Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Bo, Sierra Leone (14.746-14.770)



  1.      rôsnica  tudi rosníca -e ž (; í) 1. bot., navadno v zvezi navadna rosnica zdravilna rastlina s pernatimi listi in škrlatno rdečimi cveti v grozdih, Fumaria officinalis: čaj iz navadne rosnice 2. zool. rdečkasto rjava žaba, ki ima zelo dolge zadnje noge, Rana dalmatina
  2.      rosomáh  -a m () zool. v severnih polarnih pokrajinah živeča roparska žival s košatim repom in svetlejšo progo vzdolž bokov, Gulo gulo: kožuh rosomaha
  3.      róški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Rog: roški gozdovi ♦ zgod. roška ofenziva ofenziva italijanskih oboroženih sil na Dolenjskem od 16. julija do 4. novembra 1942, v kateri je sodelovala tudi bela garda
  4.      rotacíjski 1 -a -o prid. () nanašajoč se na rotacijo, vrtenje: rotacijska os; rotacijsko gibanje / sejam so predsedovali voditelji delegacij po rotacijskem sistemu ♦ avt. rotacijska luč vrtljiva utripajoča luč na vozilu; geom. rotacijski elipsoid; rotacijski paraboloid; rotacijsko telo telo, ki nastane, če se ploskev zavrti okoli določene osi; strojn. rotacijska črpalka črpalka z vrtečimi se deli; rotacijska peč peč cevaste oblike za redukcijo rud, za sušenje, žganje, ki se med delovanjem vrti
  5.      rotárijec  -jca m (á) v nekaterih zahodnih deželah član rotarijskega kluba: zborovanje rotarijcev
  6.      rotílec  -lca [lc in c] m () po ljudskem verovanju kdor roti: rotilec je iz strahu opustil svoje početje ● knjiž., ekspr. rotilec lastne pogube kdor pripravlja lastno pogubo
  7.      rotírati  -am nedov. () 1. knjiž. gibati se okoli osi; vrteti se: luč na strehi vozila rotira; rotirati in krožiti ♦ astr. galaksija, Sonce, Zemlja rotira se vrti 2. dov. in nedov., publ. menjati, zamenjati nosilce samoupravnih, javnih in drugih družbenih funkcij: rotirati vodilne kadre rotirajóč -a -e: kosmatiti usnje na rotirajočem valju rotíran -a -o: ne ve, ali bo rotiran
  8.      rotíti  -ím nedov. ( í) 1. nav. ekspr. zelo, vztrajno prositi: začel ga je rotiti, naj odide; rotil ga je za pomoč / pri najinem prijateljstvu te rotim, pusti ga / rotimo in prosimo vas, pomagajte nam 2. po ljudskem verovanju izgovarjati določene besede, delati določene kretnje, da se kaj hudega odvrne, da kaj izgubi moč: rotiti hudo uro ● star. rotiti duhove klicati; zastar. rotiti sovražnike preklinjati, zmerjati rotíti se 1. knjiž. prisegati, zaklinjati se: vsi so se mu rotili, da bodo sodelovali / rotil se je, da o tem nič ne ve / rotil se je na svojo čast, da ne bo prej miroval, dokler ne bo krivec kaznovan / ubil ga bom, se je rotil 2. zastar. jeziti se, hudovati se: rotil se je na gospodarja, nad gospodarjem rotèč -éča -e: roteč opozarjati koga; roteče besede; roteče ljubezensko pismo
  9.      rótorka  -e ž (ọ̑) žarg., med narodnoosvobodilnim bojem ciklostil: razmnožiti na rotorki
  10.      rótovž  -a m (ọ̑) nekdaj mestna hiša, magistrat: trg pred rotovžem / mariborski rotovž
  11.      ròv  rôva in róva m ( ó, ọ̑) 1. daljši, navadno vodoraven cevast prostor pod zemeljskim površjem: rov se je podsul; kopati, vrtati rov; skriti se v rov; ozek, temen, vlažen rov; poševen rov; dolžina rova / jamski, podzemski rovi // tak prostor, ki vodi v notranjost rudnika: odpreti, zapreti rov; glavni, stranski rovi; jaški in rovi so med seboj povezani // tak prostor sploh: v prerezani zeljnati glavi so se videli rovi in iztrebki gosenic; krtovi rovi; žuželčji rovi v drevesnem lubju 2. v zemljo narejena ožja, podolgovata vdolbina za oviro ali obrambo; jarek: streljati iz rovov; strelski rov; rovi in nasipi
  12.      rováš  -a m (á) 1. nekdaj po dolgem preklana palica, na katero se z zarezami označuje količina česa, navadno pri menjavi blaga, posojilu: z nožičem je zarezoval na rovaš merice mleka; črtice in križci na rovašu / volitev župana z rovašem 2. ekspr., v zvezi na rovaš na račun: smejali so se na njen rovaš; uganjati norčije na rovaš sosedov / bogastvo si je pridobil na rovaš revežev / pomota na rovaš naglice ● star. pri njem ima še nekaj na rovašu nekaj mu je dolžen; star. nekaj imata na rovašu zaradi otrok sta sprta
  13.      rovíšče  -a s (í) več med seboj povezanih rovov, ki jih naredi žival za svoje bivališče: krtovo rovišče ● zastar. obcestno rovišče obcestni jarek
  14.      róvt  -a m (ọ̑) nar. gorenjsko s travo poraslo nekdaj izkrčeno zemljišče v hribovitem, gorskem svetu: sušiti seno v rovtu
  15.      róvtar  -ja m (ọ̑) 1. ekspr. kdor živi v rovtah ali je doma iz rovt: rovtarji in dolinci 2. slabš. neroden, neuglajen človek: takle rovtar me ne bo učil olike
  16.      róvtarstvo  -a s (ọ̑) slabš. nerodnost, neuglajenost: očitati komu rovtarstvo / boriti se proti rovtarstvu nekulturnosti
  17.      róvtarščina  -e ž (ọ̑) 1. rovtarsko narečje: rovtarščina in gorenjščina 2. slabš. nerodno, neuglajeno govorjenje, pisanje: kdo bo poslušal to rovtarščino / slogovna rovtarščina
  18.      róvte  róvt ž mn. (ọ̑) ekspr. samoten, odmaknjen kraj, zlasti v hribovitem svetu: premestili so ga v rovte
  19.      rozéta  -e ž (ẹ̑) 1. um. okras v obliki stiliziranega cveta: sklepnik je okrašen z rozeto; izrezljana, pozlačena rozeta / peterolistna rozeta z reliefno podobo cveta s petimi cvetnimi listi; stropna rozeta reliefna podoba stiliziranega cveta na stropu // okroglo okno s krogovičjem v gotski arhitekturi: rozeta nad portalom; fasada z rozeto / gotska rozeta 2. kar je temu podobno: stekleni drobci v kalejdoskopu se zbirajo v rozete; rozete iz zastav; kamni v prstanu so razvrščeni v obliki rozete 3. znak, trak v obliki rožice kot okras, znamenje pripadnosti, odlikovanja: rdeča rozeta častne legije; v gumbnici je imel rozeto z zlatimi resicami ◊ bot. (listna) rozeta pritlični listi na zelo skrajšanih stebelnih členkih, (listna) rožica; teh. rozeta pokrov, navadno okrogel, za prekrivanje stika med cevjo in zidom
  20.      rózga  -e ž (ọ̑) agr. olesenela mladika trte: porezati rozge; privezati rozgo; grozdi na rozgah // knjiž. trta: hoditi med rozgami / vinska rozga ◊ bot. navadna zlata rozga gozdna rastlina z rumenimi cveti v koških, Solidago virgaurea
  21.      róža  -e ž (ọ̑) 1. rastlina z izrazitim cvetom: roža cvete, ovene, raste; izpuliti rožo; cvetoče rože; greda, polna rož; cvetela je kot roža / planinske, poljske, vrtne rože / roža diši; nabirati, trgati rože; jesenske, pomladanske, pozne, prve rože; pisane, rdeče rože; šopek rož; vaza z rožami; lepa, rdeča je kot roža; tak si kot roža imaš, kažeš zdrav, lep videz / papirnate, umetne rože / ledene rože cvetlicam podobne tvorbe iz ledu na šipah / vzorec z rožami; pren., vznes. čudovita roža ljubezni // rastlina, ki se goji za okras: rože ji lepo uspevajo; gojiti, presajati, zalivati rože; rože na oknih; stojalo za rože / sobne rože 2. knjiž. vrtnica: rože bodejo; rezati rože; bele, rumene rože; dišeče rože / pritlikave rože 3. rdeč nazobčan kožni izrastek na vrhu petelinove glave; greben: petelin je stresal rožo; rdeč kot petelinja roža zelo / kokoš ima lepo rožo ● knjiž. na licih ji cvetejo rože je mlada in lepega obraza; star. čaj iz rož iz zdravilnih zelišč; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta z rožami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno; nar. ivanjska roža ivanjščica; nar. primorsko kačja roža (divja) potonika; star. kraljeva roža Blagajev volčin; ekspr. po bitki so na snegu cvetele krvave rože so bile kaplje, lise krvi; nar. mrtvaška roža krizantema; ekspr. na licih so ji zacvetele rdeče rože zardela je; star. sončna roža sončnica; roža mogota po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč; ekspr. roža deklet najlepša med dekleti; ekspr. dejal ji je, da je roža rož zelo lepa, najlepšabot. divja roža šipek; šentjanževa roža zdravilna rastlina s prosojno pikastimi listi in rumenimi cveti v socvetju, Hypericum perforatum; triglavska roža blazinasta visokogorska rastlina z deljenimi dlakavimi listi in navadno rožnatimi cveti, Potentilla nitida; etn. roža velika vezenina na oglu peče, zlasti v obliki šopka; jur. roža nekdaj pravica pašnih upravičencev do paše in drugih služnosti na skupni planini; lov. roža spodnji, kolobarčasti del roga pri jelenu, srnjaku; rdeča obrv zlasti pri divjem petelinu, ruševcu; meteor. vetrovna roža grafični prikaz povprečne hitrosti in relativne pogostosti smeri vetra v kakem kraju v določenem časovnem obdobju; navt. magnetna roža okrogla plošča pri (magnetnem) kompasu z označenimi stopinjami in glavnimi smermi neba; obrt. roža na golenico segajoči zoženi del prednjika pri škornju; um. križna roža okras gotske arhitekture v obliki stiliziranega štiridelnega rastlinskega motiva; vrtn. suha roža cvetlica z nevenljivimi cveti, socvetji; (kitajska) zlata roža do dva in pol metra visok okrasni grm z bodičastimi vejami, pernatimi listi in rumenimi cveti, Rosa hugonis; roža mahovka vrtnica, ki ima cvetno čašo in pecelj obrasla z dlačicami, Rosa centifolia var. muscosa; zgod. boji med rdečo in belo rožo boji od 1455 do 1485 med dvema angleškima kraljevskima rodbinama, od katerih je imela ena za simbol rdečo, druga pa belo vrtnico
  22.      rožánec  -nca m (á) nar. podboj: kamnit rožanec / nasloniti se na rožanec; prijel se je za rožance in zagradil pot
  23.      róžast  -a -o prid. (ọ̑) 1. ki ima v vzorcu cvete, rože: rožasto blago / rožasta obleka, ruta / rožast vzorec // ki je iz rož: obleka, okrašena z rožastimi obšivi 2. star. rožnat: rožasto nebo ◊ zool. rožasti škorec ptica selivka z rožnatim in temnim perjem ter črnim čopom na glavi, živeča v zahodnih azijskih stepah, Pastor roseus róžasto prisl.: rožasto rdeča tkanina
  24.      róžen  -žna -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na rože: rožne čebulice; otroci so pletli rožne kite / rožni vrt / rožni grm; rožni trni / rožno olje eterično olje iz cvetov vrtnic / star. v rožnem maju cvetočemstar. rožni cvet junij; ekspr. rožna mladost lepa, srečna; knjiž. rožno jutro lepo, jasno 2. knjiž. rožnat: rožna svetloba / rožna lica ◊ bot. rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; rel. rožni venec molitev iz zdravamarij, očenašev in razmišljanja o dogodkih iz Kristusovega življenja; priprava iz kroglic, nabranih na vrvico ali verižico, za molitev rožnega venca; zool. rožni škržat majhna zajedavska žuželka, ki sesa rastlinske sokove in je posebno škodljiva vrtnicam, Typhlocyba rosae róžno prisl.: rožno cvetoča ajda / piše se narazen ali skupaj: rožno bel ali rožnobel; rožno rdeč ♦ bot. rožno rdeči dežen zaščitena alpska rastlina z rožnatimi cveti, Heracleum siifolium
  25.      roženíca 1 -e ž (í) 1. anat. sprednja, prozorna, nekoliko izbočena plast zrkla: vnetje roženice; roženica in beločnica / očesna roženica 2. nekdaj posoda iz roga, navadno za sol ali tekočino: napolniti roženice s pijačo

   14.621 14.646 14.671 14.696 14.721 14.746 14.771 14.796 14.821 14.846  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA