Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Berte (36) 
- pòpubertéta -e ž (ȍ-ẹ̑) ped. doba človekovega razvoja med puberteto in zrelostjo: vzgoja mladega človeka v popuberteti ♪
- prèdpubertéta -e ž (ȅ-ẹ̑) ped. doba človekovega razvoja neposredno pred puberteto: predpuberteta in puberteta ♪
- prèdpubertéten -tna -o prid. (ȅ-ẹ̑) nanašajoč se na predpuberteto: predpubertetna kriza / predpubertetna doba ♪
- prèdpubertétnik -a m (ȅ-ẹ̑) ped. kdor je v dobi neposredno pred puberteto: periodika za predpubertetnike in pubertetnike ♪
- pubertéta -e ž (ẹ̑) ped. doba človekovega razvoja med otroštvom in mladostno dobo: dozorevanje v puberteti / biti v puberteti; pren., publ. gibanje je svojo puberteto že preživelo ♪
- pubertéten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na puberteto: pubertetne težave / pubertetna doba pubertétno prisl.: pubertetno občutljiv ♪
- pubertétnica -e ž (ẹ̑) 1. ped. ženska v dobi med otroštvom in mladostno dobo: težave pubertetnic in pubertetnikov 2. ekspr. nedoraslo dekle: pri teh letih, pa se še zanima za pubertetnice ♪
- pubertétnik -a m (ẹ̑) 1. ped. moški v dobi med otroštvom in mladostno dobo: duševnost pubertetnikov 2. ekspr. nedorasel fant: pubertetniki me ne bodo učili; vede se kot kak pubertetnik ♪
- pubertétniški -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na pubertetnike: pubertetniški glas; pubertetniška trma / pubertetniška doba ♪
- adolescénca -e ž (ẹ̑) ped. doba človekovega razvoja med puberteto in zrelostjo, mladostna doba: izobraževanje mladega človeka v dobi adolescence ♪
- adolescènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) ped. kdor je v dobi med puberteto in zrelostjo, mladostnik: psihični razvoj adolescentov ♪
- déček 1 -čka m (ẹ̑) oseba moškega spola do pubertete: dečki so sedeli na desni strani, deklice pa na levi; ko je bil še deček, je rad poslušal pripovedovanje starejših; avto je do smrti povozil šestletnega dečka; bister, nagajiv, zdrav deček / v porodnišnici se je včeraj rodilo sedem otrok: štirje dečki in tri deklice ♪
- déklica -e ž (ẹ́) 1. oseba ženskega spola do pubertete: v razredu so same deklice; zgubila se je štiriletna deklica; drobna deklica s črnimi kitkami; prostori, telovadba za deklice / ima dve lepi deklici majhni hčeri / včeraj se je rodilo pet deklic in trije dečki 2. ekspr. dekle: rad je dvoril prikupnim deklicam; odrasla je v lepo deklico / izbral si je že svojo deklico / morska deklica ženski podobno bajeslovno bitje, ki je od pasu navzdol riba ◊ etn. ajdovska deklica po ljudskem verovanju dekle, ki je bilo tako veliko, da je stalo z vsako nogo na drugem hribu in pralo v reki ♪
- dôba -e ž (ó) 1. s prilastkom omejeno trajanje a) v katerem se kaj dogaja, zgodi: predplačnikom so podaljšali čakalno dobo; začela se je tekmovalna doba; zima je za naravo doba mirovanja / ekspedicija je opravila svojo nalogo pred nastopom deževne dobe b) ki je potrebno, namenjeno za kaj: delovna doba; izvolili so ga za eno mandatno dobo; poskusna doba obratovanja c) v življenju, bivanju: moška, otroška doba / z oslabljenim pomenom v dobi pubertete v puberteti / povprečna življenjska doba ljudi; pren. življenjska doba strojev 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: doba civilizacije, napredka; to je najbolj razgibana doba tega obdobja; prehodna doba med kapitalizmom in socializmom / živimo v dobi tehnike / študij prazgodovinskih dob; kultura sedanje dobe; zlata doba rimske arhitekture /
duh dobe / baročna, krščanska doba; v fevdalni dobi v fevdalizmu / velja za enega največjih umetnikov vseh dob vseh časov / star. tistih dob je bila to najboljša literarna revija v tistem času, takrat; do tistih dob se je o tem dogodku le malo govorilo dotistihdob; od tistih dob je preteklo že dvesto let odtistihdob 3. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas: od takrat je minila le kratka doba; dolgo dobo ga že nisem videl; v dobi desetih let se marsikaj spremeni 4. zastar. starost, leta: bil je močen človek srednje dobe ● atomska doba 20. stoletje; knjiž., ekspr. bil je pravi sin svoje dobe človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal ◊ arheol. bronasta, kamena, železna doba; astr. obhodna doba čas, ki ga porabi eno nebesno telo, da obkroži drugo; bot. vegetacijska doba čas, ko rastlina raste in se razvija; čeb. brezpašna doba; fiz. nihajna doba čas, ki ga porabi nihajoče
telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; geol. ledena doba starejša doba kvartarja; jur. pokojninska doba delovna doba, potrebna za dosego pokojnine; kem. razpolovna doba čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; med. inkubacijska doba čas od okužbe do izbruha bolezni; ležalna doba čas, ko mora bolnik ležati; muz. doba osnovna metrična enota v taktu; šol. učna doba predpisan čas za izučitev v poklicu ♪
- erótičnost -i ž (ọ́) lastnost, značilnost erotičnega: erotičnost je v njem zelo razvita; prebujajoča se erotičnost pubertetnika / pesnikova erotičnost ♪
- kljuboválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kljubovanje: bila je ošabna in kljubovalna / kljubovalen pogled ♦ ped. kljubovalna doba doba, navadno med drugim in tretjim letom starosti in v puberteti kljuboválno prisl.: kljubovalno se je obnašal ♪
- ména -e ž (ẹ́) 1. knjiž. menjava, menjavanje: mena dobrin / narediti dobro meno / mena razmerja, vremena / stalne zgodovinske mene ♦ med. mena glasu sprememba glasu iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutacija 2. astr., navadno v zvezi Lunina mena razmerje med osvetljenim delom in celotno navidezno ploskvijo Lune: opazovati Lunine mene / izračunati Lunine mene 3. knjiž., redko doba, razvojna stopnja: proizvodnja je v meni naraščanja 4. med. doba med zrelostjo in starostjo, zlasti pri ženskah; klimakterij: biti v meni / doba, leta mene ● knjiž. ob meni stoletja na koncu enega ali na začetku drugega stoletja ♪
- ménjati tudi menjáti -am, in ménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) 1. dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: menjati kruh za cigarete; menjati večje stanovanje za manjše s centralno kurjavo; s prijateljem menjati znamke; ekspr. svojega poštenja ne bi hotel menjati za vse njegovo premoženje / menjala sta vlogi kar je delal, bil eden, dela, je drugi; dobro je menjal kar je pri menjavi dobil, je več vredno kot tisto, kar je dal / ali mi lahko menjate dinar, sto dinarjev ali mi lahko za dinar, sto dinarjev daste enakovredno vsoto kovancev, bankovcev manjše vrednosti; menjati lire, marke za dinarje, dolarje dati ali dobiti lire, marke za enakovredno, ustrezno vsoto dinarjev, dolarjev 2. dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: menjati razgreto cev mitraljeza; menjati utrujene konje pri vozu; mehanik je menjal olje v avtomobilu / redko menjati izrabljene dele z novimi
nadomestiti; živali menjajo dlako dobijo drugo, drugačno; med vožnjo je večkrat menjal luči prižgal druge, drugačne; menjati perilo preobleči se; menjati seme uporabiti za setev seme druge, drugačne sorte // napraviti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je menjal oba slabša igralca; v slabem podjetju se delavci hitro menjajo; straža se je menjala vsaki dve uri 3. z oslabljenim pomenom izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjati bivališče, skrivališče; menjala sta sedeža / ob novem letu je menjal podjetje šel v službo k drugemu podjetju; menjati poklic začeti opravljati drug poklic; menjati službo iti v službo drugam; menjal je zdravnika, toda tudi novi ni mogel narediti čudeža začel se je zdraviti, zdravi se pri drugem zdravniku 4. napraviti, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: človek z delom menja naravo in sebe; po porazu je menjal prepričanje; ladja je menjala smer;
temperatura, veter se lahko hitro menja ● ekspr. težko je živel, pa ne bi menjal (z nikomer) ne bi hotel postati, biti kdo drug; posestvo je že večkrat menjalo lastnika postalo last drugega; menjati pogovor, temo začeti govoriti o čem drugem; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva ◊ avt. menjati prestavo narediti, da postane položaj zobnikov v menjalniku drugačen; med. menjati glas spremeniti glas iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutirati; lingv. menjati končnice pri glagolu; šah. šahista sta menjala trdnjavi drug drugemu izločila trdnjavo iz igre; voj. menjati korak premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje uskladi ménjati se tudi menjáti se, in ménjati se nedov. in dov., redko, s prislovnim določilom izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim; menjavati se: na tem področju se menjata apnenec in lapor; v življenju se menjata smeh in
jok, up in obup menjáje: dajal je menjaje zdaj enemu, zdaj drugemu; nosili so ga menjaje; menjaje (se) delati, stražiti menjajóč -a -e: pogosto menjajoči se gostje; menjajoča se sreča ♪
- menjávati -am nedov. (ȃ) 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: menjavati koruzo za sol / menjavati lire, marke za dinarje dajati ali dobivati lire, marke za enakovredno, ustrezno vsoto dinarjev 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: medtem ko je menjaval žarnico, je zaslišal kričanje / pogosto menjavati perilo, srajce preoblačiti se; menjavati seme uporabljati za setev seme druge, drugačne sorte // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je menjaval igralce; straže so se menjavale vsaki dve uri / gostje v tem hotelu se pogosto menjavajo določeni gostje so v njem le malo časa 3. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjavati skrivališče / menjavati hotele, prostore / pogosto je menjavala ljubimce 4. delati, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo,
vsebino: menjavati navade, stališča; menjavati vrstni red; podoba tega naselja se hitro menjava / svoje prepričanje menjava kakor srajce večkrat, pogosto ga menja ● od jeze menjava barve bledi in rdi hkrati ◊ med. menjavati glas spreminjati glas iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutirati menjávati se s prislovnim določilom izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim: ob poti so se menjavale njive in gozdički / dež se menjava s soncem; noč se menjava z dnevom menjavajóč -a -e: menjavajoče se razpoloženje ♪
- mladósten -tna -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na mladost: mladostni ideali; mladostne zablode; lepa mladostna doživetja / to je moj mladostni prijatelj; objaviti svoje mladostne pesmi / obujati mladostne spomine ♦ ped. mladostna doba doba človekovega razvoja med puberteto in zrelostjo 2. po videzu še mlad: čeprav je starejša, je še mladostna in živahna / mladosten obraz // nav. ekspr. značilen za mladega človeka: hoditi z mladostnimi koraki; mladostna vnema, zagnanost mladóstno prisl.: mladostno hoditi; mladostno razigran, sproščen ♪
- mladóstnica -e ž (ọ̑) knjiž. doraščajoča mlada ženska: mladostnice rade posnemajo filmske zvezde; roman je izpoved mladostnice; moda za mladostnice ♦ ped. ženska v dobi med puberteto in zrelostjo ♪
- mladóstnik -a m (ọ̑) knjiž. doraščajoč mlad moški: mladostnik se je staršem odtujil / to ni domača zabava mladostnikov / ekspr. v njem sta se bojevala mladostnik in mož ♦ ped. kdor je v dobi med puberteto in zrelostjo ♪
- mozóljavica -e ž (ọ̑) redko mozoljavost: v puberteti se je pri njem pojavila mozoljavica ♪
- mutácija -e ž (á) 1. med. spreminjanje glasu iz deškega v moškega v dobi pubertete, menjavanje glasu: zapoznela mutacija 2. biol. nova dedna lastnost organizma, dedna sprememba: večanje števila mutacij zaradi radioaktivnosti / mutacija genov / pomen mutacije za nastanek novih vrst 3. publ. spreminjanje, prilagajanje: umetnost je podvržena mutaciji in selekciji ◊ tisk. izmenjava dela tiskarskega stavka v posamezni izdaji ♪
- mutírati -am nedov. in dov. (ȋ) 1. med. spreminjati glas iz deškega v moškega v dobi pubertete, menjavati glas: ne poje več v zboru, ker mutira / je že mutiral 2. biol. dobivati novo dedno lastnost: nekateri organizmi večkrat mutirajo 3. knjiž. spreminjati se, prilagajati se: v boju z okolico neprestano mutirati ♪
1 26 
