Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Bo, Sierra Leone (17.821-17.845)


  1.      ubóštvo  -a s (ọ̑) knjiž. revščina, siromaštvo: gospodarska kriza je povečala uboštvo / živeti v uboštvu / duhovno, miselno uboštvo ♪
  2.      ubóžati  -am dov. (ọ̑) zastar. obubožati: družina je ubožala; popolnoma ubožati ♪
  3.      ubóžček  -čka m (ọ̑) 1. ekspr. usmiljenja, pomilovanja vreden človek: ubožček se je hudo ranil / kot nagovor kaj se je zgodilo, ubožček 2. star. revež, siromak: dati ubožčkom hrano in obleko ♪
  4.      ubóžec  -žca m (ọ̑) 1. ekspr. usmiljenja, pomilovanja vreden človek: ubožec je hudo bolan / kot nagovor ubožec, kaj so ti storili 2. star. revež, siromak: razdeliti denar med ubožce ∙ knjiž. asiški ubožec sv. Frančišek Asiški ♪
  5.      ubóžen  -žna -o prid., ubóžnejši (ọ́ ọ̄) star. reven, siromašen: ubožen študent; bili so zelo ubožni; ubožna družina / ubožno pohištvo skromno ● ubožna hiša ubožnica ◊ jur. ubožno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o gmotnih razmerah osebe ubóžno prisl.: ubožno živeti; ubožno oblečen človek; sam.: ubožni in bogati ♪
  6.      ubóžica  -e ž (ọ̑) ekspr. usmiljenja, pomilovanja vredna ženska: ubožica že dolgo boleha / kot nagovor ti ubožica, kaj si morala prestati ♪
  7.      ubóžnica  -e ž (ọ̑) nekdaj zavod za ljudi brez dohodkov: umrl je v ubožnici; mestna, občinska ubožnica ♪
  8.      ubóžnik  -a m (ọ̑) star. revež, siromak: pomagati ubožnikom; vaški ubožniki ♪
  9.      ubóžniški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na ubožnico: ubožniška uprava / ubožniški ljudje ♪
  10.      ubóžnost  -i ž (ọ́) star. revnost, siromašnost: skrivali so svojo ubožnost / živeti v ubožnosti / duševna ubožnost duševna revščina ♪
  11.      ubóžnosten  -tna -o prid. (ọ́) jur., nekdaj, v zvezi ubožnostno spričevalo listina, ki jo izda občina o gmotnih razmerah osebe ♪
  12.      ubraníti  in ubrániti -im dov. (ȋ á) 1. s svojo dejavnostjo, zlasti vojaško, preprečiti, da kdo kaj zavzame, zasede: vojaki so ubranili most; ubraniti mesto, položaje; ubraniti s topovi; težko ubraniti / ubraniti mesto pred napadalci 2. s svojo dejavnostjo preprečiti, da se komu kaj vzame: ubraniti družinsko čast; ubraniti svoj ugled / država je ubranila svojo neodvisnost 3. v zvezi s pred s svojo dejavnostjo preprečiti, da kaj kam pride, kaj poškoduje: ubraniti obraz pred čebelami; ubraniti oči pred prahom / ubraniti rastline pred boleznimi 4. navadno z dajalnikom s svojo dejavnostjo preprečiti uresničitev kakega dejanja: tega mi ne bo nihče ubranil; ubranil mu je pobeg / ni ji mogel ubraniti, da ne bi vsega povedala ● publ. ubraniti naslov prvaka znova pridobiti ◊ šport., pri nogometu ubraniti enajstmetrovko ubraníti se in ubrániti se s svojo dejavnostjo doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: ubraniti se nenehnega spraševanja; z roko se je ubranil udarca / ubraniti se bolezni; težko se je ubranil strahu / te misli se ne more ubraniti, če si še tako prizadeva ♪
  13.      ubránost  -i ž (á) lastnost, značilnost ubranega: barvna, glasovna ubranost; ubranost gibov / ubranost instrumentov; ubranost zbora / ubranost moštva / lirična ubranost dramskih prizorov ♪
  14.      ubráti  ubêrem dov., stil. uberó; ubrál (á é) 1. narediti, da kaj s čim drugim sestavlja a) urejeno, prijetno celoto: ubrati barve pohištva; ubrati glasove pevcev / omizje je ubral v pevski zbor b) logično urejeno celoto: govor oseb je dramatik ubral z njihovim značajem; njegova igra se ni ubrala z igro ostalih / knjiž. zbirala sta podatke in jih ubrala v celoto združila // star. uglasiti: ubral je razglašene strune na citrah; ubrati zvonove 2. ekspr. začeti igrati, peti: pevke so ubrale prvo kitico pesmi; harmonikar je ubral nov valček / ubrati strune kitare začeti igrati na kitaro 3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer iti, oditi kod: ubrali so najbližjo pot v dolino; ubrali so pot nad vasjo / letalo je ubralo pravo smer / ubral je pot k sošolcu šel, odšel 4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: ubral jo je kar po bližnjici; ubrati jo za vojaki; ubrati jo povprek / ubral jo je v tujino za kruhom // hitro oditi, steči: skočil je iz grma in jo ubral po stezi; ubrali smo jo v zavetje / ubrati jo v dir zdirjati 5. ekspr. začeti ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: ubrati nove metode dela; moštvo je ubralo drugo taktiko; preiskovalci so ubrali napačno pot; ubrati pravo pot pri reševanju problema 6. star. izbrati: ubrali so pravi čas za setev; ubral si je daljšo pot do doma / ženo si je ubral v sosednji vasi 7. zastar. zgrabiti: ubral ga je za vrat in odvlekel od mize / pes ga je ubral za hlače ● star. ubrati jadro skrajšati; star. ubrati krilo, zavese nabrati; ekspr. ubral je korak po godbi uravnal, uskladil; ekspr. preden je ubral pravi odgovor, je bilo že prepozno našel; ekspr. zdaj bomo ubrali druge strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; začeli bomo ravnati drugače; ekspr. rad ubere smešno struno rad se pošali, pove kaj smešnega ubráti se priti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v tak odnos, da ni medsebojnega nasprotovanja: igralska skupina se je dobro ubrala; ni se mogel ubrati z drugimi ubrán -a -o 1. deležnik od ubrati: ubrani glasovi pevcev; nakit mora biti ubran z obleko; ubrane barve vzorca; ubrano petje, zvonjenje 2. katerega deli so v urejenem, zaželenem, lepem razmerju: ubrana celota; ubrana kompozicija / ubrana igra 3. knjiž. ki ima, izraža lastnosti, vsebino, kot jo določa dopolnilo: roman je epsko ubran / barve, ubrane na en sam ton; repertoar gledališča je ubran na eno samo temo; prisl.: ubrano peti; zbor zveni ubrano ♪
  15.      ubrísati  ubríšem dov., tudi ubrisála (í ȋ) 1. pog. udariti: tiho, če ne te ubrišem; ubrisati s palico po tleh 2. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro oditi, steči: ubrisal jo je proti dolini; ubrisal jo je, kar so mu noge dale ● zastar. ubrisati solze obrisati ubrísati se star. zjasniti se: nebo se je ubrisalo / vreme se je ubrisalo ∙ knjiž. obraz se ji je ubrisal razjasnil; nar. vino se je ubrisalo izčistilo ubrísan -a -o 1. deležnik od ubrisati: ubrisano nebo 2. pog., ekspr. čudaški, neumen: smešen, malo ubrisan človek; mahal je z rokami kot ubrisan ♪
  16.      ucéjati se  -am se nedov. (ẹ́) knjiž., redko cediti se: z las se mu uceja voda ● knjiž., redko vol se uceja opravlja malo potrebo ♪
  17.      ucvréti  ucvrèm dov., ucvŕl (ẹ́ ȅ) pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro oditi, steči: ucvreti jo proti postaji; ucvreti jo po pomoč; ucvreti jo za žeparjem // steči, zbežati: ob šumu jo je tat ucvrl; zajec jo ucvre čez travnik / najbolje bi jo bilo ucvreti, dokler je še čas ♪
  18.      učákati  -am dov., učákajte in učakájte; učákala in učakála (á ȃ) star. dočakati: učakati boljše čase; učakati svobodo / učakati izid knjige; učakati bratovo vrnitev / končno je učakal sina se mu je rodil sin / učakati sto let; bolnik ni učakal večera ♪
  19.      učárati  -am dov. (ȃ) 1. po ljudskem verovanju s skrivnostnimi silami povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: čarovnica ga je učarala, zato je bolan; učaral jo je, da se samo smeje // s skrivnostnimi silami spremeniti koga v kaj nižjega, slabšega: učarati koga v žival 2. knjiž. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: ta ženska ga je učarala učáran -a -o: stali so nepremično, kakor učarani; učarano mesto ♪
  20.      učenjákarski  -a -o prid. (ȃ) slabš. učenjaški: učenjakarska natančnost / učenjakarski izrazi / bodi manj učenjakarski, kdo te bo pa razumel učenjákarsko prisl.: učenjakarsko razlagati ♪
  21.      učenjáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na učenjake: učenjaška vprašanja / učenjaška besedila / ne bodi tako učenjaški učenjáško prisl.: učenjaško opisovati ♪
  22.      učênje  -a s (é) 1. glagolnik od učiti: učenje otroka zahteva potrpežljivost / dolgoletno učenje v prvem razredu poučevanje / pomagati sošolcu pri učenju / po nekajmesečnem učenju je že govoril angleško; učenje biologije je rad odlagal na zadnji dan / učenje besedila, pesmi; učenje na pamet / učenje mu dela težave; imeti dosti učenja; ekspr. zagristi se v učenje / po triletnem učenju je postal pomočnik; učenje za kovača, v trgovini / denarno podpirati koga v času učenja v tujini študija, šolanja / učenje iz napak, na napakah, ob napakah ♦ ped. mehanično učenje brez razumevanja snovi; pri katerem se snov tako obvlada, da se lahko odgovarja brez razmišljanja, sklepanja; verbalno učenje s pomočjo besed in drugih simbolov; podajanje učne snovi z besednim razlaganjem; šol. programirano učenje individualizirano učenje po vnaprej natančno pripravljenem gradivu s pomočjo priprav za učenje ali posebnih knjig 2. kar se uči, razširja: v njegovem učenju je marsikaj novega; zavračal je učenje, da je vesolje eno samo ♪
  23.      učilíšče  -a s (í) star. šola, navadno srednja ali višja: učiti, šolati se na učilišču / končati učilišče / učilišče je stalo sredi parka / bogoslovno učilišče; obrtno, trgovsko učilišče ♪
  24.      učínek  -nka m (ȋ) 1. pojav, ki nastane zaradi učinkovanja česa na kaj: učinek se lahko pokaže čez nekaj let; doseči, povzročiti določen učinek / rušilni učinki bombe; stranski učinki zdravila; učinki kisline / vzgojni učinki; učinek kazni / barvni učinek slike; estetski učinki / propagandni učinki knjige / dejanje, preračunano na zunanji učinek ♦ farm. diuretični učinek zdravila; jur. odložilni učinek pritožbe; pravni učinek kar neposredno izhaja iz določenega pravnega dejstva; kem. fotokemični učinek // publ. pojav, ki nastane zaradi učinkovanja česa na kaj in vpliva na duševnost koga: ustvariti posebne svetlobne, zvočne učinke / uporabljati cenene govorniške učinke 2. zaželena, pričakovana posledica kakega dela, prizadevanja: gospodarski učinek je bil velik; publ. dosegati pomembne izvozne učinke / ukrep ni imel nobenega učinka / plačevati koga po (delovnem) učinku po količini opravljenega dela // zaželena, pričakovana posledica dela kake naprave: povečati delovni učinek črpalke; stroj ima velik izkopni učinek ♪
  25.      učinkováti  -újem nedov. (á ȗ) nav. 3. os. 1. s svojimi lastnostmi vplivati na kaj, da se spremenijo kemične lastnosti: kislina je učinkovala; plini učinkujejo drug na drugega / učinkovati na snov z močnim segrevanjem // s svojimi lastnostmi vplivati na kaj, kot se želi, pričakuje: strup je začel učinkovati; zdravilo je takoj učinkovalo; škropivo učinkuje proti škodljivcem jih uničuje // s svojimi lastnostmi vplivati na kaj sploh: reforma, gospodarski ukrepi že učinkujejo 2. navadno s prislovnim določilom s svojimi lastnostmi vplivati na koga, da se spremeni njegovo duševno stanje, kot nakazuje določilo: nekatere barve učinkujejo pomirjevalno; ta glasba učinkuje uspavalno // s svojimi lastnostmi vplivati na koga sploh: take besede name ne učinkujejo; film učinkuje vzgojno na učence; hrup slabo učinkuje na človeka 3. s prislovnim določilom vzbujati vtis, kot ga nakazuje določilo: njen obraz učinkuje bledo; kljub uniformi učinkuje nebogljeno; predstava je učinkovala skladno; soba je tako velika, da učinkuje kot dvorana učinkujóč -a -e: počasi učinkujoča zdravila ♪

   17.696 17.721 17.746 17.771 17.796 17.821 17.846 17.871 17.896 17.921  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA