Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Berlin (10)

1.      berlín  -a m (ȋ) nar., nekdaj občinski zapor: Preden boš kaj zinil, boš že sam smradil tolminski berlin! (I. Pregelj) ♪
2.      berlína  -e ž (ȋ) večji osebni avtomobil z zaprto karoserijo: udobna šestsedežna berlina // nekdaj štirisedežna pokrita kočija ♪
3.      berlínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Berlin: berlinski prebivalci / berlinski zid mejni zid med vzhodnim in zahodnim Berlinom ♦ kem. berlinsko modrilo umetni pigment modre barve berlínsko prisl.: berlinsko modra barva ♪
4.      mêdved  -éda m (é ẹ́) 1. zver z gostim kožuhom in močnimi kratkimi nogami: medved brunda, lomasti, ekspr. hlača po gozdu; medved se je postavil na zadnje noge; ujeti medveda; medved v brlogu; lov na medvede; močen kakor medved; hodi kot medved / medved pleše; voditi medveda po svetu 2. igrača, ki predstavlja medveda: kamor gre, nese s seboj svojega medveda 3. ekspr. močen, okoren, navadno dobrodušen človek: zanimiv par sta, ona drobižek, on pa tak medved / ne bodi no tak medved ● ne prodajaj kože, dokler je medved še v brlogu ne razpolagaj s stvarjo, ki je še nimaš; pog. tristo (kosmatih) medvedov, kako si trmast izraža podkrepitev trditve; pog. tolkel sem kot tristo medvedov zelo, močno ◊ astr. Mali medved ozvezdje severne nebesne polute, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica; Veliki medved ozvezdje severne nebesne polute, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza; film. zlati medved priznanje za najboljši film zahodnoberlinskega festivala; pal. jamski medved izumrli medved iz mlajše ledene dobe; zool. beli ali severni medved ki ima med prsti plavalno kožico in živi okrog Severnega Ledenega morja, Thalarctos maritimus; morski medved sesalec z gostim kožuhom in nogami, ki so spremenjene v plavuti, Arctocephalus; rjavi medved ki se hrani pretežno z rastlinsko hrano in ima rjav kožuh, Ursus arctos; sivi medved grizli ♪
5.      modrílo  -a s (í) 1. nekdaj sredstvo, ki naredi bele tkanine bolj bele: beliti perilo z modrilom; predalčki s škrobom in modrilom 2. redko ličilo modre barve: oči si je podčrtala z modrilom 3. modro barvilo: prekriti z modrilom ◊ kem. berlinsko modrilo umetni pigment modre barve; kobaltovo modrilo pigment v kobaltu modre barve; metilensko modrilo obstojno modro barvilo za barvanje mikrobov, tkanin ♪
6.      ós  -í ž (ọ̑) 1. kovinski ali lesen drog, na katerem je kolo: os poči, se zlomi; mazati osi / os gre skozi pesto / sprednja, zadnja os voza // teh. tak drog kot del naprave, stroja: nepremična, središčna os; os motorja / os pri uri 2. navadno s prilastkom umišljena črta, okoli katere se telo vrti: dolžinska, navpična, vodoravna os; zemeljska os / zemlja se vrti okoli svoje osi / os vrtenja // umišljena črta, ki gre skozi sredino predmeta, telesa: glavna, prečna, vzdolžna os stavbe; os cestišča, mostu; os letala 3. navadno s prilastkom umišljena črta, ki jo določa položaj, lega predmetov, objektov: spomenika stojita na isti osi / vpadna os svetlobe 4. knjiž., navadno s prilastkom kar kaj usmerja, zlasti kako dejavnost: družbene razmere so bile os vsega takratnega raziskovanja / doživetje svobode je predstavljalo os njihovega življenja // jedro, središče: os dramskega dogajanja je narodnostno vprašanje; os pogovora 5. zgod., v zvezi os Rim—Berlin politično-vojaška zveza fašističnih držav Italije in Nemčije pred drugo svetovno vojno in med njo: nastanek osi Rim—Berlin ● publ. sile osi Italija, Nemčija, Japonska, združene v politično-vojaški zvezi pred drugo svetovno vojno in med njo ◊ arhit. magistralna os glavna vzdolžna os večje arhitekturne kompozicije; primarna os navadno vzdolžna os, v kateri potekajo glavni konstrukcijski, kompozicijski elementi; sekundarna os navadno prečna os, v kateri potekajo stranski konstrukcijski, kompozicijski elementi; astr. os nebesne krogle okoli katere se nebo navidezno vrti; bot. cvetna os razširjeni vrh cvetnega peclja; glavna os; fiz. glavna os vsaka izmed treh med seboj pravokotnih osi skozi težišče, od katerih eni ustreza največji, drugi pa najmanjši vztrajnostni moment telesa; optična os simetrijska os leče ali ukrivljenega zrcala; skupna simetrijska os leč in zrcal v optičnem sistemu; prosta os okoli katere se vrti sicer prosto vrtljivo telo z nepremičnim težiščem; geom. abscisna os prva os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema; imaginarna os hiperbole premer hiperbole, pravokoten na realno os; koordinatna os; mala, velika os elipse najkrajši, najdaljši premer elipse; ordinatna os druga os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema; realna os hiperbole premer hiperbole na simetrali skozi realni gorišči; simetrijska os premica, glede na katero je geometrijska tvorba simetrična; os parabole premer na simetrali parabole; min. kristalografska os na kristalu, s pomočjo katere se določa lega posameznih kristalnih ploskev; teh. gibka os mirujoča gibka cev z vrtečim se jedrom za prenašanje vrtenja; zool. telesna os hrbtenica in lobanja vretenčarjev; žel. os kolesna dvojica; pogonska os; vodilna os za vodenje lokomotive po tiru; os tira sredina med tirnicama ♪
7.      secesíja  -e ž (ȋ) 1. um. srednjeevropska umetnostna smer ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, ki se odcepi od tradicionalnih smeri in si prizadeva za nove oblike: secesija v slovenski arhitekturi; stavbe, vinjete v stilu secesije / berlinska, dunajska secesija // doba tega sloga: pohištvo iz secesije 2. knjiž. odcepitev, ločitev zlasti dela države od celote: južni del države je grozil s secesijo; pravica do secesije ♪
8.      trójen  -jna -o prid. (ọ̑) 1. trikrat tolikšen: vrniti trojno mero; opraviti trojno delo // ki je iz treh delov, enot: prebiti se skozi trojni sovražnikov obroč; trojna plast; trojno ogledalo 2. ki je treh vrst: pri hiši so trojni otroci; trojno gibanje morske vode: valovanje, morski tokovi, plimovanje ◊ kem. trojna vez kemična vez med dvema atomoma, ki jo tvorijo trije elektronski pari; šport. trojni položaj strelska disciplina, pri kateri se strelja iz stoječega, ležečega in klečečega položaja; zgod. trojni pakt zveza Nemčije, Italije in Japonske, ustanovljena 27. septembra 1940 v Berlinu ♪
9.      vzhóden  -dna -o prid., vzhódnejši (ọ̑) nanašajoč se na vzhod: a) vzhodni del države, gorovja; cesta obide mesto po vzhodni strani / vzhodna Italija / vzhodna smer / veter piha z vzhodne strani z vzhoda; na vzhodno stran se razprostirajo gozdovi na vzhod, proti vzhodu / vzhodni veter b) vzhodni mistiki / vzhodni fatalizem vzhodnjaški / vzhodni begunci; vzhodni blok blok vzhodnih držav; vzhodne države do 1990 evropske in azijske socialistične države vzhodno od Zvezne republike Nemčije in Avstrije pod vodstvom Sovjetske zveze; trgovina med vzhodno in zahodno Evropo / Vzhodni Berlin do 1990 del Berlina, ki je pripadal Nemški demokratični republiki; Vzhodna Nemčija do 1990 Nemška demokratična republika ● publ. vzhodna fronta fronta med nemško in rusko vojsko v prvi svetovni vojni; fronta med nemško in sovjetsko vojsko v drugi svetovni vojni; Vzhodna Indija nekdaj področje Indonezije, Indokine in Indije; publ. vzhodna politika politika zahodnih držav do vzhodnih in jugovzhodnih evropskih držav; publ. države na vzhodni polobli države v Evropi, Aziji, Afriki, Avstraliji ◊ astr. vzhodna točka točka vzhoda Sonca na obzornici ob enakonočju; fiz. vzhodna deklinacija; geogr. vzhodna zemljepisna dolžina zemljepisna dolžina vzhodno od začetnega poldnevnika; rel. vzhodni obred obred vzhodne cerkve; vzhodni razkol razcepitev krščanske cerkve na katoliško in pravoslavno leta 1054; vzhodna cerkev cerkev s središčem v vzhodnem rimskem cesarstvu ali od nje ustanovljena, odcepljena cerkev; zgod. vzhodno rimsko cesarstvo cesarstvo, ki je po delitvi rimskega cesarstva leta 395 obsegalo njegov vzhodni del s prestolnico v Carigradu vzhódno prisl.: vzhodno od reke je ravnina; deset kilometrov vzhodneje ♪
10.      zahóden  -dna -o prid., zahódnejši (ọ̑) nanašajoč se na zahod: a) zahodni del dežele; zahodna stran doline / zahodna Slovenija / zahodna smer / veter piha z zahodne strani z zahoda; na zahodni strani leži ravnina na zahodu / zahodni veter b) zahodni strokovnjaki / zahodna miselnost zahodnjaška / zahodni blok blok zahodnih držav; zahodne države kapitalistične države zlasti Evrope in Severne Amerike; gospodarsko sodelovanje med vzhodno in zahodno Evropo / Zahodni Berlin do 1990 del Berlina, povezan z Zvezno republiko Nemčijo; Zahodna Nemčija do 1990 Zvezna republika Nemčija ● publ. zahodna fronta fronta med francosko in nemško vojsko v prvi svetovni vojni; fronta med nemško in angleško, francosko, ameriško vojsko v drugi svetovni vojni; publ. politični položaj na zahodni polobli v Južni, Severni Ameriki ◊ astr. zahodna točka točka zahoda Sonca na obzornici ob enakonočju; fiz. zahodna deklinacija; geogr. zahodna zemljepisna dolžina zemljepisna dolžina zahodno od začetnega poldnevnika; rel. zahodni obred obred zahodne cerkve; zahodna cerkev cerkev s središčem v zahodnem rimskem cesarstvu; zgod. zahodno rimsko cesarstvo cesarstvo, ki je po delitvi rimskega cesarstva leta 395 obsegalo njegov zahodni del s prestolnico v Rimu zahódno prisl.: zahodno od vasi; kraj leži nekoliko zahodneje ♪