Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Bo, Sierra Leone (10.451-10.475)


  1.      ovijáča  -e ž (á) 1. nav. mn. širši trak iz tkanine za ovijanje meč: noge je imel ovite z ovijačami // kos blaga za ovijanje česa sploh: okrog bokov je imel ovijačo iz grobega platna 2. star. turban: glavo mu je pokrivala pisana ovijača 3. zastar. ovijalka: hodnik je bil ves prepreden z ovijačami ♪
  2.      ovíra  -e ž (ȋ) 1. predmet, naprava, ki otežuje ali preprečuje gibanje, premikanje: skala, ki je padla s pobočja na cesto, je bila voznikom ovira; odstranjevati, postavljati ovire; naravne, umetne ovire; prenosna ovira; ovira iz betona // v zvezi žična ovira ogrodje, navadno leseno, prepleteno z bodečo žico: na cestah so postavili žične ovire / taborišče je obdajala žična ovira ograja 2. kar povzroča, da se kako delo težje, počasneje opravlja: biti ovira komu; delati, premagati, premostiti ovire; naleteti, zadeti na ovire; hude, velike ovire; moralne, objektivne, subjektivne ovire; ekspr. kljub vsem oviram je uspel / palica mu je bila pri hoji navzdol v oviro v napoto / publ. tehnične ovire manj pomembne nevšečnosti, težave ◊ jur. dilatorne ovire ki povzročajo časovno odložitev česa; šport. tek z ovirami tek s preskakovanjem za to postavljenih ovir ♪
  3.      ovíranje  -a s (ȋ) glagolnik od ovirati: oviranje prometa / njegovo sodelovanje je bilo bolj oviranje kot pomoč; oviranje delavca pri opravljanju uradnih dolžnosti je kaznivo ♪
  4.      ovírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. oteževati ali preprečevati gibanje, premikanje: preskočil je žico, ki ga je ovirala; skalo, ki jim je ovirala prehod, so s težavo odstranili / gruča ljudi na cesti je ovirala promet 2. povzročati, da se kako delo težje, počasneje opravlja: namesto da bi mu pomagal, ga je celo oviral; slabo vreme je tekmovalce zelo oviralo / ovirati načrt, rast, razvoj / knjiž. samo misel na mater ga je pri njegovi nameri ovirala zadrževala // povzročati neugodne, slabe občutke; motiti: njeno ravnanje ga ni oviralo, da je ne bi občudoval ovirajóč -a -e: ovirajoč ukrep; ovirajoče verige; sam.: hoditi skozi kaj ovirajočega ovíran -a -o: v rasti, vzgoji oviran otrok; oviran prehod, promet; ovirana iniciativnost ♪
  5.      ovírnica  -e ž (ȋ) psiht. jopič z zelo dolgimi rokavi, zlasti za nemirne (duševne) bolnike: obleči, odvzeti ovirnico ♪
  6.      ovóhati  -am dov. (ọ̑) 1. vohajoč se približati na več mestih: pes je pritekel k njemu in ga ovohal; živali sta se ovohali 2. zaznati, ugotoviti z vohom: ovohal je duh po acetonu / vse je otipal in ovohal poduhal / redko ko je stopil v vežo, je ovohal pečenko zavohal, zaduhal 3. ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem priti do česa: ovohali so ga in zaprli / ti ljudje vse ovohajo izvohajo // s prikritim opazovanjem ugotoviti mnenje, mišljenje drugega: možje so najprej ovohali drug drugega, nato pa začeli govoriti ● ekspr. čete so včeraj prvič ovohale smodnik se bojevale ovóhan -a -o: ovohane kosti ♪
  7.      ovohávanje  -a s (ȃ) glagolnik od ovohavati: ovohavanje psov / nezaupljivo medsebojno ovohavanje ♪
  8.      ovójek  -jka m (ọ̑) star. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, zlasti seme; ovoj: ovojek semena / ovojek sviloprejke ◊ bot. ovršni listi socvetja ♪
  9.      ovojnína  -e ž (ȋ) knjiž. kar se rabi za zavijanje, zaščito blaga ali izdelkov; embalaža: vreče, zaboji in druga ovojnina ♪
  10.      ovrátnik  -a m (ȃ) 1. del obleke, srajce ob vratu, navadno za okras: prišiti, privihati, zapeti ovratnik; čipkast, krznen ovratnik; okrogel, širok, štrleč ovratnik; ovratnik suknjiča; bluza brez ovratnika / bubi ovratnik majhen okrogel ovratnik // kar je temu po obliki podobno: račji samec ima okrog vratu bel ovratnik 2. ovratni pas, navadno za pse; ovratnica: natakniti psu ovratnik; bodičast, usnjen ovratnik ◊ med. mavčni ovratnik mavčna obveza za vrat; obl. ležeči ovratnik položen po ramah; srajčni ovratnik; šal ovratnik navadno podolgovat ovratnik brez reverjev, katerega konca se spredaj križata ♪
  11.      ovréči  ovŕžem dov., ovŕzi ovŕzite in ovrzíte; ovŕgel ovŕgla (ẹ́ ȓ) 1. ugotoviti in pokazati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: ovreči dejstvo, dokaz, očitek, pomislek, trditev / njegovo razlago, teorijo so ovrgli jo zanikajo, ne priznajo / ovreči plan ne sprejeti; knjiž. ovrgli so vse stare navade opustili, odpravili / star. dve vreči pšenice so mu ovrgli izvrgli // jur. dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: ovreči oporoko, pogodbo; sodbo je sodišče druge stopnje ovrglo 2. star. negativno oceniti: njegovo dejanje so ovrgli vsi sosedje / roman je kritika ovrgla 3. star. vreči, dati: okoli debla so ovrgli slamo / ovrgel si je nahrbtnik oprtal ovŕžen -a -o: ovrženi dokazi; ovržena oporoka, trditev ♪
  12.      ovréti  ovrèm dov., ovŕl (ẹ́ ȅ) knjiž. zadržati, zavreti: težko je ovreti njegovo jezo; to bo ovrlo razvoj; ovreti tok česa // preprečiti, onemogočiti: ovrli so jim odhod ♪
  13.      ovŕšen  -šna -o prid. (ȓ) knjiž. ki je, se nahaja na vrhu, ob vrhu: ovršni del krošnje ♦ bot. ovršni list list v bližini cveta ali socvetja, ki se od pravih listov navadno loči po barvi, obliki in velikosti ♪
  14.      ovŕšje  -a s (ȓ) knjiž. del, predel ob vrhu: vinogradi segajo prav v ovršje hriba / široka borova ovršja ♪
  15.      ovsíka  -e ž (í) bot. trava z večcvetnimi klaski v latu, Helictotrichum ♪
  16.      ozádje  -a s (ȃ) 1. zadnji, najbolj oddaljeni, končni del česa: ozadje doline obrobljajo hribi; oglasil se je iz ozadja; stal je v ozadju odra / stopila sta nekoliko v ozadje nazaj // kraj, prostor za čim: odrsko ozadje; ozadje stavbe je polno grmičja / dvorišče je odprto proti hišnemu ozadju zadnji strani hiše 2. osnovni del česa, navadno slike, od katerega se odražajo liki, motivi: ozadje je pokril z rjavo barvo; barvno, temno ozadje; vzorec je zelen, ozadje pa belo podlaga 3. s prilastkom okoliščine, navadno prikrite, ki odločilno vplivajo na potek česa: poznati ozadje dogajanja; kulturno, politično ozadje česa / ekspr. pravega ozadja nesreče še niso razkrili vzroka; v ozadju dogodka so bili še drugi vzroki 4. publ., navadno v zvezi postavljati, potiskati v ozadje dajati, pripisovati čemu majhno pomembnost, vrednost: študentske zahteve so postavljali v ozadje; v tistem času so mladino zelo potiskali v ozadje // navadno v zvezi stopati v ozadje izgubljati pomembnost, vrednost: v medvojnih letih so osebne težave stopale v ozadje ● ekspr. delovati, odločati iz ozadja prikrito, skrito; mnogim zgodbam je bil za ozadje pisateljev rojstni kraj snov zanje je jemal pisatelj iz svojega rojstnega kraja; ekspr. najraje je bil, stal v ozadju ni sodeloval; ekspr. najraje se drži v ozadju hoče biti neopažen; ekspr. s tovrstno literaturo smo ostali v ozadju nismo napredovali ◊ anat. očesno ozadje del notranje površine zrkla; fot. ozadje kar je na posnetku za fotografiranim motivom, predmetom ♪
  17.      ozáljšati  -am dov. (ȃ) knjiž. okrasiti, olepšati: za svatbo so ozaljšali vso hišo; ozaljšala se je z nakitom ozáljšan -a -o: ozaljšan kip; s starinskimi ornamenti ozaljšana vrata ♪
  18.      ozáriti  -im tudi ozaríti -ím dov., ozáril (ā ȃ; ȋ í) knjiž. 1. obdati z močno svetlobo; ožariti: večerna zarja je ozarila vrhove // ekspr. osvetliti, obsvetliti: plameni goreče hiše so ozarili okolico 2. ekspr. narediti kaj bolj veselo, lepše: smehljaj ji je ozaril obraz / ničesar ni imela, kar bi ji ozarilo življenje ozárjen -a -o tudi ozarjèn -êna -o: od veselja ozarjen obraz; ozarjeni vrhovi; s čustvi ozarjene besede ♪
  19.      ozárjati  -am nedov. (á) knjiž. 1. obdajati z močno svetlobo; ožarjati: sonce je ozarjalo pokrajino; nebo se že ozarja // ekspr. osvetljevati, obsvetljevati: plameni ozarjajo bližnje hiše 2. ekspr. delati kaj bolj veselo, lepše: mir je ozarjal njen obraz / zavest, da so otroci srečni, ji je ozarjala starost ♪
  20.      ozdráviti  -im dov. (ā ȃ) 1. narediti, povzročiti, da kdo postane zdrav: ozdraviti bolnika; pravi, da ga je žganje ozdravilo prehlada, od prehlada; v bolnici so jo čisto ozdravili; z operacijo ozdraviti; na svežem zraku se je hitro ozdravila / ta bolezen se ne da ozdraviti 2. nav. ekspr. povzročiti, da se kdo čustveno pomiri, umiri: njen razposajeni smeh ga je ozdravil / pesem mu je ozdravila dušo, srce 3. ekspr. izboljšati, popraviti: ozdraviti gospodarstvo, življenjske razmere / članek je nekoliko ozdravil javno mnenje ● ekspr. s šibo ozdraviti koga s kaznovanjem, tepenjem doseči, da se poboljša, popravi; ekspr. ozdraviti koga od namere pregovoriti, prepričati ga, da namero opusti; ekspr. ta novica ga bo ozdravila od potovanja ne bo več želel potovati ozdrávljen -a -o: ozdravljen bolnik; ozdravljeno srce ♪
  21.      ozdrávljati  -am nedov. (á) 1. delati, povzročati, da kdo postane zdrav: ozdravljati bolnike / star. to zelišče ozdravlja revmatizem zdravi 2. postajati zdrav: mati je počasi ozdravljala od hude bolezni ozdravljajóč -a -e: ozdravljajoča ljubezen ♪
  22.      ozdrávljenec  -nca m (ȃ) kdor je ozdravljen: hvaležni ozdravljenci so mu še večkrat pisali / iz bolnice so ga odpustili kot delnega ozdravljenca ♪
  23.      ozdravljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da ozdraviti: ozdravljiva bolezen, poškodba / težko ozdravljiv bolnik ♪
  24.      ozébek  -bka m (ẹ̑) nar. primorsko ozeblina: na desni roki je dobil ozebke; boleči temno rdeči ozebki ♪
  25.      ozében  -bna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ozebo: ozebne bolečine ♪

   10.326 10.351 10.376 10.401 10.426 10.451 10.476 10.501 10.526 10.551  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA