȃ) star. zgledovati se: zgledavati se pri velikih pesnikih / gremo, da se ne bodo ljudje zgledavali zgražali, spotikali ♪
  19.      zgledováti se  -újem se nedov. (á ȗ) 1. delati, ravnati tako, kakor se vidi pri kom drugem: zgledovati se po bratu; pesnik se je zgledoval po impresionizmu; otrok se zgleduje pri starših 2. nar. zgražati se, spotikati se: če se boš tako oblekla, se bodo vsi zgledovali; ljudje so se zgledovali nad njegovo pijanostjo ● star. zgledovati se med seboj spogledovati se; star. še otroci se zgledujejo za njim, ko gre po cesti gledajo, pogledujejo ♪
  20.      zglòb  zglóba in zglôba m (ȍ ọ́, ó) 1. knjiž. gibljiv stik dveh ali več kosti; sklep: zglob mu je otekel; bolečine v zglobih 2. nestrok. členek, tečaj: lestev z zglobom / kardanski zglob kardanski zgib ♪
  21.      zgnêsti  zgnêtem dov., zgnêtel in zgnétel zgnêtla, stil. zgnèl zgnêla (é) 1. povzročiti, da se snovi v čem enakomerno porazdelijo: zgnesti glino, testo; zgnesti z rokami, s strojem / zgnesti moko z maslom in jajci; pren. pisatelj je v svoje delo zgnetel usode mnogo ljudi 2. z gnetenjem izoblikovati: zgnesti posodo iz gline; zgnesti maslo v kepo; pren. zgnesti novo podobo sveta 3. povzročiti, da je množica ljudi stisnjena na kakem prostoru: ujetnike so zgnetli v barake; množica se je zgnetla okrog govornika / ekspr. na nebu so se zgnetli črni oblaki zgnêsti se s težavo se premikajoč v množici ljudi priti kam: zgnesti se na vlak, v avtobus; komaj so se zgnetli skozi vrata / vsi so se zgnetli k vhodu zgnetèn -êna -o: pravi kmet je, zgneten iz stare prsti; jezdili so zgneteni v gručo; okrog cerkve zgnetene hiše; zgnetena ilovica; zgnetena množica; zgneteno testo ∙ redko podajati snov v zgneteni obliki zgoščeni; ekspr. bil je majhne, zgnetene postave čokat, tršat ♪
  22.      zgníti  zgníjem dov. (í ȋ) 1. razkrojiti se, razpasti, navadno zaradi delovanja bakterij: krompir, zelje zgnije; deske so na vlagi, zaradi vlage zgnile; zgniti pri koreninah, v zemlji 2. ekspr. postati nedejaven, duševno otopel: moram delati, sicer bom zgnil; zgniti v ječi; v tej samoti bo še zgnil zgnít -a -o: zgnit les; zgnito sadje ♪
  23.      zgóda  -e ž (ọ̑) knjiž. dogodivščina: pripovedoval je svoje zgode; junaške, vojne zgode // dogodek, pripetljaj: primerila se je nenavadna zgoda ● zastar. take zgode ne boš več imel, izrabi jo priložnosti, prilike; knjiž. po mnogih zgodah in nezgodah se je vrnil domov veselih in neprijetnih doživljajih ♪
  24.      zgódaj  prisl. (ọ̑) izraža čas na začetku a) jutra: biti zgodaj pokonci; odhajal je zgodaj in se vračal pozno zvečer; prebudila se je, vstala je zgodaj / v povedni rabi zgodaj je, ljudje še spijo / zgodaj zjutraj, zastar. zgodaj na jutro b) predvidenega časa ali (nekoliko) pred njim: hoditi zgodaj spat; danes si pa zgodaj prišla; sneg je letos zgodaj zapadel; dovolj, zelo zgodaj / s trdim delom se je zgodaj prebil med najboljše; ekspr. zgodaj, prezgodaj je spoznala življenje ● že zgodaj je odšel od doma še zelo mlad; ekspr. njen dan se zgodaj začne in pozno konča delati začne zgodaj zjutraj in neha pozno zvečer; preg. kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja kdor je delaven, prizadeven, dobro živi ♪
  25.      zgódba  -e ž (ọ̑) 1. kar kdo pripoveduje o resničnih ali izmišljenih dogodkih, povezanih v celoto: njuni zgodbi se razlikujeta; pripovedovati zgodbe; ve veliko zgodb; resnična, zanimiva zgodba; zgodba iz šole, življenja; zgodba o nezvesti ženi / zgodba se dogaja v prejšnjem stoletju; pesnikova življenjska zgodba / razložili so mu celo zgodbo ∙ vsakdo ima svojo zgodbo vsakdo ima, živi svoje življenje; ekspr. to je že druga zgodba o tem zdaj ne bomo govorili // lit. smiselno si sledeči dogodki v literarnem delu: avtor razplete zgodbo v romanu; besedilo nima izrazite zgodbe; okvirna, osrednja, stranska, vstavljena zgodba; nit zgodbe / dramska, filmska zgodba 2. krajše pripovedno delo, navadno v prozi: napisati, prebrati zgodbo; dolga, kratka zgodba; humoristična, šaljiva, žalostna zgodba / detektivska, ljubezenska, lovska, živalska zgodba / časopisna zgodba objavljena v časopisu; ljudska zgodba; svetopisemske zgodbe / zgodba pripoveduje o strastnem lovcu ♪

   20.046 20.071 20.096 20.121 20.146 20.171 20.196 20.221 20.246 20.271  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA