Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Bo, Sierra Leone (16.621-16.645)


  1.      svetílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na svetenje: svetilna doba žarnice / svetilni plin / svetilni organ kresnice; svetilna raketa ♦ elektr. svetilna nitka nitka, ki jo električni tok ob prehodu segreje do žarenja; navt. svetilna boja; voj. svetilna krogla ♪
  2.      svetílka  -e [zoološko tudi u̯k] ž (ȋ) priprava, ki prižgana oddaja svetlobo: postaviti svetilko na mizo; svetilka s steklenim ohišjem / svetilka sveti, ugaša, utripa; prižgati svetilko / cestna, stropna, talna svetilka; električna, plinska svetilka; jamska svetilka ki jo uporabljajo rudarji v rudnikih; naglavna svetilka ki se nosi na glavi; prenosna, stoječa svetilka; signalna, varnostna svetilka; žepna svetilka; svetilka na olje, petrolej ◊ aer. obrobna svetilka talna svetilka, ki na letališču označuje obrobje vzletno-pristajalne steze; bot. svetilka visoka rastlina z drobnimi cveti v pokončnih socvetjih, Cimicifuga; elektr. kremenova svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča ultravijolične žarke; kem. acetilenska svetilka; zool. morske svetilke planktonske morske živali cevaste oblike, ki se ponoči močno svetijo, Pyrosomidae ♪
  3.      svetílniški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na svetilnik: svetilniški signali / svetilniški čuvaj / opravljati svetilniško službo ♪
  4.      svetílnost  -i ž (ȋ) sposobnost telesa, da oddaja svetlobo: svetilnost narašča, pada; povečati svetilnost žarnic ♦ fiz. razmerje med svetlobnim tokom in prostorskim kotom, v katerega seva svetilo enakomerno ♪
  5.      svetílo  -a s (í) predmet, priprava, ki oddaja svetlobo: namestiti, prižgati svetilo; cevasto svetilo; umetna svetila in ogrevala / svetila na motornih vozilih ♦ fiz. ploskovno svetilo ♪
  6.      svetínja  -e ž (í) 1. navadno s prilastkom kar ima za koga zelo veliko vrednost zaradi svoje povezanosti s čim zelo cenjenim, ljubljenim: ohranjati, varovati družinske, narodne svetinje; materni jezik je zanjo največja svetinja; svetinje človeštva 2. v krščanskem okolju manjši predmet, navadno kovinska ploščica z reliefno podobo svete osebe ali s krščanskim simbolom: v dar je dobila zlato svetinjo 3. rel. relikvija: našli so svetinje svete Katarine ♪
  7.      svetínjica  -e ž (í) v krščanskem okolju manjša kovinska ploščica z reliefno podobo svete osebe ali s krščanskim simbolom: dobiti, nositi svetinjico; srebrna svetinjica ∙ nar. (pasja) svetinjica (pasja) znamka ♪
  8.      svetíšče  -a s (í) stavba, prostor, namenjen za verske obrede: posvetiti, sezidati svetišče; antično svetišče; svetišče boga Mitre; pren. dom je družinsko svetišče ∙ vznes. Talijino svetišče gledališče ♪
  9.      svetíti  in svétiti -im nedov. (ȋ ẹ́) 1. oddajati, dajati svetlobo: luč sveti; žarnica je prenehala svetiti; svetiti v presledkih, z velikim žarom; medlo, slabo, šibko svetiti / mesec, sonce sveti; ta plamen sveti modro; danes zvezde močno svetijo / kresnice svetijo s svetilnim organom / po poti mu je svetila luna / v krščanskem okolju, ob spominu na umrle večna luč naj mu sveti 2. z virom svetlobe omogočati, da kdo vidi: jaz sem popravljal, otrok je pa svetil; hodila je pred njimi in jim svetila; svetil mu je po stopnicah; samo sam sebi je svetil 3. usmerjati kam vir svetlobe: svetiti komu v obraz, oči; svetiti skozi okno, po kotih; svetili so po njih, za njimi z reflektorji 4. uporabljati kaj kot vir svetlobe: svetiti s petrolejko; takrat so svetili še s trskami ● pesn. že sveti beli dan se je že zdanilo; publ. v vsaki vasi že sveti elektrika vsaka vas že ima električno napeljavo; ekspr. ves čas je svetil v njeni bližini bil, se zadrževal pri njej; ekspr. pri njih dolgo svetijo so dolgo budni, dolgo bedijo; ekspr. svetil jim je z zglednim življenjem bil jim je v zgled svetíti se in svétiti se 1. odbijati svetlobo: očiščena plošča se lepo sveti; beli kamni so se svetili v mesečini; oči se ji svetijo kot mački; svetiti se kot sneg, sonce / hlače, rokavi se mu svetijo od umazanije, zguljenosti / v rokah se mu sveti bodalo ima; v očeh so se ji svetile solze // s prislovnim določilom odražati, kazati v veliki meri, kar izraža določilo: oči se mu nevarno, preteče, prijazno svetijo; oči so se ji svetile od navdušenja, pohlepa, veselja; ekspr. lica se ji svetijo od zdravja zelo je zdrava 2. ekspr. odsevati: v mesečini se svetijo bele snežne krpe; na vzhodu se svetijo gore so; na prsih se mu je svetilo odlikovanje je imel, nosil / cesta se srebrno sveti se svetlo odraža // biti zelo čist, zloščen: avtomobil se ves sveti; čevlji se mu zelo svetijo; kuhinja se kar sveti od čistoče ● ekspr. hlače se mu že svetijo so že zelo oguljene; ekspr. njihova imena se bodo svetila v zgodovini bodo slavni; star. na praznik se je vse svetilo v novih oblekah so vsi imeli nove obleke; ekspr. začelo se mu je svetiti, kako je s tem začel je spoznavati, razumevati; preg. ni vse zlato, kar se sveti svetèč -éča -e: sveteč si s svečo, se je vzpenjal po stopnicah; tok svetečih plinov; od znojnih kapelj sveteč se vrat; brleča in slabo sveteča sveča ♪
  10.      svetíti se  -ím se nedov. (ȋ í) star. kazati se, delati se poštenega, pobožnega: svetil se je, dokler ga niso spregledali ♪
  11.      svetléti  -ím nedov., svétli in svêtli (ẹ́ í) 1. oddajati, dajati neizrazito, slabo svetlobo: brlivka svetli / na zaslonu so svetlele črte in proge so bile 2. postajati bolj svetel: lasje so ji na soncu svetleli; nebo je polagoma svetlelo / knjiž. obraz mu je vedno bolj svetlel postajal veselejši, vedrejši svetlèč -éča -e: svetleč zaslon; svetleča številčnica ♪
  12.      svetlíca  -e ž (í) 1. min. rudnina, ki ima diamantni ali biserni sijaj in svetlo črto: svetlice in sijajniki / cinkova svetlica; živosrebrova svetlica rudnina živosrebrov sulfid; cinobarit 2. knjiž. svetel del česa: bilo je temno, samo v daljavi se je kazala okrogla svetlica / v njegovem življenju so bile posamezne svetlice dobrega ◊ bot. gorska svetlica zdravilna gorska rastlina z rumenimi cveti, ostrega vonja; arnika; zool. svetlica velika, bočno sploščena morska riba z luskami bleščečih barv, Lampris luna ♪
  13.      svetlíkati se  -am se stil. svetlíkati -am nedov. (ȋ) oddajati, dajati v kratkih presledkih svetlobo, navadno neizrazito, slabo: nekatera živa bitja se ponoči svetlikajo; ta riba se rdeče svetlika / sonce se je svetlikalo izza oblakov; skozi raznobarvna stekelca se svetlikajo medli plamenčki // odbijati svetlobo na posameznih delih, ploskvah: morje se svetlika; mokri pesek se svetlika v soncu; kovinsko se svetlikati // biti viden zaradi odbite svetlobe: na nebu so se svetlikala letala; med drevjem se svetlika hiša / v očeh so se jim svetlikale solze ● ekspr. skozi okno se svetlika dan dani se; ekspr. visoko v gorah se svetlika sneg je; ekspr. polagoma se mu je začelo svetlikati, kako je s stvarjo začel je spoznavati, razumevati svetlikajóč se -a -e: v mesečini svetlikajoči se potok; vlažno svetlikajoče se oči; svetlikajoče se jezero ♪
  14.      svetlín  -a m (ȋ) bot. rastlina s posameznimi velikimi rumenimi cveti, Oenothera: dvoletni svetlin ♪
  15.      svetlína  -e ž (í) 1. knjiž. odprtina, skozi katero prihaja svetloba: narediti, zapreti svetlino / okenska, vratna svetlina / nebo je bilo oblačno, brez svetlin 2. knjiž. svetloba: medlikasta svetlina; svetlina ognja 3. anat. premer, prostornina cevastega organa; lumen: črevesna svetlina; svetlina kapilare ♪
  16.      svetlíti  -ím nedov., svétli in svêtli (ȋ í) delati kaj bolj svetlo, bleščeče: svetliti bakreno ploščo; s cunjo svetliti parket ♦ usnj. svetliti usnje // povzročati, da je kaj bolj svetlo: noč ni bila temna, ker jo je svetlil sneg; zarja že svetli nebo; obzorje se je počasi svetlilo svetlíti se 1. odbijati svetlobo: okna se svetlijo v soncu; parket se je lepo svetlil svetil / knjiž.: na travniku se svetli rosa je; na roki se mu svetli zlat prstan ima, se mu lesketa 2. svetlo se odražati, kazati: v dolini se svetli cesta svetlèč -éča -e: svetleč papir; stopiti na svetleč se parket; svetleča se kovinska ploščica; modrikasto svetleče se perje race ♪
  17.      svetlôba  -e ž (ó) 1. kar omogoča, da so predmeti vidni: svetloba narašča, pojema; stal je tako, da mu je svetloba padala, sijala na obraz; oddajati, razprševati svetlobo; zaznavati svetlobo; bela, modra, rdeča svetloba; bleda, iskreča se, medla, močna svetloba; knjiž. mehka svetloba; ekspr. morje, poplava svetlobe; dvorana je bila polna svetlobe; ekspr. pramen svetlobe; svetloba in tema / dnevna, jutranja svetloba; naravna, umetna svetloba; sončna svetloba; svetloba nočne svetilke / svetloba prihaja z leve; luč ni dajala nobene svetlobe; svetlobo jim daje sončna energija; indirektna, navpična, stranska svetloba; jašek za dovajanje svetlobe; vir svetlobe / dvigniti, pogledati predmet proti svetlobi tako, da pada nanj ali ga presvetljuje; pri močni svetlobi se zenica zoži; pren., ekspr. svetloba spoznanja; zmaga svetlobe nad temo // kar povzroča kemične spremembe v rastlinah, nekaterih snoveh: rastlinam primanjkuje svetlobe in zraka; izpostaviti kaj delovanju svetlobe; pod vplivom svetlobe in toplote začne seme kaliti; občutljiv za svetlobo; na svetlobi neobstojen vitamin / plevel jemlje rastlinam svetlobo 2. fiz. elektromagnetno valovanje, zaznavno neposredno z vidom: svetloba se širi; odbijati, sevati, sipati svetlobo; valovna dolžina svetlobe; hitrost svetlobe / enobarvna svetloba ki jo sestavlja valovanje ene same valovne dolžine; fluorescenčna svetloba; hladna svetloba ki jo oddaja hladen vir svetlobe; infrardeča svetloba; polarizirana svetloba / vidna svetloba 3. lastnost predmetov, da so vidni: svetloba zvezde se veča; izgubljati svetlobo; svetloba meseca ● knjiž. svetloba je izginila iz njihovih oči njihove oči niso več izražale veselja, pričakovanja; ekspr. človek hrepeni po svetlobi po spoznanju, jasnosti; ekspr. v njenem življenju je bilo malo svetlobe lepega ◊ fot. razmerje med svetlobo in sencami med osvetljenimi in temnimi mesti ♪
  18.      svetlôben  -bna -o prid. (ó ō) nanašajoč se na svetlobo: svetlobni pojavi; svetlobni vir; svetlobni žarek / svetlobna naprava, priprava; svetlobne rakete; svetlobno telo svetilo / svetlobni napis, signal, znak; svetlobna črta / svetlobni dražljaj / svetlobni delec; svetlobni spekter; svetlobna hitrost; svetlobna jakost ◊ avt. svetlobni odbojnik priprava, ki odbija svetlobo, če jo osvetli žaromet; bot. svetlobna sinteza fotosinteza; elektr. svetlobni izkoristek razmerje med oddanim svetlobnim tokom in prejeto električno močjo; fiz. svetlobni tok energija, ki jo izseva svetilo v eni sekundi; svetlobno leto pot svetlobe v enem letu; gled. svetlobno korito pločevinasta naprava z žarnicami različnih barv za osvetljevanje scene; grad. svetlobni jašek jašek v sredini stavbe ali ob kletnih prostorih za dovajanje svetlobe; teh. svetlobni kazalec svetlobno znamenje, ki kaže določene podatke, navadno na skali svetlôbno prisl.: svetlobno občutljiva plast ♪
  19.      svetlôbnost  -i ž (ó) fot. prepustnost objektiva za svetlobo: z odpiranjem zaslonke se poveča svetlobnost / svetlobnost je vgravirana na objektivu ♪
  20.      svetločúten  -tna -o prid. (ū) fot. občutljiv za svetlobo: svetločutna snov ♪
  21.      svetlogléd  -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) knjiž. ki vidi vse v življenju boljše, kot je; optimističen: svetlogled človek / bil je svetloglede narave ♪
  22.      svetlomér  -a m (ẹ̑) fot. priprava za merjenje svetlobe: kupiti svetlomer; meriti svetlobo s svetlomerom; fotografski aparat z vgrajenim svetlomerom ♪
  23.      svetobólen  -lna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na svetobolje: svetobolni estet; svetobolno razpoloženje / svetobolna ljubezen do človeštva ♪
  24.      svetobólje  -a s (ọ̑) nazor, ki izraža bolečino, žalost zaradi neskladja med idealom in resničnostjo, hotenjem in dosegljivostjo tega: svetobolje v Stritarjevih delih / predajati se mladostniškemu svetobolju ♪
  25.      svetohlínec  -nca m (ȋ) slabš. kdor se kaže, se dela poštenega, pobožnega: razkrinkati svetohlinca; prebrisan svetohlinec ♪

   16.496 16.521 16.546 16.571 16.596 16.621 16.646 16.671 16.696 16.721  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA