Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

BiH (76-100)


  1.      naváda  -e ž (ȃ) 1. nav. mn. kar dobi zaradi ponavljanja ustaljeno obliko a) pri človeku: spoznal sem njegove navade; težko je spremeniti vsakdanje navade / opustiti, pridobiti si določene navade odvaditi, navaditi se česa; ekspr. znebiti se slabih navad / privzgojiti otroku delovne navade b) nav. ekspr. pri živali: proučevati navade divjadi, medvedov c) ekspr. na posameznih področjih človekove dejavnosti: upoštevati plačilne navade; poznati navade tržišča / prometne navade / posnemati tuje slikarske navade // navadno s prilastkom vedenje, obnašanje: čudaške, uglajene navade / človek mestnih navad / po svojih navadah se zelo razlikujeta 2. navadno v povedni rabi izraža, da postane kaj zaradi ponavljanja človekova značilnost: kajenje je njegova navada; hoja v hribe mu je (postala) navada / imel je navado, da je vsakega pozdravljal / govoril je mirno, kakor je njegova navada // izraža stanje, za katero je značilna taka dejavnost: na kmetih je navada, da se ljudje pozdravljajo / pitje kave mu je prešlo v navado / v navadi je, da se tako dela / proti svoji navadi me je danes poklical 3. v prislovni rabi, v zvezi iz navade izraža nagib, vzrok dejanja: kaditi, piti iz navade; iz navade ugovarja / delinkvent, hudodelec iz navade 4. nav. mn., navadno s prilastkom kar se v ustaljeni obliki ponavlja (iz roda v rod) ob določeni človekovi dejavnosti, dogajanju: zapisati pustne navade; mnoge stare navade izginjajo; navade ob poroki, žetvi / zbirati ljudske navade; prim. ponavadi ♪
  2.      navléči  -vléčem dov., navléci navlécite in navlecíte; navlékel navlékla (ẹ́) 1. z vlečenjem spraviti na kaj: navleči prevleko; pren., ekspr. na obraz je navlekel vljuden smehljaj // ekspr. obleči, obuti: navleči hlače, jopico; v naglici je navlekel nase obleko; navleči si rokavice; sklonil se je, da bi si navlekel škornje / navleči si kapo na ušesa 2. z vlečenjem spraviti kam določeno količino česa: navleči vej / navlekla je vodo iz vodnjaka 3. ekspr. prinesti, pripeljati: v kuhinjo je navlekel goro knjig; pospravi ropotijo, ki si jo navlekel // privesti, pripeljati: v sobo je navlekel kup prijateljev; neznani ljudje so se navlekli v gostilno ● ekspr. pošteno so ga navlekli prevarali, ukanili navléči se 1. ekspr. napiti se (alkoholne pijače): navlekli so se žganja / pog. rad se ga navleče 2. redko navzeti se: les se navleče vlage / navleči se slabih navad navléčen -a -o: na podstrešju je bilo vse križem navlečeno; malomarno navlečena obleka ♪
  3.      nèčlovéški  -a -o prid. (ȅ-ẹ́) 1. ki ni človeški: nečloveška bitja / ekspr.: s kaznjenci je bil zelo nečloveški; to so nečloveške zahteve; nečloveško ravnanje 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: od nečloveškega napora je že čisto oslabel; trpeti nečloveške muke, strahote; zaslišali so nečloveško vpitje / živi v nečloveških razmerah zelo slabih nèčlovéško prisl.: nečloveško so ga pretepli; nečloveško ravnati s kom; nečloveško se vesti ♪
  4.      nèljúb  -a -o prid. (ȅ-ȗ ȅ-ū) 1. ki (komu) ni ljub: ni se želel srečati z neljubim tekmecem; ta človek mu je iz več vzrokov neljub; neljubo sorodstvo / spomin nanj ji je neljub 2. nav. ekspr. ki prinaša nevšečnosti, težave: zgodila se je neljuba napaka, pomota; bal se je neljubih posledic / neljub dogodek, prizor; doživel je neljubo presenečenje nèljúbo tudi nèljubó 1. prislov od neljub: biti neljubo presenečen 2. v povedni rabi, z dajalnikom izraža nezadovoljstvo: neljubo mu je, da hodiš tja; neljubo mu je bilo govoriti o tem ♪
  5.      nèurejèn  -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é) ki ni urejen: nepospravljena, neurejena soba / prostor okoli blokov je še neurejen / neurejena množica, skupina / duševno, notranje neurejen človek neuravnovešen / živi v slabih, neurejenih razmerah / ima neurejeno prebavo / neurejena obleka / fant neurejene zunanjosti nèurejêno prisl.: neurejeno so se pomikali proti izhodu ♪
  6.      nèustrézen  -zna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄) neprimeren: neustrezna pripomba / evfem.: živi v neustreznih razmerah slabih; ima majhno, neustrezno stanovanje slabo / neustrezen izraz; neustrezna beseda ♪
  7.      nèzadovoljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) 1. ki ni zadovoljiv: nezadovoljiv položaj, uspeh; oskrba v domu je nezadovoljiva; nezadovoljivo zdravstveno stanje / knjiž. delati v nezadovoljivih prostorih neprimernih, slabih 2. ki ga je težko zadovoljiti: nestrpni, nezadovoljivi ljudje nèzadovoljívo prisl.: nezadovoljivo opraviti naročilo ♪
  8.      nìč  ničésar zaim., ničémur, nìč, ničémer, ničímer [mǝr] (ȉ ẹ̑) v nikalnih stavkih izraža nebivanje stvari, pojava v situaciji, kot jo nakazuje sobesedilo a) kot osebek: nič ga ne spravi v zadrego; morda je kaj, morda ni nič; elipt.: potrkal je. Nič; kaj te skrbi? Nič / v zvezi z biti stoji navadno v rodilniku: tu ni ničesar; neprav. ničesar se ni spremenilo nič / s samostalniško rabljenim pridevnikom: nič dobrega se nam ne obeta; ekspr. doma ni nič drugega kakor prepir / s pridevniškim povedkovim določilom: nič ni tako nujno ali nujnega, da ne bi moglo počakati b) nav. ekspr., v povedni rabi: zanj to ni nič / ta misel ni nič novega; njegov roman ni nič posebnega c) kot predmet: zdaj nima ničesar več; ničesar nisem našel / junak se ničesar ne boji / navadno nesklonljivo, s samostalniško rabljenim pridevnikom: nič novega mi nisi povedal; danes nisem popil še nič toplega / ekspr.: prav ničesar ne razumeš; tudi dinarja mu ne dam, ničesar / ničemur več se ne čudim; te slike si niso v ničemer podobne; izguba se ne da z ničimer nadomestiti / o ničemer drugem ne govori č) v medmetni rabi: nič, najbolje bo, da grem sam ∙ ekspr. ali bo kaj ali ne bo nič izraža nestrpnost; ekspr. nič mu ni, samo dela se bolnega zdrav je; ekspr. več potnikov je bilo ranjenih, vozniku pa ni bilo nič ni bil poškodovan; ekspr. nič ne bo z izletom izleta ne bo; ekspr. to ni ničemur podobno izraža nejevoljo; ekspr. za nič mu ni za nobeno stvar ne kaže zanimanja, se ne meni; ekspr. nič lažjega kot to to je zelo lahko narediti, opraviti; ekspr. nič kako smo se zabavali zelo; ekspr. denarja ima nič koliko zelo veliko; ekspr. nič kolikokrat je že bil pri nas ničkolikokrat; ekspr. nič zato, če je revna izraža nepomembnost povedanega; ekspr. tako govorjenje je dvakrat nič nesmiselno, prazno; ekspr. iz njega ne bo nikoli nič ne bo postal koristen, pomemben član družbe; ekspr. če nočeš z nami, pa nič izraža nejevoljno sprijaznjenje s čim; ekspr. hodil je tja, kot da ni nič izraža (navidezno) neprizadetost; ekspr. govori resnico, nič kot resnico samo resnico; kakor, kot nič ekspr. vzdigne vrečo kakor nič z lahkoto; pog., ekspr. za tako dejanje dobiš pet let kot nič boš obsojen na najmanj pet let (zapora); ekspr. vrže ga kot nič z lahkoto; pog. opomin je zalegel toliko kot nič prav nič; ekspr. meni nič, tebi nič so mu odpovedali brez utemeljitve, nepričakovano; preg. kjer nič ni, tudi vojska ne vzame kjer nič ni, ni kaj vzeti ♪
  9.      nikákršen  in nikàkršen -šna -o zaim. (ȃ; ȁ) knjiž. noben: uspeha ni bilo nikakršnega / ne dam ga za nikakršen denar / nikakršnih novic nimam, ne dobrih ne slabih ♪
  10.      nobèn  -êna -o tudi nobèn -a -o zaim., sam. nobêden tudi nobèden [dǝn] (ȅ ȇ; ȅ) 1. v nikalnih stavkih izraža nebivanje osebe ali stvari iz določene vrste v situaciji, kot jo nakazuje sobesedilo a) v samostalniški rabi: nobeden ga ne pozna; nobena ga ne mara; ne boji se nobenega / nobeden njegovih junakov; nobeden od zaveznikov / ekspr. hoče njo in nobene druge / pog. noben od fantov ni bil na veselici nobeden b) v prilastkovi rabi: noben ključ ni pravi; nobene skrbi nima; za nobeno stvar se ne zanima / zastar. nobeden človek noben // ekspr. krepi zanikanje: nobenega dvoma ni; od nikoder nobenega glasu; na noben način; z njim nočem imeti nobenega opravka; nobene besede več; nobene pomoči ni več // zanika kakršnokoli kakovost: nima nobenih dokumentov; nobenih novic nisem izvedel, ne dobrih ne slabih 2. nar., v zvezi z brez kakršenkoli: obsodili so ga brez nobenega dokaza; to je obljubil brez nobenega pritiska ● ekspr. tega ne bo naredil za nobeno ceno pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. tehtnica se še ni nagnila na nobeno stran ni še jasno, odločeno; ekspr. nobene ni črhnil molčal je; ni povedal svojega mnenja; pog., ekspr. nobene nam ni ostal dolžen vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil; minuta zamujena ne vrne se nobena; preg. eden ni nobeden če je samo eden, ne pomeni nič ♪
  11.      nôga  -e in -é ž, tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi nógo nóge (ó) 1. okončina, ki se uporablja za oporo trupa, premikanje: noga ga boli; noge so se mu od strahu šibile, tresle; iztegniti, skrčiti noge; umivati si noge; zlomiti si nogo, obe nogi; ima debele, suhe, tanke noge; desna, leva noga; krive, lepe noge; prekrižane, razkoračene, spodvite noge / invalid z leseno nogo protezo, ki zamenjuje nogo; ekspr. noge na iks po obliki podobne črki X, na o po obliki podobne črki O / prestopati se z noge na nogo; tukaj piha pod noge v noge; v noge me zebe; stati na eni nogi / pogledati žensko pod noge njene noge; brcnil ga je v nogo v del pod kolenom / kot povelje k nogi postavi puško k nogi; kot ukaz psu k nogi; kot vzklik na noge vstani(te) / konjske, kozje, mušje, ptičje noge; sprednje, zadnje noge; taji in skriva kot kača noge / kot kletvica pasja noga, tega pa nisem vedel // del te okončine od gležnjev do konca prstov: noge se mu potijo; bose, otekle, ožuljene noge / stopil mu je na nogo; na nogah ima copate; palec na nogi; sneg se mu je udiral pod nogami 2. spodnji, zoženi nosilni del priprave, naprave: miza ima štiri noge; odviti, pritrditi nogo; oglate, okrogle noge; posteljne noge; stolček na treh nogah; miza z eno nogo; pog. noga od stola noga pri stolu, noga stola ● teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš; ekspr. noge ga niso več držale, nosile ni mogel več hoditi; pog., ekspr. tu dobi, ima vsaka stvar noge vsaka stvar se tu izgubi, izgine; ekspr. nastaviti komu nogo spotakniti ga; ekspr. komaj vleče noge za seboj od utrujenosti, slabosti zelo težko hodi; star. vzel je noge pod pazduho začel je iti, teči; ekspr. otroci, spravite se mi izpod nog umaknite se, pojdite proč; ekspr. ogledal si ga je od nog do glave vsega; nižje pog. iti k nogam peš; ekspr. stisnil je rep med noge umaknil se je, zbežal je; vdal se je, odnehal je; ekspr. kopeli so ga postavile na noge ozdravile, okrepile; ekspr. postaviti, spraviti podjetje na noge narediti, da postane uspešno; ekspr. skočiti na noge hitro vstati; ekspr. dogodek je vso policijo spravil na noge policija je začela akcijo; ekspr. glej pod noge pazi, kako, kod hodiš; ekspr. metati komu polena pod noge ovirati ga pri delu, pri njegovih prizadevanjih; ekspr. metati se komu pod noge predajati se, podrejati se; knjiž., ekspr. ubrati, vzeti pot pod noge začeti iti, hoditi; šalj. pijača mu je šla, zlezla v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi; pog. cel dan je bil na nogah je stal, hodil, zlasti pri delu; ekspr. ob tem dogodku so bili vsi meščani na nogah vznemirjeni, navdušeni; ogorčeni; pog. je dober v nogah pri hoji zdrži velike napore; pog. imajo že precej kilometrov v nogah veliko so prehodili; ekspr. gori mu pod nogami je v veliki stiski, nevarnosti; ekspr. tla se mu majejo pod nogami ima ogrožen (družbeni) položaj; ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; ekspr. z eno nogo je že v grobu je že star; kmalu bo umrl; neustalj. biti s kom na bojni nogi sprt; ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; pog. je hitrih nog hitro hodi; zna hitro hoditi; nar. kurja noga divja ali kultivirana rastlina z mesnatim steblom in mesnatimi listi ter belimi, rumenimi ali rdečimi cveti; tolščak; ima lahke, težke noge lahko, težko hodi; pog. postaviti se na lastne, svoje noge osamosvojiti se; ekspr. danes je menda z levo nogo vstal ves dan je slabo razpoložen; ekspr. vsa stvar je, stoji na majavih, slabih, šibkih, trhlih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. že od mladih nog se nisva videla od mladosti; ekspr. stati z obema nogama v življenju biti zelo dejaven (v družbenem življenju); šalj. pojdi iskat v klet, saj imaš še prve noge saj si še mlad; neustalj. živeti na veliki nogi razkošno, potratno; ekspr. biti nov od nog do glave biti oblečen v nova oblačila; preg. laž ima kratke noge laž se kmalu odkrije ◊ aer. amortizacijska noga priprava pod repom letala, ki blaži sunke pri vožnji po tleh; bot. vranja noga rastlina s pernatimi listi in belimi, rumenkastimi ali škrlatno rdečimi cveti, Coronopus; med. ploska noga z izravnanim srednjim delom stopala; obrt. kozja noga orodje z dvema ravnima, navadno v ostrem kotu stikajočima se reziloma za rezbarjenje; šport. odrivna noga s katero se skakalec v višino, daljino odrine od podlage; teh. svinjska noga drog za privzdigovanje, premikanje težkih bremen; zool. noga razširjen spodnji del telesa pri mehkužcih, ki se zlasti pri polžih uporablja za lezenje; oprijemalna noga s palcem, ki se lahko stika z drugimi prsti; plavalna noga s plavalno kožico med tremi sprednjimi prsti; plezalna noga s prstom, ki se lahko obrača naprej ali nazaj; noge hodilke okončine za hojo, zlasti pri rakih ♪
  12.      notóričen  -čna -o prid. (ọ́) knjiž. splošno znan zaradi slabih lastnosti, značilnosti: notoričen reakcionar / notorična četrt za prostitucijo razvpita, zloglasna ♦ med. notorični pijanec kdor je stalno bolezensko nagnjen k uživanju alkoholnih pijač // splošno znan sploh: potrdil je svojo notorično nadarjenost za glasbo; stvar je dovolj notorična, zato je ne bomo podrobneje navajali / ekspr. njegova solidnost je prav notorična notórično prisl.: notorično duhovit pisatelj ♪
  13.      obrábljati  -am nedov. (á) z dolgo rabo, uporabo delati kaj neuporabno, neprimerno: obrabljati obleko; avtomobilske gume se na slabih cestah hitreje obrabljajo; z drgnjenjem se vrv obrablja ♪
  14.      obrís  -a m (ȋ) navadno s prilastkom 1. nejasno, neostro vidna meja, rob česa: razločiti v daljavi obrise mesta; obrisi oddaljujočih se predmetov; gore različnih obrisov / ugotoviti obrise nekdanjih gradov velikost; temen obris drevesa silhueta; skozi dež je videl le obrise ljudi; pren., ekspr. kažejo se prvi obrisi resnice // črta, risba, ki prikazuje zunanji rob, robove česa: izpolniti obris z oljnato barvo; narediti obris stopala; odtis in obris 2. nav. mn. kar kaže, nakazuje kaj brez podrobnosti: v deklaraciji so nakazani obrisi poti za zagotovitev miru / publ., z oslabljenim pomenom: odtujenost je dobivala določnejše obrise je postajala določnejša; argumentacija se je gibala v meglenih obrisih je bila neprepričljiva, nejasna // v prislovni rabi, v zvezi v obrisih brez podrobnosti: stvar je povedal le v obrisih / v glavnih obrisih razložiti načrt; problem so prikazali le v grobih obrisih 3. redko opis, oris: bežen obris sodobnega filozofskega dogajanja ◊ geom. navidezni obris črta, ki omejuje projekcijo telesa; pravi obris črta na telesu, katere projekcija je navidezni obris ♪
  15.      obvládanost  -i ž (ā) lastnost, stanje obvladanega človeka: občudoval je obvladanost tega človeka / vse je bilo napisano z veliko premišljenostjo in obvladanostjo / obvladanost kretenj, slabih nagnjenj ♪
  16.      obžalovánje  -a s (ȃ) 1. neprijetno čustvo človeka ob spoznanju, da je naredil kaj slabega, nepravilnega ali opustil kaj dobrega, koristnega: ni skrival svojega obžalovanja; globoko, iskreno obžalovanje; ekspr. grenko obžalovanje / čutiti, imeti, izražati obžalovanje 2. čustvena prizadetost, žalost zaradi česa: predajati se obžalovanju; obžalovanja vreden dogodek, spor / ekspr. to je človek, vreden vsega obžalovanja pomilovanja ∙ ekspr. živi v obžalovanja vrednih razmerah zelo slabih 3. publ. nezadovoljstvo, nejevolja: vsi navzoči so izrazili obžalovanje zaradi tega sklepa / poročilo o obnovitvi jedrskih poskusov je treba sprejeti z obžalovanjem ♪
  17.      océna  -e ž (ẹ̑) 1. prikaz mnenja, sodbe o čem, zlasti glede na kakovost: dati, napisati oceno; kritična, odklonilna, pravična ocena; strokovna ocena / negativna ocena česa; ekspr. žolčna ocena kritika / dati, poslati, prejeti književno delo v oceno // ta prikaz v pismeni obliki, navadno objavljen: v oceni opozarjati na pomanjkljivosti; ocena koncerta, predstave v dnevnem časopisju / ocena se mu je med pisanjem razširila v poglobljeno kritiko 2. šol. ovrednotenje znanja, vedenja v šoli: iz matematike še nima ocene; spraševati, učiti se za ocene; končna, negativna, nezadostna, odlična, pozitivna ocena; v zemljepisu ima oceno: dobro / dati, dobiti oceno; učenec je popravil oceno dobil boljšo oceno po prejšnji slabši, zlasti negativni / opisna ocena ki označuje učni uspeh z besedami; polletna ocena ob polletju; povprečna ocena izračunana iz več ocen v enem predmetu; skupna ocena izračunana iz ocen v vseh predmetih // znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka: napisati oceno; v redovalnici je veliko slabih ocen 3. ugotovitev veljave ali vrednosti: krivična ocena delavčeve sposobnosti; ugodna ocena društvenega delovanja / analitična ocena delovnega mesta ugotovitev pomembnosti, zahtevnosti delovnega mesta v proizvodnem procesu po znanstveni metodi / prošnji naj se priloži ocena o družbenopolitični dejavnosti; knjiž. ocene o umetnikovi pomembnosti se razlikujejo mnenja / ocena živil // knjiž. presoja: ocena bolnikove zmožnosti za delo; ocena izjav, trditev / po oceni trenutnega položaja so sprejeli več sklepov / statistična ocena 4. približna določitev količine: po ocenah znaša škoda okoli šestnajst milijonov dinarjev; groba, realna ocena; ocena rezerv, zalog ● publ. vsi so se strinjali v oceni, da bo konferenca uspela v mnenju, predvidevanju ◊ šport. ocena za slog; ocena za umetniško vrednost ♪
  18.      očístiti  -im dov. (í ȋ) 1. odstraniti umazanijo, prah: očistiti čevlje, obleko; očistiti s krpo, vodo; temeljito očistiti stanovanje / očistiti brano prsti / ekspr. ceste po nesreči še niso očistili niso še odstranili razbitin z nje; pren. očistiti srce hudobije // odstraniti sploh: zdravnik mu je očistil zobni kamen; očistiti sneg z avtomobila / očistiti madeže 2. odstraniti primesi: očistiti rudo; očistiti žito za seme; pren. očistiti jezik tujih besed // odstraniti odvečno iz česa; otrebiti: očistiti mladi gozd; očistiti ledino kamna, redko od kamna / očistiti ribe, solato 3. knjiž. povzročiti, da postane kaj bolj jasno, izoblikovano: očistiti svoje nazore 4. knjiž. povzročiti moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev: nesreča ga je očistila; v trpljenju se je očistila / duševno, moralno očistiti ● star. očistiti se grehov spovedati se grehov ◊ med. očistiti rano odstraniti gnoj, tujke; voj. očistiti minsko polje odstraniti, uničiti neeksplodirane mine; očistiti teren uničiti ostanke nasprotnikovih enot očístiti se izčistiti se: voda v potoku se je očistila; vino se še ni očistilo ◊ čeb. čebele se očistijo se iztrebijo, ko prvič spomladi izletijo iz panja očíščen -a -o: očiščeni čevlji; moralno očiščen človek; oprano in očiščeno sadje; očiščeno žito ♪
  19.      očíščati  -am nedov. (í) knjiž. povzročati moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev: trpljenje človeka očišča ♪
  20.      očiščeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. povzročati moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev: trpljenje človeka očiščuje / umetnost človeka notranje očiščuje očiščujóč -a -e: očiščujoče trpljenje ♪
  21.      odsékanost  -i ž (ẹ̑) lastnost, stanje odsekanega: odsekanost vej / odsekanost povelj / odsekanost v gibih ♪
  22.      odštévanje  -a s (ẹ́) 1. glagolnik od odštevati: odštevanje stroškov / odštevanje števil / znak minus izraža odštevanje 2. teh. proces posameznih časovno usklajenih dejavnosti neposredno pred vzletom vesoljske ladje, rakete: odštevanje je potekalo v redu; odložiti odštevanje zaradi slabih vremenskih razmer ♪
  23.      odtegováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s hitrimi gibi delati, da kdo česa ne more več držati, se česa ne more več dotikati: odtegovati roko 2. delati, povzročati, da kdo a) ni več skupaj s kom: služba ga odteguje otrokom; odtegovati se družbi b) ne dela več česa: odtegovati koga od dela c) da kdo prenehava imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: tožila je, da ji odteguje otroke; odtegovati se drug drugemu; čutil je, da se mu prijatelj počasi odteguje č) ni več pod vplivom koga: odtegovati mladino slabi družbi / odtegovati negativnemu vplivu slabih filmov 3. zmanjševati izplačilo za določen znesek: odtegovati od osebnih dohodkov; odtegujejo mu za nakup pralnega stroja; vračal bi v obrokih in odtegovali bi mu pri obračunih 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža prenehavanje dejanja, kot ga določa samostalnik: odtegovati pomoč; začela mu je odtegovati naklonjenost ni mu bila več naklonjena ● knjiž. plevel odteguje zemlji hranljive snovi jemlje; knjiž. odtegovala je oči njegovemu pogledu ni se hotela spogledati z njim; knjiž. odtegovati komu poglede ne hoteti gledati ga odtegováti se knjiž. izogibati se, izmikati se: dolgo se je odtegoval vojaški službi / odtegovati se plačevanju prispevkov, sodelovanju ● knjiž. človek je tak, da išče, kar se mu odteguje kar se težko dobi, doseže; knjiž. ta delec se odteguje opazovanju se ne da opazovati ♪
  24.      okólen  -lna -o prid. (ọ̑) 1. knjiž. ki je okoli, v bližini česa: železniška postaja, trg in okolne ulice / tekmovalci bodo nastanjeni v okolnih hotelih / namazati rano in okolno kožo / okolna temperatura zraka 2. star. okoliški: gradovi po okolnih hribih; okolne vasi ◊ geol. okolna kamnina kamnina, v kateri je rudišče ♪
  25.      okóliški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na okolico: hodil je po okoliških hribih; okoliške vasi / okoliški kmetje; okoliško prebivalstvo ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA