Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Bita (9-33)


  1.      debutánt  in debitánt -a [debit-] m (ā á) kdor prvič javno nastopi, navadno umetnik: v drami sta se predstavila kar dva debutanta; filmski debutant ♪
  2.      debutántka  in debitántka -e [debit-] ž (ā) ženska, ki prvič javno nastopi, navadno umetnica: debutantka se je dobro vživela v svojo vlogo ♪
  3.      debutántski  in debitántski -a -o [debit-] prid. (ā) nanašajoč se na debutante ali debut: debutantski nastop; debutantska vloga; debutantsko delo ♪
  4.      deskà  -è in dèska -e [dǝs] ž, rod. mn. dèsk tudi desák (ȁ ȅ; ǝ̄) 1. ploščat kos lesa iz podolžno razžaganega debla: pooblati, razžagati desko; pribiti desko čez luknjo; iz desk zbita koča; zabiti žebelj v desko; dolga, široka deska; hrastove, smrekove deske; suhe deske so škripale pod nogami; žagana deska; tla iz surovih desk / ekspr. spati na golih, trdih deskah 2. s prilastkom (lesena) plošča, prirejena za različne namene: rezati na kuhinjski deski; likalna deska z blagom prevlečena deska za likanje oblek; obvestilo je bilo pritrjeno na oglasni, razglasni deski; bleščeče osvetljena reklamna deska; risalna deska 3. šport. telovadna priprava, s katere se skače, preskakuje: pognal se je na desko in preskočil konja; z deske je skočil v vodo / odskočna, prožna deska // publ., v zvezi odskočna deska kar omogoča kako dejavnost, izhodišče: odvetniški poklic mu je bil odskočna deska za politično delovanje; okupirano ozemlje jim je služilo kot odskočna deska za nadaljnjo ekspanzijo 4. šah. plošča, razdeljena na kvadratna polja dveh barv, navadno za igranje šaha: postaviti figure na desko / demonstracijska deska; šahovska deska / igrati na prvi deski na tekmovanju igrati kot najboljši igralec v moštvu / žarg. dolgo je bil prva deska moštva najboljši igralec 5. mn., ekspr. gledališki oder, gledališče: z velikim uspehom je nastopil na opernih deskah; to delo želimo videti tudi na domačih deskah / gledališke, odrske deske / zelo mlada je stopila na deske začela igrati v gledališču ◊ agr. deska poševna železna plošča pri plugu, ki odrezano brazdo obrne in zdrobi; čeb. naletna deska deska na spodnji sprednji strani čebelnjaka, kamor sedajo čebele; tisk. deska plošča, na katero se odlaga stavek; zgod. deželna deska v fevdalizmu zemljiška knjiga z vpisi plemiških zemljišč ♪
  5.      drobílen  -lna -o prid. (ȋ) ki se rabi za drobljenje: drobilni stroj; drobilne naprave / drobilna sila sila, ki drobi, ruši ♦ strojn. drobilne čeljusti plošči v drobilnem stroju, ki drobita material ♪
  6.      fláša  -e ž (á) nižje pog. steklenica: razbita flaša / flaša piva ♪
  7.      izpodbíti  -bíjem in spodbíti -bíjem dov., izpodbìl in spodbìl (í ȋ) 1. z udarjanjem, tolčenjem odstraniti izpod česa: izpodbiti podstavek; izpodbiti stol / izpodbiti komu nogo, roko; zgrudila se je, kakor bi jo izpodbil; pren., ekspr. izpodbiti temelje državi 2. zanikati, ovreči: izpodbiti dokaz, trditev; tega dejstva ni mogoče izpodbiti // jur. dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: izpodbiti avtentičnost pisma, veljavnost pogodbe / izpodbiti oporoko s tožbo / izpodbiti nasprotnika, tožnika izpodbít in spodbít -a -o: izpodbiti razlogi; sodba je bila s tem dokazom popolnoma izpodbita ♪
  8.      izràz  -áza m (ȁ á) 1. jezikovna enota iz glasov, besed za označevanje pojmov: kaj pomeni ta izraz? navedena izraza se rabita kot sinonima; delati, ustvarjati izraze za nove pojme; uporabljati izbrane, jasne, vsakdanje izraze; prevajalec ni našel najbolj ustreznega izraza za nemško besedo; domači, grški, tuji izrazi; knjiž. ekspresivni izrazi; grob, vulgaren, zastarel izraz / enobesedni, večbesedni izrazi; gastronomski, medicinski izrazi; to je knjižni, pesniški izraz; strokovni izrazi; zbirati izraze iz narečja / kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava 2. ed., knjiž., s prilastkom način posredovanja misli, čustev, doživljanja: pesnik izboljšuje svoj pesniški izraz; sodoben gledališki izraz; po sili umetniškega izraza ga ni še nihče prekosil; zgoščenost izraza / pesnica je našla tanek izraz za svoj čustveni svet 3. nav. ed., navadno s prilastkom videz, zunanja podoba, zlasti obraza, oči, ki kaže razpoloženje, čustva: v njenih očeh je bil nenavaden izraz; vesel izraz mu je legel na obraz; njegove oči so brez izraza; čuden, otožen izraz (obraza, na obrazu); gledati z izrazom obupanca; izraz zaničevanja in sovraštva / izraz njegovega glasu je bil tak, da so vsi jokali // zastar. videz, zunanja podoba sploh: po obsegu in izrazu je to skromno grajsko poslopje 4. ed., z rodilnikom to, v čemer se kaj kaže, izraža: umetnost je izraz časa; ljudske pesmi so najpristnejši izraz ljudske duše; to dejanje je izraz ljubezni; predsednikov obisk je izraz prijateljskega sodelovanja obeh držav; kot izraz hvaležnosti mu je podaril knjigo / potrtost ni ostala brez zunanjega izraza 5. nav. mn., publ., z rodilnikom kar kaže, izraža kaj: predsednika so sprejeli z izrazi prijateljstva, simpatij / kot vljudnostna fraza sprejmite izraze (globokega) sožalja, spoštovanja 6. publ., v zvezi prihajati, priti do izraza postajati, postati bolj opazen, viden, jasen: to mnenje je prišlo v referatu dobro do izraza; črni lasje pridejo ob sinji obleki posebno do izraza; slika v tem prostoru ne prihaja prav do izraza / njegovo znanje ni prišlo do izraza // v zvezi dobiti, najti svoj izraz izraziti se, pokazati se: razumevanje za naravo je dobilo svoj izraz v planinstvu; malodušnost je našla svoj umetniški izraz v Cankarjevih Hlapcih // v zvezi dati izraz izraziti: dati izraz čustvu ● ekspr. dati izraza svojim čustvom, veselju sproščeno izraziti svoja čustva, veselje; ekspr. svojo vlogo je odigrala brez izraza neizrazito, medlo ◊ ekon. denarni izraz vrednosti blaga; lingv. mednarodni izraz beseda, zlasti grško-latinskega, angleškega izvora, ki se uporablja v mnogih drugih jezikih; izraz količine; mat. matematični izraz števila, povezana z računskimi znaki; muz. glasbeni izraz zvočna upodobitev skladateljevega doživljanja; označba za izraz izvajanja ♪
  9.      izvŕžek  -žka m (ȓ) 1. ed. slabi, nekvalitetni izdelki; izmeček: pri novem načinu proizvodnje je manj izvržka / izvržek lesa ∙ redko med izvržki so bili stari čevlji, razbita posoda odpadki 2. slabš. človek, ki ga kaka skupnost izloči: izvržek človeštva; izvržek iz družbe // nemoralen, pokvarjen človek: taki izvržki so pripravljeni ovajati ♪
  10.      kolíbica  -e ž (ȋ) manjšalnica od koliba: iz desk zbita kolibica / živi v kolibici ♪
  11.      kòš  kôša m, mest. ed. tudi kóšu (ȍ ó) 1. visoka, spodaj zožena pletena posoda za prenašanje (česa) na hrbtu: nesti, oprtati si koš; pozimi plete koše; zadeti koš na pleča; nositi gnoj v košu; star. reven kot Lahov koš zelo / koš stelje / oprtni koš; koš za listje // v zvezi gnojni koš voz s košu podobno napravo: gnojni koš sta vlekla dva vola 2. manjša, navadno pletena posoda, zlasti za odpadni papir: raztrgal je pismo in ga vrgel v koš / koš za papir, smeti 3. pletena posteljica za dojenčka: otrok je v košu lepo zaspal 4. navadno v zvezi prsni koš del telesnega ogrodja, ki ga sestavljajo rebra, prsna vretenca in prsnica: izbočiti prsni koš / preiskovati prsni koš s poslušanjem 5. šport., pri košarki naprava z obročem in mrežo, ki nima dna, v katero se meče žoga: žoga je padla v koš / metati, streljati na koš / skoki pod domačim in tujim košem // dejstvo, da pride žoga v to napravo: dati koš; tekmovalci so dosegli sto košev 6. navt., navadno v zvezi jamborni koš majhna zavarovana ploščad na jamboru: ladja z jambornim košem; izvidnik v košu 7. žarg., mont. košu podobna kabina dvigala pri rudniku; kletka: v jamo se spuščajo v ozkem košu / dvigalni koš 8. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: prinesla je cel koš novic; pošilja mu koš poljubčkov / poznal je na koše dovtipov zelo veliko ● ekspr. ta nas dene v koš premaga nas, boljši je kot mi; ekspr. prošnja je romala v koš bila je odbita, neugodno rešena; niso je upoštevali; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. problema ne sodita v isti koš nista enaka; ekspr. meče vse v en, isti koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi ◊ agr. koš del stiskalnice, v katerega se da drozga; čeb. koš pleten čebelni panj, navadno kopaste oblike; gozd. (drevesni) koš drevo z gostimi, bujno razraščenimi vejami, katerega spodnje segajo do tal; teh. sesalni koš mreža, ki zapira trdnim primesem dostop v sesalno cev črpalke; zool. koš zunanje ogrodje glavoprsja rakov deseteronožcev ♪
  12.      ležálnik  -a m (ȃ) 1. ležalni stol: zlekniti se na ležalnik; poležavati v ležalniku / babica je napol ležala na svilenem ležalniku ∙ novi avtobus je opremljen s sedeži ležalniki z ležalnimi sedeži // iz desk zbita priprava za sončenje: na kopališču izposojajo ležalnike 2. ležalni vagon: v ležalniku je še nekaj prostih mest / ležalnik proti Beogradu je razprodan ♪
  13.      lístnica  -e ž (ȋ) 1. knjižici podobna priprava za nošenje bankovcev, dokumentov: iz prsnega žepa je potegnil listnico in odštel deset stotakov; vzeti sinovo fotografijo iz listnice; spraviti vizitko v listnico; ekspr. v rokah je držal debelo listnico zelo polno ∙ ekspr. imeti debelo listnico imeti veliko denarja 2. zastar. beležnica, beležka: iztrgati list iz listnice; zapisati si naslov v listnico 3. navadno v zvezi listnica uredništva rubrika, v kateri urednik odgovarja sodelavcem: urednik je v listnici uredništva pohvalil mladega pesnika 4. v nekaterih državah delovno področje ministra: listnica za javna dela je bila zaupana znanemu politiku / minister brez listnice 5. star. listnjak: pripeljati voz listja pred listnico ◊ zool. vrbja listnica manjša, po hrbtu sivo-zelena ptica pevka, Phylloscopus collybita ♪
  14.      obíti  obíjem dov., obìl (í ȋ) s pribijanjem, pritrjevanjem narediti, da je kaj na (vsej) površini: obiti steno; obiti z lesom, pločevino, železom obít -a -o: obita vrata ♪
  15.      odbíti  -bíjem dov., odbìl (í ȋ) 1. z udarcem, udarci odstraniti: odbiti kamnu robove; odbiti s kladivom, polenom; pri prevozu se je kipu odbila roka / strela je odbila veje; ekspr. krogla mu je odbila glavo / odbiti sodu čep izbiti; odbil mu je nož iz rok ♦ lingv. odbiti končnico // z udarcem, udarci odstraniti del česa: udarec mu je odbil zob; sekira se mu je odbila; krava si je odbila pol roga 2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročiti spremembo smeri: odbiti žogo z glavo, loparjem, roko / lokomotiva je odbila vagon; vozička sta se trčila in odbila / skala odbije val / redko avtomobil jo je z bokom odbil po cesti zbil // fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbiti svetlobo, zvok; zvok se odbije od stene // fiz. oddaljiti zaradi delovanja odbojne sile: odbiti delce z enakim nabojem; elektrona se odbijeta 3. s svojo aktivnostjo preprečiti uspeh nasprotne aktivnosti: odbiti napad; odbiti udarec / odbiti sovražnika 4. vzbuditi negativen, odklonilen odnos: izraz na njegovem obrazu jo je odbil; s tem ga je za vedno odbil od sebe / s takimi informacijami jih je odbil od tega poklica odvrnil 5. ekspr. odkloniti, ne sprejeti: njegovo darilo je odbila / odbiti ponudbo, predlog / odbiti pomoč odreči; odbiti posojilo ne dati ga; publ. odbil je, da bi potoval z njimi ni hotel potovati z njimi 6. zmanjšati vsoto za določen znesek: odbiti stroške od izplačila; odbiti od osebnih dohodkov / odbiti točke delavcu zaradi neustrezne izobrazbe 7. zableščati se, zasvetiti se od nase padajoče svetlobe: morska gladina je odbila svetlobo 8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznaniti čas: ura je odbila enajst; brezoseb. polnoč je odbilo / vse ure v okolici so že odbile prenehale biti ● star. hotel se je poročiti z njo, pa so mu starši odbili preprečili; ekspr. zadnja ura mu je odbila umrl je; ekspr. izkoriščevalcem je odbila zadnja ura konec je njihovega izkoriščanja; vznes. odbila je ura ločitve morali so se ločiti; slabš. odbiti glavo komu ubiti ga, umoriti ga; ekspr. odbiti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. komaj je čakal, da je odbil uradne ure opravil; ekspr. na vprašanje mu je ostro odbil odgovoril odbíti se 1. zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja: avtomobil se je odbil od ograje; val se odbije od skale; žoga se je odbila od droga 2. zasvetiti se, pokazati se na površini česa: prva jutranja svetloba se je odbila v reki; sončni žarek se je odbil v rosi 3. ponoviti se kot odmev: njegov klic se je odbil od skal odbít -a -o: odbit davek, napad, predlog; odbit kos kamnine; odbiti zvok, žarek, val; prošnja je bila odbita ♪
  16.      osobít  -a -o prid. (ȋ) zastar. poseben, nenavaden: osobita ljubezen do knjig; obleka iz osobitega blaga osobíto prisl.: osobito resen fant; za vse se zanima, osobito za slikarstvo zlasti ♪
  17.      ožárjati  -am nedov. (á) 1. obdajati z močno svetlobo: večerno sonce je ožarjalo vrhove // ekspr. osvetljevati, obsvetljevati: luč je ožarjala obraze 2. ekspr. delati kaj bolj veselo, lepše: smehljaj ji ožarja obraz / vnuki ji ožarjajo starost ● ekspr. oče in mati, oba ga ožarjata z ljubeznijo ga ljubita ♪
  18.      pára 2 -e ž (ȃ) stotina jugoslovanskega dinarja: mleko se je podražilo za dvajset par; to stane tri dinarje in petdeset par / pet par mu je padlo na tla kovanec z vrednostjo pet par // ekspr. denar sploh: prizadeval si je, da bi zaslužil kako paro; vsako paro je hranil za družino ∙ ekspr. stiska vsako paro je varčen; je skop; prebita para ekspr. nimam niti prebite pare popolnoma nič denarja; ekspr. to ni vredno prebite pare zelo malo, nič; ekspr. vrnil sem mu do zadnje pare ves denar ♪
  19.      plazína  -e ž (í) 1. alp. svet, na katerem so pogosto plazovi; plazišče: prečkati plazino; strme plazine 2. agr. trda, zbita plast zemlje, ki nastane pod brazdo pri oranju: peta pluga je delala plazino / pod plitvo plastjo zemlje se je naredila neprepustna plazina ♪
  20.      pobíti  -bíjem dov., pobìl (í ȋ) 1. drugega za drugim ubiti: vseh ne bodo pozaprli in pobili 2. povzročiti smrt, navadno živali: pobil je nekaj medvedov in volkov / obtožena je s sekiro pobila svojega moža ubila, umorila 3. z udarci spraviti iz pokončnega položaja: s pestjo ga je pobil na tla ∙ ekspr. pobili so ga skoraj do mrtvega zelo so ga pretepli 4. drugega za drugim razbiti: pobiti kozarce; pobili so jim vsa okna // nav. 3. os. povzročiti škodo na kulturnih rastlinah: toča je pobila žito / toča je pobila polja, po vinogradih; brezoseb. letos jim je vse pobilo 5. zanikati, ovreči: pobil je vse njegove trditve; pobiti z dokazi / pobiti komu dvome / ekspr. sogovornika je pobil 6. povzročiti, da postane kdo nerazpoložen, žalosten: ta misel ga je pobila; s svojim govorjenjem ga je še bolj pobila pobíti se pri padcu, udarcu poškodovati se, raniti se: otrok je padel in se pobil; pobiti se po glavi pobít -a -o: bil je utrujen in pobit; pobite živali; pobita polja; prisl.: pobito hoditi ♪
  21.      póln  -a -o [u̯n] prid., pólnejši (ọ̑ ọ́) 1. v katerem je toliko česa a) kolikor drži: sod je poln, nehaj vlivati; polna košara, vreča; do polovice poln; skoraj poln; zvrhano poln / v vrsti so stali kozarci, polni medu napolnjeni z medom b) kolikor lahko sprejme: polni avtobusi niso ustavljali na postajah; hoteli so v počitnicah polni; polna skladišča; ekspr. nastopili so pred nabito polno dvorano / zvezek bo kmalu poln 2. s širokim pomenskim obsegom v katerem je določena stvar a) v velikem številu, v veliki količini: hlevi so spet polni; ob praznikih so gostilne polne / poln klas, strok v katerem je dosti semen; češnje so letos polne imajo dosti sadov / nav. ekspr.: trg je bil poln ljudi na trgu je bilo dosti ljudi; biti poln načrtov, vtisov imeti dosti načrtov, vtisov; ceste, polne blata zelo blatne; knjiž.: leto, polno dogodkov; zvezd polno nebo b) sploh: vse vaze so polne, kam naj da rože; obe roki ima polni; ima polna usta / polna puška nabita; polna školjka v kateri je žival // ki ima določene lastnosti, značilnosti v veliki meri: poln glas; poln okus izrazit; polna, črna brada gosta / izrazno poln jezik; vsebinsko in zvočno poln verz / publ. ta starec je edina polna oseba romana prepričljiva, živa // ekspr., z rodilnikom ki ima kako lastnost v veliki meri: odšel je poln upanja; biti poln veselja, zdravja zelo vesel, zdrav; knjiž.: glas, poln hrepenenja; ljubezni poln pogled 3. ki predstavlja najvišjo stopnjo a) glede na določeno mero: popiti poln lonec mleka; dodati polno veliko žlico olja / publ.: plačati je moral polno vsoto celo; delati polno uro / polna pokojnina pokojnina, za katero so izpolnjeni vsi pogoji za največji dosegljivi znesek b) publ. glede na določene možnosti, sposobnosti: zaleteti se ob polni hitrosti; nasad je v polni rodovitnosti največji; stroj je dosegel polno število obratov največje mogoče / čas polnega razcveta baročne umetnosti 4. publ. ki obsega vse sestavne dele celote, enote; popoln: vojak v polni bojni opremi; književnost, ki ima razvito le poezijo, še ni polna književnost / zbora so se udeležili v polnem številu vsi / napiši njegov polni naslov ime, priimek in bivališče; podpisati se s polnim imenom z imenom in priimkom // ki ni z ničimer omejen, zmanjšan: biti pri polni zavesti / bojevati se za polno neodvisnost; prevzeti polno odgovornost za akcijo vso; to zahtevate s polno pravico popolnoma upravičeno / to je junaštvo v polnem pomenu besede pravo, resnično junaštvo // v prislovni rabi, v zvezi v polni meri, v polnem obsegu v celoti, popolnoma: prikazati stvar v polnem obsegu; tak odgovor ne zadovoljuje v polni meri / to nas v polni meri sili k smotrnejšemu gospodarjenju zelo, močno 5. ekspr. ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa: bila je polna, a ne debela / polne prsi, roke, ustnice / postati poln v obraz 6. ki ni votel, je iz celega: poln rog; polna in votla telesa / kolo s polnimi gumami brez zračnic; polna opeka opeka, ki nima votlin, votlinic // ki je cel pobarvan, izvezen: polni krožci; listi naj bodo polni, cveti pa le obrobljeni / polna luna luna, ko je vidna vsa njena površina 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: predenj je stresla poln predpasnik jabolk; polna stran opomb; prinesti polno naročje drv ● ekspr. ona je v polnem cvetu zelo lepa, mlada; pog., ekspr. obljub imam že poln kovček ne maram, da mi še naprej samo obljubljate; nižje pog. zdaj te imam pa poln kufer naveličan sem te, odveč si mi; knjiž. skrinja iz polnega lesa iz masivnega lesa; ekspr. živeti ob, pri polnih loncih v izobilju; star. ni se ga upala pogledati s polnim pogledom naravnost; odkrito; pog. ne zanima ga drugo, kot da ima poln trebuh da je sit; ekspr. časopisi so polni hvale o njem zelo ga hvalijo; ekspr. on je poln muh, vseh muh poln je zelo zvit, prebrisan; ekspr. samega sebe poln človek samoljuben, domišljav; zastar. oba moža sta bila polna vina sta bila (od vina) pijana; ekspr. imeti polno denarnico veliko denarja; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; nizko on ima takoj polne hlače takoj se ustraši, izgubi pogum in zato popusti, odneha; ekspr. stoji pri polnih jaslih ima v obilju vse gmotne dobrine; pri polni mizi menda ne boš lačen pri mizi, obloženi s hrano; ekspr. delati s polno paro zelo hitro; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen; ekspr. imeti zmeraj polno torbo novic dosti, veliko; ne govori, kadar imaš polna usta kadar imaš v ustih hrano; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. da je bila mera polna, se je še urezal poleg, povrhu vseh nevšečnosti, težav; obe roki imam polni, primi ti v obeh rokah imam, držim nekaj; ekspr. vse misli so mu polne dekleta veliko misli nanjo; ekspr. vsa cesta ga je bila polna pijan se je opotekal po njej; ekspr. imeti hišo polno gostov imeti veliko gostov; ekspr. vsa hiša je polna tega otroka po celi hiši skače; ekspr. zakričati iz polnega grla, polnih pljuč zelo; ekspr. pluti s polnimi jadri k cilju hitro, brez obotavljanja se mu bližati; ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden; ekspr. tega imam že polna ušesa nočem več poslušati tega; ekspr. iz mesta se je vrnil s polnimi ušesi čenč v mestu je izvedel veliko čenč; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; včeraj je bil sosed po polnem trezen popolnem ◊ agr. polna zrelost semena zrelost semena, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; polno mleko mleko, ki ima vso maščobo; polno seme seme, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; avt. voziti s polnim plinom z največjim možnim dotokom goriva; geom. polni kot kot, ki meri 360°; polna črta črta, narisana brez vmesnih presledkov; gled. polna kulisa kulisa, ki je brez odprtin za okna, vrata; jur. polni delovni čas delovni čas, ki traja 42 ur na teden; les. polni meter kubični meter; lingv. polna prevojna stopnja prevojna stopnja s korenskim samoglasnikom o, e ali u; lit. polni stik rima; muz. polni ton ton, ki je izrazit, čist in ima dosti sozvenečih tonov; obrt. čevlji s polno peto s peto, ki se od sredine stopala postopoma veča; polno kitanje kitanje vse površine; tur. polni penzion s tremi obroki hrane; vrtn. polni cvet cvet, ki ima povečano število cvetnih listov v cvetu ali cvetov v socvetju pólno 1. prislov od poln: glas je zvenel polno; polno razvita osebnost 2. veliko, mnogo: na cestah je polno ljudi / v njem je polno življenja / gozd nudi vse polno koristi ● ekspr. povsod ga je polno povsod ga lahko srečaš; pog. ima jih polno za ušesi je zelo navihan; sam.: ekspr. dajati iz polnega veliko, radodarno; ekspr. kot umetnik se je iz polnega izživljal v poeziji najbolj celovito, popolno; ekspr. izobraženstvo hoče zajemati iz polnega hoče biti dobro obveščeno, seznanjeno; ekspr. njegove sodbe navadno zadenejo v polno so točne, pravilne; so učinkovite ♦ lov. zadeti žival v polno smrtno; šport. metati na polno pri kegljanju metati, ko stojijo vsi keglji; metati določeno število lučajev, pri čemer se podrti keglji po vsakem lučaju postavijo ♪
  22.      prebíti 1 -bíjem dov., prebìl (í ȋ) 1. z udarcem, udarci narediti luknjo, odprtino skozi kaj: prebili so led, da so prišli do vode; prebiti streho, zid / prebiti kovino predreti; mladiča sta s kljunom prebila lupino prekljuvala / krogla mu je prebila prsi; pri padcu si je prebil lobanjo / prebiti luknjo v jermen 2. z bojem priti skozi nasprotnikove položaje: prebiti blokado, obrambno črto, fronto, obroč; brigada se je s težavo prebila 3. knjiž. natepsti, pretepsti: zatožil ga je, da ga je prebil; prebiti do krvi ● prebiti zvočni zid biti hitrejši od zvoka ◊ šport. prebiti arkado prebíti se nav. ekspr. 1. s težavo priti skozi kaj ovirajočega: vozilo se je komaj prebilo skozi gnečo; tanker se je prebil skozi ovire; prebil se je v ospredje, da bi bolje videl; pren. prebiti se skozi težave // kljub oviram priti kam: kljub neurju so se prebili do koče; do zasutih tovarišev so se prebili z velikim trudom; prebiti se iz podzemeljske jame / reka se prebije do morja; pren. prebiti se do uspeha 2. kljub oviram, težavam poklicno, družbeno uspeti: prebil se je in si ustvaril ime; brez njihove pomoči bi se težko prebil // s predlogom z delom, prizadevanjem doseči določeno stopnjo, mesto: prebiti se do znanstvenega naslova; tekmovalec se je prebil na drugo mesto 3. navadno s prislovnim določilom (s težavo) se preživeti: komaj so se prebili v letih krize / težko so se prebili skozi življenje ● ekspr. prebiti se skozi knjigo s težavo jo prebrati; publ. prebil se je tako visoko, da je postal nepogrešljiv postal je tako pomemben prebít -a -o 1. deležnik od prebiti: na več mestih prebita lobanja; skozi steno prebite odprtine; do iznakaženosti prebiti jetniki 2. presnet, preklet: ti prebiti fant, že spet si zamudil večerjo; ta prebita pijača ga bo uničila / to prebito vreme, spet nam je zagodlo ● ekspr. led je bil prebit začetne težave, ovire so bile odpravljene; prebita para ekspr. nimam niti prebite pare popolnoma nič denarja; ekspr. to ni vredno prebite pare zelo malo, nič; prisl.: ekspr. prebito jih je oštela zelo, hudo ♪
  23.      prebíti 2 -bíjem dov., stil. prebóm (í ȋ, ọ̄) 1. biti, ostati kje določen čas: ni se odločil, kje naj prebije počitnice; vsak večer je prebil na sestankih; noč je prebil pri prijatelju; mladost je prebil v domači vasi preživel // s prislovnim določilom biti določen čas v stanju, kot ga določa samostalnik: noč je prebil v velikem strahu; večji del življenja je prebila v revščini // biti deležen tega, kar določa sobesedilo: v taborišču so prebili težke dni; prebil je hudo preizkušnjo 2. nav. ekspr. prenesti, zdržati: težko je prebil ločitev od staršev; mislil je, da ne more prebiti brez nje; človek prebije več, kakor misli / te sramote ne prebijem / brez prtičkov bomo že prebili shajali // prestati, pretrpeti: pod njegovo oblastjo so ljudje mnogo prebili ● star. bolnica je prebila je umrla; knjiž. z njo se ne da prebiti se je ne da prenašati, trpeti prebít -a -o: vstati po prebiti pljučnici; na Dunaju prebita leta; na obrazu se ji pozna prebito trpljenje ♪
  24.      pribíti  -bíjem dov., pribìl (í ȋ) 1. z žebljem, žeblji pritrditi: pribiti desko, podplat; vse je tako res, kot bi pribil / pribiti razglas na plot; pribiti na križ / ekspr. močna eksplozija ga je pribila k tlom vrgla na tla / pribiti z žeblji 2. odločno reči, nepreklicno izjaviti: predsednik je pribil, da sta samo dve izbiri; ponovno je pribil, da je vreme z gotovostjo mogoče napovedati le za tri dni; ničesar ne bomo prosili, je pribil / pribiti je treba, da je bila udarna sila tedaj že zlomljena povedati, poudariti; publ. vojna je pribila dejstvo, kako važna je enotnost potrdila; ekspr. dolžen sem mu, je pribil svojo odločitev utemeljil, podprl 3. povečati vsoto za določen znesek: pribiti k ceni stroške prevoza, skladiščenja / pribiti taro čisti teži prišteti, pridati pribít -a -o: pribiti in prilepljeni podplati ∙ sedela, stala je kot pribita mirno, nepremično; to je (kot) pribito, da gremo popolnoma gotovo; kar reče, drži kot pribito je nepreklicno ♪
  25.      prôšnja  -e ž (ó) želja, izražena komu, da kaj da, naredi: izpolniti prošnjo; ne odreci mi te prošnje; ustregel je ženini prošnji; prišla je k nam z nenavadno prošnjo / urad mu je prošnjo odklonil, zavrnil, ekspr. odbil; pozitivno, ugodno rešiti prošnjo; upokojili so ga na njegovo prošnjo / kot vljudnostna fraza: imam majhno prošnjo, upam, da jo boste izpolnili; obračam se na vas s prošnjo, da mi pomagate / ekspr. neme prošnje njenih oči / z vztrajnimi prošnjami je dosegel, kar je hotel // sestavek, namenjen uradnemu organu, da komu kaj da, naredi: kolkovati prošnjo; napisati, odposlati prošnjo; prošnja za kredit, pomilostitev / raztrgati prošnjo / kot vljudnostna fraza v zvezi z vašo prošnjo vam sporočamo ∙ ekspr. prošnja je romala v koš bila je odbita, neugodno rešena; niso je upoštevali ♦ adm. vložiti prošnjo ♪

   1 9 34  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA