Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Bo, Sierra Leone (19.546-19.570)


  1.      zanìč  prid. neskl. (ȉ) 1. nav. ekspr. zelo slab: a) zanič cesta; te cigarete so zanič; vino je zanič / gledati zanič film / zanič hrana brez okusa; zanič vreme deževno, mrzlo; ta zdravila so zanič zelo neučinkovita b) zanič obrtnik / imeti zanič oči biti zelo slaboviden c) taka politika je zanič č) zanič vidljivost na cesti / imeti zanič dohodke d) zanič novice e) bolnik je danes zanič; vsako leto je bolj zanič 2. ki je popolnoma neprimeren za (nadaljnjo) uporabo: pralni stroj je zanič; zavreči čevlje, ki so zanič; zanič stvari odpeljati na odpad; stopnice so že zdavnaj zanič / ekspr. za vojsko je zanič nesposoben ● ekspr. nima otrok, je zanič je neploden zanìč prisl.: ne godi se mu zanič; zanič živeti ♪
  2.      zaníkanje  -a s (ȋ) 1. glagolnik od zanikati: zanikanje izjav; odločno zanikanje kake trditve / zanikanje narodnostnih pravic / zanikanje boga / zanikanje očetovstva / zanikanje življenjskih vrednot / zanikanje povedka 2. publ., v povedni rabi kar kaj zanika, odklanja: to gibanje pomeni zanikanje vsega starega ♪
  3.      zaníkati  -am dov. (ȋ) 1. z besedo, kretnjo izraziti, da kaj ni v skladu z resničnostjo: zanikati govorice o čem; zanikati izjavo; zanikati kako novico; zanikal je, kar so trdili drugi; odločno kaj zanikati / agencija je vest že zanikala // nepreh. z besedo, kretnjo izraziti, da v vprašanju povedano ni v skladu a) z resničnostjo: vprašal ga je, če jo pozna. Zanikal je; ali si me težko našel? Nikakor, je zanikal b) z željo, hotenjem: vprašali so ga, če si želi ostati, a je zanikal 2. dov. in nedov. izraziti mnenje, biti prepričan, da kaj ne obstaja: dejstev ni mogoče zanikati; skušal je zanikati smotrnost v naravi; zanikati usodo / zanikati pomen česa za človekovo življenje / zanikati obstoj boga, duhovnega sveta // ekspr., z nikalnico, z odvisnim stavkom izraža pritrditev temu, kar določa odvisni stavek: ne zanikam, da mi ugaja; ni mogoče zanikati, da je zelo delaven 3. dov. in nedov. izraziti mnenje, da kaj ni pravilno, točno: zanikati kak nauk; zanikati razlago, teorijo / nekateri pojavi navidezno zanikajo pravilnost teh ugotovitev; življenje to vsak dan zanika / zanikati avtoriteto koga 4. dov. in nedov. z besedo, kretnjo izraziti, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: obdolžili so ga, da je razbil šipo, a je zanikal; obtoženec dejanje zanika; zanikati sodelovanje s kom; vse je zanikal; zanikal je, da bi bil on to storil // izjaviti, da kako dejstvo, ki se pripisuje osebku, ne obstaja: zanikati krivdo, odgovornost za kaj 5. dov. in nedov., nav. ekspr. izraziti negativen, odklonilen odnos do česa: zanikati družbene norme; zanikati kako življenjsko vrednoto 6. publ. pokazati neupravičenost obstoja: s tem dejanjem je zanikal svoj sloves; nova umetniška smer naj se sama potrdi ali zanika ● ekspr. zanikal je vsako možnost okužbe izjavil je, da okužba ni (bila) mogoča ◊ lingv. zanikati povedek izraziti ga v nikalni obliki zanikajóč -a -e 1. deležnik od zanikati: odgovoril mu je, zanikajoč vse obtožbe; pesnikov duh, zanikajoč obdajajočo ga stvarnost 2. knjiž. negativen, odklonilen: zanikajoč odgovor zaníkan -a -o: zanikana izjava, trditev / zanikani povedek ♪
  4.      zanikávati  -am nedov. (ȃ) zanikovati: zanikavati kako trditev / zanikavati obstoj boga / zanikavati kak nauk / zanikavati domovinsko ljubezen ♪
  5.      zanikoválec  -lca [u̯c] m (ȃ) nav. ekspr. kdor kaj zanikuje: ta filozof je zanikovalec človekove svobodne volje / zanikovalec življenjske resničnosti / knjiž. med mladimi je bilo v tistem obdobju veliko zanikovalcev ♪
  6.      zanikováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z besedo, kretnjo izražati, da kaj ni v skladu z resničnostjo: zanikovati nasprotnikove trditve; z glavo, s prstom je zanikovala, kar so govorili; vztrajno kaj zanikovati // nepreh. z besedo, kretnjo izražati, da v vprašanju povedano ni v skladu a) z resničnostjo: po vrsti so jih spraševali, če ga poznajo. Zanikovali so b) z željo, hotenjem: spraševali so jih, če hočejo z njimi, a so zanikovali 2. izražati mnenje, biti prepričan, da kaj ne obstaja: skušali so zanikovati dejstva / zanikovati pomen, veljavnost česa / ta filozofska smer zanikuje možnost spoznanja / zanikovati obstoj boga 3. izražati mnenje, da kaj ni pravilno, točno: zanikovati kak nauk / ta spoznanja zanikujejo njegovo teorijo 4. z besedo, s kretnjo izražati, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je zanikoval vse obdolžitve 5. nav. ekspr. imeti, izražati negativen, odklonilen odnos do česa: ti ustvarjalci so zanikovali dotedanjo slovensko kulturo / zanikovati zasebno lastnino zanikováti se knjiž. nasprotovati si, izključevati se: ta dva umetnikova pola se zanikujeta zanikujóč -a -e 1. deležnik od zanikovati: ustvarjal je, zanikujoč vsako kritiko; vse drugačno zanikujoča ideologija; domovinska ljubezen, zanikujoča vse, kar je tujega 2. knjiž. negativen, odklonilen: imeti zanikujoč odnos do preteklosti; prisl.: zanikujoče odgovoriti ♪
  7.      zaníkrn  -a -o prid. (ȋ) 1. slabš. neskrben, malomaren: fant je zanikrn; zanikrna gospodinja; nediscipliniran in zanikrn / zanikrni starši / zanikrno opravljanje službe 2. slabš. zanemarjen, umazan: neobrit, zanikrn moški / zanikrna obleka neurejena / majhen, zanikrn kraj; zanikrna gostilna 3. slabš. ničvreden, malovreden: to so zanikrni ljudje, izogibaj se jih; družiti se z zanikrnimi ženskami / kot psovka sram te bodi, paglavec zanikrni / tam raste samo zanikrno goščavje 4. nar. slabo razvit, zaostal v rasti: zanikrn otrok / zanikrna žival / zanikrna rastlina zaníkrno prisl.: zanikrno opravljati delo; biti zanikrno oblečen, počesan ♪
  8.      zanímanje  -a s (ȋ) hotenje, želja a) vedeti, izvedeti kaj: hliniti, skrivati zanimanje za kaj / nenavaden šum je vzbudil njegovo zanimanje pozornost / poslušati koga brez zanimanja b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: njegovo zanimanje za učne predmete se spreminja; vzbujati komu zanimanje za glasbo, tuje jezike, računalništvo / dekle je vzbudilo njegovo zanimanje / imeti, kazati veliko zanimanje za koga, kaj / delati kaj brez zanimanja; ukvarjati se s čim iz resničnega zanimanja / literarna zanimanja c) dobiti, imeti kaj: njihovo zanimanje za parcelo / to je še povečalo njegovo zanimanje za službo // izražanje takega hotenja, take želje: med ljudmi je, vlada veliko zanimanje za volilne rezultate / zanimanje za ta šport narašča; povečano zanimanje bralcev za kako knjigo / zanimanje kupcev za te avtomobile se je zmanjšalo / biti v središču zanimanja ● publ. dogodek je vzbudil veliko zanimanje o njem so veliko govorili, razpravljali ♪
  9.      zanímati  -am nedov. (ȋ) 1. vzbujati pri kom hotenje, željo a) vedeti, izvedeti kaj: novica ga ni zanimala; bolj ko so mu resnico prikrivali, bolj ga je zanimala / zanima me mnenje drugih o tem; zanima me, o čem sta se pogovarjala / kaj pa je hotel? Zanimalo ga je, kje je oče vprašal je b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: zanima ga glasba, šah; študiral bo matematiko, ker ga zelo zanima / ta pojav, problem strokovnjake že dolgo zanima / otroka zelo zanimajo pravljice rad jih bere, posluša; zanimajo ga živali / samotar je, drugi ljudje ga ne zanimajo ne vzbujajo v njem želje imeti stike z njimi; ekspr. ženske ga ne zanimajo preveč ne vzbujajo v njem potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi c) dobiti, imeti kaj: zanima ga ta hiša, parcela / sporoči, če te ta služba še zanima / nobene druge ne mara, samo tisto dekle ga zanima 2. ekspr., navadno z nikalnico izraža popolno nezanimanje, neprizadetost: tvoji razlogi me ne zanimajo; to me nič, niti malo ne zanima; ne zanima me, kaj govorijo ljudje 3. publ. tikati se česa, zadevati kaj: gradnja nove bolnišnice zanima vse prebivalce; ti problemi zanimajo nas vse; državnika sta se pogovarjala o vprašanjih, ki zanimajo obe državi zanímati se 1. imeti, kazati hotenje, željo a) vedeti, izvedeti kaj: zanimati se za vesti s fronte; zanimati se za vzroke nesreče / včeraj se je nekdo zanimal zate je povpraševal po tebi b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: zanimati se za filozofijo, šport; za politiko se ne zanima / že od malega se zanima za avtomobile / ti starši se premalo zanimajo za otroka premalo skrbijo zanj; ne zanima se za sosede ne želi imeti stikov z njimi c) dobiti, imeti kaj: več prosilcev se zanima za to službo, stanovanje / kupci se zelo zanimajo za te izdelke povprašujejo po njih / zanimati se za nakup zemljišča 2. publ. prizadevati si, zavzemati se: zanimati se za gradnjo nove ceste, železniške proge zanimajóč -a -e: poslušal jih je, zanimajoč se za podrobnosti o dogodku ♪
  10.      zánka  -e ž (ȃ) 1. navadno z vozlom sklenjen del, kos vrvi, traku: narediti zanko; natakniti, zadrgniti, zategniti zanko okrog ročaja; spustiti zanko okoli debla; usnjena zanka; zanka iz vrvi, žice; okrasni vozel z dvema zankama // temu podobna priprava za lovljenje živali: nastavljati zanke; ujeti srno, zajca z zanko / lov na zanko, z zanko / knjiž., redko metna zanka laso // kar je temu podobno sploh: zanka na ovratniku suknjiča; ranjeno roko je nosil v zanki; mreža z gostimi zankami / pot je bila speljana v obliki zanke 2. osnovna prvina pri pletenju, kvačkanju, ki nastane s potegovanjem niti skozi prej narejeno enako prvino; petlja: delati zanke; snemati zanke pri pletenju 3. ekspr. kar omogoča, da kdo koga zvijačno ujame, dobi in mu ne more več uiti, se mu izmakniti: nasprotniku je nastavil zanko; izmuzniti se iz zanke; ujeti koga v zanko; zanke in pasti velemestnega življenja ● ekspr. z begom se je rešil iz zanke usmrtitve z obešenjem; ekspr. zadrgniti komu zanko (okrog vratu) spraviti ga v brezizhoden položaj; ekspr. padel je policiji v zanke policija ga je odkrila, ujela; ekspr. ujeti koga v zanko prevarati, ukaniti ga; ekspr. ujel se je v lastno zanko nesreča, ki jo je pripravljal drugim, je zadela njega samega ◊ alp. stopna zanka ki se daje na klin, za oporo nog pri plezanju; elektr. zanka niz ukazov, ki se ponavljajo, dokler ni dosežen določen pogoj; histerezna zanka sklenjena krivulja, ki ponazarja zvezo med gostoto magnetnega pretoka in jakostjo magnetnega polja pri feromagnetnih snoveh; obrt. pobirati zanke na nogavicah popravljati sparane petlje; šol. zanka element pisane črke, pri katerem se črta elipsasto prekriža sama s seboj; šport. zanka element umetnostnega drsanja, pri katerem opravi drsalec na eni nogi polni obrat, ne da bi spremenil smer gibanja ♪
  11.      zánkast  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zanko: zankasta črta / zankasta tkanina ◊ obrt. zankasti šiv šiv iz zančnih vbodov ♪
  12.      zanóhtati se  -am se dov. (ọ̑) s smiselnim osebkom v dajalniku izraža pojavitev skeleče bolečine za nohti, v prstih zaradi mraza: bilo je tako mraz, da se mu je zanohtalo ♪
  13.      zaobjéti  -jámem dov., zaobjêmi zaobjemíte; zaobjél; nam. zaobjét in zaobjèt (ẹ́ á) knjiž. 1. objeti: zaobjeti dekle / z levico jo je zaobjel čez rame / hlebec je bil tako velik, da ga je s težavo zaobjela; zaobjeti si kolena / sobo je zaobjela svetloba 2. zajeti: pisatelj je skušal zaobjeti življenje pred vojno / teh barv spekter ne zaobjame / besede tega ne morejo zaobjeti izraziti zaobjét -a -o: biti tesno zaobjet; v romanu je zaobjeto življenje slovenske vasi ♪
  14.      zaoblačíti se  -ím se dov., zaobláčil se (ȋ í) knjiž. pooblačiti se: nebo se zaoblači; brezoseb. proti večeru se je zaoblačilo zaoblačèn -êna -o: zaoblačeno nebo ♪
  15.      zaóbliti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) narediti oblo, okroglo: zaobliti robove desk / reka je zaoblila kamenje zaóbliti se ekspr. postati obel, okrogel: lica so se mu zaoblila; obraz, trebuh se mu je z leti zaoblil / zaradi preobilne hrane se je zaoblil zaóbljen -a -o 1. deležnik od zaobliti: zaobljen rob 2. ekspr. obel, okrogel: zaobljen kamen; zaobljen ribji trup; zaobljeni vrhovi gora; zaobljena kupola cerkve / zaobljena krošnja dreves / ima širok, zaobljen obraz; mehko zaobljena brada ♪
  16.      zaobljúba  -e ž (ȗ) 1. rel. Bogu dana obljuba, katere prekršitev je greh: veže ga zaobljuba; prekršiti zaobljubo / narediti zaobljubo / redovne, samostanske zaobljube; večne zaobljube za vse življenje; zaobljuba pokorščine, uboštva 2. javna, po določenem postopku dana obljuba ravnati se po načelih, navedenih v izjavi; slovesna izjava: opraviti zaobljubo / sodniška, vojaška zaobljuba / slovesna zaobljuba 3. ekspr. trdna obljuba, trden sklep: izpolniti zaobljubo / sam pri sebi je naredil zaobljubo, da tega ne bo več storil ♪
  17.      zaobljúben  -bna -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na zaobljubo: zaobljubno besedilo 2. rel., um. narejen, podarjen zaradi (za)obljube: zaobljubni dar; zaobljubna podoba, sveča ♪
  18.      zaobljubíti se  in zaobljúbiti se -im se dov. (ȋ ū) 1. rel. narediti zaobljubo: ob bolezni se je zaobljubil, da bo šel na romanje / redovnik se zaobljubi / zaobljubiti se Bogu 2. ekspr. trdno obljubiti, trdno skleniti: zaobljubil se je, star. zaobljubil je, da bo skrivnost obdržal zase zaobljúbljen -a -o rel., um. narejen, podarjen zaradi (za)obljube: zaobljubljeni dar; zaobljubljena podoba / zaobljubljena cerkev ♪
  19.      zaobljúbljati se  -am se nedov. (ú) 1. rel. delati zaobljubo: ljudje so se ob težavah pogosto zaobljubljali 2. ekspr. trdno obljubljati: zaobljubljal se je, star. zaobljubljal je, da bo to storil ♪
  20.      zaobóčiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) narediti, da dobi kaj navzgor, navzven ukrivljeno obliko: zaobočiti hrbet zaobóčiti se dobiti navzgor, navzven ukrivljeno obliko: dno posode se je zaobočilo zaobóčen -a -o 1. deležnik od zaobočiti: zaobočeno čelo 2. knjiž. obokan: zaobočeno okno ♪
  21.      zaobrníti  in zaobŕniti -em dov. (ȋ ŕ) obrniti: zaobrniti čoln, voz; zaobrniti konja; zaobrnil (se) je in stekel nazaj / sunkovito je zaobrnil glavo se ozrl / zaobrniti krmilo v levo / zaobrniti seno / zaobrniti misli, pogovor drugam / dogajanje se je zaobrnilo v njihovo korist / nenadoma se je položaj zaobrnil; vreme se je zaobrnilo spremenilo / pri delu se zna hitro zaobrniti ● ekspr. ni vedel, kako naj zaobrne besedo, da bo prav kaj naj reče zaobŕnjen -a -o: zaobrnjen pas; navzgor zaobrnjene obrvi ♪
  22.      zaokroglíti  -ím in zaokrógliti -im dov., zaokróglil (ȋ í; ọ̄ ọ̑) knjiž. narediti (bolj) okroglo: zaokrogliti izdelek zaokroglíti se, in zaokrógliti se postati (bolj) okrogel: kamni se zaokroglijo / ekspr. z leti se je zaokroglil zaokrogljèn -êna -o in zaokrógljen -a -o: zaokrogljena postava ♪
  23.      zaokróžati  -am nedov. (ọ́) 1. delati okroglo: zaokrožati robove 2. delati, da sorazmerno manjše vrednosti, enote niso upoštevane: pri računanju je zaokrožal ♦ mat. zaokrožati na eno decimalko 3. združevati zemljišča v enoten kompleks: zaokrožati kmetijska posestva 4. delati, da kaj postane skladna celota: zaokrožati svoje znanje z dodatnim študijem / teorija zaokroža dejstva v celoto zaokróžati se 1. postajati okrogel: listi se rahlo zaokrožajo / ekspr. telo se mu je začelo zaokrožati 2. postajati skladna celota: vedenje o teh pojavih se zaokroža ♪
  24.      zaokróženje  -a s (ọ́) glagolnik od zaokrožiti: zaokroženje robov / zaokroženje števila / zaokroženje travnikov / zaokroženje pogledov na določen čas ♪
  25.      zaokróženost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost zaokroženega: zaokroženost robov / ekspr. zaokroženost obraza / zaokroženost kakega filozofskega sistema; tematska zaokroženost posameznih poglavij zaključenost, enotnost ♪

   19.421 19.446 19.471 19.496 19.521 19.546 19.571 19.596 19.621 19.646  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA