Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Bloke (14)
- blóški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Bloke: bloško smučarstvo ♦ šport. bloške smuči kratke smuči iz bukovega lesa ♪
- cepítev -tve ž (ȋ) glagolnik od cepiti: a) gospodarska cepitev Evrope; svetovnonazorska cepitev; cepitev sveta na bloke; cepitev družbe v razrede b) cepitev žlahtne trte na ameriško / cepitev bakterij na nova gojišča c) po cepitvi se pojavi na koži boleča oteklina ◊ biol. razmnoževanje najpreprostejših enoceličnih organizmov z razpolovitvijo; fiz. jedrska reakcija, pri kateri se cepijo jedra z veliko atomsko maso in sprošča energija ♪
- držáva -e ž (ȃ) 1. organizirana politična skupnost, ki ima na prostorsko omejenem ozemlju suvereno oblast: država je ohranila samostojnost; predstavljati, ustanoviti, voditi državo; publ. obravnavali so vprašanja, ki zanimajo obe državi; agrarna, industrijska država; kontinentalna, pomorska država; kapitalistična, socialistična država; latinskoameriške države; nevtralna država; pripadnik, šef države; zveza držav; veda o državi; koeksistenca med državami z različnimi družbenimi ureditvami / knjiž. aliirane države; federativna, zvezna država; neuvrščene ali nevezane države ki niso vključene v politične ali vojaške bloke; pren. država mravelj // ozemlje, ki pripada tej skupnosti: prepotoval je že skoraj vse evropske države; vest se je hitro razširila po vsej državi; majhna, velika država 2. politična sila, ki predstavlja, vodi, upravlja to skupnost: vloga države v
življenju družbe; ločitev cerkve od države; absolutistična, demokratična država / Osvobodilna fronta je postala država v državi // pog. državni aparat: država je razpisala splošno ljudsko posojilo; država ga štipendira ◊ polit. država politična organizacija, ki zahteva in uveljavlja monopol zakonitega družbenega prisiljevanja na določenem ozemlju; odmiranje države proces, v katerem država izgublja značilnosti politične sile nad družbo; zgod. mestna država država v starem in srednjem veku, katere jedro je eno samo mesto ♪
- integrácija -e ž (á) povezovanje posameznih enot, delov v večjo celoto, združevanje: težiti k integraciji; nekateri so se zavzemali za jezikovno in kulturno integracijo jugoslovanskih narodov; integracija evropskih držav v bloke / gospodarska integracija; politična integracija integracija posameznih držav zaradi sodelovanja na določenih področjih / odločiti se za integracijo podjetij; integracija samostojnih obratov s tovarno združitev, spojitev ∙ publ. integracija priseljencev v družbeno življenje vključevanje ♦ ekon. horizontalna integracija integracija podjetij na isti proizvodni stopnji; vertikalna integracija integracija podjetij na zaporednih proizvodnih stopnjah; psih. integracija osebnosti povezovanje človekovih telesnih in duševnih lastnosti, motivov v enovito celoto ♪
- kamnár -ja m (á) 1. nav. ekspr. kdor dela v kamnolomu: minerji in kamnarji / nabrežinski kamnarji 2. redko kamnosek: kamnarji obdelujejo velike granitne bloke ♪
- nèpovezovánje -a s (ȅ-ȃ) publ. kar je nasprotno, drugačno od povezovanja: odpravljati nepovezovanje osebnih dohodkov z rezultati pri delu / nadaljevati politiko nepovezovanja v bloke ♪
- nèuvŕščanje -a s (ȅ-ŕ) publ. pojav ali stanje, da se posamezne države ne vključujejo v politične ali vojaške bloke: utrjevati ideje o neuvrščanju / politika neuvrščanja ♪
- nèuvrščèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é) navadno v zvezi z država ki ni vključen v politične ali vojaške bloke: sodelovanje neuvrščenih držav; Jugoslavija je neuvrščena država / publ. neuvrščena politika; sam.: gibanje neuvrščenih ♪
- nèvézan -a -o prid. (ȅ-ẹ́) 1. ki ni vezan: nevezane pole / govoril je v nevezanih stavkih / dajal je čudne, nevezane odgovore brezsmiselne // publ. ki ni naprej določen ali vsebinsko omejen: nevezan pogovor; nevezano razmišljanje 2. knjiž. neodvisen, samostojen: svobodno, nevezano življenje / na čas nevezana ideja 3. navadno v zvezi z država ki ni vključen v politične ali vojaške bloke: nevezane države / nevezana politika ● sobo išče mlad, nevezan moški v oglasih neporočen, samski ◊ fin. nevezane hranilne vloge; lit. nevezana beseda proza ♪
- razcèp -épa m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od razcepiti: povzročiti, preprečiti razcep; po razcepu je postal predsednik na novo nastale organizacije; svetovnonazorski razcep; razcep stranke; razcep sveta na bloke; pisatelj prikazuje razcep med starimi in mladimi / razcep ogljikovodikov; razcep števila 2. razcepljenost: razcep v društvu se je še poglobil; razcep škoduje ugledu stranke 3. reža, ki nastane pri cepljenju: zabiti zagozdo v razcep 4. vsaka od cest, prog, ki nastane z razcepitvijo ceste, proge: voziti po desnem razcepu // kraj, prostor, kjer se cesta, proga razcepi: na razcepu je kažipot 5. psiht. nenormalna, navadno bolezenska zveza, povezava med duševnimi dejavnostmi: razcep mišljenja / razcep osebnosti pojav, da se kdo čuti in vede kot dvojna, večkratna osebnost ● knjiž., redko razcep med osebnimi in skupnimi interesi nasprotje ◊ anat. razcep arterije,
sapnika; fiz. razcep jedrska reakcija, pri kateri se cepijo jedra z veliko atomsko maso in se sprošča energija ♪
- stláčiti -im, in stlačíti in stláčiti -im dov. (á ȃ; ȋ á ȃ) 1. povzročiti, da kaj zaradi pritiska a) zavzame manjši prostor: stlačiti seno; silažo je treba dobro stlačiti / stlačiti glino z nogami b) spremeni prvotno obliko: stlačiti klobuk, škatlo / stlačiti grozdje, sadje 2. s prislovnim določilom s tlačenjem spraviti kam: vso krmo so stlačili v silos; obleko je stlačil v nahrbtnik, vrečo / stlačiti zmleto meso v čreva / ekspr.: stlačiti knjigo v torbo dati; taka stvar se lahko stlači v žep / ekspr. v spored so stlačili marsikaj uvrstili; pren., ekspr. stlačiti znanje v učence // ekspr. povzročiti, da je množica ljudi stisnjena na kakem prostoru: vse obiskovalce so stlačili v eno sobo; vsi so se stlačili v dvorano / živeli so raje na deželi, niso se dali stlačiti v bloke ● ekspr. fanta so stlačili v pisano majico, hlače in dokolenke oblekli;
ekspr. kršilce reda so stlačili v zapor zaprli stláčen -a -o: stlačen klobuk; stlačeni so bili kot slaniki; stlačeno seno ♪
- stôlpnica -e ž (ȏ) zelo visoka večnadstropna stavba s sorazmerno majhno tlorisno površino: zidati stolpnice in bloke; vseliti se v stolpnico; betonske stolpnice ♪
- vrívati -am nedov. (í) 1. s silo, potiskanjem spravljati kaj v kak ozek prostor: vrivati knjigo v že polno knjižno omaro / vrivati letve med deske ♦ teh. s tlačilko vrivati mazivo v ležajni prostor 2. delati, da pride kaj v ozek, tesen prostor med čim: vrivati garaže med bloke / vrivati pojasnila med vrstice // delati, da pride kaj v kaj, med dele česa strnjenega, neprekinjenega: vrivati med dogajanje daljše premore / vrivati v pripoved nepotrebna pojasnila, razmišljanja 3. govoriti v premorih med govorjenjem drugega: vrivati medklice, vprašanja 4. prizadevati si doseči, da kdo proti volji drugih, neupravičeno kam pride: vrival je dijake na stojišča v gledališču; začel se je vrivati v kolono / med proizvajalce in kupce se vrivajo posredniki; vrivati se v visoko družbo // zvijačno, prikrito vključevati koga v kako skupnost: vrivati med delavce svoje zaupnike;
sovražniki so se začeli vrivati v revolucionarno organizacijo 5. delati, da proti volji koga pridejo kake besede ali besedila v določeno besedilo: nasprotna stran vriva v pogodbo nove določbe 6. prizadevati si doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vrivati komu denar / vrivati komu svoje prepričanje vsiljevati // s prizadevanjem dosegati pri kom, da pristane na kako razmerje s kom: svoje hčere ni hotel vrivati nikomur; ni se mu vrival / vrivali so jim ga za direktorja vrívati se 1. nezaželeno prihajati v ozek, tesen prostor med čim: med kolesca ure se vrivajo smeti / lava se je vrivala v razpoke med plastmi 2. nezaželeno prihajati v kako stvar, pojav: v jezik se vrivajo nepotrebne tujke; v račune so se vrivale napake // nezaželeno pojavljati se v zavesti: mučno čustvo zapuščenosti se mu vriva; misel, slutnja, spomin se mu vriva ♪
- vseljeváti -újem nedov. (á ȗ) delati, da kdo pride prebivat v kak prostor, stavbo: vseljevati ljudi v nove bloke vseljeváti se prihajati prebivat v kak prostor, stavbo: vseljevati se v nova naselja; pren., ekspr. dvom se je začel vseljevati v njegovo srce ♪