Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Bo, Sierra Leone (10.096-10.120)


  1.      opómba  -e ž (ọ̑) 1. krajše pojasnilo k tekstu: urednik je dodal nekaj opomb; razprava z opombami / obrobna opomba napisana na robu strani v knjigi ali rokopisu; opomba pod črto napisana na koncu strani pod tekstom 2. star. opazka, pripomba: ta opomba ga je zelo prizadela; delati opombe; navesti nekaj načelnih opomb; bistroumne, šaljive opombe 3. zastar. spomin: napisati članek v opombo zaslužnemu možu ♪
  2.      opomín  -a m (ȋ) glagolnik od opomniti: a) materini opomini niso zalegli; ni dovzeten za opomine; neupravičeni, ostri opomini b) kljub učiteljevim opominom je še naprej motil pouk / ta dogodek je bil zanjo hud opomin c) preslišal je njegov opomin, naj mu vrne knjigo / to naj ti bo v opomin v opozorilo ● zastar. opomin na to mu ni bil prijeten spomin ◊ jur. opomin (pismeno) izražena zahteva, da kdo izpolni opuščeno obveznost; disciplinski ukrep zaradi kršitve delovne discipline; šol. ima opomin iz matematike nekdaj pri ocenjevalni konferenci je bilo ugotovljeno, da ni pozitivno ocenjen ♪
  3.      opomínjati  -am nedov. (í) 1. izražati nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja: mati je opominjala sina; opominjati učenca zaradi malomarnosti; opominjal ga je, ker je govoril nespodobno / ne laži, jo je opominjal // izražati željo, zahtevo, da kdo a) opusti kako negativno dejanje, ravnanje: zaman ga je opominjala, naj neha preklinjati b) izpolni opuščeno obveznost: večkrat ga je opominjal, naj mu vrne dolg 2. raba peša opozarjati: učitelj je opominjal učence na napake / opominjal ga je, da mu preti nevarnost 3. star. pripominjati, omenjati: najbrž ni treba opominjati, da je bilo takrat mesto čisto drugačno 4. zastar. spominjati: ne bom te več opominjala tega; rad se je opominjal tistih dni opominjajóč -a -e: sam sebe opominjajoč; opominjajoče besede ♪
  4.      opominjeváti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. 1. opominjati: opominjeval je hčer, naj se poboljša 2. spominjati: to ga je opominjevalo nanje ♪
  5.      opómniti  -im dov. (ọ̑) 1. izraziti nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja: učitelj ga je večkrat opomnil; opomniti koga zaradi nerednosti; opomnil ga je, ker je motil pouk; blago, ostro ga je opomnil // izraziti željo, zahtevo, da kdo a) opusti kako negativno dejanje, ravnanje: opomnila ga je, naj tega ne dela več; že tretjič ga je opomnil, naj molči b) izpolni opuščeno obveznost: opomniti dobavitelja, naj pošlje naročeno blago; opomnil ga je, naj mu vrne denar 2. raba peša opozoriti: opomniti koga na napako / pred odhodom je opomnil tovariše, naj bodo previdni 3. star. pripomniti, omeniti: hotel je nekaj opomniti, pa se je premislil; tega takrat nisi opomnil 4. zastar. spomniti: opomnil jo je na tisti večer pred mnogimi leti / njegova proza nas opomni na Pohlina opómnjen -a -o: čeprav je bil večkrat opomnjen, ni prenehal lagati ♪
  6.      opomôči si  -mórem si tudi opomôči se -mórem se dov., opomógel si opomôgla si tudi opomógel se opomôgla se (ó ọ́) v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l postati spet sposoben za a) opravljanje fizičnega dela: ko se je naspal, si je opomogel; počivaj, da si opomoreš b) obstajanje, življenje: rana ni huda, kmalu si bo opomogel; v nekaj dneh si je opomogel; popolnoma si je opomogel / opomoči si od bolezni / vinska trta si še ni opomogla od pozebe // pridobiti si (boljšo) materialno osnovo za življenje: z delom v tujini si je opomogel; odkar jim je pogorela hiša, si niso več opomogli; gmotno si opomoči ● zastar. s tem je želel opomoči očetu pomagati; zastar. opomoči pomanjkanju vode odpraviti ga; redko z menoj si ne boste dosti opomogli imeli koristi, si pomagali ♪
  7.      oponènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) knjiž. nasprotnik, zlasti v razpravljanju: odgovoriti oponentu na njegovo vprašanje / bojevati se proti ideološkim oponentom ♪
  8.      opóra  -e ž (ọ̑) 1. predmet, zlasti v obliki droga, ki omogoča, da kaj je, ostane v pokončnem položaju: držati se opore; podpreti sadno drevje z oporami; lesena, žična opora; opora za jadro / vzgajati maline na oporah 2. kar omogoča, da kdo je, ostane v pokončnem položaju: izgubiti oporo / ogrodje daje telesu oporo // kar omogoča, da kaj lažje obstaja: taka prizadevanja so opora miru // kar komu kaj olajšuje, mu pomaga: to spoznanje mu je dajalo oporo; pri njem je zaman iskal oporo; biti brez moralne opore / mati je njegova glavna opora / sin ji je v veliko oporo 3. glagolnik od opirati: te naprave so potrebne zaradi opore zidov; postavljati kole za oporo ● kaj je opora za njegova izvajanja izhodišče ◊ alp. opora razpoka, izboklina v steni, ki plezalcu omogoča, da se oprime, opre; grad. opora poševni tram povezja; opornik; šport. opora položaj telesa, ko se njegova teža prenaša na roke ali tudi na noge; ležna opora pri kateri sloni iztegnjeno telo na dlaneh in stopalih; opora na iztegnjenih rokah ♪
  9.      oporêči  -rêčem dov., oporêci oporecíte; oporékel oporêkla (é) 1. z dajalnikom z besedami izraziti nasprotujoče stališče do izjave, mnenja drugega: vedno mu kaj oporeče / nobeni njegovi misli ni mogel oporeči; oporeči trditvi 2. star. preklicati, zanikati: oporeči svojo trditev; ker ni imel prič, je lahko vse oporekel ● redko ne morete mi oporeči, da zanemarjam delo očitati; star. dane besede ne morem oporeči obljubo moram izpolniti; kar sem rekel, ne bom oporekel ♪
  10.      opóren  -rna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na oporo: palica in druge oporne priprave / oporno mesto stebra / oporna palica šotora / knjiž. iskal je oporno točko za svoje razmišljanje ◊ biol. oporno tkivo tkivo, ki daje oporo drugemu tkivu, organu; bot. oporna korenina zračna korenina, ki daje rastlini oporo; grad. oporni lok; oporni zid; šport. oporno orodje bradlja in konj z ročaji ♪
  11.      oporóka  -e ž (ọ̑) izjava, zlasti pismena, s katero kdo določi dediča, dediče: napraviti, preklicati oporoko; umreti brez oporoke; v oporoki zapustiti; imenovati koga za izvršitelja oporoke / pismena, ustna oporoka / dedovati po oporoki; pren. Prešernova pesniška oporoka ♦ jur. izpodbiti oporoko s tožbo ♪
  12.      oportuníst  -a m (ȋ) nav. slabš. kdor prilagaja mišljenje, ravnanje trenutnim okoliščinam zaradi lastne koristi; preračunljivec, prilagodljivec: ta človek je oportunist; boriti se proti oportunistom in karieristom ♪
  13.      oportúnstvo  -a s (ȗ) zastar. oportunizem: boriti se proti oportunstvu / storiti kaj iz oportunstva ♪
  14.      opotékati se  -am se nedov. (ẹ̑) majavo, negotovo a) hoditi, prestopati se: opotekal se je in padal; opotekal se je od slabosti, utrujenosti; opotekal se je pod težo bremena; opotekala se je kakor omamljena / počasi se je opotekala za njim; pren. jezik se mu opoteka b) s prislovnim določilom prihajati, odhajati: opotekal se je iz kleti; počasi se je opotekal v sobo ◊ navt. ladja se opoteka se premika navzgor in navzdol okrog prečne in vzdolžne osi hkrati opotekáje se: opotekaje se je vstal opotekajóč se -a -e: opotekajoč se je stopil k oknu; opotekajoča se hoja; prisl.: opotekajoče se oditi ♪
  15.      opotekàv  -áva -o prid. (ȁ á) ki se opoteka: opotekav bolnik; pijan je in opotekav / opotekava hoja / ekspr. opotekavo govorjenje opotekávo prisl.: opotekavo je odšla k vratom ♪
  16.      opotíkati  -am nedov. (ȋ) star. očitati: nikoli vam ne bom nič opotikal ♪
  17.      opozárjati  -am nedov. (á) 1. delati, da kdo kaj dojame, zazna: opozarjati obiskovalce na nekatera razstavljena dela; učitelj je opozarjal učence na najlepša mesta v besedilu; opozarjal jih je, da se dragocena predmeta v ničemer ne ločita; z očmi jih je opozarjala nanj ∙ ekspr. z ničimer ni opozarjala nase vzbujala pozornosti 2. delati, da se kdo seznani s tem, kar mora upoštevati: zaman so ga opozarjali na bližajočo se nevarnost; z roko opozarjati na spremembo smeri; s kurjenjem kresov so jih opozarjali, da se bližajo Turki / to nas je opozarjalo, da se tam dogaja nekaj nenavadnega // delati, da kdo kaj obnovi v spominu: opozarjati koga na dolžnost; zaman ga je opozarjal na obljubo // seznanjati koga z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori: opozarjala ga je, naj bo pri pouku pazljiv; s prstom ga je opozarjala, naj molči / slutnja ga je opozarjala, naj se umakne opozarjajóč -a -e: govoril jim je o pisatelju, opozarjajoč jih na njegova najpomembnejša dela ♪
  18.      opozicionálec  -lca m (ȃ) publ., v nekaterih državah član opozicijske stranke: boriti se proti opozicionalcem ∙ ekspr. on je večni opozicionalec rad nasprotuje ♪
  19.      opozorílen  -lna -o prid. (ȋ) s katerim se opozarja na kaj: opozorilni klic, napis; opozorilni znak; opozorilna naprava; opozorilna tabla ♦ strojn. opozorilna lučka, žarnica lučka, žarnica, ki s svetlobo opozarja na posebno, nenavadno stanje v motorju, napravi ♪
  20.      opozoríti  -ím dov., opozóril (ȋ í) 1. narediti, da kdo kaj dojame, zazna: opozoriti koga na napako; opozoril ga je na ost v njenih besedah; opozorila ga je na Prešernove pesmi; opozoriti obiskovalce razstave na nekatere slike; opozoril ga je, da je napravil napako; s kašljanjem jih je opozoril nase / njene oči so ga opozorile, kako neprimerne so bile njegove besede / opozoril jih je na pravilno pot pokazal jim jo je ∙ ekspr. mladi umetnik je že večkrat opozoril nase vzbudil pozornost; publ. na kongresu so opozorili na vrsto problemov so jih obravnavali; so govorili o njih 2. narediti, da se kdo seznani s tem, kar mora upoštevati: opozoriti koga na nevarnost; motorist je z roko opozoril na spremembo smeri; opozorila ga je, da ga je nekdo izdal okupatorju; pravočasno sem ga opozoril, kaj se pripravlja / streljanje nas je opozorilo, da se bliža sovražnik // narediti, da kdo kaj obnovi v spominu: opozoriti koga na dolžnost, obljubo; opozoril ga je, da še ni plačal // seznaniti koga z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori: opozoril sem ga, da tu ne sme kaditi; opozorila ga je, naj bo previden; s prstom ga je opozorila, naj molči / učitelj je opozoril učenca opomnil / gori, hitro opozori gasilce alarmiraj 3. star. vzbuditi pazljivost, previdnost: to bi jo utegnilo opozoriti; šum ga opozori, da se obrne opozorjèn -êna -o: vsi so bili pravočasno opozorjeni na nevarnost; odpotoval je, ker je bil opozorjen, da ga iščejo; opozorjen je bil, naj ne hodi tja ♪
  21.      oprásniti  -em dov. (á ȃ) povzročiti prasko: oprasnil ga je z nožem, da se je pokazala kri / grm ga je oprasnil ∙ ekspr. krogla ga je samo oprasnila povzročila majhno rano, poškodbo ♪
  22.      oprášati  tudi oprašáti -am dov., tudi oprášala (á á á) nar. povprašati, izprašati: ko jo bom srečala, jo bom že oprašala ♪
  23.      opraševáti  -újem nedov. (á ȗ) bot. prenašati pelod s prašnikov na brazdo (pestiča): čebele so že začele opraševati / umetno opraševati ♪
  24.      oprašítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od oprašiti: oprašitev blaga v izložbi / oprašitev in oploditev cvetov / medsebojna oprašitev navadno s pelodom drugega cveta rastline iste vrste; samolastna oprašitev s pelodom istega cveta / oprašitev matice ♪
  25.      oprašíti  -ím dov., oprášil (ȋ í) 1. povzročiti, da postane prašno: avtomobil mi je oprašil plašč; blago v izložbi se je oprašilo; v mlinu si je oprašil obleko / ekspr. zrezke oprašimo z moko narahlo potresemo 2. bot. prenesti pelod s prašnikov na brazdo (pestiča): čebele oprašijo sadno drevje / veter opraši trave ♦ čeb. trot opraši matico vnese seme v rodila matice oprašèn -êna -o: oprašeni čevlji ♪

   9.971 9.996 10.021 10.046 10.071 10.096 10.121 10.146 10.171 10.196  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA