Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Bo, Sierra Leone (14.121-14.145)


  1.      razlívati  -am nedov., tudi razlivájte; tudi razlivála (í) 1. nehote spravljati kaj tekočega iz posode na večjo površino: razlivati vodo po tleh; juha se mu je razlivala po prtu / posoda je bila prepolna, zato je pri prenašanju razlival 2. knjiž., ekspr. oddajati, razširjati v velikih količinah: luč je razlivala svetlobo po sobi; čez nebo se je razlivala bledo rumena svetloba / po dolini se je razlivala pesem zvonov razlívati se 1. tekoč čez rob se pojavljati na razmeroma veliki površini: nekoč se je tu razlivala lava; potok se razliva čez bregove / voda je kipela in se razlivala čez rob posode 2. ekspr. množično se premikati z enega mesta na več mest: množica je bežala in se razlivala po ulicah 3. ekspr. biti opazen, viden: preko njenega obraza se je razlival nenavaden mir 4. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga nakazuje osebek: občutek ugodja se mu je razlival po vsem telesu razlivajóč -a -e: držal je žlico, razlivajoč juho po obleki; svetloba, razlivajoča se po pokrajini ♪
  2.      razlóček  -čka m (ọ̑) 1. kar kaže na neenakost med primerjanimi stvarmi: ugotoviti, zmanjšati razloček; majhen, velik razloček; razloček v barvi, obliki; razloček v značaju; razločki med ljudmi, pojavi / pomenski razločki med besedami / ni razločka, če se odločiš tako ali drugače 2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z brez izraža podkrepitev trditve: kaznoval je vse, brez razločka 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi z razločkom izraža omejevanje prej povedanega: po značaju sta si sestri podobni, s tem razločkom, da je starejša bolj družabna ♪
  3.      razlóčen  -čna -o prid., razlóčnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se dobro vidi ali sliši: govori z razločnim glasom; obrisi predmetov so postajali vedno razločnejši; ti znaki so premalo razločni / razločna izgovarjava, pisava / njegove besede so bile dovolj razločne, da jih je lahko vsakdo razumel jasne 2. knjiž. ki se da razločiti; razločljiv: stemnilo se je in drevje je bilo komaj razločno / glasovi teh živali so težko razločni ● zastar. začel se je razločni boj odločilni; zastar. razločna snov deljiva, ločljiva razlóčno prisl.: govori počasi in razločno; razločno pisati; razločno slišati, videti ♪
  4.      razločíti  in razlóčiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. videti, slišati kaj kot posameznost: slišal je govorjenje, a ni mogel razločiti posameznih besed; z okna ni mogel razločiti otrok na igrišču; kljub mraku je razločil predmete v sobi; razločiti kaj z mikroskopom, s prostim očesom; bilo je svetlo, da so se razločili vsi predmeti na mizi // z gledanjem, poslušanjem jasno zaznati: v mraku ni mogla razločiti njegovega obraza; v daljavi je že lahko razločil obris koče; zaradi megle ni mogel razločiti, kdo stoji pred hišo / komaj je razločil cesto pred seboj videl 2. videti, občutiti različnost med čim: ni razločil rdeče barve od oranžne; komaj je razločil obraze; težko je bilo razločiti, kaj je dobro in kaj slabo; razločiti ljudi po glasu, zunanjosti 3. star. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločiti: hoteli so ju razločiti / šele smrt ju je razločila razločíti se in razlóčiti se star. raziti se, posloviti se: razločila sta se brez pozdrava; po teh besedah sta se razločila razlóčen -a -o: nekoč razločeni narodi so bili zdaj spet združeni ♪
  5.      rázlog  -óga m (á ọ́) navadno s prilastkom kar utemeljuje, podpira kako ravnanje, odločitev: kaj je bil glavni razlog, da je tako dolgo okleval; to ni zadosten razlog, da tako ravnaš; imeti, navesti razloge za odpoved; pravi, prepričljiv, tehten razlog; razlogi za in proti / ekonomski, politični, verski razlogi; storiti kaj iz osebnih razlogov; publ. ni mogel priti iz zdravstvenih razlogov zaradi bolezni / kaj je bil razlog za njegov nenaden uspeh vzrok / brez razloga se jeziš ♦ jur. ničnostni razlog; oprostilni, sodbeni razlogi ♪
  6.      razložíti  -ím dov., razlóžil (ȋ í) 1. narediti, da pride kaj na več mest: razložil je svoje orodje po mizi / vso prtljago je razložil 2. dati, spraviti kaj s kakega vozila, živali: razložiti blago, tovor; razložiti prtljago z voza / razložiti vagon 3. narediti, da postane komu kaj jasno, razumljivo: vprašanja ni razumel, zato mu ga je moral razložiti; nakratko, podrobno razložiti // narediti, da kdo izve, spozna, kar je potrebno, zaželeno: razložiti komu svoj načrt; razložil mu je, kako je bilo 4. narediti, da postane kaj vzročno, logično utemeljeno: tega pojava še ne znamo razložiti; neprijetnega občutka si ni znal razložiti / to dejstvo nekoliko razloži njeno odločitev 5. narediti, povzročiti, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa: razložiti literarno besedilo; razložiti določbo, predpis 6. podati opis pojma z navedbo njegovih bistvenih znakov: natančno razložiti; razložiti in definirati / razložiti besedo v slovarju; razložiti pojem družina ● star. razložiti svoje izdelke razstaviti, dati na ogled razložèn -êna -o: pojem ni jasno razložen; papirji, razloženi po mizi; poljudno razložena beseda ♦ muz. razloženi akord zaporedno izvedeni toni akorda ♪
  7.      rázma  -e ž (ȃ) navt. lesena letev, ki utrjuje, povišuje ali zaključuje vrh boka pri čolnu ♪
  8.      razmahováti se  -újem se nedov. (á ȗ) nav. ekspr. dosegati večji obseg, večjo stopnjo razvoja: proizvodnja teh strojev se razmahuje / znanost se vedno bolj razmahuje / meščanstvo se je v tej dobi najbolj razmahovalo ♪
  9.      razmakníti  in razmákniti -em dov. (ȋ á) spraviti kaj v večjo medsebojno oddaljenost: razmakniti klopi, stole; ležišči razmaknemo za vmesni prehod; razmakniti zavese; nekoliko razmakniti; razmakniti se za nekaj korakov / razmakniti noge, prste / cesti se tam razmakneta // narediti, da kaj ni več skupaj, strnjeno: razmaknil je veje, da je mogel naprej; množica se je razmaknila pred njim / knjiž. tam se gozd razmakne se razredči ∙ knjiž. razmakniti meje kake države povečati, razširiti razmáknjen -a -o: malo razmaknjene zavese; klopi so preveč razmaknjene ♦ tisk. razmaknjeni tisk tisk z večjimi razmiki med vrstami ♪
  10.      razmastíti  -ím dov., razmástil (ȋ í) odstraniti mast, maščobo iz česa: razmastiti kosti / milo razmasti kožo; razmastiti lasišče / dobro razmastiti žico pred barvanjem razmaščèn -êna -o: očiščena in razmaščena volna ♪
  11.      razmaščeváti  -újem nedov. (á ȗ) odstranjevati mast, maščobo iz česa: razmaščevati kosti za izdelavo kleja ♪
  12.      razmejeváti  -újem nedov. (á ȗ) določati, označevati mejo med čim: razmejevati zemljišča / razmejevati duševne pojave med seboj / razmejevati dobro od slabega ločevati ♪
  13.      razmenjáva  -e ž (ȃ) knjiž. menjava: svobodna razmenjava materialnih in duhovnih dobrin ♪
  14.      razméra  -e ž (ẹ̑) nav. mn., navadno s prilastkom 1. kar je opredeljeno z določenimi dejstvi, odnosi, ki vplivajo na življenje, dejavnost koga: razmere se spreminjajo; prilagoditi se razmeram; v takih razmerah ni mogoče delati; živeti v dobrih, slabih razmerah; razmere v družbi, državi, tovarni; razmere v njegovi družini so zelo težke / delovne razmere; gmotne, stanovanjske razmere; gospodarske, kulturne, politične razmere; razmere v znanosti // kar je opredeljeno z določenimi dejstvi na kakem območju in more vplivati na kako dejavnost: podnebne, vremenske razmere; poročilo o snežnih razmerah / prometne razmere v turistični sezoni 2. publ. mera, razsežnost: bazen olimpijskih razmer / stavka je zavzela velike razmere ● zastar. njuna razmera je bila skrivnost njuno ljubezensko razmerje; publ. v razmerah popolne svobode in neodvisnosti v popolni svobodi in neodvisnosti; publ. narediti kaj po sili razmer ker ni (bilo) druge izbire ♪
  15.      razméren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. sorazmeren: to je bil čas razmerne blaginje razmérno prisl.: razmerno bogata zbirka; razmerno visoka stopnja razmeroma ♪
  16.      razmérje  -a s (ẹ̑) 1. kar izraža medsebojno odvisnost, povezanost količin, vrednosti, ki imajo kaj skupnega: ugotoviti razmerje med časom in dolžino poti; formula kaže elemente v spojini in njihovo medsebojno razmerje; mehanska energija je v stalnem razmerju s toplotno energijo / razdeliti vsoto v razmerju 1 : 5 / določiti razmerja med domačimi in tujimi cenami / razmerje sil v svetu se je spremenilo / človek podira razmerja v naravi sorazmerja / z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem razmerju v sorodstvu 2. navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami a) ob skupni dejavnosti: družbeno, produkcijsko razmerje; razmerje med delovno organizacijo in skupnimi službami b) v osebnem življenju: bratsko, prijateljsko razmerje / publ. stopiti v osebno razmerje s kom imeti osebne stike s kom / napeto razmerje v družini ga je zelo težilo napeti odnosi / intimno, ljubezensko, spolno razmerje // zunajzakonski odnosi moškega in ženske, temelječi na spolnosti: razmerja z njo ni skrival; imela je razmerje s poročenim moškim 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga; odnos: urediti razmerje med državo in cerkvijo / dobra medčloveška razmerja // v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: opredeliti razmerje do življenja // v prislovni rabi, navadno v zvezi v razmerju do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: vsak človek v razmerju do drugih ljudi; oblast v razmerju do ljudstva / beseda je v razmerju do sinonima precej redka 4. v prislovni rabi, navadno s prilastkom, v zvezi v razmerju izraža primerjanje, vrednotenje, presojanje: zastavljeni načrti niso bili v pravem razmerju s sposobnostmi delavcev; biti v ustreznem razmerju 5. star. razmere, okoliščine: ostro so kritizirali razmerje v tej deželi ◊ fiz. kompresijsko razmerje; geom. delilno razmerje število, značilno za medsebojno lego treh točk na premici; jur. delovno razmerje pravno razmerje med delavci pri delu z družbenimi sredstvi ali med delodajalcem in delojemalcem; obligacijsko ali obveznostno razmerje pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost; pogodbeno razmerje; pravno razmerje urejeno s pravnimi normami; lingv. frekvenčno razmerje med besedami; posledično, sklepalno, vzročno razmerje; mat. razmerje kvocient dveh količin ♪
  17.      razméroma  prisl. (ẹ̑) izraža visoko mero, stopnjo glede na primerjano: dežela je razmeroma bogata z gozdovi; promet v mestu je razmeroma gost; v pokoj je stopil razmeroma zgodaj / taki primeri so razmeroma redki; zrak je razmeroma vlažen precej ♪
  18.      razmetáti  -méčem dov., razmêči razmečíte; razmêtal (á ẹ́) 1. z metanjem narediti, da pride kaj na večjo površino, na več mest: razmetati gnoj, seno; razmetati z vilami; enakomerno razmetati 2. spraviti v nered: razmetati igrače, knjige / razmetati sobo; ekspr. vse stanovanje mi je razmetal 3. nav. ekspr. pretirano, nepremišljeno porabiti dobrine: lahkomiselno razmetati denar; ves zaslužek razmeče za obleko ◊ tisk. razmetati stavek razstaviti stavek in zložiti črkovni material na ustrezna mesta razmetán -a -o: papirji, razmetani po mizi; razmetana postelja; razmetano stanovanje; seno je že razmetano; imajo zelo razmetano ♪
  19.      razmetávati  -am nedov. (ȃ) 1. z metanjem delati, da pride kaj na večjo površino, na več mest: razmetavati gnoj, seno 2. spravljati v nered: razmetavati igrače / razmetavati sobo 3. nav. ekspr. pretirano, nepremišljeno porabljati dobrine: razmetavati denar za pijačo ♪
  20.      razmík  -a m (ȋ) 1. medsebojna oddaljenost med predmeti, navadno manjša: povečati, zmanjšati razmik; razmik med deskami, hišami, vrstami / hodili so v koloni v majhnih razmikih / časovni razmik med dogodkoma presledek 2. glagolnik od razmakniti: poveljnik je ukazal razmik ♦ adm. razmik razdalja med (natipkanimi) besedami ali znaki; razdalja med (tipkanimi) vrsticami; elektr. kontaktni razmik največja možna razdalja med kontaktnima elementoma ♪
  21.      razmíkati  -am nedov. (ȋ ȋ) spravljati kaj v večjo medsebojno oddaljenost: razmikati klopi, stole; razmikati zavese; vrste plesalcev so se počasi razmikale / razmikati prste ♦ tisk. razmikati vrste // delati, da kaj ni več skupaj, strnjeno: razmikali so veje, da so lažje hodili razmikajóč -a -e: stopal je spredaj, razmikajoč veje ♪
  22.      razmísliti  -im dov. (í ȋ) 1. usmeriti dejavnost v zavesti v kaj a) da bi prišlo do jasnosti, zaključkov: vso stvar bo treba še razmisliti; skušal je razmisliti, kaj se dogaja z njim; o teh vprašanjih moramo dobro razmisliti b) da bi se spoznala primernost, posledice česa: razmisli, kaj bi bilo potrebno storiti; razmislite tudi o tem / dobro razmisli, preden se odločiš // presoditi, oceniti: skušali so razmisliti svoj položaj 2. knjiž. povzročiti, da kdo preneha intenzivno misliti na kaj: delo človeka potolaži in razmisli razmíšljen -a -o 1. deležnik od razmisliti: dobro razmišljeno vprašanje 2. ki z mislimi ne spremlja dogajanja okrog sebe: razmišljen učenjak; biti razmišljen / razmišljen obraz, pogled / učenci so preveč razmišljeni raztreseni; prisl.: razmišljeno odgovoriti ♪
  23.      razmnoževáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da nastanejo novi organizmi iz že obstoječih: razmnoževati rastline; razmnoževati s potaknjenci, semenom 2. izdelovati več kopij besedila, slike: razmnoževati letake; razmnoževati na ciklostilu razmnoževáti se 1. postajati številnejši z nastankom novih organizmov iz že obstoječih: bakterije se hitro razmnožujejo 2. nastajati kot nov organizem iz že obstoječih: rastline se razmnožujejo na različne načine ♦ biol. nespolno brez oploditve, spolno se razmnoževati z oploditvijo; bot. razmnoževati se s sporami razmnoževán -a -o: rokopisna in preprosto razmnoževana glasila ♪
  24.      razmótati  -am tudi razmotáti -ám dov. (ọ̄; á ȃ) 1. narediti, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito: s težavo je razmotal vrvi ∙ ekspr. upajmo, da bomo to vprašanje kmalu razmotali rešili, razrešili 2. knjiž. odviti: razmotati paket / razmotati papir ♪
  25.      razmotríti  -ím dov., razmótril; razmotrèn (ȋ í) raba peša ogledati si, pogledati: učenci naj natančno razmotrijo predmet, ki ga bodo risali // premisliti, razmisliti: razmotriti o umetnosti / skušal je razmotriti zadnje dogodke // presoditi, oceniti: razmotriti nastali položaj ♪

   13.996 14.021 14.046 14.071 14.096 14.121 14.146 14.171 14.196 14.221  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA