Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Bel (876-900)


  1.      góšče  -ta s (ọ̑) ekspr. mlada gos: na dvorišču je gagalo belo gošče ♪
  2.      gotòv  -óva -o prid. (ȍ ọ́) 1. s širokim pomenskim obsegom ki je v svoji končni obliki: na policah so stali že gotovi čevlji; knjiga bo kmalu gotova napisana, natisnjena; obleka še ni gotova narejena, sešita; večerja je gotova skuhana, pripravljena / na razpolago so vam jedi po naročilu in gotove jedi že pripravljene jedi // v povedni rabi ki konča, opravi kako delo: danes bom bolj pohitel, pa bom jutri gotov; s pripravami, z beljenjem so gotovi; z zidanjem hiše bo kmalu gotov / pri zdravniku sem bil hitro gotov sem hitro opravil, uredil / pog. kar pojdimo, smo že gotovi napravljeni, oblečeni 2. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomislekov glede a) uresničitve, nastopa, obstajanja: čaka ga gotov uspeh; razdor med njimi je gotov; šel je v gotovo pogubo; rešil ga je gotove smrti / ta zaslužek je gotov, drugi pa niso; vsak mesec ima gotovo plačo / njegov odhod je gotov sklenjen, odločen b) resničnosti, pravilnosti: ta letnica ni čisto gotova; meni je to reč kot gotovo pripovedoval sosed / gotova znamenja nosečnosti zanesljiva, jasna c) varnosti, uspešnosti: njegov položaj ni nič kaj gotov; gotova naložba; naša bodočnost ni preveč gotova // pog., v povedni rabi ki glede česa popolnoma izključuje omahovanje med pozitivno in negativno možnostjo; prepričan, trden: bil je gotov zmage; tega (si) nisem popolnoma gotov; zdaj so gotovi, da je pobegnil; niti za trenutek ni bil gotov, kaj bo z njim / sovražnik ni bil čisto gotov, kakšno vojsko ima pred seboj ni vedel natančno 3. prepričan o svoji moči, sposobnosti: potrebna je še ena vaja, da bomo bolj gotovi // samozavesten, odločen: všeč jim je bil njegov gotovi nastop / glas ji je bil čedalje manj gotov in ji je začel drhteti 4. ki obstaja v gotovini: gnojilo so oddajali le za gotovo plačilo; star. nima gotovega premoženja / plačati z gotovim denarjem z gotovino 5. neustalj., z oslabljenim pomenom določen, neki, nekateri: gotovi ljudje zmeraj kritizirajo; do gotove mere si ga lahko privoščiš; o gotovih stvareh je bolje molčati ● pog. njegova izvolitev je gotova stvar prav gotovo bo izvoljen; preg. dolga bolezen, gotova smrt gotóvo 1. prislov od gotov: na ta način se da najbolj gotovo ugotoviti, kako se ptice selijo; glas mu je zvenel gotovo in mirno / zabij še en žebelj, da bo bolj gotovo držalo 2. nav. ekspr. izraža a) prepričanost o čem: takemu delu gotovo ne bo kos; gotovo niso oni krivi; prav, skoraj gotovo je zamudil; on je gotovo najhitrejši v teku pri nas; tega denarja je gotovo vreden / redko ta gotovo lepa pesem je zaradi slabega izvajanja izgubila svojo vrednost res lepa b) v povedni rabi podkrepitev trditve: gotovo je, da o tem ne bi smel javno govoriti; gotovo je, da bolj revno ne živi nihče v vasi c) nepreklicnost česa: gotovo bom naredil do jutri; počakaj me, gotovo pridem / za gotovo vam bom prinesel pismo zagotovo 3. v medmetni rabi izraža a) nepreklicnost česa: vrnem vam z obrestmi, gotovo; »ali mi boste naredili okvir do jutri?« »Gotovo, nič ne skrbite.« b) soglasje, pritrditev: »tega ne bi smel reči.« »Gotovo, predaleč je šel.«; gotovo, to se ne bi spodobilo gotóvi -a -o sam.: priti na gotovo ko je že vse pripravljeno, narejeno; o tem ne vem nič gotovega nimam zanesljivih podatkov; star. nima nič dolga, pa še precej gotovega pod palcem gotovine ♪
  3.      govédo  -a s (ẹ̑) 1. večja domača žival z rogovi, ki se goji zlasti zaradi mesa in mleka: ima nekaj goved in konja; na travniku se je paslo pet goved ♦ zool. moškatno govedo govedu podobna žival z dolgo dlako, ki živi v tundri, Ovibos moschatus // ed. več goved, goveda: v reki napajajo govedo; bolezen goveda; meso z glave goveda / bohinjsko govedo; pincgavsko govedo rjavo z belimi lisami; farma za pitovno govedo / divje govedo 2. slabš. neroden, navadno surov človek: ta fant je pravo govedo / kot psovka govedo neotesano ♪
  4.      gozdárski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na gozdarje ali gozdarstvo: gozdarska koča; gozdarska šola; gozdarsko glasilo / gozdarski strokovnjak; gozdarska politika / gozdarski inženir strokovnjak za gozdarstvo z visoko izobrazbo; gozdarski tehnik strokovnjak za gozdarstvo s srednjo izobrazbo ♦ gozd. gozdarske klešče orodje za merjenje debeline lesa ♪
  5.      gózden  in gôzden -dna -o prid. (ọ̑; ó) nanašajoč se na gozd: gozdni obronek; gozdna jasa, poseka, pot / gozdna cesta cesta, zgrajena predvsem za odvoz lesa / zaščitni gozdni pasovi; velike gozdne površine / gozdni pridelki, sadeži, škodljivci; gozdne jagode; gozdna ptica, rastlina, žival; gozdno drevo / gozdni čuvaj, delavec; gozdni sklad; gozdna uprava; gozdno gospodarstvo / gozdni park gozd, urejen za park / gozdni prirastek; gozdna drevesnica drevesnica za sadike gozdnih dreves; gozdna žaga žaga z dolgim, širokim listom in ročajema na obeh koncih ◊ bot. divji gozdni koren visoka rastlina s pernato razrezanimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Angelica silvestris; gozdne kresnice visoka trajnica vlažnih gozdov z belkastimi cveti v sestavljenih grozdih; kresničevje; čeb. gozdni med med temne barve iz mane na drevju, zlasti iglastem; etn. gozdni mož divji mož; geogr. zgornja gozdna meja višina, do katere sega strnjen gozd; gozdna stepa področje, kjer se mešata gozd in stepa; zool. gozdni jereb rjavkasta gozdna ptica s čokatim telesom, Tetrastes bonasia; gozdni lazar; gozdna miš ♪
  6.      grabílnik  -a m (ȋ) 1. teh., rabi se samostojno ali kot prilastek stroj z grabežem za prenašanje sipkega materiala: grabilnik se je pokvaril; bager grabilnik 2. agr. priprava za grabljenje, ki se priključi traktorju; grabeljnik ♪
  7.      gráblje  -belj ž mn. (á ȃ) 1. orodje z lesenimi ali železnimi zobmi za grabljenje: pripraviti grablje in kose; lesene, železne grablje; senene grablje; čeljusti grabelj ∙ letos je bilo treba sušiti seno na grabljah zelo pogosto ga obračati; grablje ima, vil pa ne samo jemlje, daje pa ne ♦ agr. vprežne grablje stroj za grabljenje, ki ga vleče živina 2. pregrada v reki, potoku za zadrževanje naplavin: na grabljah je bilo polno listja in vej ♪
  8.      grád  -ú in -a m, mn. gradóvi (ȃ) 1. v nekaterih deželah veliko utrjeno poslopje, graščakovo bivališče: grad je začel razpadati; okoli gradu je lep vrt; mogočen, utrjen grad; obzidje gradu / ekspr. njegova hiša je pravi grad bogata, razkošna stavba / ljubljanski grad / v ljudskih pesmih, v pravljicah: stoji tam beli grad; stekleni, začarani grad; pren., pesn. takrat so se podrli njihovi sanjski gradovi 2. zastar. mesto: Turki so prisegli porušiti stolni grad ● ekspr. obljubljal ji je zlate gradove srečo, bogastvo; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem ♪
  9.      gradácija  -e ž (á) knjiž. postopno prehajanje iz enega stanja v drugo, stopnjevanje: čustvena gradacija / slikar je dosegel učinek s tonsko gradacijo barve; zvočna gradacija v sonati je presenetljiva; s to epizodo je porušena gradacija dogajanja // delitev, razporeditev po stopnjah: družbena gradacija; gradacija pesniških zvrsti ◊ fot. normalna gradacija postopno prehajanje od bele barve v črno; trda gradacija ostro prehajanje od bele barve v črno brez vmesnih sivih tonov; lit. gradacija zaplet in razplet drame s stopnjevanim bojem med igro in protiigro; zool. gradacija stopnjevana čezmerna razmnožitev kake vrste žuželk ♪
  10.      gradílen  -lna -o prid. (ȋ) potreben za graditev: gradilni nagon čebel / gradilne snovi ♪
  11.      gradíteljica  -e ž (ȋ) ženska oblika od graditelj: graditelji in graditeljice stavbe / čebele so neutrudne graditeljice satja ♪
  12.      gradíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. delati z (gradbenim) materialom, da kaj nastaja: graditi cesto, hišo, tovarno, železnico; graditi nova stanovanja; graditi iz trdnega materiala; graditi v lastni režiji; brezoseb. zdaj se veliko gradi; graditi na črno / bobri gradijo jez; liščka gradita gnezdo / telo gradi nove celice iz beljakovin; pren. graditi lepšo prihodnost; graditi socializem; graditi svoj značaj 2. sestavljati, tvoriti celoto iz delov: graditi ladjo; graditi stroje / graditi kitice z različno dolgimi verzi; avtor gradi stavek pregledno in smiselno / telo gradijo različni organi 3. redko delati pregrado, pregrajevati: otroci gradijo potoček // deliti, ločevati: zid je gradil vrt od struge 4. publ., v zvezi z na delati, ustvarjati kaj z upoštevanjem določenih izhodišč: graditi politiko na mednarodnem sodelovanju; ta balet gradi na bogati ljudski plesni umetnosti; graditi na veri v ustvarjalno moč množic ● ekspr. ne bom ti gradil poti ne bom te oviral pri tvojem delu, prizadevanju, hotenju; pog. na sina je veliko gradil upal je, da bo sin veliko dosegel; upal je, da mu bo sin pomagal ◊ meteor. gradi se področje visokega zračnega pritiska nastaja, se razvija gradèč -éča -e: neutrudno delajo, gradeč tako boljše življenje; pesnik je obenem improvizator in gradeč umetnik grajèn -êna -o: montažno grajena stanovanja; športnik atletsko grajenega telesa; pravilno, solidno grajen; grajen iz kamna; skladba je grajena na ljudski motiviki ♪
  13.      gradívo  -a s (í) 1. snov, surovina za gradnjo, graditev: cement je važno gradivo; vaščani so tudi sami prispevali gradivo za šolo / leseno, nepregorno, trdo gradivo / beljakovine so glavno gradivo živalskega organizma 2. kar se rabi kot podatek, pripomoček pri proučevanju, obravnavanju česa: najdeni dokumenti so dragoceno gradivo; za vojni roman mu ne manjka gradiva; urejati, zbirati gradivo; anketno, učno, zgodovinsko gradivo; gradivo za zgodovino Slovencev / sodba je bila izrečena na podlagi dokaznega gradiva; obremenilno gradivo 3. s prilastkom kar je zbrano po določenih merilih, za določen namen: muzej razstavlja arhivalno gradivo o razvoju šol; urednik zbranega dela je objavil avtorjeve tekste iz še neobjavljenega gradiva; prebogato slovarsko gradivo; gradivo za prvo številko revije je že zbrano / pesniško, slikovno gradivo ♪
  14.      gráfos  -a m (ȃ) teh. nalivno risalno pero s tušem za določeno debelino črte: tuširati tehnično risbo z grafosom; neskl. pril.: grafos pero ♪
  15.      gràh  gráha m (ȁ á) kulturna rastlina z belimi cveti in kratkimi stroki ali njeni sadovi: saditi grah; luščiti, obtrgovati grah; suh grah; grah v stročju; juha, riž z grahom; smeje se, kakor bi grah stresal / kot grah debela bradavica ◊ bot. njivski grah kulturna ali divja rastlina s svetlo vijoličastimi cveti, Pisum arvense; gastr. ocvrt(i) grah jušni vložek iz žvrkljanega testa, ocvrt v obliki graha ♪
  16.      gráham  neskl. pril. (ȃ) v zvezi graham kruh nekvašen kruh iz debelo mlete pšenice: graham kruh za diabetike ♪
  17.      Gráhamov  -a -o prid. (ȃ) v zvezi Grahamov kruh nekvašen kruh iz debelo mlete pšenice ♪
  18.      gráhast  -a -o prid. (á) 1. siv z belimi in črnimi pikami ali lisami: grahast ptič; grahasta kokoš; grahasto perje 2. podoben grahu: grahasta oblika / grahasta barva blaga gráhasto prisl.: grahasto zelena uniforma ♪
  19.      gŕčavka  -e ž (ŕ) grčava palica, navadno za opiranje: opirati se na grčavko; z grčavko ga je udaril po hrbtu; debela grčavka ♪
  20.      grebeníka  -e ž (í) bot. vodna rastlina z belimi ali rožnatimi cveti v grozdih, Hottonia palustris ♪
  21.      grêbsti  grêbem nedov., grébel grêbla (é) 1. premikati prste, kremplje v čem sipkem: kokoši grebejo; otrok grebe po pesku / konji nestrpno grebejo s kopiti / njeni prsti so krčevito grebli po odeji; pren. grebsti po preteklosti // izkopavati, navadno z rokami, s kremplji: s prsti je grebel gomolje iz zemlje; grebsti kamenčke iz zidu; pren. iz spomina je grebel prizor za prizorom 2. spravljati na kup: cestar grebe blato 3. brezoseb. čutiti praskajoče bolečine: greblo ga je v grlu in ga sililo h kašlju 4. ekspr., redko vznemirjati, mučiti: vem, kaj grebe njenega moža; srce je grebla zavist ♪
  22.      grêda  -e ž (é) 1. štirikotno obtesano ali obžagano deblo, zlasti v gradbenih konstrukcijah; tram: vzdolžne in prečne grede stropa 2. palica, na kateri prenočuje, počiva perutnina; gred: kokoši so že šle na gredo; kokošnjak z gredami in vališči 3. vzdolžni, nosilni del ogrodja ladje, čolna; gredelj: ladijska greda ◊ anat. debela plast živčnih vlaken, ki povezuje obe poluti velikih možganov; obrt. glavni prečni nosilec v strešnem povezju ♪
  23.      grênek  in grenák grênka -o in -ó prid., grenkéjši (é ȃ é) 1. ki je neprijetnega okusa kot pelin, ant. sladek: grenek zeliščni sok; žolč je grenek; uživati mora grenko zdravilo; zelo grenek; grenek kot pelin / sir ima nekoliko grenek okus / pije grenko kavo brez sladkorja / grenek vonj 2. nav. ekspr. ki vzbuja duševno bolečino, prizadetost, zlasti zaradi doživetega razočaranja: spomin nanj je bil grenek; grenka izkušnja; obšla ga je grenka misel; zvedel je grenko resnico / grenka žalost; grenko slovo / pesn. grenka smrt / imel je grenko mladost // ki izraža duševno bolečino, zlasti zaradi doživetega razočaranja: grenek izraz obraza; grenek nasmeh; grenko—sladek smehljaj / grenke solze // neprijazen, zbadljiv: povsod je poslušal grenke očitke; ušla mu je grenka beseda ● ekspr. njegov kruh je bil grenek preživljal se je s težkim, neprijetnim delom; ekspr. požreti grenko pilulo sprijazniti se z neprijetno stvarjo, z neprijetnim dejstvom; pesn. izpil je grenko kupo do dna doživel vse težke stvari ◊ bot. grenka penuša rastlina s pernatimi listi in belimi cveti v socvetju, rastoča ob potokih, Cardamine amara; min. grenka sol rudnina magnezijev sulfat z vodo; epsomit grenkó in grênko prisl.: grenko se drži; grenko se nasmehniti; grenko občutiti grênki -a -o sam.: pog. daj mi požirek grenkega pijače grenkega okusa; ekspr. požreti je moral marsikatero grenko neprijazen, zbadljiv očitek, pripombo; imam grenko v ustih grenek okus; doživel je marsikaj grenkega ♪
  24.      grévati  -am nedov. (ẹ̄) zastar. žal biti, kesati se: greva me, da nisem bolj skrbela zanj ♪
  25.      gríkar  -ja m (ȋ) zool. ptica pevka s kratkim, debelim kljunom; kalin ♪

   751 776 801 826 851 876 901 926 951 976  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA